Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ta (13.276-13.300)


  1.      izročílo  -a s (í) kar se je iz preteklosti ohranilo, zlasti na področju duhovne kulture: ohranjati izročilo; raziskovati igralska izročila starih narodov; kulturno izročilo naroda / ekspr. slava je bila v njihovem družinskem izročilu vsakdanja stvar; ljudsko izročilo navade, običaji, verovanja, ki se z ustnim sporočanjem širijo in ohranjujejo iz roda v rod; ustno izročilo / gojiti revolucionarno izročilo // ohranjanje česa iz preteklosti, zlasti na področju duhovne kulture: v slikarstvu smo si morali ustvariti lastno izročilo / zapisi iz tiste dobe kažejo na strnjenost pisnega izročila / po izročilu je bil tam nekoč grad; ljudske pesmi so se širile predvsem po ustnem izročilu ♪
  2.      izročíti  -ím dov., izróčil (ȋ í) 1. napraviti, da preide kaj k drugemu: izročiti komu denar, knjigo; izročiti telegram naslovniku / izročiti posestvo sinu / izročiti komu kaj v last / ekspr. izročite mu lepe pozdrave / izročiti tuji državi storilca kaznivega dejanja // dati komu kaj, zlasti na slovesen način: izročiti diplome, odlikovanja ♦ polit. izročiti protestno noto; veleposlanik je izročil svoja akreditivna pisma predsedniku vlade // napraviti, da lahko kdo kaj dela, s čim razpolaga: izročiti proizvajalna sredstva delavcem / izročiti komu oblast, poveljstvo 2. napraviti, da česa, kar je kdo prej imel, nima več: premaganci so morali izročiti orožje, trdnjavo / izročiti ključe hiše, mesta 3. s širokim pomenskim obsegom napraviti, da pride kaj kam z določenim namenom: izročiti predmete v hrambo; izročiti otroka v rejo, varstvo; izročiti v promet, uporabo; izročiti teze v razpravo dati / publ.: poslopje so izročili svojemu namenu; most so že izročili prometu / izročiti zadevo odvetniku / ekspr. izročil ga je sodišču vložil je tožbo proti njemu 4. zastar. sporočiti: po otroku mu je izročil, naj ga obišče ● vznes. izročil je svojo dušo Bogu v krščanskem okolju umrl je; knjiž. izročiti kaj pozabi, v pozabo napraviti, povzročiti, da se pozabi; vznes. njegovo truplo so izročili zemlji pokopali izročíti se knjiž. prepustiti se, predati se: izročiti se usodi / ves se je izročil svojemu poklicu posvetil ♦ rel. izročiti se Materi božji prositi za varstvo, pomoč izročívši zastar.: izročivši pismo, je odšel izročèn -êna -o: skrb za otroka je bila izročena sestri; ustno izročena pravljica; blago je bilo izročeno v varstvo ∙ ekspr. biti na milost in nemilost izročen komu postati, biti od koga popolnoma odvisen ♪
  3.      izròd  -óda m (ȍ ọ́) 1. redko izroditev, izrojevanje: izrod sadnega drevja 2. knjiž. nemoralen, pokvarjen človek; izrodek: on je v družini izrod; ta izrod je imel na vesti večino obsojencev ♪
  4.      izródek  -dka m (ọ̑) 1. kar se izrodi: rastlinski, živalski izrodek; pren., ekspr. kapitalizem je izrodek liberalizma 2. slabš., z rodilnikom spačena, nenaravna predstava o čem: izrodek domišljije; to je le izrodek bolnih in prenapetih možganov 3. slabš. nemoralen, pokvarjen človek: ničvreden človek, izrodek je; druži se s samimi izrodki ♪
  5.      izróden  -dna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na izroditev: izrodni znaki; izrodne oblike ◊ bot. izrodna zlatica gorska rastlina z rumenimi cveti, ki ima ob cvetenju en ali dva ledvičasta lista, Ranunculus hybridus ♪
  6.      izrodíti se  -ím se dov., izródil se (ȋ í) 1. biol. spremeniti se na slabše glede na organ, organizem ali vrsto organizmov: sadno drevje, krompir se izrodi; njihov rod se je izrodil 2. spremeniti se na slabše sploh: disciplina se je izrodila; njihova vera se je izrodila v fanatizem; izrodili so se v zagrizene privržence boja 3. redko prenehati roditi: rodila je deset otrok, pa se še ni izrodila / maline se izrodijo v osmih letih // izčrpati se: zemlja se je izrodila izrodíti spremeniti na slabše: čas lahko izrodi najboljša prizadevanja izrojèn -êna -o: izrojen krompir; izrojeni ljudje; izrojena rastlina, živalska vrsta; njive so izrojene ♦ med. izrojene celice celice, pri katerih je oblika, presnova ali delovanje nenormalno ♪
  7.      izrojênec 1 -nca m (é) knjiž. izrojeno bitje: ta mladič je izrojenec // slabš. nemoralen, pokvarjen človek: to so slabi ljudje, izrojenci ♪
  8.      izrojênost  -i ž (é) lastnost izrojenega: telesna izrojenost / tako življenje pelje v izrojenost in moralno propadanje / pisatelj razgalja različne izrojenosti v družbi ♪
  9.      izrojévati se  -am se nedov. (ẹ́) 1. biol. spreminjati se na slabše glede na organ, organizem ali vrsto organizmov: rastlina, živalska vrsta se izrojeva 2. spreminjati se na slabše sploh: koncept, ki je bil v začetku napreden, se je sčasoma izrojeval ♪
  10.      izrópanje  -a s (ọ̑) glagolnik od izropati: izropanje blagajne, trgovine / izropanje mesta ♪
  11.      izruvánost  tudi izrúvanost -i ž (á; ū) knjiž., redko izkoreninjenost: izruvanost iz domačih tal ♪
  12.      izrvánost  -i ž (á) knjiž., redko izkoreninjenost: toži o izrvanosti iz domačih tal ♪
  13.      izsèk  -éka m (ȅ ẹ́) 1. prostor, ki je izsekan: proga poteka po globokem izseku 2. posamezen del, izsekan, izločen iz česa: izsek kosti / razstava je le ozek izsek slikarjevega dela; drama prikazuje izsek iz vaškega življenja / dogajanje v romanu je strnjeno na ozek časovni izsek 3. redko poseka: izsek se je zarasel ◊ geom. krogelni izsek ali izsek krogle del krogle, ki ga omejujeta krogelna kapica in plašč pokončnega stožca z vrhom v središču krogle; krogov izsek ali izsek kroga del kroga, ki ga omejujejo dva polmera in lok krožnice ♪
  14.      izséka  -e ž (ẹ̑) star. poseka: izseke so se lepo zarasle ♪
  15.      izselítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od izseliti: izselitev so hitro opravili; množična izselitev; izselitev strank iz stanovanj; izselitev iz domovine; izselitev v tujino / prisilna izselitev ♪
  16.      izselíti  -sélim dov. (ȋ ẹ́) povzročiti, da kdo zapusti svoje bivališče: izseliti stranke iz stanovanj; izseliti prebivalce z ogroženega področja / Nemci so prisilno izselili naše ljudi izselíti se zapustiti svoje bivališče: sosedje so se izselili / izseliti se v tujino / zaradi gnilobe se čebele izselijo iz panja ♪
  17.      izséljeniški  -a -o prid. (ẹ́) star. izseljenski: izseljeniško društvo / izseljeniško taborišče ♪
  18.      izséljenstvo  -a s (ẹ́) 1. bivanje v tujini, navadno stalno: vzroki izseljenstva / živeti v izseljenstvu 2. izseljenci: družba je pokazala veliko razumevanje za potrebe izseljenstva ♪
  19.      izseljeváti  -újem nedov. (á ȗ) povzročati, da kdo zapusti svoje bivališče: okupatorji so naše ljudi zapirali in izseljevali; izseljevati stranke iz hiše izseljeváti se zapuščati svoje bivališče: ljudje so se začeli izseljevati / kmečko prebivalstvo se izseljuje v mesta; množično se izseljevati v tujino ♪
  20.      izsélnik  -a m (ẹ̑) zastar. izseljenec: življenje izselnikov ♪
  21.      izsesáti  -ám [sǝs in ses] dov. (á ȃ) 1. s sesanjem spraviti iz česa: izsesati kri iz rane; izsesati sok iz limone / izsesati prah; s črpalko izsesati zrak 2. s sesanjem napraviti, da v čem ni več določene tekočine: tele je dobro izsesalo vime; izsesati limono / izsesati rano / pajek izsesa svojo žrtev // ekspr. izčrpati, oslabiti: delo v rudniku ga je izsesalo; skrbi za otroke so ji izsesale zdravje 3. ekspr. izrabiti, izkoristiti: ta oderuh ga bo izsesal; delavce je izsesal do poslednje kaplje krvi ● ekspr. ali naj podatke iz prsta izsesam si jih izmislim; ekspr. to je izsesal iz prsta to je izmišljeno, neresnično, neutemeljeno izsesán -a -o: izsesan od trpljenja; izsesane prsi ♪
  22.      izsesoválec  -lca [sǝs-u̯c tudi sǝs-lc in ses-u̯c tudi ses-lc] m (ȃ) zastar. izkoriščevalec: izsesovalci ljudstva ♪
  23.      izsíliti  -im dov. (í ȋ) 1. s silo priti do česa: izsiliti denar, podkupnino / z orožjem so izsilili vhod v palačo ♦ šah. izsiliti kmetu prosto pot; izsiliti potezo prisiliti nasprotnika, da napravi potezo; šport. izsiliti neodločen izid 2. z glagolskim samostalnikom s silo doseči, da kdo kaj naredi, pove: izsiliti izjavo; izsiliti izpolnitev obveznosti; z grožnjami izsiliti priznanje; z jokom je izsilila privoljenje / izsilil je skrivnost iz njega; pren. ljubezni ni mogoče izsiliti 3. knjiž., ekspr., z dajalnikom vzbuditi čustven odziv: nenadno srečanje ji je izsililo solze; vznemirjenost in izraz njenih oči sta mu izsilila krik 4. knjiž. povzročiti, vzbuditi: nevarnost je izsilila sodelovanje med njimi izsíljen -a -o: izsiljena obljuba ♪
  24.      izsiljeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. hoteti s silo priti do česa: izsiljevati odkupnino / izsiljevati prehod čez obkoljeno ozemlje / voznik osebnega avtomobila je izsiljeval prednost pred tovornjakom 2. s silo dosegati, da kdo kaj naredi, pove: tako dolgo ga je izsiljeval, da mu je izdal skrivnost; z grožnjami izsiljuje ljudi / otrok izsiljuje starše 3. knjiž. povzročati, vzbujati: strah izsiljuje sodelovanje med posamezniki / ponudba izsiljuje povpraševanje ♪
  25.      izskakováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. skakati iz česa, navadno iz prometnega sredstva: padalci izskakujejo v določenih presledkih 2. premikati se s prvotnega, navadnega mesta: čolniček pri teh statvah pogosto izskakuje ♪

   13.151 13.176 13.201 13.226 13.251 13.276 13.301 13.326 13.351 13.376  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA