Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

težnost (19-43)

19.      dvózvézdje  -a s (ọ̑-ẹ̑) astr. skupina dveh zvezd: dvozvezdja in večzvezdja / fizikalno dvozvezdje dve zvezdi, ki krožita okrog skupnega težišča zaradi medsebojnega težnostnega vpliva; optično dvozvezdje dve zvezdi, ki sta navidezno blizu na nebu, nimata pa medsebojnega težnostnega vpliva ♪
20.      elevácija  -e ž (á) knjiž. dviganje, vzdigovanje: elevacija noge ◊ fiz. kot v navpični ravnini, merjen proti vodoravni premici; kor. plesalčevo premagovanje težnosti, zlasti pri odskokih; voj. kot med osjo na cilj naravnane cevi strelnega orožja in vodoravno ravnino ♪
21.      geotrópičen  -čna -o prid. (ọ́) bot. ki raste v smeri delovanja težnosti ali proti njej: pozitivno geotropične korenine; steblo je negativno geotropično geotrópično prisl.: drobne koreninice na stranskih koreninah so geotropično indiferentne ♪
22.      geotropízem  -zma m (ȋ) bot. pojav, da rastlinski organi rastejo v smeri delovanja težnosti ali proti njej: pojav geotropizma pri rastlinah / pozitivni geotropizem korenin; negativni geotropizem stebla ♪
23.      grandseigneurski  -a -o [gransenjêr-] (ȇ) pridevnik od grandseigneur: grandseigneurska širokopoteznost ♪
24.      gravitácija  -e ž (á) 1. fiz. pojav, da se telesa privlačijo zaradi svoje mase, težnost: teorija gravitacije 2. gospodarska, prometna usmerjenost k določenemu središču, teženje: gravitacija vasi k mestu ♪
25.      indiferénten  -tna -o prid. (ẹ̑) 1. ki do določene stvari, pojava nima, ne kaže odnosa, neopredeljen: do tega vprašanja je indiferenten; kljub prigovarjanju je ostal indiferenten; narodno, politično indiferenten / indiferentna barva neizrazita, medla // ki nima, ne kaže zanimanja, zavzetosti za kaj; ravnodušen, nezavzet: do vsega dogajanja je indiferenten; postal je top in indiferenten za vse 2. knjiž. nepomemben, postranski, nebistven: prizor je sicer zanimiv, za razplet drame pa indiferenten; problem je za nas popolnoma indiferenten ◊ bot. geotropično indiferenten ki raste ne glede na smer delovanja težnosti; farm. indiferentna snov snov brez zdravilnega učinka; fiz. indiferentna lega ravnovesna lega, pri kateri ob premikanju telesa težišče ne spremeni svoje višine; rel. versko indiferenten ♪
26.      koeficiènt  -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) 1. fiz., mat. nespremenljiva količina, ki izraža razmerje med dvema ali več spremenljivimi količinami: tabela koeficientov / razteznostni koeficient količina, ki pove, kako se pri segrevanju spremeni dolžina ali prostornina telesa; koeficient trenja količina, ki pove, s kolikšno silo se podlaga upira, ko se po njej premika telo s stalno hitrostjo 2. knjiž. število, ki izraža razmerje med dvema količinama, vrednostma; količnik: koeficient se je spremenil; ugotoviti koeficient ◊ ekon. koeficient obračanja število, ki izraža razmerje med porabljenimi in povprečnimi vloženimi sredstvi, navadno v razdobju enega leta; koeficient produktivnosti število, ki izraža razmerje med količino proizvodnje in številom delavcev ♪
27.      korenína  -e ž (í) 1. podzemeljski del rastline, ki ji dovaja vodo in v njej raztopljene snovi: korenine že poganjajo; rastlina je pognala korenine; izruvati plevel s korenino; baldrijanove korenine; korenine vinske trte; vršički korenin; gomolji in korenine; stal je tam, kot bi pognal korenine dolgo časa, vztrajno / to drevo ima globoke korenine; gnezdasto prepletene korenine; pren. to gibanje pri nas ni pognalo korenin 2. ekspr. osnova, temelj: gre za družbene korenine eksistencializma / seči bo treba prav do korenin sistema / sovraštvo ima preveč globoke korenine / zlo izruvati s koreninami vred // začetek, izvor: vsi ti dogodki imajo svoje korenine v preteklosti 3. ekspr. krepek, trden človek: taka korenina mora vzdržati; star je, pa je še vedno korenina; je prava kraška korenina / kot nagovor kako je s teboj, stara korenina / to je še kmet stare korenine 4. zastar. del besede kot nosilec osnovnega pomena besedne družine; koren: korenina krajevnega imena ● ekspr. iztrebiti kaj do zadnje korenine popolnoma, čisto; ekspr. kaj v korenini zatreti preprečiti, onemogočiti, da se kaj razvije, takoj ko se prvič pojavi; popolnoma uničiti ◊ anat. lasna korenina del lasu, ki je v koži; zobna korenina del zoba, ki je v zobni jamici; bot. adventivne ali nadomestne korenine ki rastejo iz stebla ali listov; geotropične korenine ki rastejo v smeri delovanja težnosti ali proti njej; glavna ali srčna korenina najmočnejša korenina, iz katere rastejo stranske korenine; stranske korenine ki rastejo iz glavne korenine; zračne korenine ki sprejemajo vlago zlasti iz zraka ♪
28.      kózmičen  -čna -o prid. (ọ́) 1. nanašajoč se na kozmos, vesoljski: breztežno stanje v kozmičnem prostoru / kozmični faktorji, zakoni / kozmični izstrelki; kozmične rakete / kozmični poleti / kozmična lirika; je pesnik kozmične poezije ♦ astr. kozmično leto čas, ki ga porabi Sonce, da napravi en obhod okoli središča našega zvezdnega sestava; fiz. kozmični žarki najmanjši delci snovi, ki prihajajo iz vesolja na zemljo; druga kozmična hitrost hitrost, ki jo mora doseči kako telo, da lahko zapusti težnostno območje zemlje; prva kozmična hitrost hitrost, ki jo mora doseči telo, da lahko kroži okoli zemlje; geol. kozmični prah delci, ki padajo iz medplanetarnega prostora na zemljo; kozmično obdobje razvojna doba zemlje pred nastankom prve trdne skorje; jur. kozmično pravo pravo o mednarodnih in meddržavnih odnosih v zvezi z dejavnostjo v vesolju // v zvezi kozmična ladja vozilo, namenjeno za vesoljske polete: izstreliti kozmično ladjo; posadka kozmične ladje 2. publ., ekspr. zelo velik, ogromen: človekova oblast nad naravo je dosegla že kozmični obseg; kozmične razdalje, razsežnosti ♪
29.      lineáren  -rna -o prid. (ȃ) 1. knjiž. ki poteka v eni smeri, enosmeren: linearno krčenje blaga / nasad drevja je linearen // razvit samo v eni smeri: značaj glavnega junaka je linearen; linearna, preprosta vera v svet 2. knjiž. ki ima eno dimenzijo, razsežnost: črta je linearna tvorba 3. knjiž. ki se mu med trajanjem hitrost, intenzivnost ne spreminja; enakomeren: rast proizvodnje je linearna 4. mat. nanašajoč se na prvo potenco: linearna enačba; linearna funkcija funkcija s spremenljivkami v prvi potenci; linearna interpolacija interpolacija z linearno funkcijo ◊ arheol. linearna pisava B zlogovna pisava, uporabljana v Grčiji v času kretsko-mikenske kulture; ekon. linearno obdavčenje, povečanje osebnih dohodkov obdavčenje, povečanje za isti znesek, isti odstotek; fiz. linearni pospeševalnik naprava za pospeševanje gibanja elektronov v ravni črti; linearna lestvica lestvica z enako velikimi razdelki; linearna temperaturna razteznost temperaturna razteznost trdnega telesa v določeni smeri; geom. linearna perspektiva perspektiva, pri kateri premica originala ustreza premici slike; lit. linearni liki liki s preprostim, ne spreminjajočim se značajem; linearna kompozicija kompozicija, v kateri poteka dejanje v logičnem in kronološkem redu; muz. linearna zasnova zasnova, pri kateri so glasovi melodično enakovredno, samostojno oblikovani; um. linearni ornament ornament s poudarkom na črti in ravni ploskvi lineárno prisl.: dejanje poteka linearno; linearno povečati vse osebne dohodke; linearno razporejena vas ♪
30.      mérjenec  -nca m (ẹ̑) kdor se meri: merjenci so se slekli / upoštevati razteznost merjenca ♪
31.      navpíčnica  -e ž (ȋ) knjiž. navpična črta: narisati navpičnico; besede vpišite za drugo debelejšo navpičnico; pren. jambori so bili edine navpičnice v brezkončni vodoravnosti morja ● knjiž. drog ne stoji čisto v navpičnici v navpični smeri; ekspr. plezanje je bilo težavno, ker je bilo polno navpičnic in previsov navpičnih sten ◊ geod. smer težnosti v določeni točki ♪
32.      obmóčje  -a s (ọ̑) navadno s prilastkom 1. ozemlje z določenimi značilnostmi: alpsko območje; gozdnata območja Slovenije; na Dolenjskem so znana polharska območja; potresno območje; gospodarsko zaostala območja / slovensko jezikovno območje / publ., z oslabljenim pomenom: luška kapitanija obsega območje obale in obalnega morja; na območju Jugoslavije v Jugoslaviji; hotelski objekt na območju blizu jezera blizu jezera // ozemlje, na katerem je, se opravlja določena dejavnost: določiti območje zdravstvene postaje; gravitacijsko območje bolnice; prodajno, sodno, volilno območje; rekreacijsko, turistično območje // ozemlje okoli kakega središča: mestno območje; območje Ljubljane / zasavsko območje / taboriščno območje 2. prostor, v katerem ima kaj svojo moč, vpliv: merilno območje instrumenta; letalo je izginilo iz vidnega območja; območje topovskega ognja; območje zemeljske težnosti 3. dejavnost, dejavnosti, kjer kdo opravlja svoje delo; področje: delovno območje poravnalnih svetov; raziskave s psihološkega območja; območje poezije / razširiti območje dela ● publ. vplivno območje ozemlje, nad katerim ima, uveljavlja določena država gospodarski in politični vpliv; ekspr. izviti se iz območja družine oblasti, vpliva; ekspr. hotel se je iztrgati iz območja njene ljubezni rešiti se njenega vpliva, njene ljubezni; na tem območju ne predvidevajo novih gradenj prostoru, zemljišču; območje med Črnim morjem in Baltikom ozemlje ◊ ekon. nerazvito območje z nizkim narodnim dohodkom; elektr. kazalno območje območje merilnega instrumenta, na katerem se vidi merjena vrednost; nastavitveno območje v katerem so možne nastavitve določenih spremenljivih veličin; fiz. območje infrazvoka; meteor. območje visokega zračnega pritiska; urb. metropolitansko območje urbanizirano območje, ki je gospodarsko, kulturno vezano na osrednje mesto; voj. armadno območje na katerem so razporejene enote določene armade; ljubljansko armadno območje ♪
33.      óptičen  -čna -o prid. (ọ́) 1. nanašajoč se na optiko, svetloben: optični pojavi; optični signal / optične lastnosti kristalov / optični teleskop; mikroskopi in druge optične priprave / optična os kamere; optično steklo steklo, ki se uporablja pri izdelavi optičnih priprav ♦ astr. optično dvozvezdje dve zvezdi, ki sta navidezno blizu na nebu, nimata pa medsebojnega težnostnega vpliva; fot. optično iskalo iskalo pri enostavnih fotografskih aparatih 2. nanašajoč se na vid, viden: zmožnost optične predstave; optično in akustično zaznavanje / optične prevare / optična dekoracija prostora óptično prisl.: pokončne črte prostor optično zvišajo ♦ fiz. optično aktivna snov prozorna snov, ki suka ravnino polarizirane svetlobe; min. optično izotropen ki v vseh smereh enako lomi svetlobo, enolomen; optično dvolomna snov snov, ki ima dva preseka, v katerih je lomni količnik v vseh smereh enak; optično enoosna snov snov, ki ima samo en presek, v katerem je lomni količnik v obeh smereh enak ♪
34.      privláčnost  -i ž (á) 1. lastnost, značilnost privlačnega: vse je očarala s svojo privlačnostjo; osebna, spolna privlačnost / privlačnost njegovih besed je vplivala na odločitev // s prilastkom kar privlači, vzbuja zanimanje: turistične privlačnosti; jezero je največja privlačnost kraja; slika je glavna privlačnost razstave 2. fiz. lastnost telesa, da deluje na drugo telo s privlačno silo: medsebojna privlačnost teles; privlačnost električnih delcev / privlačnost Zemlje težnost Zemlje ♪
35.      prôstor  -óra m (ó ọ́) 1. kar je nesnovno, neomejeno in v čemer telesa so, se premikajo: filozofi razlagajo prostor različno; prostor in čas / neskončen, vesoljski prostor 2. z najmanj eno točko, ploskvijo določen del tega: prostor okoli hiše je od tu dobro viden; prostor med zemljo in luno / hitro se orientira v prostoru / imeti strah pred odprtim, zaprtim prostorom; publ. letalo je kršilo zračni prostor 3. s stenami, ploskvami omejen del tega a) kot enota za določen namen, zlasti v zgradbi: ogrevati, opremiti, prezračiti prostor; preiskali so vse prostore od kleti do podstrešja; iz sosednjega prostora je bilo slišati razburjene glasove; kuhinja, soba in drugi prostori / bivalni, stanovanjski prostori; delovni, klubski, poslovni prostor; šolski prostori; prostori galerije so že premajhni; prostor za sestanke / z oslabljenim pomenom: stanuje v kletnih prostorih v kleti; sestanek bo v prostorih šole v šoli b) kot enota v čem sploh: podzemni rov se je razširil v visok prostor, poln kapnikov; prostor v valju meri pet kubičnih decimetrov 4. del zemeljske površine glede na prisotnost česa, kak namen: prostor meri nekaj hektarov; iskati nenaseljen, primeren prostor; na tem prostoru bo novo naselje / parkirni, tržni prostor / kupiti prostor na pokopališču / publ. razvoj umetnosti v srednjeevropskem prostoru v Srednji Evropi / kot ukaz psu prostor // del kake površine sploh glede na prisotnost česa, kak namen: položiti knjigo na prejšnji prostor; ostal je na svojem prostoru, skrit za zaveso 5. del površine z ustreznim pohištvom, predmetom, namenjen za začasno namestitev ene osebe: odstopiti komu svoj prostor v avtobusu; rezervirati dva prostora v gledališču; presesti se na prostor pri oknu 6. ed. potrebni del česa, ki komu, čemu omogoča nahajanje, bivanje kje: na polici, v avtomobilu je še dovolj prostora; prtljaga zavzema preveč prostora / dati, narediti komu prostor umakniti se mu / v hotelu je še nekaj prostora; zaradi pomanjkanja prostora šola ne more sprejeti vseh prosilcev; pren. v naši družbi ni prostora za take ljudi; v njenem srcu ni prostora za sovraštvo // za sporočanje potrebni, uporabljivi del površine: revija je ves prostor namenila obravnavi tega vprašanja; na razglednici ni dosti prostora 7. publ., z oslabljenim pomenom, s prilastkom kar je določeno z obstajanjem tega, kar izraža prilastek: v naš gospodarski, idejni prostor segajo različni vplivi / ta dogodek je zelo razgibal slovenski kulturni prostor slovensko kulturo, kulturno življenje; pisatelj opisuje življenjski prostor meščanov življenje, življenjsko okolje ● publ. poskušali so razširiti manevrski prostor za sporazum povečati možnosti; ekspr. tudi on bi rad dobil svoj prostor na soncu primerno, ugodno mesto, položaj v življenju, med ljudmi ◊ biol. medcelični prostor; življenjski prostor v katerem živijo živali in rastline v enakih življenjskih razmerah; fiz. breztežnostni prostor; prazen prostor del prostora, v katerem ni snovi; geom. evklidični prostor množica točk z lastnostjo, da je kvadrat razdalje katerihkoli dveh točk izražen z vsoto kvadratov razlik vseh istoimenskih koordinat točk v pravokotnem premočrtnem koordinatnem sistemu; mat. prostor skupnost elementov in odnosov med njimi; navt. ladijski prostor ladijska prostornina, namenjena za tovor, merjena v netoregistrskih tonah; rad. režijski prostor; strojn. kompresijski prostor najmanjši prostor v valju, ko je bat v skrajni legi; šport. kazenski prostor pri nogometu prostor, ki sega 16,5 m levo in desno od gola in 16,5 m v igrišče; teh. zgorevalni prostor prostor v stroju, v katerem zgoreva tekoče gorivo ali plin; um. dvoranski prostor; voj. brisani prostor kroglam in granatam popolnoma izpostavljen prostor pred obrambno linijo; manevrski prostor ozemlje, ki omogoča razporejanje in premikanje velikih vojaških enot; mrtvi prostor prostor, ki ga zaradi naravne ali umetne ovire ni mogoče obstreljevati ♪
36.      sredobéžnost  -i ž (ẹ́) fiz. lastnost sredobežne sile: sredobežnost in sredotežnost; pren., knjiž. idejna sredobežnost ♪
37.      stánje ¹ -a s (ā) navadno s prilastkom 1. kar je v kakem času določeno z dejstvi, nanašajočimi se a) na kvaliteto, uporabnost, sposobnost obstajanja česa: stanje hiše po potresu; stanje vozila ob prevzemu; vzdrževati orodje v dobrem stanju; sadje je v takem stanju, da ga je treba takoj porabiti / z oslabljenim pomenom stanje posevkov je po zadnjem dežju boljše posevki so po zadnjem dežju boljši b) na telesne ali duševne sposobnosti, funkcije koga: kontrolirati stanje bolnika po operaciji; ranjenec je v kritičnem stanju / duševno in telesno stanje; zdravstveno stanje otroka ob vpisu v šolo c) na količino, množino česa: stanje zalog se ni spremenilo; nadzorovati stanje vode ob deževju / število dispanzerjev se je v primerjavi s predvojnim stanjem podvojilo številom / gmotno stanje se mu je izboljšalo / nespremenjeno številčno stanje otrok v razredu število // kar je v kakem času pri čem določeno z razmerami, okoliščinami, kakimi dejstvi sploh: poročati o stanju na fronti; zahtevati podatke o stanju v podjetju / stanje v kmetijstvu se izboljšuje; povzročil je nesrečo, ker ni upošteval stanja na cesti; izgubiti pregled nad gospodarskim in političnim stanjem v državi / stanje v ozračju 2. kar nastopi pri kom kot posledica določenega duševnega ali telesnega dogajanja: bil je potrt in bal se je, da bo to stanje dolgo trajalo; spal je in v tem stanju so ga ujeli; bolezenska stanja; zbuditi koga iz hipnotičnega stanja; stanje nezavesti / vznes. njegova žena je v blagoslovljenem stanju noseča / z oslabljenim pomenom: biti v budnem stanju buden; narediti kaj v vinjenem stanju vinjen // kar nastopi pri čem, kje kot posledica določenega dogajanja, procesa, dejstev sploh: v podjetju je zavladala zmeda in to stanje je bilo težko odpraviti; anarhično stanje v družbi; brezvetrno stanje / obdelovati jeklo v razžarjenem stanju / publ., z oslabljenim pomenom: tovornjak je v nevoznem stanju nevozen; tehtati kaj v suhem stanju suho; stanje muževnosti pri drevju muževnost / izjemno ali izredno stanje v katerem so omejene nekatere osebne pravice in državljanske svoboščine; obsedno stanje v nekaterih državah v katerem na določenem področju vojaška uprava zamenja civilno oblast 3. fiz., kem., v zvezi agregatno stanje vsaka od možnosti pojavljanja snovi, določena z gibanjem molekul, atomov: plinasto, tekoče, trdno agregatno stanje ● neustalj. včeraj ni bil v stanju napisati pisma ni bil sposoben, ni mogel ◊ fin. razlika med dejanskim in knjiženim stanjem; fiz. breztežnostno stanje stvari; jur. brezustavno stanje; osebno stanje pravno pomembne značilnosti osebe glede na spol, starost, državljanstvo; lingv. glagoli stanja glagoli, ki ne izražajo dejanja ali procesa; v trpnem stavku je osebek nosilec stanja; polit. brezdržavno stanje; zool. letargično stanje živali ♪
38.      telesnína  -e ž (ȋ) zastar. telo: težnost telesnin ● zastar. izračunati telesnino prostornino ♪
39.      vertikála  -e ž (ȃ) 1. geom. črta, pravokotna na gladino mirujoče vode: narisati vertikalo; vertikala in horizontala 2. knjiž., s prilastkom kar je navpično in visoko: jambori čolnov so stroge vertikale; betonske vertikale novega časa nebotičniki 3. knjiž. različne stopnje, plasti, časovna obdobja česa: zgodovinske vertikale jezika; razvojna podoba ljudskih kultur v vertikali in horizontali ● knjiž. v vertikalo grajena slika v višino; knjiž. prva vertikala razpredelnice navpična kolona, stolpec; knjiž. svet vertikale duhovni svet ◊ geod. smer težnosti v določeni točki, navpičnica ♪
40.      vzpónski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na vzpon: vzponski napor ♦ meteor. vzponski tok tok poševno ob pobočju ali frontalnih površinah dvigajočega se zraka; šport. vzponski korak korak, prilagojen vzponu, vzpenjanju; žel. vzponski upor komponenta sile težnosti vozila, ki deluje v smeri proge navzdol ♪
41.      zaskóčka  -e ž (ọ̑) teh. element, ki drži gibljivi del naprave v določeni legi proti delovanju vzmeti ali težnosti: pritrditi kotel na nosilec z zaskočko / vzmetna zaskočka ♪
42.      zêmeljski  tudi zémeljski -a -o [mǝl] prid. (ē; ẹ̑) nanašajoč se na zemljo: zemeljski polmer; zemeljska površina; proučevati zemeljsko zgodovino; zemeljsko središče / zemeljski ugrez / zemeljski plin naravni plin v nahajališčih nafte in premoga / zemeljska ožina / raziskovati zemeljske plasti / zemeljski plaz; zemeljska pregrada / ekspr. zemeljske dobrine posvetne, materialne; zemeljska stvarnost; človekova zemeljska usoda / v krščanstvu: zemeljska sreča; nebeško in zemeljsko življenje ● zemeljski orešek nizka tropska rastlina ali njen sad, ki dozori v zemlji; kikiriki; ekspr. pokojnikove zemeljske ostanke so prepeljali v rojstni kraj mrtvo telo, truplo; knjiž. prizadevati si za mir na vsej zemeljski obli na vsem svetu; vznes. dokončati zemeljsko pot, zemeljsko potovanje umreti; ekspr. moramo zmagati ali pa bomo izginili z zemeljskega površja prenehali biti, obstajati; evfem. rešil se je zemeljske teže umrl je ◊ fiz. zemeljski daljnogled daljnogled, v katerem se s prizmami obrne slika predmeta, da postane pokončna; zemeljski magnetizem magnetizem zemlje; zemeljska težnost; geogr. zemeljska obla zemlja, zlasti glede na svojo obliko; geol. zemeljski vosek rjava ali črna kamnina, nastala iz nafte; zemeljska skorja zunanja plast zemeljske oble, ki jo sestavljajo trdne kamnine; grad. zemeljska dela dela, s katerimi se del zemeljske površine pripravi za uporabo, zlasti za gradnjo; min. zemeljsko železo železo zemeljskih kamnin; telursko železo; um. zemeljske barve anorganski pigmenti, ki se pripravljajo z mehansko obdelavo določenih obarvanih rudnin zêmeljsko tudi zémeljsko prisl.: na smrt gleda precej zemeljsko; sam.: med branjem je pozabil vse zemeljsko ♪
43.      žíčnica  -e ž (ȋ) 1. naprava za prevoz oseb ali tovora, pri kateri se breme pomika po vrvi, napeti med podporami: zgraditi žičnico; peljati se z žičnico; obratovanje žičnice; zgornja postaja žičnice / enosedežna žičnica osebna žičnica, ki ima na določeni razdalji po en sedež; kabinska žičnica; krožna žičnica osebna žičnica, pri kateri se kabine ali sedeži gibljejo med postajama v isti krožni smeri; nihalna žičnica pri kateri se vlečna vrv pri eni vožnji premika naprej, pri drugi nazaj ♦ mont. jamska žičnica za prevoz premoga, rude v rudniku; teh. težnostna žičnica po kateri se premika tovor zaradi lastne teže 2. navadno v zvezi hmeljna ali hmeljska žičnica ogrodje iz drogov in žic za oporo hmeljevim trtam: postaviti hmeljno žičnico ♪

   1 19