Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
ta (8.476-8.500)
- diamánten -tna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na diamant: diamantni lesk / zlat diamantni prstan; diamantna krona ● diamantna poroka šestdesetletnica poroke; biserna poroka ◊ teh. diamantno rezilo priprava za rezanje stekla z diamantno konico ♪
- diamát -a m (ȃ) žarg., polit., kratica dialektični materializem: učbenik diamata ♪
- diametrálen -lna -o prid. (ȃ) skrajno različen, popolnoma nasproten: diametralni nazori; diametralna pozicija / ekspr. diametralno nasprotje zelo veliko ♦ geom. diametralni točki točki, ki ležita na nasprotnih krajiščih istega premera diametrálno prisl.: stališča se diametralno razlikujejo; diametralno nasprotni interesi ♪
- diapazón -a m (ọ̑) muz. zvočni obseg človeškega glasu, instrumenta: pevka ima lep glas z velikim diapazonom; izrabil je ves diapazon instrumenta; pren., publ. časovni diapazon petih desetletij; diapazon mnenj o tem vprašanju je zelo širok ♪
- diárij -a m (á) zastar. dnevni zapiski, dnevnik: samostanski diariji in kronike ♪
- diatóničen -čna -o prid. (ọ́) muz. ki je iz celih tonov in poltonov: diatonični sistem; diatonična lestvica lestvica, ki ima v obsegu oktave cele tone in poltone; diatonična stopnja / diatonična harmonika harmonika, pri kateri da pritisk na isti gumb ob raztegovanju ali stiskanju meha dva različna tona ♪
- díázo... prvi del zloženk (ȋ-ȃ) kem. nanašajoč se na atomsko skupino iz dveh atomov dušika: diazometan ♪
- díckensovski -a -o [dik-] prid. (ȋ) tak kot pri Dickensu: dickensovski način pripovedovanja ♪
- díčen -čna -o prid. (í ȋ) zastar. imeniten, odličen, slaven: dični junaki; bésede so se udeležili zaslužni rodoljubi in dične gospe / šalj. moja dična sestrica je tudi prišla / iron. vseeno mi je, kaj si dični gospod misli o meni ♪
- díčiti -im nedov. (í ȋ) zastar. krasiti, lepšati: čelo mu diči lovorov venec; ciprese dičijo grobove; rada se je dičila s trakovi in čipkami / diči ga marljivost in skromnost díčiti se zastar. hvaliti se, bahati se: rad se diči s svojim delom ♪
- díd -a m (ȋ) pog., kratica, prva leta po 1945 dom igre in dela, otroški vrtec: otroka imajo v didu ♪
- diecéza -e ž (ẹ̑) 1. rel. najvažnejša, samostojna upravna enota katoliške cerkve; škofija: kljub starosti škof še vedno upravlja svojo diecezo 2. zgod. upravna enota iz pozne dobe rimskega imperija, ki obsega več provinc ♪
- dieléktričen -čna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na dielektrik: dielektrične lastnosti; dielektrične snovi ♦ elektr. dielektrične izgube v toploto spremenjena energija v dielektriku; dielektrična konstanta dielektričnost ♪
- dieléktričnost -i ž (ẹ̑) elektr. konstanta, ki določa električno polje v kaki snovi glede na električno polje v vakuumu: novi sintetični izolacijski material ima dvakrat večjo dielektričnost kot sljuda ♪
- diferénca -e ž (ẹ̑) 1. kar kaže na neenakost med primerjanimi stvarmi; razlika, razloček: ugotoviti diferenco; diferenca med letno in zimsko temperaturo v Sloveniji je velika; diference med spoloma / knjiž. diference v pogledih na vprašanje; med njima je prišlo do diferenc neskladja, nesoglasja 2. mat. število, ki se dobi pri odštevanju: pri preizkusu je dognal, da je v diferenci napaka / logaritemska diferenca diferenca med danim logaritmom in logaritmom, ki je v logaritemskih tablicah ♪
- diferenciácija -e ž (á) nastajanje razlik v čem: nastala, poglabljala se je diferenciacija v stranki; ideološka, politična diferenciacija; diferenciacija znanosti na prelomu stoletja / družbena, razredna diferenciacija; diferenciacija na vasi nastajanje gospodarskih in družbenih razlik pri vaškem prebivalstvu, razslojevanje / dialektološka diferenciacija; diferenciacija praslovanščine / publ. diferenciacija cen za prevoz na posameznih relacijah različno določanje cen glede na razdaljo ♦ biol. diferenciacija celic razvoj celic s posebno obliko in zgradbo, ki ustreza njihovi funkciji ♪
- diferenciálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na diferencial ali diferenco: diferencialno kolesje / diferencialno in integralno računanje / diferencialni znaki razlikovalni, razločevalni znaki ◊ bot. diferencialna rastlina rastlina, ki je značilna za razlikovanje dveh rastlinskih združb; ekon. diferencialna carina izjemna višja carina; diferencialna zemljiška renta zemljiški donos, povečan zaradi večje plodnosti ali boljše lege; mat. diferencialni račun računanje, ki temelji na odvajanju funkcij; diferencialna enačba enačba, v kateri nastopajo odvodi funkcije; psih. diferencialna psihologija psihologija, ki proučuje psihične razlike med posamezniki ali skupinami; šol. diferencialni izpit izpit, ki ga opravlja učenec ob prestopu na drugo šolo iz predmeta, ki ga ni bilo v programu njegove šole; žel. diferencialna tarifa tarifa za prevoz blaga ali oseb, večja ali manjša od tiste, ki splošno velja ♪
- diferencírati -am nedov. in dov. (ȋ) 1. delati razlike v čem: ekonomski razvoj je diferenciral družbo 2. mat. iskati iz dane funkcije novo funkcijo, ki pove, kako se prva spreminja; odvajati: diferencirati funkcijo diferencírati se postajati v sebi različen: znanost dosega višjo stopnjo, ko se notranje diferencira; politično se diferencirati diferencíran -a -o: takrat južnoslovanski jeziki še niso bili zelo diferencirani; moderna proizvodnja zahteva diferenciran strokovni kader; ti podatki so še premalo diferencirani ♦ biol. tkiva rastline niso diferencirana iz enotnega tkiva niso še nastala različna tkiva ♪
- diferénčen -čna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na diferenco: diferenčna razdalja ◊ elektr. diferenčna zaščita zaščita električnih naprav z relejem, ki se sproži, ko razlika upoštevanih veličin preseže nastavljeno vrednost; lingv. diferenčni slovar slovar, ki podaja razlike navadno dveh jezikov; mat. diferenčni kvocient kvocient prirastka funkcije in prirastka neodvisne spremenljivke; strojn. diferenčni vijak vijak, ki ima na enem delu navoj z večjim korakom kot na drugem ♪
- diftóng -a m (ọ̑) lingv. zveza dveh različnih samoglasnikov ali samoglasnika in samoglasniškega glasu kot ena glasovna enota, dvoglasnik: jat je prešel v nekaterih slovenskih dialektih v diftong ♪
- diftongizácija -e ž (á) lingv. proces, v katerem nastane diftong ♪
- difúzen -zna -o prid. (ȗ) enakomerno razdeljen, razpršen: difuzna obarvanost cvetnih listov; difuzna svetloba / difuzna razsvetljava; pren. ta duševna napetost se pojavlja v difuznih občutjih ♦ med. difuzno vnetje potrebušnice vnetje, enakomerno razdeljeno po vsej potrebušnici ♪
- digerírati -am nedov. in dov. (ȋ) kem. raztapljati trdne snovi pri povišani temperaturi ♪
- digestórij -a m (ọ́) kem. omari podoben zastekljen prostor, ki preprečuje širjenje škodljivih plinov, nastalih pri poskusih ♪
- diglosíja -e ž (ȋ) lingv. raba dveh jezikov, zvrsti jezika za različna področja, dvojezičje: diglosija slovenščine in italijanščine v zamejstvu ♪
8.351 8.376 8.401 8.426 8.451 8.476 8.501 8.526 8.551 8.576