Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

teh (2.994-3.018)


  1.      želéznica  -e ž (ẹ̑) načrtno speljana pot s tirnicami za promet s tirničnimi vozili: železnica teče skozi sotesko; zgraditi železnico; stanovati ob železnici; prevažati tovor po železnici; elektrifikacija železnic; gosta mreža železnic / dvotirna, enotirna, ozkotirna železnica; gozdna, industrijska, jamska železnica; južna železnica v stari Avstriji železniška proga od Dunaja do Trsta; nadzemna, podzemna železnica; transsibirska železnica / električna cestna železnica / kupiti otroku železnico igračo, ki predstavlja železnico ♦ žel. zobata železnica za večji vzpon, pri kateri je med tirnicama zobata letev, v katero prijemlje zobnik lokomotive // prevozno sredstvo na taki poti, zlasti vlak: potovati z letalom in železnico // podjetje, ki se ukvarja s prometom po takih poteh: biti zaposlen pri železnici; državne železnice ∙ pog. hoče (iti) k železnici v železniško službo ♪
  2.      železnína  -e ž (ȋ) izdelki iz železa, kovin: prodajati železnino / tehnična železnina // trgovina z izdelki iz železa, kovin: prenoviti železnino; kupiti žeblje v najbližji železnini ♪
  3.      želézo  -a s (ẹ́) najbolj razširjena težka kovina srebrno bele barve: pridobivati železo; rja razjeda železo; taliti železo; krhko, lomljivo, trdo železo; vroče železo; livarna železa; zlitine železa in drugih kovin; predmeti iz železa; ekspr. tega pa ne bo vzdržal, saj ni iz železa; železo in jeklo / kovati, piliti, stružiti, valjati železo / lito železo oblikovano z ulivanjem v forme; z višjim odstotkom ogljika za ulivanje // pog. železen predmet: udaril ga je z železom; z razbeljenim železom vžigati znamenja // predmeti, izdelki iz železa: topot konj se je mešal z žvenketom železa / zbirati staro železo ● ekspr. imeti dve železi v ognju dva načrta hkrati za dosego kakega cilja; ekspr. ta avtomobil je za (med) staro železo je dotrajan, neuporaben; preg. kuj železo, dokler je vroče vplivaj na koga, kaj, dokler je mogoče; takoj izkoristi vsako ponujeno ugodnost ◊ metal. surovo železo ki pride iz plavža; železo alfa in alfa železo čisto železo, obstojno pod 910° C; min. meteorsko ali izpodnebno železo iz meteoritov; telursko železo železo zemeljskih kamnin, zemeljsko železo; teh. betonsko železo za v beton; kotno železo navadno kovinska palica, v prerezu podobna črki L; okroglo železo železna palica, ki ima v prerezu obliko kroga; palično železo v obliki palic ♪
  4.      ženírati se  -am se nedov. (ȋ) pog. biti v zadregi, sramovati se: ni se ženiral, govoril je kar naravnost; ni se mu treba ženirati pred njim, saj je domač; ženira se govoriti o teh stvareh / ženira se svojih tovarišev je v zadregi pred njimi ● pog. kar delajte naprej, nič se ne ženirajte naj vas naša prisotnost ne ovira, moti pri delu ženírati motiti, ovirati: oprijeta obleka jo ženira; ogledalo ga ženira / sintetične tkanine ženirajo kožo dražijo ♪
  5.      žerjàv  -áva m (ȁ á) 1. velika ptica z dolgim vratom, dolgimi golimi nogami in navadno sivim perjem: žerjavi letijo na jug; oglašanje žerjavov; kričali so kot žerjavi 2. naprava za dvigovanje, prenašanje na vrvi obešenih bremen po zraku na manjše razdalje: nakladati ladjo z žerjavom; ladijski žerjav; žerjav z obtežilom; nosilnost žerjava; ročica žerjava ◊ strojn. kabelski žerjav pri katerem se maček premika po jekleni vrvi, razpeti nad deloviščem; mostni žerjav pri katerem se po nosilcu vozi maček; teh. premični žerjav ki se premika z lastnim pogonom; zool. sivi žerjav umazano sive barve, s črno glavo in vratom ter belima progama vzdolž vratu, Grus grus ♪
  6.      žgáti  žgèm nedov., žgál (á ȅ) 1. delati, povzročati, da kaj gori: žgati drva, veje / žgati ogenj kuriti // imeti kaj na ognju, žerjavici, da tli in oddaja dim, vonj: žgati brinove jagode, kadilo 2. delovati na kaj z veliko vročino: žgati apnenec, les; žgati kavo pražiti / sonce je žgalo platneno streho močno segrevalo ♦ metal. žgati rudo segrevati jo, da se odstrani iz spojin kemično vezana voda, razpadejo karbonati // s tem pridobivati: v teh gozdovih so žgali oglje / žgati kope / žgati apno 3. z močnim segrevanjem delati odpornejše, trdnejše: žgati konice kolov; žgati opeko, posodo iz gline 4. povzročati bolečino z zelo vročimi, žarečimi predmeti: žgali so ga z iglami, cigaretnimi ogorki / med zasliševanjem so ji žgali podplate 5. povzročati občutek, podoben bolečini ob dotiku zelo vročih, žarečih predmetov: to mazilo žge; žganje žge v grlu / svetloba je žgala v oči / rana jo je začela žgati / ekspr. žeja jih žge // ekspr. povzročati hude duševne bolečine: krivica, ljubosumje žge; njegov pogled mi je žgal dušo; žaljive besede so ga žgale v srcu; brezoseb. v prsih me žge; ta sramota ga je žgala kot žerjavica / žge ga želja, da bi videl čim več sveta; pohlep jo je žgal 6. nepreh. zelo pripekati: sonce žge že ves teden / ekspr. že dalj časa žge huda vročina je zelo vroče 7. sežigati: žgati drva, bukove trske; žgati stara pisma 8. star. imeti prižgano: pri njih cele noči žgejo luč; sedela sta na peči in žgala svečo ● star. žgati tobak kaditi; star. žgati žganje kuhati; pog. žgati po sovražniku streljati žgáti se 1. zaradi prevelike vročine se uničevati: potica se žge / na vroči peči se obleka žge 2. ekspr. biti, zadrževati se na soncu, v vročini: poleti se je rad žgal žgóč -a -e 1. deležnik od žgati: žgoč pogled; žgoč udarec; žgoča bolečina; žgoča žeja; žgoča želja; žgoče sonce 2. publ. nujen, pereč: obravnavati žgoče probleme; reševanje žgočih vprašanj 3. ekspr. oster, nepopustljiv: žgoča družbena kritika; to je predmet žgočih razprav; prisl.: žgoče gledati; žgoče sijati žgán -a -o: žgana glina; žgana opeka ∙ žgano apno negašeno apno; zastar. žgano vino žganje ♦ arheol. žgani grob grob s sežganimi ostanki mrliča; gastr. žgani sladkor rjava snov, ki nastane s praženjem sladkorja; žgana pijača alkoholna pijača, zlasti iz sadja, grozdja, dobljena navadno z destilacijo po končanem vrenju; um. žgana siena rdečkasto rjav pigment; sam.: stopimo na kozarček žganega žgane pijače, žganja; rad bi spil nekaj žganega ♪
  7.      žíca  -e ž (í) dolg, tanek kovinski izdelek, navadno okroglega prereza: žica se pretrga, stali; napeti, preščipniti žico; povezati, preplesti z žico; bakrena, jeklena žica; drobna, tanka žica; izolirana, pocinkana žica; debelina, prerez žice; svitek žice; ogrodje, mreža iz žice / bodeča žica; brzojavne, telefonske žice; parketna žica za čiščenje, drgnjenje parketa ∙ ekspr. glas onkraj žice je utihnil sogovornik pri telefonskem pogovoru ♦ elektr. dovodna žica ki dovaja električno energijo; pramenasta žica iz zelo tankih sukanih žic; fiz., teh. uporovna žica z veliko ohmsko upornostjo za izdelovanje uporov; metal. valjana, vlečena žica; teh. varilna žica dodajni material pri varjenju v obliki žice ♪
  8.      žíčen  -čna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na žico: žična debelina / žična krtača; žična mreža, ograja; žična vrv / žični kolobar / žična ovira ogrodje, navadno leseno, prepleteno z bodečo žico; žične škarje škarje za rezanje žice; brezžične in žične zveze ♦ agr. žični kozolec kozolcu podobna naprava za sušenje krme; ptt žična telefonija, telegrafija telefonija, telegrafija s prenašanjem po vodniku; teh. žično steklo steklo z vdelano mrežo iz tanke žice ♪
  9.      žíčnica  -e ž (ȋ) 1. naprava za prevoz oseb ali tovora, pri kateri se breme pomika po vrvi, napeti med podporami: zgraditi žičnico; peljati se z žičnico; obratovanje žičnice; zgornja postaja žičnice / enosedežna žičnica osebna žičnica, ki ima na določeni razdalji po en sedež; kabinska žičnica; krožna žičnica osebna žičnica, pri kateri se kabine ali sedeži gibljejo med postajama v isti krožni smeri; nihalna žičnica pri kateri se vlečna vrv pri eni vožnji premika naprej, pri drugi nazaj ♦ mont. jamska žičnica za prevoz premoga, rude v rudniku; teh. težnostna žičnica po kateri se premika tovor zaradi lastne teže 2. navadno v zvezi hmeljna ali hmeljska žičnica ogrodje iz drogov in žic za oporo hmeljevim trtam: postaviti hmeljno žičnico ♪
  10.      žíten  -tna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na žito: žitno zrno / žitno polje / žitni pridelek / žitni čistilnik stroj za ločevanje plevelnega semena od žitnega; žitni silos / žitna kava; žitno žganje ♦ agr. žitna rja; etn. žitna skrinja skrinja, navadno tesana, za shranjevanje zlasti žita; teh. žitni kombajn; zool. žitni molj; žitni strgač škodljiva žuželka, ki povzroča poškodbe na listih ovsa, pšenice in ječmena, Lemma melanopus ♪
  11.      žíto  -a s (í) kulturne rastline s klasi, lati ali njihovo seme: žito zeleni, zori; mlatiti, žeti žito; zvezati žito v snope; poleglo žito / mleti, vejati žito; velik pridelek žita; vreča žita; silos za žito / drobnozrnato žito; jaro, ozimno žito; krmno, semensko žito / žita lepo kažejo ♦ agr. bela žita pšenica, rž, ječmen, oves; kašno žito ki se navadno stopa, lušči in uporablja za kašo; krušno žito za mletje; plenjavo žito pri katerem je razmerje med semenom in pridelkom ali med zrnjem in plevami ugodno; bot. latnato žito; teh. prebiralnik za žito // nar. vzhodno rž: sejati žito ♪
  12.      žív  -a -o stil. -ó prid. (ȋ í) 1. sposoben rasti, razmnoževati se: vsaka živa stvar umre / enovitost živega sveta; človek in druga živa bitja / živa narava živali, rastline, človek 2. ki je v stanju, v katerem potekajo življenjski procesi: z bojišča so odnašali žive in mrtve tovariše; ranjenec je še živ; vrnil se je živ in zdrav; ekspr.: biti napol živ; pol mrtev, pol živ se je zatekel v vas / ustvariti videz, da je lutka živa / ta žival se hrani z živim plenom; živi in mrtvi organizmi v zemlji / žive in suhe veje; dajanje živega tkiva drugi osebi; ekspr.: kavelj mu je trgal živo meso; sežgali so ga pri živem telesu 3. ki je iz živih bitij, zlasti ljudi: voziti živi tovor / ekspr.: postaviti živi zid; živa veriga se je pretrgala / risati po živem modelu // v katerem so zanj značilne živali, rastline: reka v spodnjem toku ni več živa / živa zgornja plast zemlje 4. ki še deluje: živ izvir; živi in ugasli vulkani / ekspr. v dolini je živ samo še en mlin / ekspr. biti strokovno še živ dejaven / živo oglje še tleče / živa rana ki se še ne celi / pazi, če je ogenj kje še živ 5. ki vpliva, vzbuja zanimanje: še vedno živ avtor; žive ideje / njegovo ime je tam še zmeraj živo še znano, uveljavljeno // ki se uporablja: učiti se žive jezike; ti običaji so ponekod še živi; žive besede 6. ki obstaja (v resničnosti): živa družbena stvarnost; opisovati živo življenje // ki izhaja iz življenja, temelji na njem: živa izobrazba; to je globoka, živa psihologija // ki obstaja, je: vojna je pustila žive sledi; v vseh je živa ista misel / publ. sovražnosti so še žive vojaške operacije, oboroženi spopadi še trajajo // aktualen, pereč: živa problematika našega časa; potreba po društvu je zelo živa 7. ki ima izrazite poteze, značilnosti, podobne kot v resničnosti: živi umetniški liki / žive podobe trpljenja // ki zaradi svoje prepričljivosti, verjetnosti zelo prevzame: knjiga je živ dokaz tistih dni; opisovati z živo in iskreno besedo / predstava je bila zelo živa 8. za katerega je značilna življenjska sila, veselje, volja do udejstvovanja: sproščen, živ fant; biti živ kot živo srebro // nav. ekspr. ki izraža, kaže življenjsko silo, veselje, zanimanje za kaj: živ pogled; pogledati z živimi očmi / v živem pogovoru so prišli domov; živa razprava o kakem vprašanju // ekspr., v povedni rabi ki kaže veliko nagnjenje do spolnosti: premalo je živ zanjo; ne bo ga čakala, preveč je živa 9. živahen: otroci so bili na izletu zelo živi; bodi malo bolj živ / med najbolj živimi žuželkami je kobilica / živi koraki / živ tok reke; živa ulica / živ promet med prazniki / kopališče je bilo ves dan živo 10. ekspr., navadno v povedni rabi ki se zaradi velike prožnosti težko oblikuje, uredi: po umivanju so lasje zelo živi; živo blago; suho seno je živo 11. ekspr. intenziven, močen: jutro, polno živega sonca / žive barve svetle in intenzivne / živi in temni pasovi na obleki z živimi barvami; živa pisanost oblačil 12. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: spomin se je spremenil v živo bolečino; iz oči mu je brati živo prošnjo; molil je z živo vero / starost je živo nasprotje mladosti / v živem spominu so mu ostali tisti dnevi 13. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: priseči pri živem bogu; tisti je živ norec / tam se je začel živ pekel; domišljija je postala živa resnica ● ekspr. živ človek ga ni več videl nihče; ekspr. tega še svoj živ(i) dan nisem videl še nikoli; ekspr. za vse svoje žive dni si bom zapomnil za vse življenje; ekspr. tukaj te živ hudič ne stakne nihče; ekspr. živega krsta nisem videl nikogar; ekspr. on je živ(i) leksikon je zelo razgledan, načitan; ekspr. bolnik je živ mrlič zelo bled, shujšan; ekspr. dekle je živi ogenj zelo živahno, ognjevito; knjiž. z živo in pisano besedo je opozarjal na nevarnosti vojne govorjeno; ekspr. živi duši tega ne povej nikomur; ekspr. tega ne smem povedati za živo glavo pod nobenim pogojem, nikakor ne; ekspr. podiranje stropov nad živimi jamami nad jamami, v katerih (še) teče voda; ekspr. ta človek je živa kronika se dobro spominja dogodkov; knjiž. narediti komu živo lestvico nastaviti komu sklenjene roke, ramena, da nanje stopi in se tako povzpne; živa meja vrsta strnjeno nasajenega nizkega grmičevja, navadno za ograditev, razmejitev; knjiž., ekspr. sin je živa podoba očeta je zelo podoben očetu; ekspr. priti pri kopanju do žive skale do skale, ki je na prvotnem mestu, trdno zraščena z zemljo; ekspr. pred hišo ima živo vodo tekočo vodo, navadno studenec; živo apno negašeno apno; ni udarjal konja po hrbtu, ampak je izbiral sama živa mesta najbolj občutljiva, boleča; živo opazovanje pri pouku pozorno, skoncentrirano; živo srebro tekoča žlahtna kovina srebrno bele barve; pog. v teh dneh se je živo srebro močno dvignilo je temperatura zelo narasla; ekspr. v zaporu je doživel, kaj se pravi biti živ pokopan biti popolnoma ločen od ljudi, življenja zunaj zapora; ekspr. najraje bi jo živo požrli zelo so jezni nanjo; ekspr. živega ga ne morejo (videti) zelo ga sovražijo; boji se ga kot živega vraga zelo; bil je bolj mrtev kot živ od mraza zelo ga je zeblo; ekspr. vrnil se je bolj mrtev kot živ zelo utrujen, izčrpan; živemu človeku se vse pripeti, mrtvemu pa samo jama dokler je človek živ, lahko doživi zelo različne stvari; živa vera gore prestavlja kdor trdno veruje, lahko napravi skoraj nemogoče stvari ◊ agr. živa teža teža žive živali; cepljenje na živo oko cepljenje, pri katerem odžene oko cepiča še isto leto; biol. živo svetlikanje sevanje za živali in rastline značilne svetlobe zaradi življenjskih pojavov v organizmu; ekon. živo delo tekoče delo, ki ustvarja dobrine; geogr. živi pesek peščeni delci, navadno v večji količini, ki se zaradi delovanja vetra, vode premikajo z enega mesta na drugo; gled. živa slika prizor, v katerem se igralci ne gibljejo in ne govorijo; les. živa grča grča, ki je vrasla v les; lingv. živi jezik jezik, ki ga kak narod, ljudstvo še govori; med. živo cepivo cepivo, ki vsebuje žive mikroorganizme; mont. živi pesek z vodo prepojen pesek v zemeljski skorji, ki pod pritiskom zasipava rove, jaške; tisk. živa pagina podatek o avtorju, naslovu dela ali o abecednem obsegu strani, naveden na strani nad besedilom; voj. živa sila za boj usposobljeni ljudje; zool. živi fosil žival, ki se je nespremenjena ohranila iz geološke preteklosti; živa nit zelo tanka glista, ki živi v sladki vodi, Gordius aquaticus žívo tudi živó prisl.: živo goreti, se lesketati; živo pripovedovati; živo poslikana skrinja / piše se narazen ali skupaj: živo rdeča ali živordeča barva; živo modro nebo / v povedni rabi: pred kratkim je bilo tam še vse živo; v pristanišču je bilo živo kot v panju ∙ ekspr. živo ga je pogrešala zelo; ekspr. tam je bilo vse živo otrok zelo veliko ♦ muz. živo označba za hitrost izvajanja vivace žívi -a -o sam.: nar. kositi do živega, v živo do tal; ekspr. suša koruzi ni mogla do živega je ni ovirala v rasti; ekspr. ni mu mogel priti do živega izraža nesposobnost osebka, da bi koga bistveno prizadel; ekspr. priti resnici, stvari do živega popolnoma jo spoznati; knjiž. rad bi jo videl, kakšna je bila za živega za življenja; ekspr. kričati, piti, tepsti na žive in mrtve zelo; ekspr. opravljati koga na žive in mrtve zelo; ekspr. to problematiko so preiskali bolj v živo natančno, temeljito; ekspr. jermeni so ga rezali v živo v golo kožo; pog., ekspr. rezali so jo v živo, pri živem operirali brez omrtvičenja; ekspr. misel na to jo je v živo zabolela zelo; ekspr. te besede so jo zadele v živo so jo zelo prizadele; ekspr. vsaka krogla je zadela v živo smrtno; ekspr. s tem vprašanjem je zadel v živo je pravilno nakazal problem, bistvo stvari; ekspr. njega ni več med živimi je že umrl; star. učitelji bi se morali na živem seznaniti s tem delom na kraju samem; praktično; žarg. vse živo ga preganja vsi ga preganjajo; nevihta je prinesla uničenje vsemu živemu; razvoj živega; ekspr. oddaja v živo oddaja, pri kateri sodelujoči nastopajo neposredno ♦ gozd. smolarjenje na živo pridobivanje smole, zaradi katerega drevo ne odmre ♪
  13.      živílski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na živilo: prodati živilske presežke / živilski izdelki; živilska industrija; živilska tehnologija / živilski trg / živilski tehnik ∙ živilska nakaznica zlasti v vojnem času dokument, ki daje imetniku pravico, da dobi določeno količino živil ♪
  14.      živinoréjski  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na živinorejce ali živinorejo: živinorejsko združenje / živinorejska razstava / živinorejski tehnik ♪
  15.      žláhten  -tna -o prid., žláhtnejši (á) 1. knjiž. plemenit, izbran: žlahten človek, mislec / žlahten značaj; biti žlahtnega srca / žlahtni cilji; žlahtne misli / žlahten okus kave / žlahtno vino 2. agr. ki ima s križanjem, namernim izborom izboljšane lastnosti: žlahtne sorte jablan; cepiti žlahtno vrtnico na šipek 3. star. plemenit, plemiški: žlahten rod / biti žlahtnega porekla, stanu / žlahtna gospa; v bitki je padlo veliko žlahtne gospode ● žlahtni kamen kristal zelo trdih in obstojnih rudnin, ki se uporablja za nakit; drag(i) kamen; ekspr. piti žlahtno kapljico vino ◊ agr. žlahtna plesen plesen, ki se uporablja pri izdelovanju nekaterih mehkih, poltrdih sirov; kem. žlahtni plini plini, ki se redko ali sploh ne spajajo z drugimi elementi; metal. žlahtne kovine kemično zelo obstojne kovine, ki se uporabljajo zlasti za nakit in kovance; teh. žlahtno jeklo jeklo z izboljšanimi lastnostmi; plemenito jeklo; vrtn. žlahtna anemona okrasna rastlina z raznobarvnimi cveti, Anemone coronaria; žlahtna ciklama sobna rastlina z velikimi, vijoličasto rdečimi ali belimi cveti, Cyclamen persicum žláhtno prisl.: žlahtno dišeča roža; sam.: popiti kaj žlahtnega; občutek za žlahtno v človeku ♪
  16.      žléb  -a tudi -á tudi -ú m, mn. žlebóvi tudi žlébi (ẹ̑) 1. podolgovata naprava, navadno polkrožne oblike, za prestrezanje deževnice na strehi: žleb pušča; pritrditi žlebove; žleb iz pločevine, plastične snovi / strešni žleb // poljud. strešna odtočna cev: deževnica lije iz žlebov; splezati po žlebu do drugega nadstropja / odtočni žleb // podolgovata naprava, navadno polkrožne oblike, po kateri priteka, odteka tekočina: speljati studenčnico po žlebu do kmetije / mlinski žleb; odtočni žleb iz svinjaka // podolgovata naprava z dvignjenimi robovi za spuščanje, sipanje česa: spuščati opeko po lesenem žlebu / koleščka tečeta po visečem žlebu; zbiralni žleb pri mlatilnici // kar je temu podobno sploh: upognil je papir tako, da je nastal žleb / zviti jezik v žleb 2. nar. jasli: privezati živino k žlebu; položiti seno v žleb / kamnit, lesen žleb 3. podolgovata vdolbina v pobočju, nastala zaradi toka vode, plazov: plezati po žlebu; žleb v gorski steni // večja, podolgovata vdolbina v zemeljskem površju: pot pelje po žlebu; pasti živino v žlebu; gozd, vas v žlebu / žleb potoka, reke 4. podolgovata vdolbina, širša zareza v površini česa sploh: dolbsti, vrezati žleb; krožen, prečen, spiralast žleb; žlebovi na stebru, v puškini cevi; žleb pri dogi; kolut z žlebom na obodu / kadunjast, klinast, trapezast žleb / žamet z ozkimi žlebovi rebri / žlebovi kolesnic ◊ agr. cepljenje v žleb cepljenje, pri katerem se zarezan cepič spoji z zarezanim žlebom podlage; anat. žleb podolgovata vdolbina na kosti, organu, površju telesa; med. strelni žleb površinska rana zaradi oplaznega strela; metal. žleb za žlindro del plavža, po katerem se izpušča žlindra; teh. žleb del pisalnega stroja z gumijastimi valjčki na robovih, ki držijo vloženi papir ♪
  17.      žlíca  -e ž (í) 1. priprava iz daljšega ročaja in ovalnega vbočenega dela za dajanje v usta, zajemanje zlasti tekočih jedi: jesti, zajemati z žlico; lesena, nerjavna, srebrna žlica / od presenečenja mu je žlica padla iz rok; odložiti žlico prenehati jesti; vzeti žlico v roko začeti jesti / desertna žlica / jedilna žlica 2. navadno z rodilnikom količina, ki se lahko naenkrat zajame s to pripravo: dodati omaki žlico smetane / polna, zravnana, zvrhana žlica moke / dajati zdravilo po žlicah 3. priprava z rahlo vboklino za obuvanje čevljev: obuvati tesne čevlje z žlico / obuvalna žlica; žlica za čevlje ● ekspr. žlica mu je padla v med življenjske razmere so se mu nenadoma zelo izboljšale; ekspr. šteti komu žlice paziti, da ne bi kdo veliko pojedel; ekspr. nasititi koga s prazno žlico odpraviti koga s praznimi obljubami; ekspr. pri poslih je zajemal s preveliko žlico si je preveč prilaščal; knjiž. roditi se s srebrno žlico v ustih biti od rojstva premožen; ekspr. že dolgo ni imel tople žlice v ustih ni nič toplega jedel; z veliko žlico ekspr. dajati komu z veliko žlico veliko, radodarno dajati; ekspr. na gostiji se je jedlo z veliko žlico dobro in obilno; ekspr. pojesti vso modrost z veliko žlico šteti se za zelo izobraženega, pametnega; ekspr. zajemati znanje z veliko žlico zelo intenzivno se izobraževati; ekspr. zajemati življenje z veliko žlico zelo intenzivno živeti; zidarska žlica orodje v obliki kovinske ploščice z držajem za nanašanje malte; ekspr. če bi mogel, bi ga v žlici vode utopil zelo ga sovraži; star. dajati komu skledo in žlico dajati komu hrano ◊ metal. livarska žlica orodje za oblikovanje form; teh. žlica žlici podoben vbočen del bagra za zajemanje, premeščanje materiala ♪
  18.      žlíčar  -ja m (ȋ) izdelovalec lesenih žlic in podobnih lesenih izdelkov: žličarji in rešetarji ◊ teh. bager, ki z žlici podobnim vbočenim delom od spodaj zajema material ♪
  19.      žlíčen  -čna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na žlico: žličen ročaj ◊ teh. žlični bager bager, ki z žlici podobnim vbočenim delom od spodaj zajema material ♪
  20.      žlíndra  -e ž (ȋ) 1. raztopina oksidov, ki nastane pri taljenju rud in rafiniranju kovin: iztekanje žlindre iz plavža ♦ agr. Tomaževa žlindra in tomaževa žlindra fosfatno umetno gnojilo iz zmlete žlindre; Thomasov fosfat; metal. kisla žlindra ki vsebuje mnogo kremena; plavžna žlindra ki nastaja pri taljenju rude v plavžu; lovilnik žlindre; teh. granulirana žlindra 2. pepel, ki se pri gorenju premoga nekoliko stali: nabiranje žlindre na rešetki v peči 3. gošča, ostanki v pipi (za kajenje): postrgati žlindro iz pipe / tobakova žlindra ♪
  21.      žlíndrin  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na žlindro: žlindrine sestavine ♦ metal. žlindrina nasedlina; teh. žlindrina volna vlakna iz žlindre ♪
  22.      žmúla  -e ž (ú) star. izboklina, nabuhlina: žmula pri odcepu veje / kostna žmula // grbina, vzpetina: pogled so mu zakrivali grmi, drevesa in nizke žmule ● star. zviti kaj v žmulo zvitek, svitek ◊ alp. trebušasta izboklina v skalovju, steni; teh. rahlo odebeljen stik, ki nastane pri uporovnem varjenju z večkratnim pritiskanjem, stiskanjem ♪
  23.      žmúlast  -a -o prid. (ú) star. 1. poln izboklin, nabuhlin: žmulasta bukev 2. nabuhel, debel: žmulaste ustnice ◊ alp. žmulasta skala, stena skala, stena, v kateri so trebušaste izbokline; teh. žmulasti zvar rahlo odebeljen zvar, ki nastane pri uporovnem varjenju z večkratnim pritiskanjem, stiskanjem ♪
  24.      žrêlce  -lca s (ē) manjšalnica od žrelo: odprla je usta, da se je videlo rožnato žrelce / ognjeniško žrelce / žrelce pri panju ◊ teh. vdolbina, ki nastane pri talilnem varjenju na koncu zvara ♪
  25.      žvižgálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na žvižganje: žvižgalna tehnika / ekspr. razočarana publika se je oglasila s pravim žvižgalnim koncertom ♪

   2.769 2.794 2.819 2.844 2.869 2.894 2.919 2.944 2.969 2.994



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA