Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ta (36.987-37.011)


  1.      ujétnik  tudi ujetník -a m (ẹ̑; í) 1. človek, ki mu je odvzeta svoboda gibanja: izpustiti, osvoboditi ujetnika; kolona ujetnikov / ne upiraj se, najin ujetnik si / vojni ujetnik vojak, ki ga je v vojni ujel nasprotnik / ekspr. medved ni hotel biti ujetnik 2. ekspr., s prilastkom kdor je zaradi tega, kar izraža dopolnilo, onemogočen, omejen v možnostih, svobodnosti: ujetnik ljubezni, teorije ◊ zgod. vatikanski ujetnik vsak od papežev od 1870 do 1929, ki zaradi izgube papeške države ni hotel zapustiti ozemlja Vatikana ♪
  2.      ujétniški  tudi ujetníški -a -o prid. (ẹ̑; ȋ) nanašajoč se na ujetnike: ujetniško taborišče / ujetniška obleka ♪
  3.      ujétništvo  tudi ujetníštvo -a s (ẹ̑; ȋ) 1. stanje koga, ki postane, je ujetnik: njegovo ujetništvo je trajalo pet mesecev; rešiti se iz ujetništva; priti v ujetništvo / odpeljati koga v ujetništvo / priti v ujetništvo sovražne vojske; nemško, rusko ujetništvo / vojno ujetništvo / ekspr. ujetništvo slabo vpliva na razmnoževanje divjih živali 2. ekspr., navadno s prilastkom stanje, položaj koga ali česa, ujetega v čem: rešiti ladjo, posadko iz ledenega ujetništva / naveličati se ljubezenskega ujetništva ♪
  4.      ujétost  -i ž (ẹ̑) stanje ujetega: obšel ga je občutek ujetosti; svobodnost in ujetost / ekspr.: čustvena, miselna ujetost; ujetost v čas; ujetost v predsodke ♪
  5.      újma  -e ž (ū) knjiž. dogodek, pojav v naravi, ki povzroči veliko škodo: pokrajino je prizadela ujma; povodenj, suša in druge ujme / vodna, vremenska ujma // dogodek, pojav, ki povzroča veliko trpljenje: lakota, vojska in druge ujme / ekspr. snubce pobil je ošabne, ki ujma bili so za hišo (Homer — A. Sovre) ♪
  6.      újna  -e ž (ū) star. 1. materina sestra, teta (po materini strani): imel je dve ujni 2. navadno kot nagovor starejša znana ženska; teta: kako ste kaj, ujna ♪
  7.      ujúžiti se  -im se dov. (ú ȗ) postati pod vplivom južnega vetra toplejši: vreme se je ujužilo; brezoseb. po novem letu se je ujužilo / sneg se je ujužil postal razmehčan, topeč se ♪
  8.      úk  -a m (ȗ) 1. star. učenje: bolj se je trudil z ukom, manj je znal / uk juncev se je že začel / po treh mesecih opustiti uk tujega jezika / javni, privatni uk pouk, poučevanje / ko je končal uke, je postal sodnik šolanje, študij 2. nekdaj usposabljanje za kak poklic, kako obrt: uk pri mojstru je trajal tri leta / dati, sprejeti koga v uk 3. star. nauk, učenje: ukvarjati se s čudnimi uki // pouk, nasvet: upoštevati uk, uke staršev; modri uki / ta izkušnja naj ti bo koristen uk ♪
  9.      ukalúpiti  -im dov. (ū ȗ) ekspr. narediti, da kaj poteka po ustaljeni ali pogosto ponavljajoči se obliki: ukalupiti delo, prireditve; življenje se ne da ukalupiti / ukalupiti kaj v predpis, shemo ukalúpljen -a -o: ukalupljen postopek; njegove pesmi so pogosto ukalupljene ♪
  10.      ukalúpljati  -am nedov. (ú) ekspr. delati, da kaj poteka po ustaljeni ali pogosto ponavljajoči se obliki: ukalupljati delo, razprave ♪
  11.      ukánjati  -am nedov. (á) namerno delati, povzročati, da kdo zaradi napačnega sklepanja, ravnanja ne dosega tega, kar namerava, hoče: ukanjati zasledovalce / trgovci so jih ukanjali varali, goljufali // ekspr. delati, povzročati, da kdo ne dosega tega, kar namerava, upa: zemlja je kmeta ukanjala leto za letom ♪
  12.      ukanljív  -a -o prid. (ȋ í) star. 1. zvit, prebrisan: ukanljiva lisica 2. varljiv: ukanljiv molk; ukanljivi upi ♪
  13.      ukàz  -áza m (ȁ á) 1. izrazitev volje, da kdo mora uresničiti kako dejanje: izdati, ponoviti, preklicati ukaz; glasen, oster ukaz; gospodarjev ukaz; pismeni, ustni ukaz; ukaz predsedstva; ukaz o mobilizaciji, umiku / narediti kaj na ukaz, po ukazu; gostje so kot na ukaz vstali in odšli zelo hitro in vsi hkrati / dati ukaz ukazati; dobil sem ukaz, da moram ostati; imam ukaz, da vas preiščem / ekspr. volja daje ukaze nogam, rokam // kar se ukaže, ukazuje: izpolniti, ubogati ukaz; izmakniti se ukazu obveznosti, ki sledi iz ukaza / ukaz je ukaz kar se ukaže, mora biti uresničeno // besedilo, znak te izrazitve: ukaz se glasi: vsi moški se morajo zbrati na trgu; gospodarjevi ukazi so odmevali po hiši; izreči, slišati ukaz; kaj piše v ukazu / nalepiti, raztrgati ukaz 2. zahteva računalniku, programirani napravi, da opravi določeno operacijo: naprava na ukaz ni reagirala / poslati satelitu ukaz, naj spremeni položaj 3. ekspr., navadno v povedni rabi kar je za koga tako, da se mora brezpogojno upoštevati: odkritosrčnost je zame ukaz; njegova želja je zanjo ukaz / to je življenjski ukaz ♪
  14.      ukázati  tudi ukazáti ukážem dov. (á á á) 1. izraziti voljo, da kdo mora uresničiti kako dejanje: ukazati hlapcu napreči konja; ukazati psu: lezi; naredi, kar sem ukazal; ukazal je, da morate takoj na pot; z roko je ukazal, naj utihnejo; pismeno, ustno ukazati; ukazati in prepovedati / ukazati napad, umik / elipt.: ukazati alarm; papir in pero! je ukazal ♦ voj. poveljnik je ukazal ogenj izrekel, izrazil povelje // star., v medmetni rabi izraža voljo govorečega, da uresniči ukaz, željo nadrejenega, gosta: prosim, kaj ukažete; ostani tu. Kakor ukažete 2. dati računalniku, programirani napravi zahtevo, da opravi določeno operacijo: ukazati računalniku, naj poišče potrebne podatke 3. ekspr. z določenim dejanjem vplivati na kaj z namenom, da se po volji osebka uresniči kako dejanje, stanje: srcu ne moreš ukazati, naj ljubi / ukazati viharjem mir 4. zastar. naročiti: gost je ukazal pečenko in vina ukázan -a -o: končati ukazano delo; tako je ukazano; sam.: narediti ukazano ♪
  15.      ukazljív  -a -o prid. (ȋ í) star. ukazovalen: biti ukazljiv ukazljívo prisl.: veslo iz rok, je rekel ukazljivo ♪
  16.      ukazoválen  -lna -o prid. (ȃ) ki (rad) ukazuje: on je preveč ukazovalen / glas je postal ukazovalen; trda, ukazovalna beseda ukazoválno prisl.: ukazovalno reči, zamahniti ♪
  17.      ukazoválnost  -i ž (ȃ) lastnost ukazovalnega človeka: njegova ukazovalnost me moti / z ukazovalnostjo pokazati komu vrata ♪
  18.      ukazováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. izražati voljo, da kdo mora uresničiti kako dejanje: ukazovati otroku, služabniku, vojaku; ukazoval je: ti naredi to, ti pojdi tja; ukazovati in ubogati / dov. nič več ne bom prosil, moraš, ukazujem / zdravnik je ukazoval, kako naj ranjenca dvignejo ∙ zastar. ukazovati na svatbo vabiti // star., v medmetni rabi izraža voljo govorečega, da uresniči ukaz, željo nadrejenega, gosta: kaj ukazujete, vpraša služabnik; pojdi! Kakor ukazujete 2. imeti položaj, ki omogoča izražati tako voljo: kdo tu ukazuje: jaz ali ti; vi, ki ukazujete, recite, naj me izpustijo 3. dajati računalniku, programirani napravi zahtevo, da opravi določeno operacijo: ukazovati računalniku, satelitu 4. ekspr. z določenim dejanjem vplivati na kaj z namenom, da se po volji osebka uresniči kako dejanje, stanje: človek vse bolj ukazuje naravi / srcu ne moreš ukazovati; ni mogel več ukazovati svojim živcem 5. nav. 3. os. izraža nujnost določenega ravnanja, dejanja glede na kaj: dolžnost, vest, zakon tako ukazuje / tako ukazuje varčevanje zahteva ukazujóč -a -e: ukazujoč gib, glas; prisl.: pojdi že, je ukazujoče rekel oče ♪
  19.      ukažêljen  -jna -o prid. (é ē) star. vedoželjen: ukaželjen človek, učenec; biti zelo ukaželjen ♪
  20.      ukažêljnost  -i ž (é) star. vedoželjnost: ukaželjnost in pridnost / ukaželjnost ga je gnala v šole ♪
  21.      ukériti se  -im se dov. (ẹ́ ẹ̄) zastar. (udobno) se namestiti, usesti: ukeril se je na peč in zaspal / rad bi se ukeril v kak urad rad bi dobil kako mesto, službo v uradu ♪
  22.      ukíniti  -em dov. (í ȋ) odločiti, da kaj preneha obstajati, delovati: ukiniti občino, oddelek; šolo so ukinili; ukiniti samostan razpustiti / ukiniti delovno mesto / ukiniti nerentabilne proge / ukiniti cenzuro, vizume odpraviti; ukiniti kredite prenehati jih dajati; ukiniti pooblastilo, prepoved razveljaviti / ukiniti preskrbo prenehati oskrbovati / ukiniti ustavo // narediti, povzročiti, da kaj preneha biti, obstajati: ukiniti razredno družbo; ukiniti nasprotje med ročnim in umskim delom odpraviti, zmanjšati ♪
  23.      ukínjati  -am nedov. (í) odločati, da kaj preneha obstajati, delovati: ukinjati upravne enote, oddelke / ukinjati delovna mesta / ukinjati nerentabilne proge / ukinjati pomoč, podporo prenehavati dajati; ukinjati prepovedi razveljavljati // delati, povzročati, da kaj preneha biti, obstajati: ukinjati razredno družbo / ukinjati nasprotje med ročnim in umskim delom odpravljati, zmanjševati ♪
  24.      ukísati  -am dov. (ȋ) star. skisati: ukisati zelje ♪
  25.      uklánjati  -am nedov. (ȃ) 1. knjiž. upogibati, pripogibati: veter uklanja travo, veje / težko breme mu uklanja hrbet // sklanjati: uklanjati glavo / pri hoji skozi jamo so se morali pogosto uklanjati 2. dosegati, da se kdo vda, podredi: s silo uklanjati ljudi / uklanjati razum volji uklánjati se 1. prenehavati vztrajati pri svojem mnenju, stališču in sprejemati voljo, zahteve drugega: popuščajo in se uklanjajo; uklanjati se avtoriteti / uklanjati se resnici / uklanjati se sili / uklanjati se navadam, okusu koga / ponosen duh se ne uklanja 2. zastar. priklanjati se, klanjati se: uklanjati se kralju; nizko, ponižno se uklanjati ● zastar. uklanjati se komu s poti umikati se ◊ fiz. svetloba, zvok se uklanja v bližini izvirov in ovir se ne širi premo ♪

   36.862 36.887 36.912 36.937 36.962 36.987 37.012 37.037 37.062 37.087  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA