Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

tat (2.076-2.100)


  1.      potrjevánje  -a s (ȃ) glagolnik od potrjevati: potrjevanje izjave / predlaganje in potrjevanje kandidatur; potrjevanje programov, statutov / potrjevanje moralnih in etičnih vrednot; potrjevanje lastnega življenja ♪
  2.      potrmúljiti se  -im se dov. (ú ȗ) nar. vzhodnoštajersko postati užaljen, namrgoditi se: velikokrat se je potrmuljila potrmúljen -a -o: bled in potrmuljen se je stiskal v kot ♪
  3.      potúliti se  -im se dov. (ú ū) ekspr. pritajiti se, sključiti se: pes se je potulil / potulil se je za zaveso in poslušal pogovor; pren. misli so se potulile ∙ ekspr. potuliti se iz dvorane neopazno, skrivaj oditi // postati neodkrit, neiskren: otrok se je potulil potúljen -a -o: potuljen glas; potuljen pes; prisl.: potuljeno se nasmihati ♪
  4.      potvórba  -e ž (ọ̑) ponaredba, ponaredek: potvorba dokumentov / rezultati teh štetij so potvorbe; spretne potvorbe; potvorba zgodovine ♪
  5.      potvóriti  -im dov. (ọ̄) 1. natančno posneti kaj z namenom goljufanja; ponarediti: potvoriti dokumente / zaman je skušal potvoriti glas // prikazati kaj drugače, kakor je; popačiti: potvoriti rezultate volitev 2. publ. izmaličiti, pokvariti: te novosti so potvorile jezik; zavist je vse lepo in dobro potvorila potvórjen -a -o: potvorjeni podatki ♪
  6.      povagabúnditi se  -im se dov. (ū ȗ) knjiž., ekspr. postati potepuh: zapil se je in povagabundil ♪
  7.      povampíriti se  -im se dov. (í ȋ) mitol. postati vampir: umrli se je povampiril; pren., ekspr. mračne sile v deželi so se povampirile povampírjen -a -o: povampirjeni nacisti ♪
  8.      povédati  povém dov. (ẹ́) 1. narediti, da kdo kaj izve, se s čim seznani a) z govorjenjem: povedati ceno, ime, svoje mnenje, novico; povedati komu za pot; odkrito povedati; povedati po angleško / povem ti, če ne boš tega povedal drugim; očetu bomo povedali, da se potepaš; povedali vam bomo, kdaj pridite sporočili vam bomo, obvestili vas bomo; povedal sem vam, da ne grem rekel; tega niste povedali dovolj jasno izrazili / povejte račun, prosim b) z jezikovnimi sredstvi: v članku je povedal dosti novega / kako je do tega prišlo, pove knjiga / kot smo že zgoraj povedali, proizvodnja narašča c) s čim sploh: z gibi, očmi komu kaj povedati; gluhonemi je to povedal s prsti / če je slika dobra, pove vse in ne potrebuje besedila / ekspr. ogledalo mu je povedalo, da se je postaral pokazalo; ta kazalec pove, kdaj doseže temperatura kritično točko; te številke povejo, koliko smo zaslužili izražajo, kažejo // izgovoriti, izreči: bolnik je povedal nekaj besed / prvi stavek je povedal šepetaje // izraziti, posredovati določeno besedilo: pravljico jim je večkrat povedala; povedati pesem na pamet 2. dati osnovo za kako misel, sklep: bledica na njenem obrazu mu je povedala, da je bolna; nered v sobi jim je povedal, da so bili v njej tatovi; tvoje bele roke so mi povedale, da nisi kmet / markacija, znak pove, kje moraš zaviti 3. v medmetni rabi, v zvezi povem ti, vam izraža a) trdno prepričanost: službo bo kmalu pustil, povem ti b) opozorilo, svarilo: povem ti, pazi se, kaj govoriš; da vam povem, z njim se ni šaliti // poudarja povedano: povem ti, bilo je zelo nevarno; junak je bil, povem vam, da malo takih // v zvezi česa, kaj ne poveš izraža presenečenje, dvom: kaj ne poveš: da si denar izgubil / on je bil tukaj. Česa ne poveš ● ekspr. to ime mi ne pove nič osebe s tem imenom ne poznam; v zvezi z določeno stvarjo ne vem o osebi s tem imenom nič; ekspr. nos mu je povedal, kaj mora ukreniti začutil je; ekspr. o tem bi se dalo še marsikaj povedati je znanega še marsikaj; o tem vejo ljudje veliko povedati ljudje veliko pripovedujejo o tem; star. ona zna povedati prihodnost, srečo napovedati; ekspr. kaj boste dobrega povedali kakšne novice prinašate; ekspr. povedal ji je nekaj gorkih zelo jo je oštel; ekspr. naj le pride, da mu povem svoje da ga oštejem, mu izrazim nezadovoljstvo; ekspr. bilo je lepo, da se ne da povedati zelo; ekspr. v obraz povedati komu izraziti, navadno ogorčenje, jezo, neposredno povzročitelju; ekspr. bilo je, kako bi povedal, res malo nerodno kako bi z besedami primerno izrazil; pog. komu kaj nazaj povedati odgovoriti mu, ugovarjati; greh se pove, grešnik pa ne dejanje se razkrije, storilec pa zamolči; preg. povej mi, s kom hodiš, in povem ti, kdo si človek je tak kot njegova družba povédan -a -o deležnik od povedati: s tem je vse povedano; ekspr. nakratko (povedano), nisi pripravljen // star. omenjen, naveden: srečal sem ga leto dni po povedanih dogodkih; sam.: si razumel povedano ♪
  9.      povíšati  -am dov. (ȋ) 1. narediti kaj višje: povišati jez, nasip, ograjo pri mostu / povišati glas 2. spraviti z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost: povišati cene, davke; plačo so mu povišali; povišati proizvodnjo / razburjenje mu je povišalo krvni pritisk; temperatura se mu je spet povišala // povzdigniti: povišati koga v plemiča / pisatelja je kritik zelo povišal 3. narediti, da preide kdo z nižjega službenega mesta na višje: so ga že povišali; povišati v samostojnega referenta / kmalu so ga povišali za desetarja / diplomatsko predstavništvo so povišali v veleposlaništvo ● ekspr. hotel se je povišati nad druge doseči pomembnejši položaj od drugih ◊ šport. povišati vodstvo povečati razliko med rezultatom dveh moštev; povečati razdaljo pri teku, kolesarjenju povíšan -a -o: spregovoril je s povišanim glasom; ima povišan krvni pritisk; povišana temperatura ♪
  10.      povišnjéti  -ím dov. (ẹ́ í) knjiž. postati vijoličasto moder: nohti so mu povišnjeli ♪
  11.      povnánjiti  -im dov. (ā ȃ) knjiž. narediti, da postane kaj zunanje, vnanje: povnanjiti svoje ustvarjalne zmožnosti / povnanjiti medčloveške odnose povnánjiti se postati plitev, usmerjen v zunanji svet: v zadnjih letih se je zelo povnanjil povnánjen -a -o: povnanjena absolutna ideja; za to je njegova narava preveč povnanjena ♪
  12.      povolkodláčiti se  -im se [u̯k] dov. (á ȃ) mitol. postati volkodlak: mrtvi se je povolkodlačil ♪
  13.      povráten  -tna -o prid. (ȃ; drugi pomen ā) 1. ki izraža gibanje nazaj, proti izhodiščnemu položaju: povratni gib, tek; hitrost povratnega sunka puške ∙ povratna pošta prva možna pošta, s katero se lahko pošlje odgovor; povratna vozovnica vozovnica za vožnjo od izhodišča do cilja in nazaj // publ. ki učinkuje, deluje nazaj: povratni vpliv trga na proizvodnjo / povratno delovanje dohodkov na oblikovanje cen 2. ki se lahko vrne: preteklost ni povratna ◊ elektr. povratni tok; povratna tipka tipka, s katero se priprava, del priprave vrača v izhodiščni položaj; filoz. povratna zveza učinkovanje rezultata določenega procesa na vzrok procesa; geom. povratni žarek svetlobni žarek, ki gre skozi sečišče odsebnih senc dveh mimobežnic na skupni prestrezni ravnini; lingv. povratni osebni zaimek zaimek, ki (v odvisnih sklonih) zamenjuje osebni zaimek, ko je ta isti kot osebek; povratni svojilni zaimek zaimek, ki zamenjuje osebni svojilni zaimek, ko gre za svojino osebka; med. povratna mrzlica bolezen, pri kateri se napadi mrzlice in vročine pojavljajo v vedno milejši obliki in daljših presledkih; ptt povratna poštnina poštnina za vrnitev paketa pošiljatelju, če ta ni bil vročen; šport. povratna tekma druga tekma med istima moštvoma na nasprotnikovem igrišču; teh. povratna vzmet vzmet, ki vrača strojni del v prvotno lego povrátno prisl.: delovati, vplivati povratno ♪
  14.      povrátnik  -a m (ȃ) 1. kdor se iz kraja začasnega bivanja vrne domov: ameriški povratnik je; vojni povratniki; povratniki iz taborišča, tujine / izseljenci povratniki // kdor pride po ozdravljenju znova na zdravljenje iste bolezni v zdravstveni zavod: število povratnikov se je povečalo / alkoholiki povratniki 2. jur. kdor je že bil obsojen, pa stori novo kaznivo dejanje: biti, postati povratnik; večkraten povratnik / delinkventni povratniki ◊ geogr. povratnik vzporednik 23,5° severne in južne geografske širine; južni povratnik vzporednik, po katerem se sonce ob svojem zimskem obratu navidezno premika; kozorogov povratnik južni povratnik; rakov povratnik severni povratnik; severni povratnik vzporednik, po katerem se sonce ob svojem poletnem obratu navidezno premika ♪
  15.      povzpéti se  -pnèm se dov., povzpél; nam. povzpét se in povzpèt se (ẹ́ ȅ) 1. premakniti se navzgor, kvišku a) po strmem svetu: povzpeti se na goro, v breg / povzpeli so se po strmem žlebu med skalami b) zlasti po čem navpičnem: povzpeti se po lestvi / povzpeti se po stopnicah v drugo nadstropje // premakniti se z nižjega mesta, položaja na višjega: povzpeti se na konja, vozilo / letalo se je povzpelo dvajset kilometrov visoko / povzpeti se na prste vzpeti se 2. nav. ekspr. doseči višjo stopnjo, raven: ta narod se je kulturno visoko povzpel / do take višine se avtor ni povzpel še v nobenem delu / povzpeti se nad povprečje // priti do česa, doseči kaj: povzpeti se do oblasti 3. publ., z izrazom količine povečati se, narasti: število žrtev se je povzpelo na dvesto; stroški so se povzpeli nad milijardo / mraz se povzpne na minus petindvajset stopinj Celzija ● publ. povzpeti se do objektivnosti postati objektiven; ekspr. pokrajina z nizkim hribovjem, ki se redko povzpne nad tisoč metrov seže nad tisoč metrov nadmorske višine; publ. naš tekmovalec se je povzpel na drugo mesto je dosegel; ekspr. povzpeti se na družbeni, socialni lestvici doseči boljši družbeni, socialni položaj; v družbi, službi se je visoko povzpel dosegel je visok družbeni, službeni položaj ♪
  16.      pozapréti  -prèm dov., pozapŕl (ẹ́ ȅ) drugega za drugim zapreti: pozapreti okna, vrata; vse je pozaprla za seboj in odšla / gostilne in trgovine so pozaprli / tatove so že pozaprli ♪
  17.      pozelenéti  -ím dov. (ẹ́ í) postati zelen: krompir na svetlobi pozeleni; opeka je pozelenela od plesnobe, vlage / ekspr. pozeleneti od jeze, zavisti ∙ žarg., avt. vozniku je balonček pozelenel poskus z alkotestom je pokazal, da je voznik vinjen // ekspr. razjeziti se, razburiti se: ko je to slišal, je kar pozelenel pozelenèl in pozelenél -éla -o: pozelenela medeninasta posoda ♪
  18.      pozícija  -e ž (í) 1. knjiž. položaj: ostati v določeni poziciji / začetna pozicija pri plesu / določiti, vrisati pozicijo hiše / v tej poziciji izgubi soglasnik zven / obstreljevati sovražnikove pozicije; zavzeti strateško pomembno pozicijo / pozicija žensk se je v zgodovini spreminjala; gospodarska pozicija kmeta / pridobiti si močnejšo politično pozicijo / z oslabljenim pomenom: podjetje ima na domačem trgu monopolno pozicijo; publ. socializem si je utrdil pozicijo v svetu 2. nav. mn., publ. načelo, stališče: članek izraža pozicije naprednih sil; pri analizi je izhajal s pozicij pozitivizma ● publ. pri pogajanjih nekatere države še vedno nastopajo s pozicij sile uveljavljajo svojo gospodarsko, vojaško premoč ◊ aer. določiti pozicijo letala ugotoviti zemljepisno dolžino in širino točke, nad katero je letalo, in njegovo višino glede na morsko gladino; ekon. pozicija sistematični pregled povečevanja določene vrste proračunskega izdatka ali prejemka; navt. določiti pozicijo ladje ugotoviti zemljepisno dolžino in širino točke, na kateri je ladja; šah. pozicija razporeditev in medsebojni odnos šahovskih figur v določenem trenutku igre; analizirati pozicijo; mat, pat pozicija; voj. ključna obrambna pozicija pozicija, od obrambe katere je odvisna obramba širšega področja ♪
  19.      pozlatéti  -ím dov. (ẹ́ í) ekspr. postati po barvi podoben zlatu: listje, žito je pozlatelo ♪
  20.      pozòr  -ôra m, mest. ed. tudi pozóru (ȍ ó) 1. nav. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi z v drža, v kateri se stoji vzravnano, z rokami, iztegnjenimi navzdol in pritisnjenimi k bokom: vojaki so se postavili v pozor; stati v pozoru; klasje je stalo kakor v pozoru 2. v medmetni rabi izraža a) opozorilo: pozor, hud pes; pozor, stopnice b) poziv k pripravljenosti: pozor, pripravljeni, zdaj 3. zastar. pozornost: obrniti pozor na kaj; vzbuditi pozor ♪
  21.      pozunánjiti  -im dov. (ā ȃ) knjiž. narediti, da postane kaj zunanje, neosebno: ženske vloge je avtor zelo poudaril in pozunanjil pozunánjiti se postati plitev, usmerjen v zunanji svet: v teh letih se je zelo pozunanjil pozunánjen -a -o: pozunanjen človek; pozunanjeni svet ♪
  22.      požirálnik  -a [u̯n tudi ln] m (ȃ) 1. cevast organ, ki poteka, vodi od žrela do želodca: poškodbe požiralnika; požiralnik in sapnik 2. odprtina v kraških tleh, v katero izginja voda: vhod v požiralnik; jame in požiralniki ♦ geogr. luknja v skali, v katero se steka voda 3. nav. ekspr. odprtina, v katero kaj izginja: metati snope v požiralnik mlatilnice / kuhinjski požiralnik lijak 4. pokončna cev v tleh za odvajanje vode s površja: cestni, dvoriščni požiralnik ♪
  23.      požvenketávati  -am nedov. (ȃ) večkrat žvenketati: njene zapestnice so požvenketavale; požvenketavati z ostrogami ♪
  24.      prámec  -mca m (ȃ) žarg., navt. premec: stati na pramcu ♪
  25.      prámen  -éna m (á ẹ́) daljši, tanjši skupek las, niti, vlaken: spletati pramene v kito; razdeliti lase v več pramenov; volneni pramen / pramen sivih las ♦ tekst. dolg, valjasto oblikovan skupek neurejenih vlaken s premerom od 1 do 2,5 cm // kar je temu podobno: korobač, spleten iz treh pramenov / trgati časopis v pramene / ekspr. sončni prameni; pramen megle, svetlobe ♪

   1.951 1.976 2.001 2.026 2.051 2.076 2.101 2.126 2.151 2.176  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA