Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ta (37.987-38.011)


  1.      veliko... 1 ali véliko... prvi del zloženk (ẹ̑) nanašajoč se na veliki: velikobritanski, velikosoboten ♪
  2.      velikodúšje  -a s (ȗ) stanje človeka, ki je pripravljen storiti komu kaj dobrega, zaželenega, čeprav mu tega glede na položaj, pretekle odnose ni treba storiti: prevzelo ga je velikodušje / zahvaliti se komu za velikodušje ♪
  3.      velíkokrat  prisl. (í) izraža veliko ponovitev: velikokrat pomagati komu; velikokrat se srečava; ne zgodi se velikokrat, da bi bil kdo tako prijazen // s primernikom izraža visoko stopnjo: njihove potrebe so zdaj velikokrat večje kot prej ♪
  4.      velikolép  -a -o prid. (ẹ̑ ẹ̄) zastar. zelo lep: velikolepa slika ♪
  5.      velikolépen  -pna -o prid. (ẹ̑) zastar. zelo lep: velikolepna preproga ♪
  6.      velikolépje  -a s (ẹ̑) zastar. (izredna) lepota, sijaj: dvorsko velikolepje / prirediti slavje v vsem velikolepju ♪
  7.      velikomeščàn  in velikomeščán -ána m (ȁ á; ȃ) prebivalec velikega mesta: navade velikomeščanov ♪
  8.      vélikonémec  -mca m (ẹ̑-ẹ́) zgod., v prvi polovici 19. stoletja pristaš političnega gibanja za združitev vseh Nemcev: po prepričanju je bil velikonemec ♪
  9.      velikonôčen  -čna -o prid. (ó) nanašajoč se na veliko noč: velikonočno jutro / velikonočni ponedeljek ponedeljek po veliki noči; velikonočna nedelja / velikonočni prazniki / velikonočni pirhi ♦ rel. velikonočni čas čas od velike noči do binkošti; velikonočni obred; velikonočna spoved; velikonočna sveča slovesno blagoslovljena okrašena sveča kot simbol vstalega Kristusa; velikonočno jagnje jagnje, ki so ga jedli Izraelci v spomin na rešitev iz egiptovske sužnosti; blagoslov(itev) velikonočnih jedil ♪
  10.      velikopotéznost  -i ž (ẹ̑) lastnost, značilnost velikopoteznega: velikopoteznost načrta / velikopoteznost ustvarjalca / lotiti se problema z vso velikopoteznostjo ♪
  11.      velikorúski  -a -o prid. (ȗ) star. ruski: velikoruski jezik; velikoruski narod / velikoruska glasba ♪
  12.      velikóst  -i ž (ọ̑) lastnost, značilnost koga ali česa glede na stopnjo a) razsežnosti: meriti velikost; razvrstiti po velikosti; majhna, povprečna velikost; velikost črk; velikost gozda; človek srednje velikosti / kip v naravni velikosti; listi zrastejo do velikosti dlani b) merljive količine: velikost zamude c) števila sestavnih enot: velikost kolektiva, skupine se je zmanjšala č) dolžine: velikost koraka, razdalje d) trajanja: velikost časovnih enot e) možnega razpona: velikost kazni, razlik f) nav. ekspr. intenzivnosti, učinka: velikost moči / velikost bolečine g) razsežnosti in delovanja ali dejavnosti: velikost kmetije ♪
  13.      velíkrat  prisl. (í) star. velikokrat: velikrat se spomniti na kaj; tam je že bil, a ne velikrat ♪
  14.      velítelj  -a m (ȋ) star. poveljnik, zapovednik: velitelj vojaškega oddelka / tako želi moj gospodar in velitelj ♪
  15.      veljáti  -ám nedov. (á ȃ) 1. imeti pravno moč: predpis, zakon velja od novega leta / to igralno pravilo ne velja več / ukaz velja za vse 2. zaradi določenega dejstva, lastnosti zagotavljati naslovniku, uporabniku kako pravico: potni list ne velja več; vozovnica velja en dan; razpis velja do zasedbe delovnega mesta ♦ ekon. cena velja franko // po odločitvi pristojne osebe, organa obvezovati koga, da upošteva določeno dejstvo: cenik, vozni red še velja 3. imeti zagotovilo osebka o svoji izpolnitvi: obljuba, vabilo še vedno velja / brezoseb., kot podkrepitev velja, jutri se vidiva // imeti zaradi določenega dejstva, lastnosti vpliv na koga: njihovo mnenje tudi nekaj velja / ekspr. njegova mora veljati / ekspr. njegovi romani nekaj veljajo 4. zaradi dobrih, primernih lastnosti biti upoštevan, uporabljan: ta načela v družbi, znanosti še veljajo / velja samo dokaz 5. biti v skladu z resničnostjo; držati: vremenske napovedi malokdaj veljajo / povedano velja tudi za naše razmere 6. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z za izraža omejitev lastnosti, značilnosti na splošno mnenje, prepričanje: ta beseda velja za nedostojno; trditev velja za sporno / veljati za odločnega, poštenega človeka // izraža, da ima kaj glede na dogovor, izkušnje lastnost, vlogo tega, kar izraža dopolnilo: to naj velja za kriterij / oglje je nekdaj veljalo kot zdravilo 7. z dajalnikom, z glagolskim samostalnikom biti namenjen komu: opozorilo, žvižg velja nam / vsem naj velja moja iskrena zahvala / publ. naša pozornost velja predvsem aktualnim dogodkom 8. brezoseb., ekspr., z nedoločnikom izraža nujnost, potrebnost uresničitve dejanja: to lepoto, zanimivost velja videti; tega človeka si velja zapomniti / velja omeniti, poudariti, da sam ni bil zraven 9. ekspr. stati, imeti ceno: avtomobil velja sto tisoč dinarjev / počitnice so nas veliko veljale ● ekspr. korajža, pogum velja stvari se je treba lotiti, čeprav so videti težavne; neprevidnost bi ga skoraj veljala življenje stala; ekspr. naj velja, kar hoče, poskusil bom izraža podkrepitev trditve; preg. kolikor jezikov znaš, toliko (mož) veljaš znanje več jezikov zelo poveča človekovo pomembnost ♪
  16.      veljáva  -e ž (ȃ) 1. pravna moč: zakon dobi, ohrani veljavo / odlok stopi v veljavo takoj začne veljati; prepoved ostane v veljavi / pravna, uradna veljava 2. kar je določeno z vplivom, ugledom koga ali česa zaradi določenega dejstva, lastnosti, ki se ceni, priznava: veljavo daje denar, položaj, poštenost; imeti, izgubiti veljavo pri ljudeh, v skupnosti; pridobiti veljavo, publ. na veljavi; družbena, pisateljska, politična veljava / javno mnenje dobiva vse večjo veljavo; njegova beseda ima pri njih veliko veljavo 3. v zvezi prihajati, priti do veljave postajati, postati zaradi učinka, uporabe cenjen, pomemben: železova ruda pride do veljave zlasti v bližini nahajališč premoga / glasba pride v akustičnem prostoru še bolj do veljave / dvom je prihajal vse bolj do veljave 4. ekon. denarni sistem kake države glede na določenost vrednosti denarne enote; valuta: reforma veljave / zlata veljava pri kateri je denarna enota vezana na vrednost zlata ● star. to je že ob veljavo ne velja več; se ne uporablja več; v veljavo je prišel nov vozni red začel je veljati; vstopnice ostanejo v veljavi za naslednjo predstavo ostanejo veljavne; ti znaki imajo mednarodno veljavo so mednarodno veljavni, upoštevani; publ. statistični podatki so kratkotrajne veljave veljajo kratek čas ♪
  17.      veljáven  -vna -o prid., veljávnejši (á ā) 1. ki ima pravno moč: veljaven predpis, zakon / veljavna oporoka; zaradi nepravilnosti volitve niso veljavne / sodba še ni veljavna / veljavna igralna, športna pravila 2. ki zaradi določenega dejstva, lastnosti zagotavlja naslovniku, uporabniku kako pravico: veljaven potni list; vozovnica je veljavna en dan / veljavno plačilno sredstvo // ki po odločitvi pristojne osebe, organa obvezuje koga, da upošteva določeno dejstvo: veljaven cenik; vozni red ni več veljaven 3. ki se zaradi dobrih, primernih lastnosti upošteva, uporablja: veljavne metode raziskovanja; veljavne norme vedenja 4. ki je v skladu z resničnostjo: absolutno veljavna resnica 5. ki ima zaradi cenjenih, spoštovanja vrednih dejstev, lastnosti vpliv, ugled: veljaven človek, kmet; biti doma iz veljavne hiše / francoščina ni več tako veljavna kot nekdaj / družbeno veljaven veljávno prisl.: veljavno odločati z večino glasov ♪
  18.      veljávnost  -i ž (á) lastnost, značilnost veljavnega: veljavnost zakona / veljavnost potnega lista je že potekla; prijava je izgubila veljavnost; podaljšati veljavnost dovoljenja / absolutna veljavnost resnice / med prijatelji je izgubljal veljavnost veljavo, ugled / skladbe svetovne veljavnosti kvalitete, pomena ♪
  19.      vélmožen  tudi vêlmožen -žna -o prid. (ẹ̑; é) knjiž. veljaven, vpliven: velmožni poglavar, starešina / velmožni posestnik; sam.: v vljudnostnem nagovoru klicali ste me, velmožni ♪
  20.      vélnica  -e [u̯n] ž (ẹ̑) 1. navadno lesena priprava za zajemanje žita, moke: z velnico vsipati žito v vrečo / dodati velnico moke 2. nekdaj lesena, lopati podobna priprava za vejanje: z velnico metati žito iz kota v kot; ročaj velnice ♪
  21.      vélnik  -a [u̯n] m (ẹ̑) stroj ali naprava za odstranjevanje plev in primesi pri žitu; vejalnik: velnik ropota na dvorišču ♪
  22.      vélo  -a s (ẹ́) nar. zahodno tančica, pajčolan: velo ji je zakrivalo obraz / žalno velo ♪
  23.      vélost  -i ž (ẹ́) lastnost, stanje velega: velost listov / velost kože ♪
  24.      veltlínec  -nca m (ȋ) agr. trta z velikimi rdečkastimi grozdi: gojiti veltlinec // belo vino iz grozdja te trte: piti veltlinec ♪
  25.      vélum  -a m (ẹ̑) 1. rel. ogrinjalo za duhovnika z monštranco, v kateri je posvečena hostija, ali za asistenta, ki nosi škofu palico, mitro: ogrniti se z velumom // ogrinjalo za pokrit kelih, v katerem so posvečene hostije: vzeti velum s ciborija 2. lingv. mehko nebo: na velumu tvorjen soglasnik ♪

   37.862 37.887 37.912 37.937 37.962 37.987 38.012 38.037 38.062 38.087  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA