Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

tega (2.101-2.125)


  1.      ujétnik  tudi ujetník -a m (ẹ̑; í) 1. človek, ki mu je odvzeta svoboda gibanja: izpustiti, osvoboditi ujetnika; kolona ujetnikov / ne upiraj se, najin ujetnik si / vojni ujetnik vojak, ki ga je v vojni ujel nasprotnik / ekspr. medved ni hotel biti ujetnik 2. ekspr., s prilastkom kdor je zaradi tega, kar izraža dopolnilo, onemogočen, omejen v možnostih, svobodnosti: ujetnik ljubezni, teorije ◊ zgod. vatikanski ujetnik vsak od papežev od 1870 do 1929, ki zaradi izgube papeške države ni hotel zapustiti ozemlja Vatikana ♪
  2.      ujétništvo  tudi ujetníštvo -a s (ẹ̑; ȋ) 1. stanje koga, ki postane, je ujetnik: njegovo ujetništvo je trajalo pet mesecev; rešiti se iz ujetništva; priti v ujetništvo / odpeljati koga v ujetništvo / priti v ujetništvo sovražne vojske; nemško, rusko ujetništvo / vojno ujetništvo / ekspr. ujetništvo slabo vpliva na razmnoževanje divjih živali 2. ekspr., navadno s prilastkom stanje, položaj koga ali česa, ujetega v čem: rešiti ladjo, posadko iz ledenega ujetništva / naveličati se ljubezenskega ujetništva ♪
  3.      ujétost  -i ž (ẹ̑) stanje ujetega: obšel ga je občutek ujetosti; svobodnost in ujetost / ekspr.: čustvena, miselna ujetost; ujetost v čas; ujetost v predsodke ♪
  4.      ukána  -e ž (ȃ) kar se naredi, povzroči z namenom, da kdo zaradi napačnega sklepanja, ravnanja ne bi dosegel tega, kar namerava, hoče: ukana je spodletela, uspela; odkriti, spregledati ukano / ekspr. njegova glava je polna ukan / pridobiti koga z ukano / knjiž. rokohitrske ukane triki ♪
  5.      ukániti  -im, tudi ukaníti in ukániti -im dov. (á ā; ȋ á ā) namerno narediti, povzročiti, da kdo zaradi napačnega sklepanja, ravnanja ne doseže tega, kar namerava, hoče: ukaniti nasprotnika; zasledovalca je spretno ukanil / ukaniti koga pri plačilu, za zemljo prevarati, ogoljufati; ukaniti koga za zmago // ekspr. narediti, povzročiti, da kdo ne doseže tega, kar namerava, upa: usoda, vojna jih je ukanila; ni pil veliko, toda vino ga je vendarle ukanilo se je preveč opil; brezoseb. vse sem dobro premislil, toda ukanilo me je ukániti se, tudi ukaníti se in ukániti se knjiž. prevarati se, zmotiti se: ukanil si se, ni ga tukaj ♪
  6.      ukánjati  -am nedov. (á) namerno delati, povzročati, da kdo zaradi napačnega sklepanja, ravnanja ne dosega tega, kar namerava, hoče: ukanjati zasledovalce / trgovci so jih ukanjali varali, goljufali // ekspr. delati, povzročati, da kdo ne dosega tega, kar namerava, upa: zemlja je kmeta ukanjala leto za letom ♪
  7.      uklétost  -i ž (ẹ̑) po ljudskem verovanju stanje ukletega: rešiti se ukletosti, iz ukletosti; ukletost zemlje; konec ukletosti / ukletost človeka v žival ♪
  8.      ukòr  -ôra m (ȍ ó) strog opomin zaradi negativnega ravnanja, vedenja: za svojo malomarnost zasluži ukor; njegove besede je razumel kot očitek in ukor, ne pa kot pohvalo / zaradi tega prekrška so ji že večkrat izrekli ukor // šol. vzgojni ukrep zaradi kršitve discipline ali neizpolnjene obveznosti: dati, dobiti ukor; kaznovati z ukorom / ukor učiteljskega zbora; ukor pred izključitvijo zadnja kazen pred izključitvijo učenca ♪
  9.      ukrépati  -am nedov. (ẹ̑) delati kaj v skladu s premišljeno odločitvijo za uporabo sredstev in načinov, ki se zdijo glede na okoliščine ustrezni za dosego zastavljenega cilja: položaj je resen, začnite ukrepati; hitro, odločno, pametno ukrepati; treba je takoj ukrepati, sicer bo prepozno; ukrepati v skladu s predpisi; ker ni dobil nobenih navodil, je začel ukrepati po svoje // v zvezi s proti, zoper delati, povzročati komu kaj neugodnega zaradi njegovega nepravilnega, nezakonitega ravnanja: do nekaterih so popustljivi, proti drugim pa takoj ukrepajo; zoper kršilce bo ukrepala inšpekcija / proti pobeglim ujetnikom so ostro ukrepali so jih kaznovali // star. sklepati, odločati: vsak mesec so zborovali in ukrepali pomembne stvari; ukrepati o novih dajatvah ukrepajóč -a -e: človek je svobodno ukrepajoče bitje ♪
  10.      ukrivíti  -ím dov., ukrívil (ȋ í) 1. dati čemu krivo obliko: ukriviti cev, žico; zaradi teže knjig so se police ukrivile; paziti, da se žebelj pri zabijanju ne ukrivi / ukriviti železno palico v kavelj / po otrokovem prvem letu se hrbtenica počasi ukrivi v značilno dvojno esasto obliko // dati čemu nenaravno, nepravilno obliko: mačka je ukrivila hrbet; zaradi jahanja so se mu noge ukrivile; njegove ustnice so se skoraj ob vsaki besedi čudno ukrivile / ukriviti usta v nasmeh, posmeh / težko delo ga je počasi ukrivilo 2. ekspr. povzročiti, da se kdo ukloni, vda: ukriviti upornike; ukriviti koga z davki, s silo; tega človeka se zlepa ne da ukriviti ● ekspr. spet je moral ukriviti hrbet pred njim ga ubogati; mu biti poslušen, pokoren; knjiž., ekspr. ker se je počutil tujca, se je še bolj ukrivil vase je postal še bolj nedostopen, nepriljuden ukrívljen -a -o: ptice z ukrivljenim kljunom; bil je bolan in ukrivljen od teže let; navzdol, navzgor, vstran ukrivljen; ukrivljena cev, palica; nož z ukrivljenim rezilom ♪
  11.      ulítost  -i ž (ȋ) stanje ulitega: kip učinkuje tako celovito prav zaradi ulitosti / ekspr. kritiki so pohvalili ulitost celotne igre skladnost, harmoničnost ♪
  12.      ulovíti  -ím dov., ulóvil (ȋ í) 1. z iskanjem, zasledovanjem priti do divjadi in jo ustreliti: uloviti medveda, zajca / uloviti srno v past, s pastjo // z iskanjem, zasledovanjem priti do živali zaradi koristi: uloviti kita; ulovil je veliko polhov // z iskanjem, zasledovanjem priti do živali sploh: uloviti bolho, metulja / mačka je ulovila miš 2. ujeti: uloviti bežečega / uloviti mačka za rep / uloviti kozarec, tik preden bi padel na tla / uloviti žogo / uloviti deževnico v sod / filter ulovi večino nesnage prestreže, zaustavi / uloviti in ustaviti gugalnico / uloviti košček mesa v juhi / policija je ulovila tatu / učitelj ga je ulovil pri prepisovanju / uloviti koga na laži / komaj je še ulovil vlak / uloviti profesorja za podpis / uloviti dobro službo / trudi se, da bi ulovila bogatega ženina / uloviti snop svetlobe v ogledalo / uloviti prijazen nasmeh / hodi okrog prijateljic, da ulovi kako novico / uloviti klic na pomoč / uloviti korak z drugimi / težko ulovi kako uro počitka ulovljèn -êna -o: ulovljeni metulji; velika količina ulovljenih rib ♪
  13.      úm  -a m, v drugem pomenu mn. stil. umóvi (ȗ) 1. sposobnost mišljenja, spoznavanja: ponesrečenčev um je prizadet; otrokov um se razvija; bistriti mladini um; meje človeškega uma; um in razum / spoznati s srcem, ne z umom / knjiž. um se mu je omračil postal je duševno bolan; imeti bister, pronicljiv um; star. bolan na umu duševno bolan // zavest, duh glede na to sposobnost: um marsičesa ne zna razložiti; razum razčlenjuje, povezuje, um pa ustvarja ideje; dejavnost uma 2. navadno s prilastkom človek glede na to sposobnost: iščoč, kritičen, ustvarjalen um; največji umi človeštva / biti velik politični um ● star. ni mu šlo do uma ni doumel; ekspr. od razburjenja, strahu biti čisto iz uma nerazsoden, zmeden; star. to mi ne gre iz uma, z uma tega ne morem pozabiti; ekspr. to bi ga spravilo iz uma naredilo nerazsodnega, zmedenega; naredilo duševno bolnega; star. to mi ni padlo, prišlo na um tega se nisem spomnil; na to nisem pomislil; star. to mi ne gre v um v glavo; imeti na umu star. kaj je imel na umu, je težko reči kaj je mislil, nameraval; star. vse to morate imeti na umu, če hočete biti pravični vse to morate upoštevati; zastar. najti pot po umih po občutku; zastar. po mojih umih jim še veliko manjka po moji presoji, oceni; star. uma svetli meč razum, pamet; ekspr. delati, kričati kakor iz uma zelo ◊ filoz. čisti um bistvena lastnost duha ustvarjati misel in oblikovati spoznanje; praktični um po Kantu človekova moralna dejavnost ♪
  14.      umázati  umážem dov., umázala in umazála (á ȃ) 1. narediti, povzročiti, da pridejo na kaj zelo drobni delci kake nepotrebne, nezaželene snovi: umazati obleko, posodo, tla; umazati čevlje z blatom; otrok se je umazal pri igri; umazati si roke 2. ekspr. vzeti komu ugled, osramotiti: umazati komu ime; umazal se je v sodelovanju z okupatorji ∙ ekspr. s tem si nočem umazati rok nočem storiti tega nečastnega, negativnega dejanja // povzročiti, da kaj za koga nima več čustvene vrednosti: umazati ljubezen, prijateljstvo; z neprimernimi pripombami je umazal razpoloženje / noče umazati svojih sanj umázan -a -o 1. deležnik od umazati: umazani čevlji; umazan otrok; umazana barva las neizrazita, nedoločljiva; pomiti umazano posodo; umazana voda; umazano stanovanje; umazan od apna, dima 2. onesnažen: dihati umazan zrak; umazane reke; boj proti umazanemu okolju / umazana tehnologija tehnologija, ki povzroča, da je okolje onesnaženo 3. ekspr. ki ima negativne lastnosti v etičnem, zlasti moralnem pogledu: on je umazan človek; umazan značaj / umazana misel; umazano življenje / vodili so ga umazani nameni; to so umazani posli / umazani prizori ● opravljati najbolj umazana dela dela, pri katerih se najbolj umaže; ekspr. prati umazano perilo obravnavati domače, osebne spore, nesoglasja vpričo drugih; star. pri plačilu je bil umazan skop, skopuški; prisl.: umazano govoriti, ravnati; umazano lisasta preproga / umazano bela srajca; umazano zelena voda / v povedni rabi na dvorišču je bilo umazano; sam.: nekaj umazanega je ležalo na tleh ♪
  15.      uméti  úmem stil. uméjem dov. in nedov., tudi úmel; úmljen (ẹ́ ú, ẹ̑) star. 1. razumeti, dojeti: umeti besede, poglede koga; mislim, da umeš, kaj hočem / francosko ume, govori pa ne / nisem ga umel, ker je govoril nemško // razumeti koga, biti naklonjen komu: malokdo ume reveža / umem tvojo bolečino, jezo // razumeti se na kaj, spoznati se na kaj: dobro ume svoj posel / umeti se na glasbo 2. z nedoločnikom znati, biti sposoben: ume brati in pisati; še tega ne ume narediti / ume se lepo vesti uméti se razumeti se: dokler se ni poročil, so se dobro umeli / da so bili tega veseli, se ume samo ob sebi, samo po sebi ♪
  16.      umétnost  -i ž (ẹ́) 1. dejavnost, katere namen je ustvarjanje, oblikovanje del estetske vrednosti: vpliv filozofije, revolucije na umetnost; stilne smeri umetnosti; umetnost in znanost / dela antične, renesančne, sodobne umetnosti; italijanska, slovenska umetnost; umetnost zaradi umetnosti nazor, da je funkcija umetnosti samo estetska, ne pa tudi družbena / Slovenska akademija znanosti in umetnosti 2. s prilastkom ta dejavnost glede na izrazno sredstvo, obliko: mojster filmske, gledališke umetnosti; akademija za likovno, upodabljajočo umetnost; slikarstvo, glasba in druge umetnosti / uporabna umetnost katere namen je umetniško, estetsko oblikovanje uporabnih predmetov 3. likovna umetnost: zanimata ga zlasti umetnost in glasba; muzej moderne umetnosti / študirati umetnost // dela te umetnosti: razstava abstraktne, avantgardne, ljudske umetnosti / izdati zgodovino umetnosti v slikah 4. ed. umetniško ustvarjanje: v njegovi umetnosti se kažejo različni vplivi / dober poznavalec Cankarjeve umetnosti Cankarjevih del / ekspr. godci so razkazovali svojo umetnost 5. nav. ekspr., navadno s prilastkom dejavnost, ki zahteva spretnost, znanje na področju, kot ga izraža prilastek: razvoj tiskarske umetnosti; posredovati komu umetnost izdelovanja papirja // spretnost, znanje, potrebno za tako dejavnost: njena frizerska, kuharska umetnost je vsem znana; sloveti po veliki govorniški umetnosti // velika sposobnost delati to, kar izraža dopolnilo: vaditi se v umetnosti molčanja, poslušanja, pripovedovanja; ohranjena svetišča pričajo o veliki stavbarski umetnosti tega ljudstva; umetnost aranžiranja, oblačenja; umetnost branja in pisanja kitajskih znakov; vsa umetnost njihovega vojskovanja je v hitrem napadanju // ed., v povedno-prislovni rabi kar zahteva veliko spretnost, znanje: obvladovanje samega sebe je umetnost; zabijanje žebljev v hrastove deske je posebna umetnost; živeti s tako majhno plačo je velika umetnost; to narediti ni nobena umetnost ni težko 6. lastnost, značilnost umetniškega: poudarjati umetnost, ne ideološkost pesnitve / star. skladba, preprosta v umetnosti, umetna v preprostosti v zahtevni, zapleteni oblikovanosti ● publ. črna umetnost tiskarstvo, tisk; publ. sedma umetnost filmska umetnost, film; sedem svobodnih umetnosti v srednjem veku sedem temeljnih učnih predmetov elementarne, začetne šole ◊ lit. besedna umetnost ki ima za izrazno sredstvo besedo, jezik; um. figuralna umetnost ki upodablja stvarni svet, zlasti živa bitja; naivna umetnost ki navadno ne temelji na akademski izobrazbi in ne upošteva realnih razumskih razmerij med likovnimi sestavinami ♪
  17.      umíkati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. delati, da pride kaj z določenega mesta, položaja a) da ni več v napoto: umikati mize, stole; umikali so polomljene veje, da so lahko hodili b) v večjo oddaljenost od česa: umikati omare od sten; počasi se je umikal od mize; umikati se korak za korakom // s premiki delati, da česa na določenem mestu, v določenem položaju ni več: umikati roko; spretno je umikal glavo pred udarci 2. delati, da kaj preneha opravljati svojo funkcijo: začeli so umikati manjše bankovce iz prometa / umikati svoje diplomate / umikati neprimerne predstave s sporeda 3. delati, da kdo zapusti kak kraj, prostor, da ne bi bil deležen česa neprijetnega, hudega: umikati ranjence na varno; umikati stvari pred poplavo; umikati se pred napadalci // delati, da kdo zapusti kak kraj, prostor sploh: po dogovoru že umikajo svoje čete 4. delati, da to, kar izraža določilo, ne zahteva več izpolnitve, pravnih posledic: umikati obtožbo; umikati vprašanje / umikati besedo ● ekspr. umikal je oči, pogled ni gledal (naravnost) v oči umíkati se 1. premikati se, odhajati z določenega mesta, položaja a) da se kdo lahko neovirano premika: ves čas se je umikal mimoidočim; umikati se k steni, v kot b) da lahko kdo pride nanj: umikati se s stola na stol; umikati se starejšim v avtobusu / priklonil se je in se začel umikati skozi vrata; skupina se umika proti severu c) da ne prihaja do srečanj, stikov s kom: sin se je umikal očetu; umikala se je družbi vrstnikov; umikal se mu je s poti // odhajati z določenim namenom sploh: najraje se umika v svojo sobo / ekspr. rad se umika v svoj svet 2. s spreminjanjem mesta, položaja dosegati, da osebek ni deležen česa neprijetnega, hudega: umikati se kroglam; spretno se umikati udarcem / umikati se vsem odgovornostim 3. prenehavati opravljati pomembnejšo javno funkcijo ali službo: drug za drugim so se umikali s položajev // prenehavati biti dejaven na kakem področju: začel se je umikati iz javnega življenja / umikati se v privatnost 4. prenehavati biti, nahajati se na kaki površini: ledenik se umika; s tega področja se morje počasi umika; voda se je začela umikati // prenehavati pojavljati se, da se pojavi, nastopi kaj drugega: žalost se umika veselju / beseda se umika iz splošne rabe se rabi vse manj pogosto / ekspr. zima se hitro umika umikajóč -a -e: umikajoč pohištvo, je razbil šipo; umikajoča se vojska; sam.: umikajoči se so bili tarča sovražnika ♪
  18.      umírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. približevati se prenehanju življenja, življenjskih procesov: pri tej hiši so umirali mladi; umirati od lakote, zastar. lakote; ljudstvo je množično umiralo od žeje in vročine; umiral je v velikih bolečinah; umirati za rakom, tuberkulozo; umirati za ranami za posledicami ran / umirati za domovino / ljudje se rojevajo in umirajo // ekspr. prenehavati obstajati: njuna ljubezen umira; prijateljstvo je počasi umiralo / dan že umira se že mrači; poletje umira se končuje / sonce je umiralo za gorami zahajalo; glasovi so umirali v daljavi se izgubljali // ekspr. propadati: gozdovi umirajo zaradi onesnaženja; vas je po odhodu mladih v mesto začela umirati 2. ekspr., v zvezi s po, za zelo hrepeneti: umirati po gorah, lepoti; vsa dekleta so umirala za njim 3. ekspr., v zvezi z od izraža visoko stopnjo tega, kar izraža dopolnilo: umiral je od ljubezni do dekleta; umirati od radovednosti, skrbi, sramu; umirati od smeha umiráje: umiraje jim je še govoril umirajóč -a -e: umirajoč bolnik; umirajoč dan, ogenj; umirajoče jezero; sam.: želje umirajočih po življenju; zbrali so se ob postelji umirajočega ♪
  19.      uničeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati, povzročati, da kaj preneha obstajati: uničevati plevel, škodljivce; toplota uničuje vitamine / pisma sproti uničuje / ogenj je uničeval hiše 2. škoditi čemu tako, da propade: mraz uničuje drevje; plesen uničuje povrtnino; les se na dežju uničuje / z nepravilno nego si uničevati kožo, lase 3. delati, povzročati, da kaj postane neuporabno a) z nepravilnim, malomarnim ravnanjem: z vožnjo po slabih cestah se avtomobil uničuje b) s svojim delovanjem, učinkovanjem na to: molji uničujejo volnene izdelke; pogosti nalivi uničujejo cesto; vlaga uničuje pohištvo c) s strelnim orožjem, razstrelivom: uničevati mostove in proge; uničevati nasprotnikove tanke 4. delati, povzročati, da pride kaj v zelo slabo stanje: neprimerna svetloba uničuje oči; hrup uničuje živce / slabe delovne razmere jim uničujejo zdravje / bolezen, skrb ga uničuje; s pijačo se vse bolj uničuje 5. z določenim dejanjem, ravnanjem v škodo koga povzročati, da ne more več opravljati svojega dela, dejavnosti: uničevati nasprotnike; s takimi ukrepi so kmete počasi uničevali / konkurenca uničuje podjetja // povzročati, da kdo več ne obstaja, živi: epidemije in naravne katastrofe uničujejo ljudi; plemena se še vedno uničujejo med seboj 6. s prislovnim določilom delati, povzročati, da pride kdo v skrajno neugoden položaj glede tega, kar izraža določilo: finančno uničevati koga; moralno se uničevati // delati, povzročati, da pride kdo v skrajno neugoden položaj sploh: s pijančevanjem uničuje sebe in svojo družino 7. navadno z dajalnikom s svojim delovanjem povzročati a) da kdo česa ne doseže, ne izpolni: uničevati komu kariero / uničevati otrokom mladost; uničevati si življenje b) da kaj pri kom preneha obstajati, trajati: uničevati komu upanje, veselje; ne uničuj nam dobre volje uničujóč -a -e 1. deležnik od uničevati: uničujoč sledove za seboj, je upal, da ga ne bodo odkrili; živce uničujoč hrup; uničujoče delovanje vlage 2. ki povzroči veliko razdejanje, škodo: uničujoč potres; uničujoča vojna // ekspr. zelo hud, velik: doživeti uničujoč poraz / uničujoča kritika zelo negativna, odklonilna ∙ ekspr. pogledati z uničujočim pogledom s pogledom, ki izraža zelo odklonilen, sovražen odnos; prisl.: uničujoče gledati ♪
  20.      uníčiti  -im dov. (í ȋ) 1. narediti, povzročiti, da kaj preneha obstajati: uničiti mrčes, plevel; uničiti škodljivce s kemičnimi sredstvi; toplota uniči vitamine; z razkuževanjem se bacili uničijo / uničiti dokumente; v jezi je uničila njegova pisma / ogenj je uničil gospodarsko poslopje; mesto je uničil potres / uničiti zalogo orožja 2. poškodovati kaj tako, da propade: plesen je uničila krompir, trte; slana je uničila ajdo; suša, toča je uničila ves pridelek; voluhar je uničil sadno drevje; z nepravilnim zalivanjem je uničila rože / s preparati si je uničila lase 3. narediti, povzročiti, da kaj postane neuporabno a) z nepravilnim, malomarnim ravnanjem: kolo, stroj je kmalu uničil; delno, popolnoma uničiti; s prenašanjem sem in tja so se knjige uničile / ekspr. kar prime v roko, uniči / čevlje uniči v eni sezoni ponosi, izrabi b) s svojim delovanjem, učinkovanjem na to: kislina mu je uničila obleko; molji so ji uničili plašč; neurje je uničilo del ceste; vlaga je v nekaj letih uničila pohištvo c) s strelnim orožjem, razstrelivom: sovražnik je uničil most; uničiti nasprotnikove tanke; sovražno letalo so uničili sestrelili, razstrelili // narediti, povzročiti, da postane kaj neveljavno, navadno zaradi napake: uničil je že dva čeka 4. narediti, povzročiti, da pride kaj v zelo slabo stanje: branje ob slabi svetlobi mu je uničilo oči; hrup ji je uničil živce / prenaporno delo ji je uničilo zdravje / bolezen, skrb ga je zelo uničila 5. z določenim dejanjem, ravnanjem v škodo koga povzročiti, da ne more več opravljati svojega dela, dejavnosti: uničiti ilegalce; kmeta so s temi ukrepi uničili; tako bo uničil samega sebe / davki jih bodo uničili; uničiti organizacijo; konkurenca je uničila podjetje / uničiti sovražni bataljon // povzročiti, da kdo več ne obstaja, živi: to pleme je uničila epidemija; človeštvo se bo uničilo samo 6. s prislovnim določilom narediti, povzročiti, da pride kdo v skrajno neugoden položaj glede tega, kar izraža določilo: finančno, gospodarsko uničiti koga; to ga bo uničilo telesno in duševno; moralno se je popolnoma uničil // narediti, povzročiti, da pride kdo v skrajno neugoden položaj sploh: s pijančevanjem je uničil svojo družino 7. navadno z dajalnikom s svojim delovanjem povzročiti a) da kdo česa ne doseže, ne izpolni: uničiti komu kariero; uničil ji je mladost / ekspr. ne uniči ji življenja b) da kaj pri kom preneha obstajati, trajati: uničiti komu upanje, veselje; uničiti dobro voljo; uničiti si delovne zmožnosti ∙ ekspr. ti trije dnevi so ga uničili zelo izčrpali, utrudili; ekspr. življenje jo je uničilo ni bila kos življenjskim težavam, problemom; šalj. uničila sta že dva litra vina popila, spila; šalj. uničil je osem omlet pojedel uníčen -a -o: zaradi prometne nesreče je avtomobil uničen; čevlji so že uničeni; vsi njegovi upi so uničeni; stal je ves bled in uničen; živce ima popolnoma uničene ♪
  21.      úpati  -am nedov. (ȗ) 1. biti v duševnem stanju, ko se vidi možnost za rešitev iz težkega položaja: dolgo časa je upal, nazadnje je obupal; dokler bo upal, bo vzdržal // biti v duševnem stanju, ko se zaželeno kaže mogoče, dosegljivo: upal je, da se bo vrnil; niso več upali, da ga bodo našli živega / upati na dobro plačilo, na boljše stanovanje; upati na pomoč, uspeh, star. pomoči, uspeha; upati v srečen potek česa, v rešitev / star. upal je doživeti, da jih bo videl / od prihodnosti je malo upal pričakoval 2. z odvisnim ali glavnim stavkom izraža nepopolno prepričanost o čem zaželenem: stanje se izboljšuje, tako da upam na ozdravljenje; upam, da bomo še prišli na vlak; upamo, da bodo opomini zalegli; upajmo, da tega še ne ve; on je, upamo, že na varnem // izraža zaželenost uresničitve: upam, da si boste premislili; upamo, da bo sezona uspešna / kot vljudnostna fraza upam, da ne boste preveč hudi, če vas malo zmotim; upamo, da vas z obiskom ne nadlegujemo // ekspr. izraža nujnost uresničitve česa glede na okoliščine: upam, da si stvar premislil; vi ste, upamo, to že preštudirali, saj imate knjigo že dolgo 3. v prislovni rabi izraža pritrditev s pridržkom: bodo prišli? Upamo; bo ostal? Upam da / to ve vsak otrok. Upam 4. star. dati na upanje: rajši mu ga je podaril, kot da bi mu ga upal; krčmar mu ni hotel več upati ● star. temu človeku ni upati zaupati; ni upati na izboljšanje vremena izboljšanja vremena skoraj gotovo ne bo; upati na koga, v koga zanašati se na njegovo pomoč; dokler živimo, upamo úpati si in úpati se tudi úpati z nedoločnikom 1. biti dovolj pogumen za kako dejanje: ni si upal plavati čez zaliv; upa si odpoditi žival; upa si mu odgovarjati; elipt. ni si upal v sobo upal iti / kot podkrepitev upam si trditi, da se motite; kot grožnja pridi gor, če si upaš 2. izraža, da kdo stori kaj kljub neprimernosti, neupravičenosti ali nevarnosti: ne upamo si vas motiti pri počitku; ekspr.: kdo bi si upal dvomiti o tem; kako si upate ponavljati moje besede ∙ ta otrok je predrzen, pri nas si vse upa stori dosti neprimernega 3. izraža možnost uresničitve dejanja glede na zmožnost, sposobnost: lepe in bogate si ni upal dobiti; ni si upal tekmovati z njim; ekspr. to ni nič, upam si nesti dvakrat toliko upáje zastar.: čakali so, upaje na tujo pomoč upajóč -a -e: klical je, upajoč, da ga bodo slišali; upajoč na pomoč, so se hrabro borili; upajoče ženske ♪
  22.      upírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. postavljati kaj tako, da pri delovanju kake sile ostane na določenem mestu, v določenem položaju: upirati podpore v tla in strop / sedel je in upiral komolce v kolena; upirati roke v boke // imeti v takem položaju, da močno pritiska na kaj: upiral je veslo v pomol, da čoln ne bi butnil obenj / upiral je nogo v vrata in jih skušal odriniti 2. redko usmerjati, namerjati: upirati revolver v koga / upirati komu luč v obraz svetiti mu ∙ ekspr. upiral je svoje oči, poglede vanj gledal ga je; publ. vse oči se upirajo na Bližnji vzhod vsi se zanimajo za dogajanje na Bližnjem vzhodu; publ. okupirane dežele so upirale oči k zaveznikom pričakovale pomoči od njih upírati se 1. imeti del telesa nameščen tako, da je pri delovanju kake sile mogoče ostati na določenem mestu, v določenem položaju: konj se je upiral s prednjima nogama ob tla, da ga niso mogli spraviti čez prag; pri spuščanju po vrvi se je z nogo upiral v steno / s koleni se je upiral v naslonjalo prednjega sedeža // biti v takem položaju, da se močno pritiska na kaj: z vso močjo so se upirali v skalo, da bi jo premaknili; z nogo se je upiral v vrata, a niso popustila / veter se je upiral v jadra pihal tako, da so ga prestrezala 2. z dejanji izražati voljo ne pustiti se obvladati: hotel ga je potegniti iz sobe, pa se mu je upiral; aretirani se ni upiral; upirati se roparju; upiral se je s pestmi, z rokami in nogami / pri osvobajanju dežele so se okupatorjeve enote dolgo upirale; obkoljeni so se uspešno upirali branili / upirati se nasprotniku v igri // kazati voljo ne dopustiti, dovoliti česa: upirati se izbiri novega predsednika; upirati se operaciji; upirati se sinovi ženitvi; ni se upiral, da bi poklicali rešilni avtomobil // kazati voljo ne podleči čemu: upirati se bolezni, malodušju; upirati se skušnjavi, tujim vplivom / rastline se upirajo suši / upiral se je spanju prizadeval si je, da ne bi zaspal; upiral se je njihovim prošnjam ni jih hotel uslišati 3. s silo, z orožjem izražati voljo do odstranitve oblasti koga: kmetje so se v zgodovini večkrat upirali; upirati se oblastnikom, okupatorjem / osvojene dežele so se upirale // z besedami, ravnanjem izražati voljo a) ne ubogati koga: otroci so se staršem vedno bolj upirali; molčal je, ni se upal upirati; upirati se vodstvu b) ne prenašati, narediti, izpolniti česa: upirati se nasilju, pritisku / upirati se izročitvi dokumentov, plačilu dolga; ni se upiral, da bi mu pomagal / upirati se dajatvam; upirati se odredbi, povelju, zahtevi // izražati nesoglasje s čim: upirati se ideji; tej ugotovitvi se ni mogel upirati 4. nav. 3. os. vzbujati občutek zoprnosti pri uživanju: mastna hrana se mu upira; vino se mu je začelo upirati // vzbujati občutek zoprnosti sploh: njegovo prazno govorjenje, vedenje se jim upira; krivične obtožbe se mu upirajo; brezoseb.: upira se mi, da bi ga sprejel; upira se mu govoriti o tem 5. neovirano, močno sijati: pomladansko sonce se upira skozi šipe / sonce se jim je upiralo v hrbet 6. prizadevati si premagati delovanje kake sile, učinkovanje česa: upirati se vodnemu toku; s težavo se je upiral vetru, ki mu je pihal nasproti / jez se je upiral narasli vodi / snov se upira pritisku // ovirati pri napredovanju: zrak se upira premikajočim se telesom 7. star. truditi se, prizadevati si: upiral se je, da bi osvobodil roko; upira se in gara za družino ● ekspr. noge se mu upirajo težko hodi; ekspr. poštevanka se mu upira težko se je uči; ne mara je; ekspr. zima se še upira mraz še ne popusti; ekspr. želodec se mu je začel upirati ima težave z želodcem; to se upira zdravemu razumu tega razumsko ni mogoče razložiti upiráje: stala je, upiraje roke v boke upirajóč -a -e: upirajoči se narodi; v tla upirajoče se oči ♪
  23.      uporabíti  in uporábiti -im dov. (ȋ á) 1. narediti, da kaj opravi določeno delo, nalogo in s tem zadovolji potrebe koga: papirnato embalažo lahko uporabite le enkrat; če ste kupljeni predmet uporabili, ga v trgovini ne sprejmejo nazaj / v zadnji vojni so dvakrat uporabili atomsko bombo jo vrgli; policija je uporabila orožje streljala; smem uporabiti vaš telefon sporočiti kaj po vašem telefonu; uporabiti pravilo ravnati se po njem; tega zakona v praksi še niso uporabili // narediti, da kaj prinese koristi, da rezultate: koristno uporabiti odpadke; narediti načrt, kako uporabiti odpadno vročo vodo; naloženi denar je treba uporabiti / uporabiti tuje izkušnje, znanje 2. narediti, da je kaj pripomoček pri kakem opravilu, dejavnosti: pri vlomu je uporabil različno orodje; uporabil je palico, da bi dosegel okno // narediti, da je kaj sredstvo za dosego česa: uporabil je prijazen nasmešek, da bi jo pridobil; uporabil je svoj vpliv za njegovo izvolitev / uporabiti proti kršitelju z zakonom določene ukrepe / uporabil je vsako priliko, da ga je obiskal izrabil, porabil; uporabil je njegovo slabost izkoristil, zlorabil / uporabiti kaj v korist, škodo koga 3. narediti, da kaj nastopi v sporočilu: v pogovoru je večkrat uporabil kako narečno besedo; uporabiti citat / uporabiti ločilo 4. v zvezi z za narediti, da je kaj sredstvo za izdelavo, pridobivanje česa: uporabiti kamenje za skalnjak; uporabiti moko za kruh // z glagolskim samostalnikom izraža, da je kaj predmet dejavnosti, kot jo določa samostalnik: uporabiti konja za jahanje; uporabiti letališče za pristajanje športnih letal // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom, v zvezi z za, kot izraža, da je kaj namenjeno za to, kar določa samostalnik: uporabil ga je za kurirja, kot odposlanca; vsako malenkost uporabi za izgovor; uporabiti kaj kot dokaz ● publ. uporabiti prave prijeme pri kom pravilno ravnati s kom; ekspr. uporabiti otroka proti očetu pridobiti ga, da je njemu nasproten; ekspr. uporabiti zakonito pot za dosego pravice zakonito si prizadevati zanjo; ekspr. uporabiti koga za ščit s kom zavarovati sebe uporábljen -a -o: uporabljeni predmeti; seznam uporabljene literature; večkrat uporabljeno olje ♪
  24.      upoštévati  -am nedov. in dov. (ẹ́) 1. delati, da kaj vpliva na ravnanje, odločitev, zaključke: sodnik je upošteval izpovedi prič; upoštevati okoliščine nesreče; pri načrtovanju upoštevati potrebe prebivalstva / družbeni plan upošteva gospodarska gibanja v preteklem letu / premalo je upošteval sostanovalce se jim je prilagajal // ravnati v skladu s čim: upoštevati predpis, zakon; voznik ni upošteval prometnega znaka / upoštevati nasvet, predlog / upošteval je njegovo pobudo; upoštevati reklamacijo; strogo upoštevati rok se ga držati; vse njegove želje so upoštevali izpolnili // imeti kaj za dejstvo: sporazum mora upoštevati dejansko stanje; upoštevati obstoječe politične tvorbe 2. delati, da je kaj kje vključeno, udeleženo, obravnavano: v knjigi je upošteval le pomembnejše avtorje; pri proučevanju dežele so upoštevali zlasti gospodarske in politične razmere / pri delitvi pomoči ga niso upoštevali; slovenščine v javnosti niso upoštevali uporabljali 3. prisojati komu pomembnost: zaradi slabotnosti ga tovariši niso upoštevali; na poveljstvu ga zelo upoštevajo / delo gospodinje družba premalo upošteva; šolska izobrazba se ne upošteva dovolj ● pomen tega dela se pokaže, če upoštevamo podobna dela v primerjavi s podobnimi deli; če se upošteva njegova mladost, so dosežki izredni glede na njegovo mladost upošteváje: upoštevaje okoliščine, so mu zmanjšali kazen upoštevajóč -a -e: oblikovati mesto, upoštevajoč prirastek prebivalstva; upoštevajoč razmere, bi to trajalo več let upoštévan -a -o: manj pomembni izdelki v seznamu niso upoštevani; razlike med bogatimi in revnimi so premalo upoštevane ∙ bil je v tistem času precej upoštevan pisatelj cenjen, priljubljen; bučno olje je v teh krajih zelo upoštevano se veliko uporablja ♪
  25.      upŕtost  -i ž (ȓ) lastnost, značilnost uprtega: trdna uprtost v tla / knjiž. uprtost pogleda ♪

   1.976 2.001 2.026 2.051 2.076 2.101 2.126 2.151 2.176 2.201  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA