Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
ta (13.251-13.275)
- izréden -dna -o prid. (ẹ̄) 1. ki se ne ujema, ni v skladu s splošnim, navadnim: imel je precej izrednih izdatkov; izreden pojav / izredni dopust plačan ali neplačan dopust za posebne namene; izredni profesor univerzitetni predavatelj, za stopnjo nižji od rednega profesorja; izredni slušatelj, študent slušatelj, študent, ki sme delati izpite brez rednega obiskovanja predavanj; redni in izredni vlaki; izredni občni zbor; izredna izdaja časopisa; izredno stanje stanje, v katerem so omejene nekatere osebne pravice in državljanske svoboščine ♦ min. izredni žarek žarek, ki se pri dvolomni snovi ne lomi točno po zakonu o lomu svetlobe // ki po pomenu, kakovosti presega splošno, navadno: podeliti nagrado za izredne dosežke; poudariti izreden pomen dela; doživeti izreden uspeh / izreden delavec, športnik je; ta učenec je izreden
zelo dober, sposoben // nav. ekspr. ki zelo izstopa po pomembnosti, vrednosti: to je zate izredna prilika; izredno doživetje / imeti izreden ugled; pokazati izredno zanimanje / izredna lepota gora 2. ki ima zaželeno lastnost, kakovost v najvišji meri: izredna gibljivost sestavnih delov; izredna moč, nadarjenost; izredna uigranost orkestra / kvaliteta novih izdelkov je izredna izrédno prisl.: izredno študirati; izredno dober, sposoben človek; izredno pomemben dogodek; izredno slabo vreme ♪
- izréja -e ž (ẹ̑) zastar. 1. reja: dati otroka v izrejo 2. vzgoja: skrbeti za izrejo otrok / imeti dobro izrejo ♪
- izréjati -am nedov. (ẹ́) zastar. 1. preživljati, skrbeti za koga: izrejala sta enajst otrok 2. vzgajati: svoje otroke je dobro izrejal ♪
- izrèk -éka m (ȅ ẹ́) 1. zgoščeno izražena duhovita, globoka misel: v pisanju rad uporablja izreke; svetopisemski izreki; znan je izrek, da žena podpira tri vogle hiše, mož pa enega / čarovni izrek čarovne besede // star. kar je izrečeno, povedano: vaš izrek je zelo pomemben 2. glagolnik od izreči: izrek opomina // jur. del sodbe, ki vsebuje kratko odločitev, rešitev zadeve: izrek kazni, sodbe; zbirka izrekov / sodni izrek 3. mat. trditev, do katere se pride s sklepanjem iz temeljnih resnic, načel: dokazati izrek / binomski izrek; izrek o deljenju / Pitagorov izrek ♪
- izréka -e ž (ẹ̑) 1. način izgovarjanja besed ali stavkov: naša gledališka izreka temelji na osrednjem govoru; ima dobro, jasno, lepo izreko / po izreki se mu pozna, da je tujec 2. oblikovanje glasov, besed z govorilnimi organi; izgovarjava: prilagoditi pisavo imen izreki; razločna izreka ♦ lingv. knjižna ali zborna izreka kodificirana izreka knjižnega jezika ♪
- izrékanje -a s (ẹ̑) glagolnik od izrekati: izrekanje zahvale; izrekanje soglasja k imenovanju odbornikov / natančno, površno izrekanje (besed) / izrekanje kazni, sodbe ♪
- izrékati -am nedov. (ẹ̑) 1. izražati misli z govorjenjem: izrekati očitke, želje / star. izrekal ji je prijazne besede govoril 2. javno izražati svoje misli: predsedniku so izrekali dobrodošlice; na sestanku so izrekali svoja mnenja o delu // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izrekati pohvalo, priznanje; izrekati soglasje k imenovanju odbornikov / kot vljudnostna fraza ob smrti ob očetovi smrti vam izrekam globoko sožalje 3. oblikovati glasove, besede z govorilnimi organi; izgovarjati: otrok še ne zna izrekati vseh glasov; nosljajoče, počasi, s poudarkom izrekati besede ◊ jur. izrekati kazen sporočati obtožencu, kakšno kazen mu je sodišče izbralo in odmerilo za storjeno kaznivo dejanje izrékati se javno izražati svojo odločitev,
navadno o pomembnem vprašanju: izrekati se proti predlogu; izrekati se za miroljubno sožitje ♪
- izrèz -éza m (ȅ ẹ́) 1. odprtina, nastala z izrezanjem: paličice se morajo tesno prilegati v izreze; srčast izrez v oknicah // taka odprtina pri obleki, navadno ob vratu: obrobiti, zaokrožiti izrez; globok, majhen, velik izrez; koničast, kvadraten, okrogel izrez; izrez na hrbtu; izrez v obliki črke V / rokavni, vratni izrez // del telesa, ki ga ta odprtina razgalja: pege na izrezu 2. posamezen del, izločen iz česa: ta povest je izrez iz vsakdanjega življenja / impresionisti so slikali izreze iz žive narave 3. manjša enota, izrezana iz česa; izrezek: izrez iz časopisa 4. film., fot. del fotografiranega, filmanega motiva: izbrati izrez; imeti čut za kompozicijo in izrez / filmski izrez 5. redko izrezanje: izrez bule, rakastega tkiva ♪
- izréza -e ž (ẹ̑) zastar. odprtina pri obleki, navadno ob vratu; izrez: okrogla, štirioglata izreza ♪
- izrezávati -am nedov. (ȃ) izrezovati: izrezavati nagnite dele; izrezavati kite iz mesa / izrezavati slike iz revij / izrezavati odprtino v vrata ♪
- izrézek -zka m (ẹ̑) 1. manjša enota, izrezana iz česa: spravljati izrezke v mapo; izrezek iz revije / časopisni izrezek / izrezki iz pločevine; pren. prikazati izrezek iz vsakdanjega življenja ljudi 2. odprtina, nastala z izrezanjem; izrez: srčast izrezek v oknicah // star. odprtina pri obleki, navadno ob vratu: izrezek na bluzi / vratni izrezek ♪
- izrezljáti -ám tudi zrezljáti -ám dov. (á ȃ) z rezilom narediti, izoblikovati: izrezljati igračo, kip; obraz ima tak, kot bi ga izrezljal iz lesa; izrezljati si piščal izrezlján tudi zrezlján -a -o: umetniško izrezljan oltar; izrezljana podoba; na skrinji so izrezljane rožice; bogato izrezljane stopnice ♪
- izrígati -am dov. (ȋ) nav. slabš. izmetati iz želodca; izbruhati: izrigati jed, pijačo ∙ nizko izrigal je nekaj nerazločnega krčevito rekel, povedal; prim. zrigati se ♪
- izríniti -em dov. (í ȋ) 1. spraviti iz česa, navadno ozkega: krt izrine zemljo iz rova 2. narediti, povzročiti, da kdo zapusti določen kraj, prostor: izrinili so ga iz klopi; fanta so izrinili od mize 3. nav. ekspr. spraviti koga z določenega mesta, položaja, iz družbe: izrinili so ga iz službe / sošolci ga vedno izrinejo iz igre / pri dediščini se ne da izriniti 4. začeti se uporabljati namesto česa, kar je bilo do takrat navadno, v rabi: parniki so izrinili jadrnice; družabni plesi so izrinili ljudske plese / novo čustvo je izrinilo prejšnje izrínjen -a -o: izrinjen je iz družbe; zaradi hromosti je izrinjen iz življenja ♪
- izrínjenec -nca m (ȋ) ekspr. kdor je odstranjen z določenega mesta, položaja, iz družbe: tudi on spada med izrinjence ♪
- izrínjenost -i ž (ȋ) nav. ekspr. stanje človeka, ki je odstranjen z določenega mesta, položaja, iz družbe: pisatelj slika osamljenost in izrinjenost slovenskega delavca v tujini; občutki izrinjenosti ♪
- izrís -a m (ȋ) glagolnik od izrisati: izris skice // kar je izrisano, prerisano: načrt za stavbo je treba oddati v dveh izrisih ♪
- izrísati -ríšem dov. (ȋ) 1. končno, v podrobnostih izoblikovati risbo: izrisati načrt; vse podobe je skiciral, precej jih je tudi izrisal; pren. pokrajino je pisatelj izrisal z izredno fantazijo; igralec je jasno izrisal značaj glavnega junaka 2. redko prerisati: model avtomobila je izrisal iz revije izrísati se prikazati se v obrisih: obronki gora so se izrisali na nebu izrísan -a -o: načrti so skrbno izrisani; človeške usode so zelo plastično izrisane; prim. zrisati ♪
- izrisováti -újem nedov. (á ȗ) končno, v podrobnostih oblikovati risbo: izrisovati okraske; pren. pisatelj jasno izrisuje okolje doraščajočega fanta ♪
- izríti -ríjem tudi zríti zríjem dov., izríl in izrìl tudi zríl in zrìl (í ȋ) 1. z ritjem spraviti iz česa: črvi so izrili kupčke prahu iz preperevajočega opaža; krt izrije zemljo 2. z ritjem narediti: črv izrije luknjico; izriti si votlino v snegu 3. redko izpuliti, izruvati: izriti plevel s korenino izríti se tudi zríti se ekspr., redko s težavo priti iz česa ovirajočega: izriti se iz globokega snega / s težavo se je izril izza mize izrít tudi zrít -a -o: izrita jama; izrita zemlja; s koreninami izrito drevo; prim. zriti ♪
- izrívanje -a s (í) glagolnik od izrivati: izrivanje zemlje iz rova / izrivanje domačega jezika iz šol; boj za izrivanje kapitalističnih elementov iz naše družbe ♪
- izrívati -am nedov. (í) 1. spravljati iz česa, navadno ozkega: voda izriva s svojim pritiskom pesek iz nasipa 2. delati, povzročati, da kdo zapusti določen kraj, prostor: saj bi že bil na vrsti, pa ga izrivajo 3. nav. ekspr. spravljati koga z določenega mesta, položaja, iz družbe: izrivajo jo iz podjetja 4. začenjati se uporabljati namesto česa, kar je bilo do takrat navadno, v rabi: motorne ladje izrivajo parnike ♪
- izróčati -am nedov. (ọ́) 1. delati, da prehaja kaj k drugemu: izročati komu denar, pisma / ko je izročal sinu posestvo, si je izgovoril preužitek / izročati pozdrave // dajati komu kaj, zlasti na slovesen način: diplome jim je izročal dekan 2. s širokim pomenskim obsegom delati, da prehaja kaj kam z določenim namenom: izročati denar, predmete v hrambo, varstvo / sčasoma so mu izročali zahtevnejša opravila dajali / publ. obnovljeno šolo so izročali svojemu namenu ∙ vznes. očeta so izročali zemlji pokopavali so ga izróčati se knjiž. prepuščati se, predajati se: izročal se je težkim mislim ♪
- izročênost -i ž (é) knjiž. stanje izročenega človeka: v drami je prikazana človekova pasivna izročenost usodi ♪
- izročílen -lna -o prid. (ȋ) jur. s katerim se kaj izroči: izročilna listina, pogodba; izročilno pismo / izročilni rok izročitveni rok ● knjiž., redko stare izročilne zgodbe zgodbe iz ljudskega izročila ♪
13.126 13.151 13.176 13.201 13.226 13.251 13.276 13.301 13.326 13.351