Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ta (14.476-14.500)



  1.      kíslec  -a [lǝc] m () zastar. kisik
  2.      kíslica  -e ž (í) 1. slabš. kisla pijača, zlasti vino: ne bom pil tiste kislice / kislico prodaja za vino 2. ekspr. kdor je (navadno) nerazpoložen, nejevoljen: bledolična kislica / ta človek je prava kislica 3. bot. rastlina s kolenčastim steblom in zelenkastimi ali rdečkastimi drobnimi cveti, Rumex: alpska, lepa kislica
  3.      kislína  -e ž (í) 1. kar dela kaj kislo: tekočina vsebuje preveč kisline / ugotoviti količino kisline v snovi kislost snovi / kislina ji škoduje // nav. ekspr. kisla tekočina, zlasti pijača: ne bom pil te kisline 2. kem. snov, ki tvori z bazami soli in reagira kislo: biti obstojen, odporen proti kislinam; jedka kislina; močna, razredčena kislina; vodne raztopine kislin; kisline in lugi / anorganske, organske kisline; askorbinska kislina brezbarvna, kristalna, v vodi lahko topna snov kislega okusa; citronova kislina organska kislina, ki jo vsebuje sok limone; čreslova kislina organska kislina, ki se tvori med strojenjem; dvobazna kislina; mlečna kislina organska kislina, nastala pri oksidaciji mlečnega sladkorja; ogljikova kislina; solna kislina vodna raztopina vodikovega kloridaagr. jabolčna, vinska kislina; med. želodčna kislina solna kislina, ki jo izločajo posebne želodčne celice
  4.      kislínast  -a -o prid. (í) redko kislinski: kislinasta hrana
  5.      kíslost  -i ž (í) lastnost kisle snovi: kremžila se je od kislosti jagod / kislost mošta / priprava za ugotavljanje kislosti / kislost nasmeha ♦ agr. kislost tal; kem. kislost galunove raztopine; med. kislost želodčnega soka
  6.      kíst  -a m () zastar. čopič: slikati s kistom / slikarski kist
  7.      kít 1 -a m () največji, ribi podoben morski sesalec z vretenastim telesom in zakrnelimi zadnjimi končinami: zadeti kita s harpuno / lov na kite ♦ zool. brezzobi kiti ki imajo namesto zob dve vrsti poroženelih kožnih gub, Mystacoceti; grenlandski kit ki ima belkasto sivo progo na korenu repa, Balaena mysticetus
  8.      kíten  -tna -o prid. () nanašajoč se na kita 3: kitni refleks / kitna ovojnica plast tkiva, ki ovija dolge kite v okončinah
  9.      kítica  -e ž (í) 1. lit. enota pesmi iz dveh ali več verzov: pesem ima tri kitice; ponavljanje kitic / zapel je prvo kitico / alkajska kitica ki obsega dva enajsterca, deveterec in deseterec; asonirana kitica ki ima asonanco; dvovrstična, trivrstična kitica; nibelunška kitica ki obsega štiri šesterostopne verze z nadštevilnim zlogom za tretjo stopico 2. manjšalnica od kita: ima, nosi kratke kitice; zgrabil jo je za kitico / kitica rožmarina
  10.      kítiti  -im nedov.) star. krasiti, lepšati: kititi grobove / kitijo jo lepi lasje kítiti se lepšati se, lepotičiti se: rada se je kitila
  11.      kítka  -e ž (í) nav. ekspr. manjšalnica od kita 1: dekletce nosi kitke; kitka s pentljo
  12.      kítnat  -a -o prid. () redko kitast: kitnata roka
  13.      kitolóven  -vna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na kitolov: kitolovno področje / kitolovna postaja / močne kitolovne vrvi
  14.      kítovka  -e ž () samica kita: kitovka z mladičem
  15.      kjé  prisl. (ẹ̄) 1. izraža vprašanje po kraju, na katerem se dejanje dogaja: kje imate žogo? kje stanuješ? kdaj in kje je to bilo? ekspr. kje neki tiči? elipt. to se je zgodilo na Gorjancih ali kje menda na Gorjancih / neustalj.: kje hodiš tako dolgo? kod; od kje si doma? odkod / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih: gleda, kje so vrata; ne ve, kje naj začne; elipt. daleč, ne vem kje, se je oglasil krik 2. ekspr., navadno v zvezi s še, že izraža veliko krajevno ali časovno oddaljenost: kje so časi, ko sem hodil na lov; kje je še novo leto; kje je že to za nami; kje bom že jutri ob tem času 3. ekspr., navadno v zvezi z neki, pa izraža močno zanikanje, zavrnitev: kje ima pravico, da odloča sam; ali se res možiš? Oh, kje; da bi otrok ubogal, kje neki; mislite, da so počakali? Kje pa / ne grem v kino, kje pa imam čas; kje pa naj jaz to vem / pog. če se meni ni posrečilo, kje se bo tebi kako 4. izraža, da se dejanje dogaja na nedoločenem, poljubnem kraju: moral se je kje ustaviti; kje drugje bi to ne bilo mogoče; knjigo dobiš tam kje na polici; spet bo obležal kje v jarku / gledal je, da bi ga kje srečal; ekspr. če si kje dobrodošel, pri nas si; elipt. če kje, pri njem se dobi / morda si se v računu kje zmotil ● ekspr. samo za hrano gre pol plače, kje pa je še vse drugo veliko premalo se zasluži za vse potrebe; ekspr. ne ve, kje se ga glava drži zaradi preobilice dela, skrbi je popolnoma zmeden; pog. otroci se nimajo kje igrati nimajo prostora za igranje; ekspr. le kje imaš oči? ali nič ne vidiš, čutiš, da tako delaš, ravnaš; pog. kje sva že ostala? pri katerem delu, stavku besedila sva prenehala; o čem sva prej govorila; ekspr. kje vse sem že spraševal spraševal sem že v mnogih krajih; knjiž. kje je kaj kazalo (v knjigi); redko kje pa kje se oglaša kos tu pa tam; prim. bogve, kdove
  16.      kjèr  in kjér vez. (; ẹ̑) v oziralnih odvisnih stavkih za izražanje kraja, na katerem se dejanje dogaja: naj ostane, kjer je; odpelji jih tja, kjer ni nevarnosti; ni šla nikamor, kjer bi ga lahko srečala / napisal je članek, kjer govori o prometu v katerem; želel je videti hišo, kjer se je rodil v kateri / vrglo ga je v jarek, kjer je obležal in tam je obležal // za izražanje poljubnosti kraja, na katerem se dejanje dogaja: povsod, kjer se je ustavil, so ga zapodili; ekspr. shajata se, kadar in kjer se moreta
  17.      kjèrkóli  in kjérkóli in kjèr kóli in kjér kóli prisl. (-ọ̑; ẹ̑-ọ̑) izraža nedoločnost, poljubnost kraja: napil se je v gostilni ali pri sosedih ali kjerkoli; tam je kmetijstvo naprednejše kakor kjerkoli v Evropi
  18.      kjèrkóli  in kjérkóli in kjèr kóli in kjér kóli vez. (-ọ̑; ẹ̑-ọ̑) v oziralnih odvisnih stavkih za izražanje poljubnosti kraja, na katerem se dejanje dogaja: kjerkoli se ustaviš, povsod ga najdeš / ustavlja se v vsaki gostilni, kjerkoli imajo dobro vino v kateri
  19.      kjèrsibódi  in kjérsibódi in kjèr si bódi in kjér si bódi prisl. (-ọ́; ẹ̑-ọ́) kjerkoli: avtobus se ne ustavlja kjersibodi, ampak samo na postajah; tu lahko več koristiš kakor kjersibodi drugje
  20.      kláda  -e ž (á) 1. velik, debel, neobdelan kos debla: voziti klade iz gozda; klop iz hrastove klade; je len, pijan kot klada zelo; spi kot klada trdno / stesati tram iz klade hloda // redko poleno, panj: grčavo klado je dal na ogenj / sekati drva na kladi tnalu 2. ekspr. velik kos kakega materiala; blok: kamnita klada; klade iz granita 3. slabš. neroden, okoren človek: take klade ne mara; ta lesena, pijana klada / kot psovka klada, kje imaš glavo ◊ metal. klada podolgovat kos (ulite) kovine za nadaljnjo obdelavo; kovaška klada debela kvadratna plošča z različno oblikovanimi luknjami in z žlebovi na robovih; zgod. klada srednjeveška mučilna priprava za uklenitev nog in rok
  21.      kladára  -e ž (ā) star. koča, hiša, navadno iz brun: postaviti kladaro sredi gozda
  22.      kládast  -a -o prid. (á) nanašajoč se na klado: kladasta stena / kladasta oblika / kot psovka klada kladasta
  23.      kládivast  tudi kladívast -a -o prid. (á; í) podoben kladivu: kladivasta oblika / kladivasto orodje
  24.      kládivo  tudi kladívo -a s (á; í) 1. orodje za tolčenje iz držaja in na njem nasajenega navadno železnega kosa: udariti s kladivom; s kladivom zabiti žebelj v steno; težko kladivo; kladivo in nakovalo; besede so padale trdo kot udarci kladiva; srce mu je bílo kakor kladivo zelo, močno / čevljarsko, kleparsko, mizarsko kladivo; leseno kladivo za meso; kladivo za klepanje / kladivo se je snelo z ročaja; nasaditi kladivo ∙ srp in kladivo simbol proletarske revolucije, komunizma; ekspr. znašel se je med kladivom in nakovalom v zelo neprijetnem, zapletenem položaju 2. kladivu podoben del kake naprave: na vratih je udarilo kladivo / kladivo pri uri kembeljalp. ledno kladivo ki se rabi pri plezanju po ledenih stenah; mont. odkopno kladivo stroj za odkopavanje rude, premoga; vrtalno kladivo stroj, s katerim se delajo vrtine za odstreljevanje, razstreljevanje; strojn. strojno kladivo stroj, pri katerem se kladivo dviga in spušča mehanično; šport. (atletsko) kladivo na žico pritrjena kovinska krogla za metanje
  25.      klafáč  -a m (á) pog., slabš. 1. kdor vsebinsko prazno, nespametno govori: težko poslušam tega klafača; to ti je klafač in bahač 2. kvantač: je velik pijanec in klafač

   14.351 14.376 14.401 14.426 14.451 14.476 14.501 14.526 14.551 14.576  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA