Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

teh (919-943)


  1.      kotálka  -e ž (ȃ) nav. mn. priprava s koleščki za kotalkanje, ki se pritrdi na čevlje: ima kotalke in drsalke ◊ nav. mn., teh. sestavni del kotalnega ležaja v obliki valjčka, prisekanega stožca, sodčka, iglice ♪
  2.      kóten  -tna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na kot: dobili so kotne klopi, mize ◊ agr. kotni plug prevračalni plug s tremi ročicami za oranje nagnjenih površin; elektr. kotni jambor jambor, pri katerem električni vodnik spremeni smer; geom. kotna mera število, ki izraža velikost kota v kotnih enotah; (kotna) minuta šestdeseti del (kotne) stopinje; (kotna) sekunda šestdeseti del kotne minute; (kotna) stopinja devetdeseti del pravega kota; teh. kotni ventil ventil na oglu dveh pravokotno stoječih cevi; kotno železo navadno kovinska palica, v prerezu podobna črki L ♪
  3.      kotírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. teh. označevati s kotami: kotirati načrt 2. nepreh. imeti določeno tržno ceno: delnice nizko, visoko kotirajo; pren., knjiž. njegove slike visoko kotirajo // v kapitalistični ekonomiki imeti možnost trgovanja na borzi: ta delnica lahko kotira kotíran -a -o: kotirani vrednostni papirji; kotirana risba ♦ geom. kotirana projekcija ♪
  4.      kótnik  -a m (ọ̑) 1. teh. navadno kovinska palica, v prerezu podobna črki L: zaščititi vogle zidov s kotniki / enakokraki kotnik // naprava, podobna črki L, za določanje pravih kotov: preveriti prave kote s kotnikom 2. nar. kočnik: ima še nekaj gnilih kotnikov ♪
  5.      koválen  -lna -o prid. (ȃ) ki se rabi za kovanje: kovalno orodje ♦ metal. kovalni preizkus preizkus, če se da kovina kovati; teh. kovalni stroj stroj za avtomatizirano kovanje drobnih izdelkov; vet. kovalna stena lesena stena, ob katero se pri podkovanju priveže nemiren konj; kovalne klešče podkovske klešče ♪
  6.      koválo  -a s (á) teh. del kovalnega stroja, s katerim se neposredno udarja po kovini ♪
  7.      kovánje  -a s (ȃ) 1. glagolnik od kovati: a) kovanje jekla; kovanje in varjenje / ročno, strojno kovanje ♦ teh. hladno kovanje brez poprejšnjega segrevanja; vroče kovanje kovanje razbeljene kovine; kovanje v utorih s kovalnim orodjem, ki ima izdolbeno obliko predmeta, ki ga želimo skovati b) kovanje novih besed, verzov c) kovanje načrtov č) slišalo se je le drobno kovanje zapestne ure 2. star. kovinski del, ki varuje ali je za okras; okovje: smučarski čevlji z medeninastim kovanjem na robovih; kovček, obit s svetlim kovanjem; stol s srebrnim kovanjem ♪
  8.      kóvica  -e ž (ọ̑) teh. preprost element, s katerim se vežejo pločevinasti deli: kovico izbiti, zakovati; aluminijasta, bakrena kovica; ploščata, polokrogla kovica / kleparska kovica drobna kovica za povezavo tanjših pločevin; konstrukcijske kovice večje kovice za jeklene konstrukcije; ugrezna kovica z ugreznjeno glavo ♪
  9.      kovíčiti  -im nedov. (í ȋ) teh. vezati s kovicami: kovičiti in variti / hladno z nesegretimi, vroče kovičiti z razbeljenimi kovicami kovíčen -a -o: varjene in kovičene konstrukcije ♪
  10.      kovínski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na kovino: a) kovinski izdelki; kovinski vijak; kovinska cev; kovinska embalaža; kovinska galanterija; kovinska konstrukcija; kovinska palica, plošča, posoda b) kovinski lesk, sijaj; kovinski okus okus po kovini; kovinske in nekovinske lastnosti / ekspr. govoriti s kovinskim glasom z zvonkim, ostrim glasom / kovinska barva c) dela v kovinski stroki; kovinska industrija industrija, ki oblikuje, obdeluje kovine v končne izdelke ◊ fiz. kovinski barometer kovinska priprava za merjenje zračnega pritiska; aneroid; kem. kovinski oksid spojina kovine s kisikom; obrt. kovinsko pohištvo pohištvo s kovinskimi nosilnimi deli; teh. kovinska elektroda; kovinska žaga žaga za rezanje kovin kovínsko prisl.: perje se mu kovinsko sveti; kovinsko modra morska gladina; hrošč kovinsko zelene barve ♪
  11.      kozák  -a m (á) 1. v carski Rusiji pripadnik vojaškega sloja prebivalcev nekdanjih mejnih krajin države: donski, zaporoški kozaki // pripadnik posebnih, zlasti konjeniških enot, sestavljenih iz teh ljudi: tabor kozakov 2. v ruskem okolju prebivalec nekdanjih mejnih krajin: kozaki razpravljajo o kolhozih ◊ zool. obrobljeni kozak hrošč s črnim, rumeno obrobljenim telesom, živeč v stoječih vodah, Dytiscus marginalis ♪
  12.      kozmodróm  -a m (ọ̑) teh. prostor za vzletavanje vesoljskih ladij, zlasti v ruskem okolju; vzletišče, izstrelišče: s kozmodroma izstreliti vesoljsko ladjo ♪
  13.      kóža  -e ž (ọ́) 1. tanjša prevleka, sestavljena iz več plasti, na telesu a) človeka: odrgniti, opraskati si kožo; ekspr. vrv mu je posnela kožo z roke; prerezal si je samo kožo; zlomljena kost mu štrli iz kože; izsušena, uvela, ekspr. utrujena koža; ima zelo mehko, nežno kožo; poraščena koža; plast, površina kože; ohraniti prožnost kože; ima kožo kot breskev / ima zelo grdo, lepo kožo polt; nega kože / bela koža bela barva kože; porjavela, zagorela koža; svetla, temna barva kože / začela se mu je luščiti koža zgornja plast kože; koža po rokah mu je razpokala; mazati kožo / bolezni kože; vnetje kože / človeška koža b) živali: potegniti kožo z ribe; debela koža slona; dlakava, gola koža; s perjem poraščena koža / ekspr. mačka je požrla miš s kožo in kostmi vred vso // ekspr. ta prevleka človeškega telesa, katere hujša poškodba pomeni izgubo življenja: braniti (svojo) kožo; skušal je rešiti vsaj kožo; za kožo mu gre; izdajstvo je moral plačati s kožo / pog.: ves čas je nosil kožo naprodaj izpostavljal se je smrtnim nevarnostim; odnesti celo kožo nepoškodovan priti iz tepeža, boja / temu so pošteno ustrojili kožo pretepli so ga; naredili so ga pohlevnega 2. ta prevleka, odstranjena s telesa živali: kupovati, prodajati kože; sušiti kožo; goveja, svinjska koža; skladišče kož / pred posteljo ima ovčjo kožo krzno / živalske kože // pog., navadno s prilastkom usnje: čevlji iz kačje, krokodilje kože / torbica iz prave kože / čistila je okna z jelenovo kožo s krpo iz jelenovine 3. tanjša, navadno čvrsta prevleka nekaterih a) sadežev: odstraniti kožo papriki, paradižniku; tanka koža / jabolko ima trdo kožo lupino b) mesnih izdelkov: olupiti kožo klobase; debela koža salame // strjena plast, navadno na površini tekočih, redkejših snovi: posneti kožo z marmelade / ekspr. na mleku se je naredila debela koža smetana ● ekspr. sama kost in koža ga je zelo je suh; mraz mu ježi kožo povzroča kurjo polt, srh; ekspr. še kožo bi mi odrl brezobzirno me izkorišča; dati prašiča iz kože odstraniti zaklanemu prašiču kožo; ekspr. iz kože te bom dal izraža veliko jezo, nezadovoljstvo, ogorčenje; kriči, kot bi ga iz kože dajali zelo, močno; ekspr. od jeze, veselja bi iz kože skočil zelo sem jezen, vesel; ekspr. ne more iz svoje kože ne more ravnati drugače, kot je navajen; publ. vloga je napisana igralcu na kožo dramski tekst je tak, da ustreza igralskim sposobnostim, značaju določenega igralca; šalj. grem pod kožo gledat spat; ekspr. ta pisatelj zna zlesti pod kožo zna spoznati, predstaviti bistvo človeške narave; ekspr. mraz mu je rezal v kožo zelo ga je zeblo; ekspr. doživeti, občutiti kaj na lastni koži na sebi, sam; ekspr. ne bi bil rad v njegovi koži v njegovem položaju, na njegovem mestu; ekspr. ima debelo, trdo kožo neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja; je žaljivo nevljuden; pog. je v dobri, slabi koži čuti se zdravega, bolnega; je zdrav, bolan; je dobro, slabo razpoložen; ekspr. biti krvav pod kožo nagnjen k strastem, materialnim užitkom; ekspr. to je volk v ovčji koži slab človek, ki se dela, kaže dobrega, plemenitega ◊ kozm. mastna koža ki izloča veliko maščobe; suha koža ki izloča malo maščobe; med. ribja koža kožna bolezen s čezmernim luščenjem povrhnjice; teh. egalizirati kože dati jim enakomerno debelino; tur. skok čez kožo tradicionalna prireditev na praznik rudarjev, združena z obrednim sprejemanjem novih članov med rudarje; usnj. strojiti kožo obdelovati surovo živalsko kožo s strojili; konzervirana koža odrta živalska koža, pripravljena tako, da je obstojna do strojenja; surova koža ki še ni strojena; zool. letalna koža letalna mrena; plavalna koža med prsti živali, ki omogoča, pospešuje plavanje ♪
  14.      kožélj  -a m (ẹ̑) etn. rogovilicam podoben del kolovrata, na katerega se natakne kodelja: kolovrat s koželjem ◊ teh. gred, ki vrti zgornji mlinski kamen; mlinska gred; vodilo v spodnjem mlinskem kamnu ♪
  15.      krajíšče  -a s (í) geom. krajna, končna točka črte: označiti krajišče; krajišče daljice / povezati krajišča trikotnika // teh. krajni, končni del predmeta: krajišče vzvoda ♪
  16.      krámpež  -a m (ȃ) nav. mn. 1. teh. železna priprava z ostrimi konicami za na čevlje, ki služi za plezanje: plezati s krampeži 2. nar. dereza: hoditi s krampeži ♪
  17.      krasílen  -lna -o prid. (ȋ) knjiž. s katerim se krasi, okrasen: krasilni predmeti / krasilno grmičevje / krasilna tehnika; krasilna dejavnost dejavnost, ki se ukvarja z izdelovanjem okrasov, okraskov ♪
  18.      krátiti  -im nedov., tudi kratíte; tudi kratíla (á ā) 1. z dajalnikom povzročati, delati, da ima kdo česa manj: kratili so mu osnovne pravice; prostosti, svobode mu ne kratimo; kratiti komu dolžno spoštovanje; teh ugodnosti si ne bom dovolil kratiti / ne krati mi veselja / z vpitjem mu je kratil jutranji mir, počitek; pojdi in ne krati mi spanja // star. braniti, preprečevati: vedno mu je kratila pijačo; nihče mi tega ne more kratiti 2. star., z dajalnikom povzročati, da kaj po občutku hitreje, prijetneje mine; krajšati: z veselim pripovedovanjem ji je kratil zimske večere ∙ star. s petjem si krati čas se zabava, odganja občutek praznote 3. zastar. delati kaj (bolj) kratko; skrajševati, krajšati: kratiti obleko / dan se že krati ♪
  19.      kŕčiti 1 -im nedov. (ŕ ȓ) 1. spravljati v položaj, ko sosednji deli med seboj tvorijo kot: krčiti roke; krčiti in iztezati nogo; prsti se ji krčijo / krčiti roke v pest; mišice se raztezajo in krčijo / krčiti se v dve gubé // ekspr. delati gube, zlasti na koži: krčiti čelo; lica so se ji krčila 2. ekspr. delati, povzročati krče: lakota mu krči želodec; brezoseb. krčilo ga je po črevesju / krčil in zvijal se je v napadu kašlja ● knjiž., ekspr. od groze se ji je krčilo srce groza jo je bila kŕčiti se 1. postajati po obsegu manjši: pri sušenju se les krči / to blago se rado krči / ekspr. imetje se mu krči; prihranki se vidno krčijo // ekspr. postajati po dolžini manjši: razdalja se je vedno bolj krčila; sence v gozdu se krčijo / dan se krči 2. ekspr. braniti, obotavljati se: krčil se je izplačati doto; za teh par dinarjev se ne boš krčil / nič se ne krči, kar vzemi krčèč -éča -e: krčeče se telo ♪
  20.      kréda  -e ž (ẹ̑) 1. snov za pisanje po večjih površinah, navadno v obliki podolgovatega predmeta: kupiti kredo; pisati s kredo na tablo; barvasta kreda; košček krede; škatlica kred; bled kot kreda / krojaška kreda; šolska kreda // petr. rahla usedlina iz hišic odmrlih luknjičark: kopati kredo / jezerska kreda usedlina iz drobcev apnenca in dolomita 2. um. mehek, navadno črn ali rjav risarski material: riše s kredo in ogljem / risba v kredi // risarska tehnika s takšnim materialom: kredo je opustil in začel z oljem 3. geol. obdobje mezozoika, v katerem so se razvili listavci in žužkojedi: jura in kreda ● star. dobiti kaj na kredo na kredit, upanje ◊ obrt. snov za beljenje iz kaolina ♪
  21.      kreníti  krénem dov. (ȋ ẹ́) 1. začeti hoditi, premikati se: ko se je znočilo, je kolona krenila; pogreb je krenil; vlak je krenil s postaje; avto je počasi krenil // raba peša, s prislovnim določilom iti (stran), oditi: iz kavarne je krenil takoj domov; kreniti od mize; s hitrimi koraki je krenil proti vasi / krenili so k sosedom; zgodaj zjutraj je krenil na pot odpravil se / krenili so od brega odpuli, odjadrali / čete so krenile v boj 2. spremeniti smer poti, gibanja, hoje: krenil je z glavne ceste na kolovoz; kreniti na desno, v levo, v stran; pren. razvoj je krenil v drugo smer; njegove misli so krenile drugam // navadno v zvezi s pot začeti delati, živeti drugače, navadno moralno oporečno: krenil je svojo pot; kreniti s prave poti; kreniti na napačno, zločinsko pot; kreniti bo treba na resnejšo pot; kreniti po krivih poteh 3. redko narediti gib, premakniti: žival je krenila glavo; kreniti z nogo, roko / ni krenil pogleda s hčere ● redko kreniti z mrtve točke premakniti se z mrtve točke ♪
  22.      krepóstnica  -e ž (ọ̑) nav. iron. poštena, neoporečna ženska: igrati krepostnico in razsodnico / v teh krajih ženske niso krepostnice ♪
  23.      kretálen  -lna -o prid. (ȃ) teh. kréten: kretalni mehanizem ♪
  24.      kréten  -tna -o prid. (ẹ̑) teh. ki omogoča, povzroča spremembo smeri gibanja; upravljalen, pogonski: kretni vzvod / kretni mehanizem ♪
  25.      krík  -a m (ȋ) 1. močen, rezek glas: zaslišali so se kriki; z bolestnim krikom se je zgrudil; presunljiv, pretresljiv krik od bolečine, groze / ekspr.: iztrgal, izvil se mu je strašen krik; divji kriki so ji udarjali v uho / kriki na pomoč klici // ekspr. kričanje: v hiši je bil velik krik / ženske so planile v krik 2. knjiž., ekspr., z rodilnikom visoka stopnja, intenzivnost čustvene prizadetosti: krik hrepenenja, obupa; krik trpljenja / krik smrti // v zvezi s po velika potreba, želja: krik po ljubezni; krik po življenju 3. ekspr., s prilastkom kar je najnovejše na kakem področju: ti okraski so modni krik; zadnji krik tehnike ● ekspr. dvigniti, zagnati (vik in) krik zelo se razburiti za kaj; pesn. bojni krik boj, vojna ♪

   794 819 844 869 894 919 944 969 994 1.019  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA