Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

tank (476-500)


  1.      ograjeváti  -újem nedov. (á ȗ) delati, postavljati ograjo okrog česa: ograjevati dvorišče; vrtove navadno ograjujejo / zaliv ograjujejo visoki hribi obdajajo, obkrožajo; pročelje stare palače na eni strani ograjuje trg ograjeváti se navadno v zvezi z od 1. knjiž. delati se nedostopnega za kaj: ograjevati se od iskanj buržoazne filozofije; ograjevati se proti svojim sosedom 2. publ. kazati, izražati odklonilno stališče do česa, nepovezanost s čim: ograjevati se od sklepov sestanka, stališč revije / pisatelj se ograjuje od svojih junakov ♪
  2.      oklèp  -épa m (ȅ ẹ́) 1. nekdaj kovinska vojaška obleka, gibljiva na sklepih: nadeti si oklep; težek bojni oklep; oklep srednjeveškega viteza; oklep z vizirjem / razstava orožja in oklepov / prsni oklep brez rokavov 2. trden zunanji zaščitni del a) vojaškega vozila: tanki z debelim oklepom; neprebojni oklep ladje b) s prilastkom kakega predmeta: oklep blagajne; kovinski oklep ročne bombe; močen oklep filmske kamere / kamnit oklep vodnjaka 3. zunanje ogrodje nekaterih živali: rakov oklep; oklep želve / žival se je obdala z oklepom 4. navadno s prilastkom kar kaj močno prijema, stiska: mavčni oklep; tesen usnjen oklep; počutim se lahkega, kot bi padel oklep z mene // ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: živeti v oklepu gotovosti; obdal se je z oklepom molka in potrpežljivosti ◊ bot. alpska rastlina z belimi ali rdečkastimi cveti v socvetjih, Androsace ♪
  3.      oksíden  -dna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na oksid: očistiti oksidno plast; oksidne spojine ♦ metal. oksidna kožica tanka oksidna plast na površini kovine; min. oksidna ruda ruda, v kateri je kovina v rudnini vezana na kisik ♪
  4.      oksiúr  -a m (ȗ) med. majhna, zelo tanka glista; podančica: sredstvo zoper oksiure ♪
  5.      okultístičen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na okultiste ali okultizem: okultistični sestanki / okultistične vede ♪
  6.      omréniti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) knjiž., redko prevleči z mreno: tanki oblaki so omrenili nebo ♪
  7.      opečênec  -nca m (é) 1. kdor se je opekel: zdravljenje opečencev 2. gastr. na tanke kose narezan, opečen beli oljnati kruh, navadno brez skorje: postregla mu je s čajem in opečencem, namazanim z maslom ♪
  8.      oplašíti  in oplášiti -im, in oplašíti -ím dov., oplášil (ȋ á ā; ȋ í) 1. z vzbujanjem strahu, vznemirjenosti odvrniti koga od kakega dejanja, dela: njegove besede so jo oplašile, da je opustila svoj namen; opozarjanje na nevarnost jih ni oplašilo; ne dajte se oplašiti / vihar ga ni oplašil, odpravil se je na morje 2. zastar. preplašiti, prestrašiti: oplašiti otroka; na sestanku so ga malo oplašili; tatovi so se oplašili in zbežali / s svojo opazko ga je oplašila vznemirila oplášen -a -o in oplašèn -êna -o: oplašen otrok; biti oplašen ♪
  9.      oplátnica  tudi oplatníca -e ž (ȃ; í) knjiž. tanka deska, plošča zlasti za obijanje, oblaganje: ladjedelec veže oplatnice; nameščanje podov in oplatnic pri tovornih vagonih ♪
  10.      oplazíti  in opláziti -im, in opláziti -im dov. (ȋ á ȃ; á ȃ) 1. premikajoč se od strani se dotakniti: padajoča smreka je oplazila sosednje drevje; po obrazu ga je oplazila veja; pri preskoku je oplazil oviro / roka je drsala po zidu in oplazila vrata; pren. civilizacija jih je le površno oplazila // nav. ekspr. zadeti, trčiti ob kaj pod zelo majhnim kotom: tovornjak je oplazil avtomobil; avtobusa sta se oplazila po vsej dolžini 2. raniti, poškodovati z zadetkom od strani: krogla mu je oplazila roko / strel ga je oplazil po čelu / ne vstajaj, da te ne oplazi granata // nav. ekspr. nekoliko poškodovati: večkrat jih je oplazila strela / rože je oplazila prva slana / spet ga je oplazila kap 3. ekspr., navadno v zvezi oplaziti z očmi, s pogledom na hitro pogledati: očitajoče ga je oplazila z očmi; oplazila ga je s hladnim pogledom / njegove oči mimogrede oplazijo goste 4. ekspr. udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom: oplaziti z bičem; iztrgal mu je dežnik in ga z njim pošteno oplazil; pren. kritik ga je z nekaj stavki dobro oplazil 5. ekspr. premikajoč se za krajši čas pojaviti se, nastopiti na površini: svetloba žarometa oplazi hišo / sence oblakov so oplazile njive ♪
  11.      oplèsk  tudi oplésk -éska m (ȅ ẹ́; ẹ̑) tanka prevleka, ki nastane s pleskanjem: oplesk vhodnih vrat se lušči; svež oplesk / oljnati oplesk; pren., ekspr. avtor je dal meščanskemu nacionalizmu socialističen oplesk ♪
  12.      oplôščiti  -im dov. (ō ȏ) knjiž. obložiti s ploščami: oploščiti teraso ♦ teh. obložiti kovino s tanko plastjo druge kovine oplôščen -a -o: oploščene stopnice ♪
  13.      ópna  -e ž (ọ̄) 1. na obod napeta tanka prožna plast kakega tkiva, ki more nihati: opna se je predrla, raztrgala / opne v ušesih / opna na bobnu // teh. na obod napeta, pritrjena tanka prožna ploščica, ki more nihati: opna v slušalki, zvočniku; kovinska opna 2. tanka plast snovi, skozi katero more pronicati plin, tekočina: pronicanje plina skozi opno 3. knjiž. tapeta, stenska obloga: stena je bila prevlečena s srebrnimi opnami / stenske opne ♪
  14.      opravíčenje  -a s (ȋ) glagolnik od opravičiti: opravičenje izostanka / opravičenje človeka / star. prositi opravičenja za oproščenje, odpuščanje ♪
  15.      opravíčenost  -i ž (ȋ) 1. lastnost, značilnost opravičenega: opravičenost izostanka, zamude 2. publ. upravičenost: opravičenost boja, obstoja, opominov / opravičenost do dodatka pravica ♪
  16.      opravičeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z navajanjem objektivnih vzrokov delati, da je razumljivo, možno a) neizpolnjevanje obveznosti, zahteve: izostanke je opravičeval le ob predloženem zdravniškem spričevalu; opravičevali so se prvi dan po prihodu v šolo / hodila je v šolo opravičevat otroke za nenapisane naloge prosit za opravičenje b) kako ravnanje, vedenje: zaradi njegove neolikanosti ga je moral večkrat opravičevati; opravičeval se mu je, ker ga tako dolgo ni obiskal; zelo se je opravičevala, da je pozabila / opravičeval mu je vse mladostne neumnosti oproščal, odpuščal 2. z navajanjem vzrokov si prizadevati doseči, da preneha negativno mnenje o kom, čem: opravičeval ga je, da ne pozna navad tega kraja; opravičevati sam pri sebi nerednost; opravičevati njegovo odločitev z mladostno nepremišljenostjo; okoliščine opravičujejo njegovo ravnanje; opravičevati se s preveliko zaposlenostjo / našel je pismo, ki ga opravičuje dokazuje, da ni kriv // publ. upravičevati: opravičevati stroške za raziskavo / to opravičuje domnevo, da je do nesreče prišlo zaradi okvare opravičeváje: prerival se je naprej, opravičevaje se na levo in desno opravičujóč -a -e: opravičujoče besede ♪
  17.      opŕh  -a m (ȓ) 1. agr. tanka voščena prevleka na listju in sadežih; poprh: siv oprh ♦ min. tanka rahla prevleka, ki nastane na oglju pri praženju rudnine 2. redko izpuščaj, mozolj: oprh kot zunanje znamenje bolezni ♪
  18.      opŕhniti  -em dov. (ŕ ȓ) 1. postati nekoliko plesniv: seme je kmalu oprhnilo; mokri snopi oprhnejo; oprhniti od vlage / moka je nekoliko oprhnila 2. nav. ekspr. z rahlim udarcem odstraniti s česa: oprhniti prah z rokava ● star. ta sorta trte pogosto oprhne se osipa opŕhnjen -a -o: oprhnjena pšenica; slama je že oprhnjena ∙ belo oprhnjen sadež sadež s tanko voščeno prevleko ♪
  19.      ôsa  -e stil. -é ž (ó) čebeli podobna žuželka s tankim rumenkastim telesom: ose brenčijo, letajo; osa piči; roj os se je usul za njim; skočil je pokonci, kot bi ga osa pičila zelo hitro; ženske so se zagnale vanj kot ose jezno, razdraženo; hud, siten, razdražen kot osa; bila je preščipnjena kakor osa zelo stisnjena v pasu ♦ zool. lesne ose žuželke, katerih ličinke vrtajo rove globoko v les iglavcev in listavcev, Siricidae ♪
  20.      osébica  -e ž (ẹ̑) ekspr. manjšalnica od oseba: njen oče, osebica drobne glave in tankega glasu / on je bil nepomembna osebica na upravi / pokazal je naklonjenost do moje osebice / drobna, vitka osebica postava ♪
  21.      oséka  -e ž (ẹ̑) upadanje morske gladine (pri bibavici): plima in oseka; pren., publ. v nekaterih poklicih se kaže oseka // stanje morske gladine ob tem upadanju: ob veliki oseki se pokažejo ostanki starega pristanišča ♪
  22.      osirotéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. postati sirota: s šestimi leti je osirotela; zgodaj osiroteti 2. star., v zvezi s hiša postati prazen, nenaseljen: hiša je osirotela in se bo začela podirati // obubožati: sosed je osirotel in se z ostanki premoženja preselil osirotèl in osirotél -éla -o: skrbeti za osirotele otroke; osirotela hiša ♦ čeb. osirotela čebelja družina čebelja družina, ki je brez matice ♪
  23.      ostánek  -nka m (ȃ) 1. neporabljen, nerazdeljen, neopravljen del kake celote: nekaj denarja je razdelil, ostanek pa je obdržal; ostanek hlebca; izpiti še ostanek vina / plačati ostanek dolga / knjiž.: ostanek dneva je preživel s prijatelji; ostanek poti je prehodil peš zadnji del // nav. mn. kos blaga, ki ga ni mogoče (raz)rezati na manjše kose za prodajo: kupiti, prodajati ostanke; ostanek za hlače, krilo / ta obleka je iz ostanka 2. nav. mn., navadno s prilastkom še obstoječi del, sestavina, element celote, ki ne obstaja več: ostanki grajskega obzidja; najti ostanke izumrlih živali / v rokah je držal ostanek metle; ekspr. to so le ostanki ceste, pravzaprav kolovoz // del česa, kar je obstajalo v veliki količini, v visoki stopnji: ta etnična skupina predstavlja ostanek številnega naroda / ostanki stare miselnosti; ostanki ljudskih šeg / ekspr. to so le ostanki nekdanje lepote, slave // kar po kakem procesu od česa še ostane: izločiti ostanek snovi s segrevanjem; les izgoreva skoraj brez ostankov; ostanek pri luženju 3. nav. mn., navadno s prilastkom del česa, ki se ne a) porabi pri izdelavi, predelavi: lesni, mesni, tekstilni ostanki b) poje, popije: ker je prišel prepozno domov, je dobil le ostanke; jesti, piti ostanke; na mizi je še polno ostankov / ostanki od kosila // kar ostane od kakega pridelka po (po)spravljanju: pobirati ostanke v sadovnjaku, vinogradu; ostanki po žetvi 4. mn., ekspr., s prilastkom mrtvo telo, truplo: pokojnikove posmrtne ostanke so prepeljali v rojstni kraj 5. glagolnik od ostati: njegov ostanek v krčmi je povzročil govorice ● zastar. nikjer nima ostanka obstanka; pog. ne bom za drugimi pobiral ostankov ne maram ženske, s katero so imeli drugi ljubezensko razmerje; publ. najstarejši ostanki kulturnega delovanja človeka sledovi, dokazi; publ. obračunati z ostanki preteklosti kritično presoditi negativne stvari, ki so se ohranile iz preteklosti; publ. zbirka se brez ostanka vključuje v tradicionalno poezijo popolnoma ◊ arheol. ostanki kolišč; ostanki paleolitika; fiz. destilacijski ostanek; mat. ostanek število, ki ostane od deljenca po deljenju; pal. fosilni ostanki ♪
  24.      oščèp  -épa m (ȅ ẹ́) zastar. tanka lesena palica z zelo ostro kovinsko konico za bojevanje; kopje: oščep ga je zadel v srce / bojni oščep ♪
  25.      ošíniti  -em dov. (í ȋ) 1. na hitro pogledati: posmehljivo ga je ošinila in odšla / z očmi ga je ošinila skrivaj, od strani; ošinil jo je z jeznim, ostrim pogledom 2. udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom; ošvrkniti: ošiniti konja z bičem; ošinila jo je z metlo ● ekspr. vrstice je le ošinil na hitro, površno prebral; knjiž. obstala je, kakor bi jo strela ošinila oplazila, zadela ošínjen -a -o: bil je ošinjen od strele ♪

   351 376 401 426 451 476 501 526 551 576  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA