Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
ta (13.401-13.425)
- ízven in izven [vǝn in ven] predl. (ȋ) z rodilnikom 1. za izražanje položaja, ki ni v mejah določenega predmeta ali prostora; zunaj: hiša je izven mestnega obzidja; zidati izven gradbenega okoliša / stanuje izven Ljubljane 2. publ. za izražanje položaja, ki ni v mejah določenega časa: sprejemati stranke izven uradnih ur / izven sezone pred sezono in po njej 3. za izražanje položaja, ki ni v mejah določenega pojma: predstava je izven abonmaja / publ.: biti izven nevarnosti iz nevarnosti; obravnavati zadevo izven okvira seje ne na seji; otrok se je rodil izven zakona je nezakonski / elipt. predstava je izven izven abonmaja ● ekspr. njegova umetnost je izven vsake debate nesporno dobra; ekspr. to je izven vsakega dvoma prav gotovo, res je tako ◊ jur.
postaviti koga izven zakona odtegniti mu varstvo zakona; razglasiti, da ga bo zadela kazen, takoj ko bo prijet; šol. delo izven šole izvenšolsko delo; šport. igrati, nastopiti izven konkurence igrati, nastopiti na tekmovanju, ne da bi bili upoštevani rezultati ♪
- ízven... [vǝn in ven] predpona v sestavljenkah (ȋ) za izražanje položaja a) ki ni v mejah določenega predmeta ali prostora: izvenbibličen, izvenbolničen, izvenevropski b) ki ni v mejah določenega časa: izvensezonski c) ki ni v mejah določenega pojma: izvenarmaden, izvenblokovski, izvenparlamentaren, izvenšolski, izvenzakonski ♪
- ízvenabonmájski -a -o [vǝn in ven] prid. (ȋ-ȃ) gled. ki ni za abonente: abonmajski in izvenabonmajski koncerti; izvenabonmajska predstava ♪
- ízvenumétniški -a -o [vǝn in ven] prid. (ȋ-ẹ̑) publ. ki ne spada v umetnost, neumetniški: izvenumetniška stališča / poseganje izvenumetniškega foruma v umetnostna vprašanja ♪
- izvès -ésa m (ȅ ẹ́) alp. položaj, v katerem so roke in noge pri steni, telo pa zelo odmaknjeno od nje: še nevaren izves in že sta bila na vrhu ♪
- izvések -ska m (ẹ̑) znamenje, tabla, postavljena navadno pravokotno na stavbo, ki kaže na kako obrtno dejavnost: medeninast izvesek brivnice se blešči v soncu; izvesek gostilne; napis na izvesku / reklamni izvesek; izvesek nad vrati prodajalne ♪
- izvésen -sna -o prid. (ẹ̑) redko, navadno v zvezi izvesna deska, tabla oglasna deska, tabla: obesiti na izvesno desko ◊ tisk. izvesna pola natisnjena pola za ogled; vzorčna pola ♪
- izvésiti -im dov. (ẹ́ ẹ̑) knjiž., redko izobesiti: izvesiti zastavo izvésiti se 1. knjiž. spremeniti prvotno, dano obliko zaradi visenja, nošenja: zvončasta krila se rada izvesijo 2. alp. postaviti se v tak položaj, da so roke in noge pri steni, telo pa zelo odmaknjeno od nje: plezalec se je moral precej izvesiti, da je videl škrbino izvéšen -a -o: izvešeno krilo ♪
- izvésten -tna -o prid. (ẹ̄) zastar. 1. neki, nekateri, določen: izvestni ljudje se zavzemajo za to / do izvestne mere si ga lahko privoščiš 2. neizpodbiten, nedvomen: izvestna resnica; izvestno spoznanje izvéstno prisl.: knjiga bo izvestno kmalu izšla / v povedni rabi izvestno je, da bo to njim v korist ♪
- izvêsti -vêdem dov., izvêdel in izvédel izvêdla, stil. izvèl izvêla (é) 1. napraviti, da kaj zamišljenega, danega postane stvarnost, dejstvo: izvesti načrt, sklepe, zamisel / izvesti agrarno reformo; izvesti splošne volitve / publ.: četa je izvedla več akcij naredila, opravila; izvesti gradbena dela; izvesti poskus; izvesti turo v enem dnevu / publ. konferenco bodo izvedli v marcu konferenca bo // publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izvesti mobilizacijo prebivalstva; tovarna je izvedla pocenitev izdelkov je pocenila izdelke; izvesti skok 2. dokončati, dognati: misel je samo nakazal, ni je pa izvedel; klasifikacije ni izvedel popolnoma 3. umetniško poustvariti zlasti glasbeno delo: izvesti skladbo domačega avtorja / na radiu so
izvedli eno najboljših sodobnih dram / publ. igralec je svojo vlogo dobro izvedel odigral 4. publ. priti do kakega spoznanja, zaključka na podlagi česa; izpeljati: učenci so izvedli pravilo ob konkretnih primerih 5. star. odpeljati, odvesti: izvesti konja iz hleva / te preobrazbe so izvedle deželo iz vojne nevarnosti so jo rešile vojne nevarnosti izvedèn -êna -o: sklepi seje so izvedeni; analiza je izvedena na osnovi podatkov; na festivalu so bila izvedena domača in tuja dela ♦ jur. izvedena pravica pravica, pridobljena od pravnega prednika; lingv. izvedena beseda izpeljanka ♪
- izvestítelj -a m (ȋ) zastar. poročevalec, obveščevalec: tako mi piše moj izvestitelj ♪
- izvéstnost -i ž (ẹ̄) zastar. neizpodbitnost, nedvomnost: izvestnost spoznanja, trditve ♪
- izvéšati -am nedov. (ẹ́) knjiž., redko izobešati: izvešati zastave ♪
- izvíd -a m (ȋ) 1. med. podatki o klinični, laboratorijski preiskavi: obdukcijski, rentgenski izvid / zdravniški izvid / dobiti, hraniti izvid listino s temi podatki 2. knjiž. strokovna, izvedenska ugotovitev: predložiti sodišču grafološki izvid; izvid o starosti slike 3. redko ogled: iti na izvid ♪
- izvíden -dna -o prid. (ȋ) izvidniški: izvidni pohod, polet / izvidno poročilo / izvidna četa ♪
- izvídnik -a m (ȋ) kdor z opazovanjem zbira podatke o položaju, moči sovražnikovih enot: izvidniki preiskujejo okolico poti; naši izvidniki so padli v zasedo / žarg. pilot izvidnika izvidniškega letala ♪
- izvídniški -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na izvidnike ali izvidništvo: izvidniški obhod, polet; izvidniška akcija / izvidniško poročilo / izvidniška točka / izvidniški čoln; izvidniška četa; izvidniško letalo letalo, prirejeno, opremljeno za izvidništvo ♪
- izvídništvo -a s (ȋ) dejavnost izvidnikov: za izvidništvo sta pomembni hitrost in konspirativnost / četa je opravila nevarno izvidništvo ♪
- izvíjati -am nedov. (í) z vrtenjem spravljati iz predmeta: izvijati vijake izvíjati se 1. prizadevati si ne biti več v določenem, navadno neprijetnem položaju: z zadnjo močjo se je izvijal napadalcu; izvijati se komu iz objema, rok; pren. stiki s francosko kulturo so pomagali, da smo se začeli izvijati izpod vpliva nemške kulture 2. ekspr. opravičevati se tako, da se navadno ne navaja pravi, resnični razlog: vedno ima kake izgovore, vedno se izvija; pred policijo se je na vse načine izvijal 3. knjiž. prihajati iz česa: od povsod so se izvijali modrikasti curki dima; pren., ekspr. krik se mu je izvijal iz prsi; med ihtenjem so se ji izvijali vzdihi 4. ekspr. postajati viden, prikazovati se v obrisih: visoke postave so se izvijale iz teme; vas se izvija iz megle ♪
- izvínek -nka m (ȋ) star. opravičilo, izgovor: vsi izvinki mu niso pomagali; najti izvinek za svoje početje ♪
- izvíniti -em in zvíniti -em dov. (í ȋ) natrgati ali pretrgati ovojnice in sklepne vezi: tako trdo ga je prijel, da mu je izvinil roko; izviniti si nogo v gležnju izvíniti se in zvíniti se star. izviti se, izmuzniti se: čakal je na možnost, da bi se izvinil izvínjen in zvínjen -a -o: izvinjen sklep; izvinjena noga ♪
- izvír -a m (ȋ) 1. kraj, kjer voda prihaja, priteka iz zemlje na površje: pod skalo je izvir; iti k izviru po vodo; počivališče pri izviru / kraški, podmorski izvir / izvir Save; reka ima izvir v Julijskih Alpah izvira; pren. njegova jeza ima izvir v ljubosumju // voda, ki prihaja, priteka iz zemlje na površje: zajeti izvir; bister, močen, mrzel izvir; izvir zdravilne vode; pren., knjiž. to so izviri, iz katerih se je napajala povojna slovenska drama 2. kar omogoča, pogojuje nastanek, nastajanje česa; vir: preprosto darilo je lahko izvir velikega veselja / ugotoviti izvir svetlobe ♪
- izviralíšče -a s (í) zastar. izvir, izvor: grm ob izvirališču / dognati izvirališče nekega plemena ♪
- izvírati -am nedov. (ȋ ȋ) 1. prihajati, pritekati iz zemlje na površje: voda izvira pod hribom; iz te globoke votline izvira hudournik; izvirati v močnem curku / Sava izvira na Gorenjskem; Savinja izvira v slapu Rinka 2. imeti vzrok v čem: njena bolezen je izvirala predvsem iz siromaštva; napake izvirajo iz nepoznavanja jezika; njegova nezaupljivost izvira iz ljubosumnosti / publ. pravice predsednika izvirajo iz funkcije, ki jo opravlja 3. imeti začetek: ti običaji izvirajo še iz poganstva / publ. ta slika izvira iz 17. stoletja je nastala v 17. stoletju 4. biti prvotno na določenem kraju, v določeni celoti: njegovi predniki izvirajo iz Amerike; beseda izvira iz nemščine // biti doma, roditi se: izvira iz kmečke družine ● publ. glavni dohodek izvira iz kmetijstva daje kmetijstvo; knjiž. njeno spoštovanje izvira bolj iz srca kot iz
razuma je predvsem čustveno; knjiž. splošno znano je, iz čigavega peresa izvira ta pamflet kdo ga je napisal izvirajóč -a -e: težave, izvirajoče iz zaostalosti; izpod skale izvirajoča voda; iz obupa izvirajoče dejanje ♪
- izvíren -rna -o prid., izvírnejši (ȋ) 1. ki ni odvisen od kakega vzora, predloge: izvirna domislica, misel, zamisel; izvirna interpretacija pesmi; poiskati izvirno rešitev problema; snov povesti je izvirna / izviren mislec, pesnik; prizadeva si, da bi bil izviren // ki se po določeni lastnosti, nazorih, navadah loči od drugih: izviren človek / njegovo življenje je bilo precej izvirno / redko nosil je izvirno pokrivalo nenavadno 2. ki je v jeziku, v katerem ga je napisal avtor: izviren roman; izvirna literatura; izvirna proza; izvirno besedilo pesmi / prevod je narejen po izvirni angleški izdaji / predložiti izvirno listino izvirnik 3. prvoten, osnoven: izvirni pomen besede; izvirna kakovost surovin / vsi ti plesi niso izvirni pristni, pravi 4. nanašajoč se na izvir: izvirna voda / izvirni del reke ◊ ekon. izvirni dohodek dohodek, ki se ustvarja v
proizvodnji; jur. izvirni dokaz dokaz iz neposrednega vira; izvirna pravica pravica, pridobljena na novo, brez pravnega prednika; rel. izvirni greh greh, ki ga je po prvih starših podedovalo vse človeštvo izvírno prisl.: problem so rešili precej izvirno; v prireditvi je malo izvirno narodnega izvírni -a -o sam.: v tej metodi je nekaj izvirnega; nič izvirnega ni napisal; povedati kako izvirno ♪
13.276 13.301 13.326 13.351 13.376 13.401 13.426 13.451 13.476 13.501