Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ta (38.337-38.361)


  1.      višínski  -a -o prid. (ȋ) 1. nanašajoč se na višino: višinski razpon; višinske mere / izboljšati višinski rekord; višinska razlika med izlivom in izvirom reke 2. knjiž. gorski, hribovski: višinski svet / višinska postojanka; višinsko zdravilišče / višinski zrak; višinsko podnebje 3. poljud., v zvezi višinsko sonce svetilka z živosrebrovo žarnico iz kremenovega stekla, ki prepušča ultravijolične žarke, strok. kremenova svetilka: kupiti višinsko sonce / obsevati se z višinskim soncem ◊ aer. višinsko krmilo krmilo, s katerim se spreminja višina leta; alp. višinski tabor; bot. višinski pas področje med določenima nadmorskima višinama, kjer uspeva določeno rastlinstvo; geod. višinska točka stalna točka na zemeljskem površju z označeno nadmorsko višino; geogr. višinska kmetija kmetija v gorskem, hribovskem svetu, navadno med 600 in 1.400 m nadmorske višine; višinska razlika razlika med nadmorskima višinama dveh točk; med. višinska bolezen slabost zaradi zredčenega zraka; meteor. višinski ciklon; višinska karta sinoptična karta za določene nadmorske višine ♪
  2.      višje...  prvi del zloženk za izražanje višje stopnje, mere: višjegimnazijec, višjeinstančen; višjevrsten ♪
  3.      víšnjevkast  in višnjévkast -a -o prid. (ȋ; ẹ̑) ki ni popolnoma višnjev: višnjevkast plamen / postal je višnjevkast v obraz modrikast ♪
  4.      víšnji  -a -e prid. (ȋ) zastar. 1. vzvišen, plemenit: višnji smisel življenja; višnja lepota 2. božji: višnja moč je ustvarila življenje ♪
  5.      vítek  -tka -o prid., vítkejši (ȋ) 1. skladno raščen in glede na višino primerno ozek, zlasti v pasu: vitek in velik človek; vitka ženska; vitek kot jelka / ima vitko postavo; vitko telo 2. ki ima glede na višino, dolžino primerno majhen obseg, premer: vitka smreka; vitko steblo / vitki prsti; vitke noge / v pasu je vitka ♦ teh. vitki steber steber z velikim razmerjem med uklonsko dolžino in najmanjšo debelino ♪
  6.      víteški  -a -o prid. (ȋ) 1. nanašajoč se na viteze: viteški meč, oklep / viteška vzgoja / viteška vojska ♦ lit. viteški roman v visokem srednjem veku pripovedno delo v verzih ali prozi, ki podaja idealizirano podobo viteškega življenja, vitezov; od 16. stoletja pripovedno delo v prozi z viteškimi snovmi, motivi; rel. viteški red red, ustanovljen v času križarskih vojn za obrambo romarjev, bolnikov in bojevanje proti nekristjanom; malteški viteški red viteški red, ki se ukvarja zlasti s strežbo bolnikov; nemški viteški red viteški red, ki se ukvarja z dušnim pastirstvom, s strežbo bolnikov; nekdaj viteški red, ki je vojaško deloval zlasti v Prusiji 2. knjiž. kavalirski: viteški priklon; viteško ravnanje / biti viteški do nasprotnika plemenit, velikodušen ♪
  7.      vítez  -a m (ȋ) 1. v srednjem veku pripadnik nižjega plemstva v službi vladarja ali večjega fevdalca: biti imenovan za viteza; vitezi na konjih; vitezi in oprode / pustolovski vitez 2. v nekaterih deželah plemič, za stopnjo nižji od barona: kralj ga je povzdignil v viteza 3. rel., navadno s prilastkom član kakega viteškega reda: malteški vitezi 4. v nekaterih deželah naziv za nosilca kakega odlikovanja, reda: vitez reda hlačne podveze 5. knjiž. kavalir: plesala je s svojim vitezom ● vitezi okrogle mize v viteških romanih vitezi v službi britanskega kralja Arturja; publ. vitezi črno-belih polj šahisti; iron. vitez žalostne postave kdor zaradi svojega vedenja, videza vzbuja usmiljenje, sočutje; ekspr. srečala je viteza svojih sanj izredno lepega, dobrega moškega ♪
  8.      vítezov  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na viteze: vitezov ščit ◊ vrtn. vitezova zvezda lončna rastlina s trobentastimi, navadno rdečimi cveti, Hippeastrum ♪
  9.      víti 1 víjem nedov. (í) 1. delovati s silo na kaj prožnega, podolgovatega na dveh koncih in v nasprotni smeri krožno okrog vzdolžne osi: viti mokro brisačo; viti srobot, vrbovo šibo / viti pramen prediva sukati / viti prejo presti / od zadrege je vila prste 2. zvijati: viti papir / začel si je viti cigareto; viti piščal iz muževnega lubja / sedi pri peči in vije štrene; viti vrv v osmico / viti nit na tulec navijati // dajati, polagati okrog česa; ovijati: viti vence okrog stebrov; viti si šal okrog glave 3. delati, povzročati, da deli česa pridejo v nenaravne položaje: veter vije veje, vrhove dreves / ptič vije glavo / ženske so vile roke in jokale / vili so ga krči; božjast ga je vila imel je božjastni napad / brezoseb., ekspr. vilo ga je od smeha zvijal, pripogibal se je // kriviti: viti palice za obroče / ekspr. revmatizem mu vije prste 4. knjiž. plesti, spletati: dekleta vijejo vence / lastovke vijejo gnezda 5. ekspr. povzročati bolečine, težave: bolezen ga je hudo vila; protin ga vije / brezoseb. po trebuhu, v trebuhu ga vije // povzročati težave pri opravljanju, premagovanju česa: delo ga vije; služba ga je prve dni hudo vila // z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: jeza, strah ga vije; skrbi ga vijejo 6. redko močno pihati: burja vije čez skale; brezoseb. vihar ni ponehal, še huje je vilo 7. nar. dolenjsko hiteti s čim: vil je z zidanjem / viti z delom pozno v noč ● star. sušec zmeraj vije, če ne z glavo, pa z repom v začetku ali ob koncu marca je navadno viharno, slabo vreme; nar. «Ne jutri, še danes je zdravnik potreben,» je deseti brat vil svojo (I. Zorec) vztrajal pri svojem mnenju; knjiž., ekspr. pesniku so vili lovorove vence so ga slavili ◊ etn. kačo viti otroška igra, pri kateri udeleženci, držeč se za roke, tekajo v vijugah víti se 1. premikati telo lokasto od namišljene vzdolžne osi; zvijati se: črv se vije na soncu; telo se vije od bolečine; viti se od smeha; viti se pri plesu, pod udarci // tako premikajoč telo lesti, iti: po prekopani zemlji se vijejo deževniki; po poti se vije gad 2. s prislovnim določilom vijugasto odmikajoč se levo in desno od ravne smeri a) premikati se: sprevod se vije od cerkve do trga; kolona se vije po cesti / kólo se že vije že plešejo b) razprostirati se: cesta, potok se vije po dolini; za vasjo se vije železnica; steza se vije navzgor / izpod klobuka se vijejo kodri; trta se vije po zidu / s stolpa se vije zastava plapolaje visi // ekspr. širiti se, prihajati: iz kuhinje se vije prijeten vonj 3. premikati se v kaki smeri, krožeč okrog namišljene osi: dim se vije iz pipe; sokol se vije kvišku // potekati v kaki smeri okrog namišljene osi: stopnice se polžasto vijejo navzgor / srobot se vije okrog vej / okrog glave se ji vijejo debele kite 4. biti v stanju, ko deli nimajo več pravilne oblike, položaja: deska se vije; platnice se vijejo // biti v stanju, ko se krivi okrog namišljene osi: koruzni listi se vijejo od suše / lasje se vijejo kodrajo vijóč -a -e: navzgor vijoča se pot; iz predora v predor vijoča se železnica vít -a -o: vita vrv; močno vita preja ♪
  10.      vítica  -e ž (ȋ) tanki brezlistni vejici podoben organ, s katerim se rastlina oprijema opore: odrezati vitico; nitasta, tanka vitica; vitice graha, vinske trte / ornament v obliki stilizirane vitice / vezena vitica ♦ bot. listna vitica v vitico preobražen list; stebelna vitica v vitico preobražen stebelni poganjek ♪
  11.      vítičevje  tudi vitičévje -a s (ȋ; ẹ̑) 1. več vitic, vitice: močno razraslo vitičevje 2. um. okras v obliki stiliziranih vitic: bogato vitičevje krilnega oltarja ♪
  12.      vítkost  -i ž (ȋ) lastnost vitkega: obleka poudarja njeno vitkost; vitkost postave / vitkost prstov ◊ teh. vitkost profila razmerje med uklonsko dolžino in najmanjšo debelino stebra ♪
  13.      vítlati  -am nedov. (ȋ) 1. mešati z lopatastim vretenom: vitlati kože 2. rib. z zamahovanjem s plavutjo, plavutmi odrivati, vrtinčiti: riba je z repno plavutjo vitlala vodo ♪
  14.      vítra  -e ž (ȋ) 1. tanek trak lesa: cepiti, delati vitre; plesti košare, koše iz viter; klati palico v vitre; povezati z vitro; leskove, vrbove vitre; šop viter // knjiž. plast: med ilovico so bile vitre gline / glavne vitre duševnosti 2. nar. prekmursko pramen: dolge vitre las ♪
  15.      vitraj  tudi vitrail -a [vitráj] m (ȃ) um. v okensko odprtino vstavljena slika iz kosov raznobarvnega stekla, povezanih s svinčenimi trakovi, slikano okno: vitraji gotskih katedral ♪
  16.      vítrih  -a m (ȋ) zasilni ključ za odpiranje navadnih ključavnic: vlomilec je z vitrihom odklenil vhodna vrata ♪
  17.      vitrína  -e ž (ȋ) kos pohištva z eno stekleno steno ali več za razstavljanje, shranjevanje zlasti manjših predmetov: odkleniti, odpreti vitrino; hraniti zbirko porcelana v vitrini / muzejske vitrine; razstavna vitrina // temu podobna priprava v trgovinah za prikaz prodajnih predmetov: vitrina z urami in nakitom; vitrine s slaščicami / hladilna vitrina z vgrajeno hladilno napravo za hranjenje hitro pokvarljivih živil v trgovini ♪
  18.      vitrít  -a m (ȋ) petr. sestavina premoga brez ohranjene celične strukture: vitrit in fuzit ♪
  19.      viváce  [vivače] prisl. (ȃ) muz., označba za hitrost izvajanja živo: igrati vivace viváce vivácea m stavek ali skladba v tem tempu: glasba preide iz vivacea v largo ♪
  20.      vivipáren  -rna -o prid. (ȃ) 1. zool. pri katerem se zarodek razvije v materinem telesu in rodi žive mladiče; živoroden: viviparne živali 2. bot. ki razvije namesto cvetov olistane brstiče: viviparne rastline ♪
  21.      vizíja  -e ž (ȋ) 1. vidna zaznava brez stvarne podlage, privid: doživljati, imeti vizijo; vizije uživalcev mamil // zaznava prostorsko ali časovno oddaljene stvari brez posredovanja čutnih organov: verjeti vizijam; sanjske vizije preteklih, prihodnjih dogodkov; vizije jasnovidcev 2. notranje doživetje česa, kar v stvarnosti (še) ni nastopilo, videnje: vizije so pri njem izrinile logično sklepanje; preroška vizija pesnika; vizije atomske vojne / v viziji je videl stroj, ki si ga je zamislil 3. izmišljena, fantazijska podoba (česa): slikar je ustvaril kompozicijo iz vizij; fantastična vizija resničnosti v pesmi; z glasbo upodobiti vizijo morja 4. navadno s prilastkom predstava o tem, kakšna naj bi kaka stvar (v prihodnosti) bila: uresničiti je hotel svojo vizijo sveta; dolgoročna vizija razvoja gospodarstva; Platonova vizija države // knjiž. dojemanje, razumevanje: renesančna vizija človeka; pesem izraža harmonično vizijo narave ◊ psih. psihedelična vizija; psiht. vizija vidna halucinacija, zlasti religiozno mistična; rel. vizija notranje doživetje, izkustvo česa nadnaravnega brez posredovanja čutnih organov; videnje ♪
  22.      vizionár  -ja m (á) 1. kdor je sposoben notranje doživeti kaj, kar v stvarnosti (še) ni nastopilo: štejejo ga med velike filozofe in vizionarje tega stoletja; idealistični, reformatorski vizionarji; vizionarji razvoja človeške družbe; pesnik vizionar 2. knjiž. kdor je sposoben ugotavljati, zaznavati prostorsko ali časovno oddaljene stvari brez posredovanja čutnih organov; jasnovidec: napovedi vizionarjev ♪
  23.      vizionáren  -rna -o prid. (ā) 1. sposoben notranje doživeti kaj, kar v stvarnosti (še) ni nastopilo: vizionaren pesnik, znanstvenik // ki izraža, kaže kaj, kar v stvarnosti (še) ni nastopilo: vizionarna pesem / upodabljati resničnost v vizionarnih podobah; slikar je ustvaril vizionarno pokrajino / vizionarni cilji, načrti 2. knjiž. sposoben ugotavljati, zaznavati prostorsko ali časovno oddaljene stvari brez posredovanja čutnih organov; jasnoviden: dekle je vizionarno / imeti vizionarno moč vizionárno prisl.: vizionarno napovedati kaj ♪
  24.      vizír  -ja m (í) 1. naprava za naravnavanje navadno merilnega instrumenta na opazovani predmet, točko: vizirji na daljnogledih geodetskih instrumentov; vizir pri fotografskem aparatu ♦ voj. pripomoček iz koncentričnih obročev za namerjanje strelnega orožja na cilj 2. nekdaj premični del šlema, ki zakriva, varuje obraz: spustiti vizir; šlem z vizirjem 3. premični del čelade, ki varuje obraz: čelada z mrežastim vizirjem ♪
  25.      vizíranje  -a s (ȋ) glagolnik od vizirati: streljali so brez viziranja; natančnost viziranja / sposoben je tudi drugačnega viziranja sveta ♪

   38.212 38.237 38.262 38.287 38.312 38.337 38.362 38.387 38.412 38.437  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA