Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ta (38.862-38.886)


  1.      vrhóven  -vna -o prid. (ọ̄) 1. ki je v razvrstitvi glede na oblast, pooblastila na najvišjem mestu: vrhovni organ državne oblasti; vrhovno vodstvo upora / vrhovni komandant; vrhovni poglavar katoliške cerkve papež; ukaz vrhovnega poveljstva / v Sovjetski zvezi Vrhovni sovjet Zveze sovjetskih socialističnih republik // glede na hierarhično stopnjo najvišji: imeti vrhovno oblast; vrhovno nadzorstvo / vrhovna ideja 2. zastar. vrhnji: vrhovna oblačila / vrhovne veje vršne ◊ jur. vrhovno sodišče sodišče najvišje stopnje v republiki ali državi, ki odloča o sodbah nižjih sodišč; voj. vrhovni štab najvišje poveljstvo narodnoosvobodilne vojske na ozemlju Jugoslavije ♪
  2.      vŕhu  prisl. (ȓ) zastar. povrhu: obleči kaj vrhu / vrhu sem izvedel pomembno novico ♪
  3.      vŕhu  predl. (ȓ) z rodilnikom 1. star. za izražanje mesta, položaja na vrhu česa; vrh: vrhu hriba stoji cerkvica; cvet vrhu stebla / tam so knjige, vrhu njih pa šop kart na njih; premog so kopali kar vrhu zemlje na površini 2. knjiž. za izražanje dodajanja, stopnjevanja: hrane in pijače imate dovolj in vrhu tega še prijetno družbo / v vezniški rabi bilo jih je pet, vrhu tega sta prišla še dva ● zastar. priti vrhu gore na vrh; zastar. vrhu vse pozornosti so se vrinile napake kljub vsej pozornosti ♪
  4.      vrhún  -a m (ȗ) ekspr. hrib, vrh: od vrhunov je prihajala nevihta ♪
  5.      vrhúnec  -nca m (ȗ) 1. razvojna stopnja, obdobje največje kakovosti, uspešnosti: delavsko gibanje je doseglo vrhunec / pisatelj je na ustvarjalnem vrhuncu // stopnja največje intenzivnosti: boji so dosegli vrhunec; knjiž. stvar je dozorela do vrhunca; ekspr. veselo razpoloženje je prikipelo do vrhunca / biti na vrhuncu moči 2. najboljši dosežek, predstavnik česa: ta stavba je vrhunec moderne arhitekture / to predstavo štejejo za vrhunec sezone 3. star. vrh: najvišji vrhunec gorovja / vrhunci smrek ♪
  6.      vrhúnski  -a -o prid. (ȗ) 1. za katerega je potrebna največja izurjenost, znanje na določenem področju: vrhunski šport; vrhunska medicina / vrhunska tehnologija // ki ustreza najvišjim zahtevam na določenem področju: vrhunski plesalec, športnik, umetnik / vrhunska izurjenost; vrhunska smučarska oprema 2. ki izraža, kaže zelo veliko izurjenost, znanje, sposobnost koga: vrhunski dosežki, uspehi; igralec je pokazal vrhunsko igro / vrhunski izdelki iz zlata; vrhunska dela v literaturi // ekspr. zelo dober, zelo kvaliteten: gledali smo vrhunski nogomet; prireditev je bila vrhunska ♦ agr. vrhunsko vino (z geografskim poreklom) vino iz ene ali več sort grozdja z ozkega geografskega območja z izraženimi izbranimi sortnimi lastnostmi // nav. ekspr. zelo visok, zelo velik: vrhunska kakovost / vrhunska obremenitev, storilnost 3. publ. najvišji, vodilni: vrhunski funkcionarji organizacije / vrhunski sestanek sestanek voditeljev držav ♪
  7.      vríj  -a m (ȋ) aer. strmo spuščanje letala po krivulji vijačnice z navpično osjo, pri čemer je vzdolžna os letala skoraj navpična: letalo je padlo v vrij / izvajati vrij; luping in vrij ♪
  8.      vrínek  -nka m (ȋ) 1. v prvotno besedilo, delo vrinjene besede, sestavine: mnoga mesta v rokopisu so vrinki; objaviti besedilo brez kakršnihkoli lastnih vrinkov ♦ film. montažni vrinki // del besedila, dela, ki prekinja strnjen potek dogajanja, misli v delu: v vrinkih avtor izraža svoj pogled na stvari; domišljijski, razumski vrinki v povesti / govorniški vrinki; pevski vrinki v gledališki predstavi vložki 2. kar je rečeno v kratkem premoru med govorjenjem drugega: njegovi vrinki so ga motili ♪
  9.      vríniti  -em dov. (í ȋ) 1. s silo, potiskanjem spraviti kaj v kak ozek prostor: vriniti pismo v poln nabiralnik; uspelo mu je vriniti se v prepoln avtobus / vriniti roko med komolec in telo nasprotnika 2. narediti, da pride kaj v ozek, tesen prostor med čim: vriniti garažo med hišo in ograjo / vriniti besedo med vrstici 3. reči v premoru med govorjenjem drugega: vrinil je skeptično pripombo; ni mogel prej vriniti vprašanja / ne da se spremeniti, je vrinil 4. doseči, da kdo proti volji drugih, neupravičeno kam pride: pazi, da kdo koga ne vrine v vrsto; vriniti se med čakajoče / v hišo so vrinili še eno stranko / vriniti koga v seznam // zvijačno, prikrito vključiti koga v kako skupnost: med partizane, v organizacijo so vrinili svoje agente; vrinil se je v njihovo družbo 5. narediti, da proti volji koga pride kaka beseda ali besedilo v določeno besedilo: v pogodbo so uspeli vriniti še en člen 6. doseči pri kom, da kljub odporu kaj vzame, sprejme: vrinil je kupcu blago; vrinila mu je denar, čeprav se je branil / vriniti bralcu svoje nazore, mnenje vsiliti // s prizadevanjem doseči pri kom, da pristane na kako razmerje s kom: vrinil mu je svojo hčer / vriniti komu koga za pomočnika; vrinil se jim je za prijatelja vríniti se 1. nezaželeno priti v ozek, tesen prostor med čim: med oko in lečo se je vrinila smet 2. nezaželeno priti v kako stvar, pojav: v jezik se je vrinilo dosti tujih besed; med prepisovanjem so se v besedilo vrinile napake / te navade so se vrinile v naše življenje // nezaželeno pojaviti se v zavesti: vrinila se mu je misel, da bi vse povedal; vrinil se ji je spomin na prvo srečanje vrínjen -a -o: vrinjeni del besedila ♦ lingv. vrinjeni l l, ki je nastajal v glasovni skupini med ustničnikom in j; vrinjeni stavek stavek v drugem stavku ali zvezi stavkov, s katerima ni skladenjsko povezan ♪
  10.      vrínjenka  -e ž (ȋ) 1. ženska oblika od vrinjenec: v vrsti sta še dve vrinjenki / vaščani so gledali nanjo kot na vrinjenko / razkrinkati vrinjenke 2. ekspr. nezaželena tuja beseda: govori brez nemških vrinjenk ♪
  11.      vrísati  vríšem dov. (ȋ) 1. s potegovanjem z ostrim, koničastim predmetom narediti kaj v kaj: vrisati dno za sod v les; vrisati grb v kamen 2. z risanjem narediti čemu v notranjost kaj: vrisati krogu križec, piko / vrisati v kvadratke ustrezna znamenja // z risanjem narediti kaj na kaj: na prazna mesta vrisati puščice, znake 3. z risanjem določenih črt, znamenj narediti, da pride kaj v kaj narisanega, s črtami oblikovanega: vrisati podatke v grafikon, tabelo; vrisati smer pohoda / vrisati mesto, reko na karto, zemljevid vrísan -a -o: avtokarta z vrisanimi bencinskimi črpalkami ♪
  12.      vrísk 1 -a m (ȋ) 1. visok, močen, zlasti u-ju podoben glas, izražajoč veselje: vriski odmevajo, se razlegajo; slišati vrisk; izraziti veselje z vriskom; prešeren vrisk // ekspr., s prilastkom visok, močen glas, izražajoč duševno stanje, kot ga izraža prilastek: svarilni vrisk srne; vrisk bolečine, obupa // ekspr. visok, močen glas sploh: vriski lokomotive, krožne žage 2. ed. vriskanje: celo noč sta se razlegala vrisk in pesem / poslušati vrisk harmonike in klarineta ♪
  13.      vrísk 2 -a m (ȋ) zastar. kis: umivati z vodo, okisano z vriskom ∙ vino, kislo kot vrisk zelo ♪
  14.      vriskáč  -a m (á) 1. ekspr. kdor vriska: vriskači in piskači; vriskači v planinah 2. zool. južnoameriška opica z oprijemalnim repom, ki se oglaša z zelo močnimi glasovi, Alouatta: poslušati vriskače; trop vriskačev ♪
  15.      vrískati  -am nedov., tudi vriskájte; tudi vriskála (í) 1. oglašati se z visokimi, močnimi, u-ju podobnimi glasovi, izražajoč veselje: fantje so vriskali in peli; vesel je vriskal po polju; na plesu so vriskali / juhuhu, so vriskali // ekspr. oglašati se z glasovi, izražajočimi veselje: harmonika je vriskala; preh. škrjanec vriska pomladno pesem / pesem je vriskala po vagonih se veselo razlegala // oglašati se z visokimi, močnimi glasovi sploh: vriskati od bolečin, strahu; dekletce je vriskalo od veselja / tepen bo, da bo vriskal zelo / ekspr. obliči so vriskali 2. ekspr. biti, pojavljati se kje, izražajoč zelo visoko stopnjo veselja, razigranosti: ljubezen je vriskala v njem / opojnost jim vriska na obrazih // biti tak, da vzbuja veselje, razigranost: topi se sneg in nebo vriska; pomlad je in vse vriska od sreče ● ekspr. njegovo srce vriska in poje zelo je vesel, razigran; ekspr. kar vriskalo je v njem od sreče bil je zelo srečen vriskáje: glasno vriskaje so odpeljali balo vriskajóč -a -e: vriskajoč so odhajali k vojakom; vriskajoča množica ♪
  16.      vrisováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. s potegovanjem z ostrim, koničastim predmetom delati kaj v kaj: vrisovati znamenja v glinene ploščice 2. z risanjem delati čemu v notranjosti kaj: vrisovati krogom znamenja // z risanjem delati kaj na kaj: na prazna mesta v besedilu vrisovati puščice 3. z risanjem določenih črt, znamenj delati, da pride kaj v kaj narisanega, s črtami oblikovanega: vrisovati podatke v grafikon / vrisovati na zemljevid položaje ladje, smeri pohoda ♪
  17.      vríšč  -a m (ȋ) glasovi, ki nastanejo pri vreščanju: mir je motil vrišč hijen, opic / vrišč otrok, žensk / z vriščem so tekli za njim ● ekspr. zaradi zamude bo vrišč bo jezno kričanje, razburjanje; ekspr. zagnali so vrišč proti knjigi zelo so jo napadli ♪
  18.      vriščáti  -ím nedov. (á í) star. vreščati: hijene so grdo vriščale / vriščala je in se otepala vsiljivca vriščé: otroci so vrišče skakali po vodi vriščèč -éča -e: divje race so se vriščeč spreletavale ♪
  19.      vriščàv  -áva -o prid. (ȁ á) star. vreščav: vriščave živali / vriščavi glasovi rezki, ostri ♪
  20.      vrívati  -am nedov. (í) 1. s silo, potiskanjem spravljati kaj v kak ozek prostor: vrivati knjigo v že polno knjižno omaro / vrivati letve med deske ♦ teh. s tlačilko vrivati mazivo v ležajni prostor 2. delati, da pride kaj v ozek, tesen prostor med čim: vrivati garaže med bloke / vrivati pojasnila med vrstice // delati, da pride kaj v kaj, med dele česa strnjenega, neprekinjenega: vrivati med dogajanje daljše premore / vrivati v pripoved nepotrebna pojasnila, razmišljanja 3. govoriti v premorih med govorjenjem drugega: vrivati medklice, vprašanja 4. prizadevati si doseči, da kdo proti volji drugih, neupravičeno kam pride: vrival je dijake na stojišča v gledališču; začel se je vrivati v kolono / med proizvajalce in kupce se vrivajo posredniki; vrivati se v visoko družbo // zvijačno, prikrito vključevati koga v kako skupnost: vrivati med delavce svoje zaupnike; sovražniki so se začeli vrivati v revolucionarno organizacijo 5. delati, da proti volji koga pridejo kake besede ali besedila v določeno besedilo: nasprotna stran vriva v pogodbo nove določbe 6. prizadevati si doseči pri kom, da kljub odporu kaj vzame, sprejme: vrivati komu denar / vrivati komu svoje prepričanje vsiljevati // s prizadevanjem dosegati pri kom, da pristane na kako razmerje s kom: svoje hčere ni hotel vrivati nikomur; ni se mu vrival / vrivali so jim ga za direktorja vrívati se 1. nezaželeno prihajati v ozek, tesen prostor med čim: med kolesca ure se vrivajo smeti / lava se je vrivala v razpoke med plastmi 2. nezaželeno prihajati v kako stvar, pojav: v jezik se vrivajo nepotrebne tujke; v račune so se vrivale napake // nezaželeno pojavljati se v zavesti: mučno čustvo zapuščenosti se mu vriva; misel, slutnja, spomin se mu vriva ♪
  21.      vrívek  -vka m (ȋ) del besedila, dela, ki prekinja strnjen potek dogajanja, misli v delu: avtorjevo mnenje kažejo številni vrivki / če se ne motim in podobni vrivki / komični vrivki v predstavi vložki ◊ elektr. jeklen trak, s katerim se potegnejo vodniki skozi inštalacijsko cev; lingv. stavek, polstavek v drugem stavku ali zvezi stavkov, s katerima ni skladenjsko povezan ♪
  22.      vŕl  -a -o [vru̯] prid., vŕlejši (r̄ ŕ) 1. knjiž. ki ima moralno, značajsko pozitivne lastnosti; pošten, vreden spoštovanja: vrl človek ne živi za sebe / v nagovoru vrli meščani, rojaki / z vrlim vedenjem izkazati se vrednega naklonjenosti // ki ima pozitivne lastnosti, značilnosti koga sploh; prizadeven, vreden hvale: red in čistoča sta pričali o vrli gospodinji / vrl pes ranjenega gospodarja ni zapustil / biti vrl v boju dober, pogumen 2. zastar. dober, lep: obleči najvrlejše oblačilo / to je vrl dokaz, da je odkrit človek / prirediti vrlo svatbo veliko, razkošno 3. nar. vzhodno priden: če boš vrl, dobiš nagrado vŕlo prisl.: vrlo se držati ♪
  23.      vŕlo  prisl. (ȓ) zastar. 1. zelo: vrlo se trudi, da bi končal delo / bil je vrlo učen; vrlo premeteno si je to zamislil 2. dobro, uspešno: delo mu je šlo vrlo od rok; otrok se vrlo uči, zato naj študira ♪
  24.      vrníti  in vŕniti -em dov. (ȋ ŕ) 1. dati komu kaj, kar je bilo od njega dobljeno ali mu je bilo odvzeto, spet v last: vrniti denar, knjigo; vrniti komu kaj izgubljenega, izposojenega; vrniti z obrestmi / vrniti dolg, posojilo / vrniti kupcu, stranki drobiž dati drobiž v višini razlike med ceno in dobljenim denarjem 2. narediti, da kdo spet dobi koga, ki mu pripada, a mu je bil vzet ali mu je ušel: vrniti ugrabljenega otroka staršem; vrniti ujetnike; vrniti pobeglega zločinca kaki državi 3. dati komu kaj, kar je bilo dobljeno od njega in se več ne more, noče imeti: zaradi prevelikih dajatev vrniti obrtno dovoljenje; vrniti mandat 4. zaradi določenega vzroka ali z določenim namenom narediti, da kdo spet dobi, kar je komu dal, oddal: vrniti dopis; vrniti pismo pošiljatelju; vrniti rokopis v popravek / vrniti pokvarjeno stvar prodajalcu, proizvajalcu / učitelj učencem dolgo ni vrnil nalog 5. narediti, povzročiti, da kdo spet dobi prejšnjo lastnost, se vrne v prejšnje stanje: zdravila so mu vrnila vid; vrniti komu moč, svobodo / ta dogodek mu je vrnil samozavest 6. narediti določeno dejanje zaradi enakega dejanja, ukrepa, ki ga je prej storil kdo drug: vrniti komu dobroto, obisk; vrniti komu pogled; vrniti pozdrav odzdraviti / vrniti komu dobro s hudim 7. s prislovnim določilom narediti, povzročiti, da pride kdo na mesto, odkoder je prišel: vrniti ovce v čredo / vrniti vesoljsko plovilo na zemljo / vrniti ujeto žival v svobodo spustiti jo / ekspr. vrniti sanjača v stvarnost 8. star. odgovoriti: na te besede mu ni vedel vrniti nobene / tudi ti ne delaš prav, mu vrne ● knjiž. to doživetje ga je vrnilo dramatiki je povzročilo, da se je spet začel ukvarjati z dramatiko; ekspr. gora mu vrne klic povzroči odmev klica; ekspr. vrniti komu kaj z obrestmi vred zelo se mu maščevati; vrniti komu milo za drago za žalitev, krivico se mu maščevati tako ali še huje, kot je bila storjena njemu samemu; ekspr. vrniti komu zob za zob maščevati se mu z enako hudim dejanjem; ekspr. polje je letos desetkratno vrnilo je dalo glede na porabljeno seme desetkratni pridelek; je dobro obrodilo vrníti se in vŕniti se 1. spet priti na izhodiščno mesto: bila je že na koncu vasi, pa se je vrnila; vrniti se v sobo po ključ / oče se bo kmalu vrnil; vrniti se iz tujine; vrniti se po drugi poti; vrniti se domov / kazalec se vrne na ničlo; letalo se je vrnilo na letališče / po dveh letih se je mož vrnil k ženi; ekspr. vrniti se na gledališke deske spet začeti nastopati, igrati // spet priti v prvotno, izhodiščno stanje: igralec se je hitro vrnil v nekdanjo formo / vrniti se v svoj življenjski ritem / telo se vrne v prvotno obliko 2. s prislovnim določilom spet začeti biti, živeti v čem: vrniti se v resničnost, sanjarije / vrniti se v pošteno življenje 3. spet začeti uresničevati, kar izraža določilo: vrniti se k delu, na delo; ekspr. vrniti se k stroju / vrniti se k nekdanjim navadam; vrniti se k veri spet postati veren 4. narediti, da kaj spet postane predmet obravnave: govornik se še enkrat vrne k temu vprašanju; v razmišljanju se večkrat vrniti na kaj / no, vrnimo se k stvari 5. ponovno se pojaviti, nastopiti: pomlad se vrne; volja, želja se vrne / v spomin se mu vrnejo nekdanji časi // priti v prejšnje, prvotno stanje: spomin se ji je vrnil; ponesrečencu se je vrnila zavest ● na veliko soboto se zvonovi vrnejo iz Rima v krščanskem okolju po prenehanju zvonjenja na veliki četrtek se začne na veliko soboto spet zvoniti; minuta zamujena ne vrne se nobena vrnívši star.: vrnivši knjige, odidejo domov; vrnivša se žena vŕnjen -a -o: vrnjeni begunci; denar je vrnjen; vrnjen v prvotno stanje ♪
  25.      vŕnjenec  -nca m (ŕ) 1. kdor je vrnjen: vrnjence so postavili pred sodišče 2. knjiž. povratnik: vrnjenci iz tujine ♪

   38.737 38.762 38.787 38.812 38.837 38.862 38.887 38.912 38.937 38.962  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA