Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

tati (2.486-2.510)


  1.      vzgojítelj  -a m (ȋ) kdor se (poklicno) ukvarja z vzgojo: postati vzgojitelj; starši in vzgojitelji / domski vzgojitelj v dijaškem domu, vzgojnem zavodu; naravni vzgojitelji starši; poklicni vzgojitelj / oče je bil svojim otrokom strog vzgojitelj / nagrajen je bil vzgojitelj nove vrste vrtnic ♪
  2.      vzhájati 2 -am nedov. (ā) dvigati se, razširjati se zaradi plina, nastalega v notranjosti ob delovanju kvasovk: testo vzhaja / kruh, kvas vzhaja // nedov. in dov., preh. povzročati, da se kaj dviga, razširja zaradi plina, nastalega v notranjosti ob delovanju kvasovk: vzhajati testo ● ekspr. pitati gos, da kar vzhaja se hitro debeli vzhájan -a -o: kruh je slabo vzhajan; vzhajano testo ♪
  3.      vzíti 1 vzídem dov., vzšèl vzšlà vzšlò tudi vzšló (í) 1. dvigniti se izza obzorja, nad obzorje: luna, sonce vzide / vzšla je rdeča zarja / ekspr. izza hriba vzide oblak / ekspr. vzšel je nov dan začel se je ♦ astr. zaradi vrtenja Zemlje navidezno dvigniti se nad obzorje 2. knjiž. priti, pojaviti se: od nekod vzide šum / iz srca mu vzide molitev, prošnja / iz tega je vzšlo vse zlo // nastati, pojaviti se: v duši vzide upanje, vera / nenadoma mu vzide spoznanje spozna ● ekspr. naj mi več ne vzide dan naj več ne doživim naslednjega dne, naslednjega sončnega vzhoda; vznes. tudi njim bo vzšel dan svobode tudi oni bodo svobodni, osvobojeni; knjiž. končno je vzšlo sonce tudi za nas smo tudi mi srečni vzšèl vzšlà vzšlò knjiž.: vzšla luna vzíšel -šla -o zastar. vzšel: vzišlo sonce ♪
  4.      vzkalíti  -ím dov., vzkálil (ȋ í) 1. pognati kal(i): fižol je že vzkalil / to seme hitro vzkali 2. s kaljenjem, rastoč priti, se pojaviti: iz zemlje so vzkalile cvetlice; pren., knjiž. ta umetnost je vzkalila iz domačih tal 3. knjiž. nastati, pojaviti se: v njem je vzkalil dvom / v mladi ženi je vzkalilo življenje mlada žena je zanosila vzkaljèn -êna -o: vzkaljen ječmen ♪
  5.      vzklíti  vzklíjem dov. (í) 1. pognati kal(i); vzkaliti: koruza je že vzklila / to seme hitro vzklije 2. s klitjem, rastoč priti, se pojaviti: iz zemlje so vzklile cvetlice, trava 3. knjiž. nastati, pojaviti se: na licih ji vzklije rdečica / v njem vzklije ljubezen / novo življenje vzklije; iz tega vzklije zlo / iz teme vzklije svetloba se pokaže, zasveti vzklíl -a -o: vzklilo seme ♪
  6.      vzkoprnéti  -ím dov., tudi vzkoprnì (ẹ́ í) 1. ekspr. začutiti, dobiti zelo močno željo po čem: vzkoprneti po sreči // zaradi močnega čustva postati nemočen, brezčuten, mrtev: deček ves vzkoprni od vabljive moči zvonjenja 2. star. zelo se zbati, odreveneti (od strahu): ko je zagledal razbitine voza, je vzkoprnel ♪
  7.      vzkrêsniti  -em, tudi vzkresníti in vzkrésniti -em dov. (é ȇ; ȋ ẹ́ ẹ̑) zastar. (znova) se pojaviti, vstati: kdaj nam vzkresne pravica / sredi napete tišine vzkresne zmagoslavno veselje ♪
  8.      vzlétanje  -a s (ẹ̑) glagolnik od vzletati: vzletanje čebel / vzletanje helikopterjev; voditi vzletanje letal z radarjem; vzletanje in pristajanje ♪
  9.      vzletéti  -ím dov., vzlêtel (ẹ́ í) ločiti se od tal, podlage in začeti leteti: iz trsja vzletijo divje race / raketa vzleti proti vesolju; vzleteti in pristati / vzleteti nad meglo, pod nebo; vzleteti s helikopterjem / letalo vzleti ob šestih ima odhod; odleti ♪
  10.      vzljubíti  in vzljúbiti -im dov. (ȋ ū) začeti ljubiti: vzljubiti dekle; prvič vzljubiti / vzljubiti učence; otroci so se kmalu vzljubili / vzljubiti delo vzljubíti se in vzljúbiti se redko, s smiselnim osebkom v dajalniku, z nedoločnikom zahoteti se: vzljubilo se mu je klepetati / vzljubilo se mu je vina vzljúbljen -a -o: vzljubljeno delo ♪
  11.      vznejevóljiti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) spraviti v nejevoljo: očitek ga vznejevolji vznejevóljiti se postati nejevoljen: vznejevoljiti se zaradi slabe postrežbe / vznejevoljiti se nad kom / obraz se mu vznejevolji / tako se ne dela, se je vznejevoljil vznejevóljen -a -o: vrniti se vznejevoljen; prisl.: vznejevoljeno odgovoriti ♪
  12.      vznemírjenje  -a s (ȋ) stanje vznemirjenega: preprečiti vznemirjenje ljudi; jecljati, tresti se od vznemirjenja / čutno vznemirjenje; ustvarjalno vznemirjenje / brez vznemirjenja vstati in oditi ♪
  13.      vzníkniti  -em dov. (í ȋ) 1. priti na površje, pojaviti se na površju: potok vznikne in kmalu ponikne / podmornica vznikne na površje vzpluje / iz vode vzniknejo lokvanji // knjiž. vzkaliti: pšenica je že vzniknila / seme je slabo vzniknilo 2. knjiž. postati viden, opazen: pred njim vznikne visoka postava; vojak je vzniknil kakor iz tal / iz teme, v temi vznikne luč 3. knjiž. nastati, pojaviti se kot rezultat kake dejavnosti: po deželi so vzniknile nove šole; takrat je vzniknilo več organizacij / vzniknile so različne oblike življenja // nastati, pojaviti se iz česa: to delo je vzniknilo iz izročila // nastati, pojaviti se sploh: ob tem vzniknejo različna vprašanja; vzniknile so nove zahteve / v tistem času je vzniknilo veliko novih pesmi vzníkel -kla -o: vznikel plevel; iz družbenih razmer vznikla umetnost ♪
  14.      vzórec  -rca m (ọ̄) 1. stvar, katere lastnosti, značilnosti se posnemajo, upoštevajo kot merilo: določiti, izbrati vzorec; delati predmete po vzorcu / fantazijska slika nima vzorca v naravi / ta oseba je bila pisatelju vzorec za glavnega junaka 2. besedilo s splošnimi, tipičnimi lastnostmi, značilnostmi, namenjeno za ustvarjanje posameznih besedil iste vrste s posnemanjem: napisati, sestaviti vzorec; vzorec pisma, prošnje; vzorec za prisego 3. kar sestavljajo likovne sestavine, ki se na kaki površini navadno pravilno ponavljajo: prerisati vzorec; geometrijski, karirast, rožast vzorec; vzorec na blagu, steni; pletenina, preproga z vzorcem; vzorec in podlaga / ledeni vzorci na šipah; vzorec črt na koži / risar vzorcev za tapete 4. kar sestavljajo ponavljajoče se bistvene, tipične lastnosti, značilnosti česa: teorija ureja dejstva v vzorce; Trubarjev vzorec jezika; ustaljeni vzorci vedenja 5. s prilastkom kar s svojimi lastnostmi, značilnostmi nazorno, neposredno kaže lastnosti, značilnosti česa splošnega: to gledališče je vzorec modernega gledališča; ravnanje čebel je vzorec instinktivnega ravnanja 6. manjša količina snovi, po lastnostih, značilnostih katere se ugotavljajo lastnosti, značilnosti enote, kateri pripada: analizirati, vzeti vzorec; vzorec mesa, zraka / vzorec za preiskavo // soc. manjša skupina bitij, predmetov, po lastnostih, značilnostih katerih se statistično ugotavljajo lastnosti, značilnosti vseh bitij, predmetov določene skupnosti, vrste: vzorec obsega sto oseb; za enoto vzorca vzeti gospodinjstvo / reprezentativni vzorec / statistični vzorec 7. manjša količina blaga, ki kaže, ponazarja lastnosti, značilnosti vrste, celote: poslati kupcu vzorec / knjiga vzorcev / reklamni vzorec 8. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi za vzorec zelo malo: snega je padlo komaj za vzorec / v povedni rabi na trgu ni pomaranč niti za vzorec ● ekspr. človek je zanj vzorec brez vrednosti stvar brez vrednosti, pomena ◊ jur. papilarni vzorec ki ga sestavljajo papilarne črte; lingv. sklanjatveni, spregatveni vzorec skupek enakih sklanjatvenih, spregatvenih oblik besed; obl. norveški vzorec večbarvni vzorec na pletenini, navadno športni, z desnimi petljami; patentni vzorec na pletenini iz menjavajočih se desnih in levih petelj ♪
  15.      vzórnik  -a m (ọ̑) kdor je komu, za koga vzor: postati komu vzornik; posnemati vzornika; igralski, literarni vzornik; vzornik mladine; vzornik v govorjenju, oblačenju ♪
  16.      vzplahutávati  -am nedov. (ȃ) večkrat vzplahutati: na drogu vzplahutava krokar ♪
  17.      vzplamenéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. zagoreti s plamenom: ogenj vzplameni / po hribih so vzplameneli kresovi; senik vzplameni kakor bakla // začeti goreti z višjim, močnejšim plamenom: petrolejka, sveča še nekajkrat vzplameni in končno ugasne 2. knjiž. zasijati, zažareti v močni svetlobi: nebo vzplameni / ob blisku pokrajina vzplameni / oči so mu vzplamenele 3. knjiž. pojaviti se, začeti obstajati v veliki meri: ljubezen, upanje spet vzplameni; v srcu mu vzplameni sovraštvo / boj, polemika znova vzplameni // postati zelo čustveno vznemirjen: vzplameneti od jeze / srce mu vzplameni ● knjiž., ekspr. znova vzplameni dan nastane močno sijoč, žareč; knjiž., ekspr. kmalu po okupaciji je vsa dežela vzplamenela je vso deželo zajel boj, upor vzplamenèl in vzplamenél -éla -o: vzplamenela jeza ♪
  18.      vzplamtéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. zagoreti s plamenom: ogenj vzplamti / suho dračje takoj vzplamti // začeti goreti z višjim, močnejšim plamenom: petrolejka, sveča nekajkrat vzplamti in končno ugasne 2. knjiž. zasijati, zažareti v močni svetlobi: nebo vzplamti / oko mu vzplamti v pritajenem ognju 3. knjiž. pojaviti se, začeti obstajati v veliki meri: jeza, strast znova vzplamti; med njima vzplamti ljubezen / v očeh mu vzplamti upanje / boj spet vzplamti // postati zelo čustveno vznemirjen: vzplamteti od ljubezni, sovraštva / ne bodi nesramen, je vzplamtel vzplamtèl in vzplamtél -éla -o: vzplamtela jeza ♪
  19.      vzprhutávati  -am nedov. (ȃ) večkrat vzprhutati: ptica v kletki vzprhutava // prhutajoč vzletavati: jate vran vzprhutavajo z dreves ♪
  20.      vzravnánost  -i ž (á) lastnost, značilnost vzravnanega: vzravnanost hrbtenice / vzravnanost jezdeca; ponosna, vojaška vzravnanost / posebnost človeka je vzravnanost in pokončna hoja / ekspr. vzgojiti komu vzravnanost načelnost, značajnost / stati v togi vzravnanosti ♪
  21.      vztrepèt  -éta m (ȅ ẹ́) glagolnik od vztrepetati: vztrepet spreleti telo; vztrepet ustnic / vztrepeti srca / duševni vztrepet ♪
  22.      vzvalováti  -újem dov. (á ȗ) 1. začeti valovati: morje, voda vzvaluje / trava, žito vzvaluje; zastava vzvaluje v vetru / ekspr. ob teh besedah množica vzvaluje / ekspr. lasje ji vzvalujejo čez rame 2. narediti, povzročiti, da kaj začne valovati: ladja vzvaluje jezero / ekspr. ptičja jata vzvaluje zrak / ekspr. ganjenost mu je vzvalovala glas 3. ekspr. postati valovit: onkraj reke pokrajina vzvaluje 4. ekspr. pojaviti se zdaj z bolj zdaj z manj močnimi zvoki, glasovi: vzvalovala je himna // pojaviti se, pokazati se zdaj z večjo zdaj z manjšo intenzivnostjo: na obrazu ji je vzvalovala rdečica / čustva so mu vzvalovala / v njenih besedah vzvaluje upanje 5. ekspr. vznemiriti, razvneti: vzklik je vzvaloval množico / vzvalovati dekletu čustva / doživetje ga je vzvalovalo, da se dolgo ni pomiril ● ekspr. ob tej misli mu je kri vzvalovala se je vznemiril, razvnel; ekspr. srce mu vzvaluje začne močno biti vzvalován -a -o: vzvalovana gladina ♪
  23.      vzvalovíti  -ím dov., vzvalóvil (ȋ í) 1. premakniti se v obliki vala, valov: gladina vzvalovi; voda se je vzvalovila / žito vzvalovi v vetru; zavesa vzvalovi / ekspr. ob teh besedah je množica vzvalovila 2. narediti, povzročiti, da je kaj valovito: plavalec, veter vzvalovi gladino 3. ekspr. postati valovit: onkraj reke ravnina rahlo vzvalovi / pred potniki vzvalovi zimska pokrajina se pojavi, se pokaže valovita zimska pokrajina 4. ekspr. pojaviti se zdaj z bolj zdaj z manj močnimi zvoki, glasovi: pesem je spet vzvalovila // pojaviti se, pokazati se zdaj z večjo zdaj z manjšo intenzivnostjo: na obrazu ji vzvalovi rdečica / čustva so ji vzvalovila / v pogledih vzvalovi jeza / po deželi vzvalovi ogorčenje 5. ekspr. vznemiriti, razvneti: njena bližina mu vzvalovi kri / slovo ga je vzvalovilo 6. ekspr. postati vznemirjen, razvnet: njena duša je vzvalovila / ob tej misli mi vzvalovi kri ● ekspr. dogodek je vzvalovil življenje v mestu ga razgibal; imel velik odmev; ekspr. pogled na domačo vas mu je vzvalovil srce povzročil, da mu je začelo močneje biti vzvalovljèn -êna -o: črta, ravnina je rahlo vzvalovljena; vzvalovljeno jezero ♪
  24.      vžgáti 1 vžgèm dov., vžgál (á ȅ) 1. narediti, povzročiti, da kaj začne goreti: strela, visoka temperatura vžge snov; vžgati z vžigalicami / vžgati ogenj; pren. strast mu vžge plamen v očeh 2. star. prižgati: vžgati petrolejko, svetilko; luč se vžge in spet ugasne / na nebu so se vžgale zvezde 3. s povzročitvijo zgorevanja goriva spraviti v delovanje: vžgati motor / vžgati avtomobil // nepreh. zaradi zgorevanja goriva začeti delovati: motor vžge / avtomobil noče vžgati 4. ekspr. narediti, povzročiti, da se kaj začne z veliko silo, intenzivnostjo: vžgati v kom jezo, ljubezen; te besede so vžgale v njem strast 5. nepreh., ekspr. vzbuditi pri kom zelo močen, navadno pozitiven čustveni odziv: knjiga, akrobatska točka je vžgala; kot govornik zna vžgati ● ekspr. muzikanti spet vžgejo ognjevito, glasno zaigrajo; ekspr. take zvijače pri meni ne vžgejo ne dosežejo zaželenega učinka vžgáti se 1. začeti goreti: vžgala se je še sosedova hiša; suha slama se hitro vžge // zaradi bioloških, fizikalnih, kemičnih vzrokov segreti se in začeti goreti: na kup zmetano napol suho seno se lahko vžge 2. ekspr. pojaviti se z intenzivno svetlobo: na vzhodu se vžge zarja / blisk se spet vžge / v očeh se vžge iskra // postati zelo svetel, žareč: obzorje se vžge v rdeči svetlobi / oči se vžgejo v strasti 3. ekspr. pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo: v njem se vžge hrepenenje, ljubezen; v srcu se vžge sovraštvo ● ekspr. vžgati se za koga, kaj zelo se navdušiti vžgán -a -o: vžgan motor; biti vžgan za koga ♪
  25.      vžigálica  -e ž (ȃ) kratka paličica z vnetljivo glavico, ki se pri drgnjenju ob hrapavo površino vžge: vžigalica zagori; prižgati vžigalico; škatlica vžigalic; hiše so bile kakor škatlice vžigalic so bile kvadraste oblike, majhne; ležati, stati kakor vžigalice v večjem številu zelo tesno drug ob drugem / kupiti vžigalice; vleči vžigalice vleči različno skrajšane vžigalice z namenom slepo izbrati koga za kaj, določiti vrstni red / bengalične vžigalice ki zagorijo z obarvanim plamenom, zlasti za signaliziranje; lesene, kartonske, parafinske vžigalice; minerske vžigalice; švedske ali varnostne vžigalice ki se vžgejo le pri drgnjenju ob ploskev, ki vsebuje rdeči fosfor; univerzalne vžigalice ki se vžgejo pri drgnjenju ob poljubno (trdno) ploskev ♪

   2.361 2.386 2.411 2.436 2.461 2.486 2.511 2.536 2.561 2.586  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA