Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

tat (1.526-1.550)


  1.      nastópati  -am nedov. (ọ̄) 1. prikazovati kaj naučenega v strnjenem sporedu pred občinstvom: na proslavi nastopajo gojenci glasbenih šol; nastopati kot solist / nastopati z deklamacijo / pog. nastopati na televiziji / v glavni vlogi nastopa gost iz Zagreba // biti dejavno navzoč na športni, kulturni prireditvi: nastopati na mednarodnih tekmovanjih / nastopati za reprezentanco, v reprezentanci / že več let nastopa v mestnem gledališču se (poklicno) ukvarja z gledališko dejavnostjo 2. navadno s prislovnim določilom javno, pred občinstvom prikazovati mnenje, stališče: nastopati na zborovanjih / nastopati v javnosti, pred poslušalci / nastopati proti diktaturi // v zvezi s kot opravljati kako funkcijo: nastopati kot zastopnik društva 3. nav. ekspr. izraža navzočnost v prostoru ali času: termin lahko nastopa na več področjih; osebe, ki nastopajo v romanu, je izoblikoval pisatelj po ljudeh iz okolice ● zastar. morje vsakih dvanajst ur nastopa narašča; zastar. advokat nastopa svojo politično kariero začenja nastopajóč -a -e: nastopajoči igralci; nastopajoča megla; sam.: kritika je poudarila tehnično raven nastopajočih ♪
  2.      nastopíti  in nastópiti -im dov. (ȋ ọ́ ọ̑) 1. prikazati kaj naučenega v strnjenem sporedu pred občinstvom: nastopili so vsi učenci; na prireditvi so nastopili znani umetniki / nastopiti z vajami na orodju / pog. nastopiti na radiu, televiziji / nastopiti v vlogi Hamleta // biti dejavno navzoč na športni, kulturni prireditvi: naša reprezentanca bo nastopila na olimpiadi; nastopiti na festivalu zabavne glasbe / nastopiti za državno reprezentanco 2. navadno s prislovnim določilom javno, pred občinstvom prikazati mnenje, stališče: nastopiti na kongresu; na volitvah je nastopilo več strank; nastopiti s svojimi predlogi; avtoritativno nastopiti / knjiž. nastopiti v obrambo domovine / nastopiti proti rasni diskriminaciji // v zvezi s kot opraviti kako funkcijo: nastopiti kot branilec, priča / ekspr. pred gosti je nastopila kot prava dama 3. nav. ekspr. izraža začenjanje a) obstajanja, stanja: po nekaj dneh je nastopila kriza; megla, odjuga nastopi / smrt je nastopila zaradi strela v sence / knjiž.: nastopili so deževni dnevi so se začeli; nastopila je noč znočilo se je; ni še nastopil pravi čas prišel b) z glagolskim samostalnikom opravljanja dela, dejavnosti: nastopiti službo; elipt. nastopil je prvega začel delati, hoditi v službo / nastopiti dopust / nastopiti delo / svojo umetniško pot je nastopil na podeželskem odru ● zastar. sin je nastopil gospodarstvo (po očetu) prevzel, nasledil; zastar. nastopil je šestnajsto leto stopil je v šestnajsto leto ◊ jur. nastopiti kazen; šol. nastopiti v razredu imeti nastop nastopívši zastar.: prvič nastopivši na odru, je doživel velik aplavz; nastopivši mraz je napravil veliko škode ♪
  3.      nastrádati  -am dov., tudi nastradála (á) pog., ekspr. postati deležen česa neprijetnega, neugodnega: tako dolgo ga boš lomil, da boš nastradal ♪
  4.      nàš  náša -e zaim. (ȁ á) 1. izraža svojino skupine oseb, med katere šteje govoreči tudi sebe: naš avto, vrt; naša vas; to je naše / naše oči // izraža svojino skupnosti, v katero spada ta skupina: govorimo o našem slovstvu / silvestrovali smo v našem kulturnem domu; od naših športnikov smo več pričakovali 2. izraža splošno pripadnost tej skupini: naš namen; naša hvaležnost, skrb; naše veselje // izraža razmerje med to skupino in okolico: naš razvoj; naš ugled je zrasel 3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do te skupine: naši otroci, predniki; naša teta / naši znanci / naš jezik, narod / naša domovina / nar. naš ata so rekli 4. izraža izhajanje od te skupine: naš predlog; naše pismo delegatu / kot vljudnostna fraza ob smrti naše sožalje 5. pog. izraža (stalno) povezanost s to skupino: to je naš vlak; naše omizje 6. ekspr. izraža čustven odnos, navezanost: naš Triglav; naše morje / dela za našo stvar / to je naš človek privrženec, somišljenik 7. knjiž. izraža tesnejšo miselno povezavo govorečega z občinstvom ali njegovo skromnost: junak našega romana je v sebi razdvojen; v našem predavanju se bomo dotaknili tudi vprašanja estetike / naša povest se začenja v krčmi // vznes., v nekaterih deželah, v vladarskih razglasih moj: v desetem letu našega vladanja 8. pri štetju let, v zvezi naše štetje izraža, da se izhodiščno leto veže z nastopom krščanstva: naše štetje se razlikuje od mohamedanskega / našega štetja ali po našem štetju; pred našim štetjem ● umetnost našega časa sedanjega; v naših časih je bilo drugače ko smo bili še mlajši; knjiž. v našem primeru ne gre za krivdo v primeru, ki ga obravnavamo; ekspr. v mladosti je ves svet naš se ne zavedamo nobene omejitve; pog. danes boš naš naš gost; pog. tat bo kmalu naš ga bomo kmalu ujeli; prisl.: pog. govoriti po naše v jeziku, ki je tu v rabi; sam.: naši so zmagali naši vojaki, športniki; ali boš kaj obiskal naše moje sorodnike, svojce; tu ni nič našega naše lastnine; hodi po našem po našem svetu; prim. moj, najin ♪
  5.      naučíti  -ím dov., naúčil (ȋ í) 1. s posredovanjem znanja povzročiti sposobnost za opravljanje določenega dela, dejavnosti: naučiti koga brati, pisati, šofirati; naučiti učence dobro recitirati; učitelj jih je veliko naučil / skušal ga je naučiti misliti / naučiti matematiko, zgodovino 2. s spodbujanjem, opozarjanjem povzročiti, da kdo pridobi določeno pozitivno lastnost: naučiti koga lepega vedenja, vljudnosti; naučiti otroke na red / naučil je psa, da mirno počaka ● ekspr. življenje človeka marsičesa nauči čim starejši je človek, tem bolj je pameten, preudaren; šalj. naučiti koga kozjih molitvic s strogostjo, kaznimi navaditi koga prav ravnati, delati; ekspr. naučiti koga pameti navaditi pametno misliti, ravnati naučíti se s sprejemanjem znanja postati sposoben za opravljanje določenega dela, dejavnosti: naučiti se brati; jezika se je naučil iz knjig; v mestu se je naučila kuhanja / od profesorja se je marsikaj naučil // z učenjem doseči znanje, razumevanje česa: naučiti se lekcijo, pesem, slovnična pravila; naučiti se na pamet; naučiti se vse za šolo ● preg. kar se Janezek nauči, to Janez zna kar se človek navadi delati, početi v mladosti, to mu ostane tudi v zrelih letih naučèn -êna -o: naučen govor; naučena lekcija; naučen je na disciplino; odgovarjal je, kot bi bil naučen ♪
  6.      navédek  -dka m (ẹ̑) knjiž. 1. citat: izpustiti, preveriti navedek; navedki iz Cankarja / dobesedni navedek 2. redko podatek, pojasnilo: biografski navedki; mesto poudarka, sklanjatev in drugi navedki o krajevnih imenih ♪
  7.      navítje  -a s (ȋ) elektr. skupek vodnikov, ki tvorijo v stroju ali transformatorju električni krog: popraviti navitje generatorja; konci navitja; kotva z navitjem / bifilarno, kletkasto navitje; motorsko, statorsko navitje; primarno na vhodni strani, sekundarno navitje na izhodni strani transformatorja ♪
  8.      navpíčen  -čna -o prid. (ȋ) 1. pravokoten na gladino mirujoče vode: navpičen prerez, rov; navpična črta, os, ravnina, stena; navpična lega, smer / rastline potrebujejo čimbolj navpično svetlobo; ekspr. bila je silna vročina in navpično sonce ♦ aer. letalo za navpični vzlet; fiz. navpični met gibanje, pri katerem leti telo v navpični smeri; meteor. navpični temperaturni gradient sprememba temperature zraka v navpični smeri, navadno na 100 m; navpično gibanje zraka 2. nanašajoč se na enote različne stopnje, vrednosti: navpično povezovanje organizacij navpíčno prislov od navpičen: navpično stati // izraža gibanje ali smer pravokotno na gladino mirujoče vode: navpično se spuščati, štrleti / plamen je švignil navpično; sam.: besedo napišite pod navpično sedem ♪
  9.      navŕtanje  -a s (r̄) glagolnik od navrtati: navrtanje deske ♪
  10.      navzéti se  -vzámem se dov., navzêmi se navzemíte se; navzél se; nam. navzét se in navzèt se (ẹ́ á) z rodilnikom priti v stanje, ko postane osebek bogatejši za kako lastnost: les se je navzel vlage; mleko se je navzelo neprijetnega duha / voda se navzame različnih soli / navzeti se delavnosti, kljubovalnosti, novih nazorov; prijatelji so se navzeli njegovega mišljenja; kmalu so se navzeli njene dobre volje navzéti knjiž. postati bogatejši za kako lastnost; dobiti: načrt je navzel konkretno obliko / njene oči so navzele dobrohoten videz ♪
  11.      naznaníti  in naznániti -im dov. (ȋ á ā) 1. narediti, da postane prihod koga vnaprej znan: naznanili so gosta; prosim, naznanite me direktorju najavite / psi so z lajanjem naznanili njihov prihod // vnaprej pokazati, opozoriti na nastop, pojavitev česa: naznaniti nesrečo, nevarnost / temni oblaki so naznanili nevihto; pomlad se je že naznanila 2. sporočiti pristojnemu organu storilca kaznivega dejanja: znanec ga ni naznanil; naznaniti tatu; šel je in se sam naznanil 3. knjiž. sporočiti, povedati: naznaniti imena nastopajočih; naznanil je, da se bo poročil; naznanila mu je, kako se je to končalo naznánjen -a -o: naznanjeni gostje; to je bilo naznanjeno v časopisu ♪
  12.      názor  -ôra m, pod točko b) tudi názora (á ō, á) navadno s prilastkom skupek med seboj povezanih misli, pojmov, sodb a) o svetu, družbi, človeku: njegov nazor temelji na spoštovanju človeškega dostojanstva; braniti, izpovedati svoj nazor, nazore; napredni, plemeniti, zastareli nazori; ekspr. imeti pametne, trezne nazore / fevdalni, meščanski, svobodomiselni nazori / zagovarjal je nazor, da so ljudje enaki, enakopravni b) v zvezi svetovni nazor o temeljnih, splošnih vprašanjih sveta, družbe, človeka: svoj svetovni nazor je zgradil na evolucijski teoriji; idealistični, krščanski, marksistični, materialistični svetovni nazor / znanstveni svetovni nazor c) v zvezi življenjski nazor o vprašanjih konkretnega, vsakdanjega življenja, ravnanja: držati se svojega življenjskega nazora č) v zvezi s področjem kake vede, kakim delom stvarnosti: razložiti, zagovarjati svoj estetski, filozofski, politični nazor; nazor o literaturi, narodu, zgodovini / po svojih nazorih je hegeljanec, marksist; antropocentrizem, etatizem, humanizem in drugi nazori ♪
  13.      nèdoslédnost  -i ž (ȅ-ẹ̑) lastnost, značilnost nedoslednega človeka: očitati komu nedoslednost; učiteljeva nedoslednost pri vzgoji / nedoslednost mišljenja ♪
  14.      nègíben  -bna -o prid. (ȅ-í ȅ-ȋ) ki se ne giblje, ne premika: biti, ležati, postati negiben; stal je negiben kot kip / negiben izraz, obraz / negibna soparica nad vasjo; negibno morje // ki se ne more gibati, premikati: negiben bolnik / negibni prsti negibljivi ● pesn. negibna noč tiha, mirna; knjiž. negibna usoda nespremenljiva; knjiž. v naše negibno življenje je prinašal razvedrilo enolično, monotono nègíbno prisl.: negibno ležati, stati; negibno strmeti v kaj ♪
  15.      nèizenáčen  -a -o prid. (ȅ-ȃ) ki ni izenačen: gospodarski položaj teh držav je še neizenačen; neizenačene tekmovalne skupine ♦ šah., šport. neizenačen rezultat ♪
  16.      nèkaznován  -a -o prid. (ȅ-á) ki ni kaznovan: še nekaznovan otrok / napadalec je ostal nekaznovan / nekaznovana tatvina nèkaznováno prisl.: nekaznovano goljufa še naprej ♪
  17.      néki  tudi nék -a -o zaim. (ẹ̄) 1. ki je a) neznan: prišel je neki mlad moški; v neki vasi na Gorenjskem je včeraj menda gorelo; srečal sem neko žensko; neko letalo je bilo sestreljeno; pog. neki iks tovariš b) znan, a se noče, ne more imenovati: bil sem pri nekem znancu na kosilu; poznam neko osebo, ki ji to ne bo všeč / ekspr. neki Šmon je hujskal ljudi; publ. zlom neke diktature / stopnjevati strogost do neke meje; na neki način se bo stvar že uredila; publ. v nekem smislu je ta trditev pravilna / sestali so se neko nedeljo, knjiž. neke nedelje; neko jutro, knjiž. nekega jutra se je odpravil v hribe 2. neustalj. izraža nedoločnost, poljubnost osebe ali stvari; kak, kakšen: to lahko usodno vpliva na razvoj nekega naroda; kadar se pripravlja na neko pomembno akcijo, je zelo nervozen ♪
  18.      nèlojálnost  -i ž (ȅ-ȃ) kar je nasprotno, drugačno od lojalnosti: očitati komu nelojalnost ♪
  19.      nemár  tudi némar -a m (ȃ; ẹ̑) knjiž., redko ravnodušnost, brezbrižnost: očitati komu nemar za domači jezik / vse bolj je padal v nemar in apatijo; prim. vnemar, znemar ♪
  20.      nemčeváti  -újem nedov. (á ȗ) vpletati v svoj jezik besede ali značilnosti nemškega jezika: po vrnitvi iz Nemčije rad nemčuje // ekspr. govoriti nemško: nikar ne nemčuj, povej po naše ♪
  21.      némčiti  -im nedov. (ẹ́ ẹ̑) 1. vpletati v svoj jezik besede ali značilnosti nemškega jezika: v mestih so takrat ljudje precej nemčili // ekspr. govoriti nemško: kaj nemčiš, po naše povej 2. redko ponemčevati: nemčiti Slovence v Avstriji ♪
  22.      nèmílost  -i ž (ȅ-ȋ) ekspr. nenaklonjenost, nejevolja: zadela ga je direktorjeva nemilost ∙ ekspr. biti na milost in nemilost izročen komu postati, biti od koga popolnoma odvisen; ekspr. vdati se na milost in nemilost brez pogojev, pridržkov; pog., ekspr. padel sem v nemilost pri njem zameril sem se mu, ni mi več naklonjen, ne zaupa mi več; ekspr. zdaj sem pri njem v nemilosti ni mi naklonjen, ne zaupa mi ♪
  23.      nèmorálnost  -i ž (ȅ-ȃ) lastnost, značilnost nemoralnega: očitati komu nemoralnost / nemoralnost takega ravnanja / zagrešil je več nemoralnosti nemoralnih dejanj / zaiti v nemoralnost ♪
  24.      nemškutáriti  -im nedov. (á ȃ) slabš. vpletati v svoj jezik besede ali značilnosti nemškega jezika: ko se je vrnil iz Nemčije, je zelo nemškutaril / meščanke so v vseh pogledih pridno nemškutarile se zelo navduševale za vse, kar je nemško // govoriti nemško: ni dovolil, da bi se v njegovi hiši nemškutarilo ♪
  25.      nèodlóčen  -a -o prid. (ȅ-ọ́) 1. ki se (še) ni odločil: glede nadaljnjega študija je še neodločen; bila je še neodločena, kam naj gre 2. ki (še) ni odločen: tekma je še neodločena / knjiž. vprašanje je še neodločeno nerešeno ♦ šport. neodločeni izid, rezultat izid, rezultat, pri katerem sta dosegla nasprotna igralca, nasprotni moštvi enako število točk, isti čas nèodlóčeno prisl.: moštvi sta igrali neodločeno; neodločeno je prijel za kljuko in počasi vstopil ♪

   1.401 1.426 1.451 1.476 1.501 1.526 1.551 1.576 1.601 1.626  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA