Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ta (13.226-13.250)


  1.      izranžírati  -am dov. (ȋ) žarg., žel. dati, izločiti iz prometa: izranžirali so nekaj vagonov izranžíran -a -o: izranžirano vozilo / ekspr. to so stari, izranžirani ljudje ♪
  2.      izrástek  -tka m (ȃ) 1. kar zraste, požene na čem: porezati nepotrebne izrastke na deblu; dlakast, kožnat, nitast, roževinast izrastek; kljunu podoben izrastek; pren. Karavanke segajo s svojimi izrastki še daleč v ravnino ♦ biol. izrastki živčnih celic // kar bolezensko, nenormalno zraste na čem: odstraniti izrastke na koži, rastlini 2. ekspr. (škodljiva) posledica: sedanje stanje je izrastek gospodarske, socialne in duhovne zaostalosti ♪
  3.      izrásti  -rástem in -rásem dov., izráščen (á) rastoč priti iz česa: izrasti iz kosti, kože / dve smreki sta izrastli iz ene korenine pognali, zrasli; pren., knjiž. Prešernova poezija je izrastla iz domačih tal; prim. zrasti ♪
  4.      izravnálnik  -a m (ȃ) obrt. priprava za izravnavanje navadno z malto ometane površine: zidarski izravnalnik ◊ grad. vodnjaku podobna posoda pri hidroelektrarni za izravnavanje pritiska pri hipni spremembi dotoka vode k turbini ♪
  5.      izravnánje  tudi zravnánje -a s (ȃ) glagolnik od izravnati: izravnanje tal / izravnanje krivine / izravnanje plačilne bilance; prim. zravnanje ♪
  6.      izravnáti  -ám tudi zravnáti -ám dov. (á ȃ) 1. narediti ravno: izravnati površino, tla 2. povzročiti, da kaj preneha obstajati: izravnati grob, ovinke / izravnati nasprotja, neskladnosti, razlike 3. povzročiti, da je kaj v ravnovesju: izravnati tehtnico / izravnati uvoz in izvoz 4. knjiž. narediti kaj enako, enakovredno čemu drugemu: umetnik je namenoma izravnal vse elemente na sliki / izravnati rezultate izenačiti; vzgoja se ne sme izravnati s propagando ● ekspr. bombni napadi so izravnali mesto z zemljo popolnoma so ga porušili; publ. zamude ni bilo mogoče izravnati nadomestiti ◊ mat. izravnati izpustiti, uničiti enaka člena na obeh straneh enačbe; tisk. izravnati kliše s podlago ga naravnati na predpisano višino izravnán tudi zravnán -a -o: izravnan grob; tekmovalci so izravnani; izravnana plačilna bilanca; izravnana tla; nasprotja so izravnana; prim. zravnati ♪
  7.      izravnávanje  tudi zravnávanje -a s (ȃ) glagolnik od izravnavati: izravnavanje tal / izravnavanje ovinkov / izravnavanje nesoglasij, razrednih razlik / izravnavanje uvoza in izvoza / tendence po izravnavanju plač ♪
  8.      izravnávati  -am tudi zravnávati -am nedov. (ȃ) 1. delati ravno: izravnavati površino, tla 2. povzročati, da kaj preneha obstajati: izravnavati ovinke / izravnavati nesoglasja, razlike; konflikti se izravnavajo 3. povzročati, da je kaj v ravnovesju: vztrajnik izravnava tek motorja / izravnavati uvoz in izvoz ♦ ekon. izravnavati plačilno bilanco 4. knjiž. delati kaj enako, enakovredno čemu drugemu: izravnavati posamezne elemente v umetniškem delu; izravnavati plače; prim. zravnavati ♪
  9.      izravnotéžiti  -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) knjiž. spraviti iz ravnotežja: nepričakovani dogodek ga je izravnotežil; razmerje med starši in otrokom se je izravnotežilo izravnotéžen -a -o: izravnotežena duševnost ♪
  10.      izràz  -áza m (ȁ á) 1. jezikovna enota iz glasov, besed za označevanje pojmov: kaj pomeni ta izraz? navedena izraza se rabita kot sinonima; delati, ustvarjati izraze za nove pojme; uporabljati izbrane, jasne, vsakdanje izraze; prevajalec ni našel najbolj ustreznega izraza za nemško besedo; domači, grški, tuji izrazi; knjiž. ekspresivni izrazi; grob, vulgaren, zastarel izraz / enobesedni, večbesedni izrazi; gastronomski, medicinski izrazi; to je knjižni, pesniški izraz; strokovni izrazi; zbirati izraze iz narečja / kot vljudnostna fraza pijan je bil, oprostite izrazu, kot krava 2. ed., knjiž., s prilastkom način posredovanja misli, čustev, doživljanja: pesnik izboljšuje svoj pesniški izraz; sodoben gledališki izraz; po sili umetniškega izraza ga ni še nihče prekosil; zgoščenost izraza / pesnica je našla tanek izraz za svoj čustveni svet 3. nav. ed., navadno s prilastkom videz, zunanja podoba, zlasti obraza, oči, ki kaže razpoloženje, čustva: v njenih očeh je bil nenavaden izraz; vesel izraz mu je legel na obraz; njegove oči so brez izraza; čuden, otožen izraz (obraza, na obrazu); gledati z izrazom obupanca; izraz zaničevanja in sovraštva / izraz njegovega glasu je bil tak, da so vsi jokali // zastar. videz, zunanja podoba sploh: po obsegu in izrazu je to skromno grajsko poslopje 4. ed., z rodilnikom to, v čemer se kaj kaže, izraža: umetnost je izraz časa; ljudske pesmi so najpristnejši izraz ljudske duše; to dejanje je izraz ljubezni; predsednikov obisk je izraz prijateljskega sodelovanja obeh držav; kot izraz hvaležnosti mu je podaril knjigo / potrtost ni ostala brez zunanjega izraza 5. nav. mn., publ., z rodilnikom kar kaže, izraža kaj: predsednika so sprejeli z izrazi prijateljstva, simpatij / kot vljudnostna fraza sprejmite izraze (globokega) sožalja, spoštovanja 6. publ., v zvezi prihajati, priti do izraza postajati, postati bolj opazen, viden, jasen: to mnenje je prišlo v referatu dobro do izraza; črni lasje pridejo ob sinji obleki posebno do izraza; slika v tem prostoru ne prihaja prav do izraza / njegovo znanje ni prišlo do izraza // v zvezi dobiti, najti svoj izraz izraziti se, pokazati se: razumevanje za naravo je dobilo svoj izraz v planinstvu; malodušnost je našla svoj umetniški izraz v Cankarjevih Hlapcih // v zvezi dati izraz izraziti: dati izraz čustvu ● ekspr. dati izraza svojim čustvom, veselju sproščeno izraziti svoja čustva, veselje; ekspr. svojo vlogo je odigrala brez izraza neizrazito, medlo ◊ ekon. denarni izraz vrednosti blaga; lingv. mednarodni izraz beseda, zlasti grško-latinskega, angleškega izvora, ki se uporablja v mnogih drugih jezikih; izraz količine; mat. matematični izraz števila, povezana z računskimi znaki; muz. glasbeni izraz zvočna upodobitev skladateljevega doživljanja; označba za izraz izvajanja ♪
  11.      izrázen  -zna -o prid. (ā) 1. nanašajoč se na izraz, izražanje: a) raziskovanje slovenskega izraznega fonda; vsebinska in izrazna razčlenitev pesmi b) za impresionista je barva izrazni element; izrazne kretnje / izrazna moč, ohlapnost, sposobnost / filmska, glasbena, gledališka, pesniška izrazna sredstva ♦ anat. izrazne mišice obrazne mišice, s premikanjem katerih se izražajo čustva, razpoloženje; kor. izrazni ples ples, ki izraža čustva, razpoloženje 2. redko ki se da izraziti; izrazljiv: količina mora biti številčno izrazna izrázno prisl.: ti plesi izrazno niso posebno bogati; delo je izrazno zanimivo ♪
  12.      izrazít  -a -o prid., izrazítejši (ȋ) 1. ki se po svojih značilnostih, lastnostih zelo razlikuje od povprečja: izrazite ličnice; ta otrok ima izrazite oči; izrazite poteze obraza / imeti izrazito pisavo / avtor sodi med najizrazitejše pesnike mladega rodu; v tem prizoru je bila igralka zelo izrazita // nav. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, močni obliki: časopis je z izrazitim pesimizmom komentiral položaj v svetu; odpor proti diktaturi je postajal vedno izrazitejši; naši tekmovalci so imeli izrazito prednost pred drugimi / rdeča barva je najbolj izrazita / imeti izrazit smisel za tehniko; izrazit umetniški talent 2. zelo opazen, zelo viden: pri bolniku so se pojavili izraziti znaki poslabšanja; meja med obema dialektoma ni izrazita / ta tip črk je bil premalo izrazit; izrazite poševne črte v tkanini / publ. na to vprašanje daje izrazit odgovor že analiza sama jasen, natančen / branje mora biti izrazito in smiselno, ne pa mehansko razločno, poudarjeno 3. z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, pridevnika, na katerega se veže: ta fant je izrazit športnik; uživa izrazito rastlinsko hrano; pesnik je odraščal v izrazitem kulturnem okolju izrazíto prisl.: brati glasno in izrazito; izrazito poudariti pomen dela; izrazito protivojni film; izrazito humanistična vzgoja ♪
  13.      izrazítelj  -a m (ȋ) knjiž., redko izpovedovalec: kritik izhaja s stališča, da je pesnik izrazitelj svetovnega gorja ♪
  14.      izrazítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od izraziti: izrazitev misli, stališč / izrazitev bistva umetnosti ♪
  15.      izráziti  -im dov. (á ȃ) 1. z besedami, kretnjami posredovati drugim svoje misli, čustva, razpoloženja: izraziti mnenje, pomisleke; burno izraziti svoja čustva; javno, pismeno izraziti svoje zahteve; izraziti kaj z besedami, kretnjami, mimiko; izraziti soglasje z gibom glave; preprosta ljudstva izražajo svoje razpoloženje zlasti s petjem in plesom / izraziti s slikarskimi sredstvi ♦ lingv. izraziti začudenje z medmetom 2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izraziti dvom o rešitvi krize; izraziti komu hvalo, občudovanje, zahvalo; izrazil je obžalovanje, ker ni mogel priti obžaloval je; izraziti sožalje svojcem umrlega; udeleženci simpozija so izrazili željo, da bi se še kdaj srečali / veleposlanik je izrazil prepričanje, da bo spor rešen po mirni poti; vlada je izrazila zaskrbljenost nad položajem v svetu / izraziti vdanost predsedniku ∙ publ. večina volivcev mu je izrazila zaupanje je glasovala zanj 3. prikazati, podati z določenimi znaki, enotami: število 6 lahko izrazimo v obliki 2 x 3; izraziti vrednost blaga v dolarjih; izraziti s kemijsko formulo / to lahko izrazimo tudi matematično izráziti se 1. uporabiti jezik za podajanje, posredovanje misli, čustev: otrok se še ne zna izraziti; izbrano, jasno, pravilno se izraziti; slabo si se izrazil // publ., navadno s prislovom povedati svoje mnenje: lepo, ugodno se je izrazil o pevcu; o prireditvi se je večina pohvalno izrazila / časopisi so se pohvalno izrazili o gostovanju ansambla // ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi z da, če izraža vljudno omejevanje povedanega: če se smem tako izraziti, takega igralca ne bo več kmalu / da se prav izrazim, meni ni za to čast 2. pojaviti se kot zunanja podoba, znamenje človekovega razpoloženja, čustvovanja: v očeh se mu je izrazila groza, žalost / nezadovoljstvo se je izrazilo v demonstracijah // pojaviti se kot zunanja podoba, znamenje česa sploh: v romanu se je izrazil njegov domovinski čut; v umetnosti se je izrazilo življenje dobe / v narodnoosvobodilni vojni se je izrazila želja po svobodi 3. publ. izreči se, izjaviti: večina se je izrazila za predlaganega kandidata; izraziti se proti takemu načinu dela izrážen -a -o: javno izražen odnos do česa; z besedami izražena misel; izražena prošnja, zahteva; s kemijskimi simboli izražena sestava spojine; dolžina je izražena v metrih; to je premalo določno izraženo; izraženo v odstotkih ♪
  16.      izrazítost  -i ž (ȋ) 1. lastnost, značilnost izrazitega: izrazitost obraza / izrazitost črt, oblike / izrazitost barv, risbe / programska izrazitost / redko to so šteli za slovansko izrazitost posebnost 2. zastar. izrazna sposobnost: hotel je povzdigniti izrazitost našega jezika ♪
  17.      izrázje  -a s (ȃ) izrazi, besede: pesnik uporablja preprosto, vsakdanje izrazje; vzneseno izrazje / zbirati narečno izrazje / ljubezensko besedno izrazje // lingv., navadno s prilastkom celota izrazov določene stroke, panoge: bogatiti strokovno izrazje z novimi izrazi / lovsko, medicinsko, planinsko, tehnično izrazje ♪
  18.      izrazoslóvje  -a s (ọ̑) 1. lingv., navadno s prilastkom celota izrazov določene stroke, panoge: na področju tehniških ved se je razvilo bogato izrazoslovje; nekatere stroke še nimajo izdelanega izrazoslovja / ekonomsko, medicinsko, politično izrazoslovje 2. veda o strokovnih izrazih kakega jezika: ukvarjati se z izrazoslovjem; razvoj slovenskega izrazoslovja 3. ekspr. izrazi, besede: partizansko izrazoslovje / ekspr. pri dekletu ga je motilo moško izrazoslovje grobi izrazi ♪
  19.      izrazováti  -újem nedov. (á ȗ) zastar. izražati: srce izrazuje, kar čuti / nemir se je izrazoval na njenem obrazu / podoba ne izrazuje tega, kar je pesnik nameraval izrazováti se govoriti, pripovedovati: kakor se je sam izrazoval, je bilo to srečanje zanj usodno ♪
  20.      izrazovít  -a -o prid. (ȋ) zastar. izrazit: izrazovit obraz; izrazovite oči / njegov jezik je čist in izrazovit izrazno bogat ♪
  21.      izrážati  -am nedov. (á) 1. z besedami, kretnjami posredovati drugim svoje misli, čustva, razpoloženja: izražati mnenja, pomisleke; izražati presenečenje, veselje; izražati miselno sorodnost s kom; burno izražati svoja čustva; javno izražati svoje prepričanje, pripadnost; ustno, pismeno izražati svoje zahteve; izražati svoje misli v pesniški obliki; izražati z besedami, kretnjami, mimiko; izražati doživetja z glasbo, s slikarskimi sredstvi 2. biti zunanja podoba, znamenje človekovega razpoloženja, čustvovanja: njen obraz izraža grozo, žalost; stroge oči so izražale nenaklonjenost; v njenih kretnjah se izraža milina // biti zunanja podoba, znamenje česa sploh: umetnost izraža svojo dobo / izbrani so le tisti teksti, ki prepričljivo izražajo zahtevo po narodnostni enakopravnosti 3. biti nosilec kakega pomena, lastnosti: pridevniki lahko izražajo več stopenj svojega pomena; izražati istočasnost dejanja // biti nosilec kake vsebine: nekatere pesmi izražajo ilirsko tendenco; skupno sporočilo izraža pripravljenost vlad za nadaljnje sodelovanje 4. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izražati komu občudovanje, priznanje; izražati podporo narodnoosvobodilnemu gibanju; izražati upanje v zmago / publ. obe strani izražata zadovoljstvo nad dosedanjim potekom pogovorov; vlada izraža zaskrbljenost zaradi tega incidenta / publ. s šolstvom izražamo posebno skrb za mladino 5. prikazovati, podajati z določenimi znaki, enotami: izražati dolžino v metrih; izražati vrednost blaga v dolarjih; dviganje cen se izraža v odstotkih izrážati se 1. uporabljati jezik za podajanje, posredovanje misli, čustev: tako so se izražali klasiki; fant se zna izražati; izbrano, lepo se izražati; izražati se knjižno, vulgarno; pismeno se slabo izraža; rad se izraža s frazami, manjšalnicami; z lahkoto, muko se izražati / so slikarji, ki se izražajo predvsem z barvo // publ., navadno s prislovom pripovedovati svoje mnenje: grdo, grobo, spoštljivo, žaljivo se izražati o kom; o prireditvi se izražajo pohvalno, ugodno, ekspr. s samimi superlativi 2. navadno s prislovnim določilom biti viden, kazati se v čem: ljubezen do domovine se izraža v vsem njegovem delu; v mitologiji se izražajo odnosi človeka do narave / knjiž. duh ljudstva se izraža v njegovem javnem življenju izražajóč -a -e: izražajoč mnenje večine, ga je predlagal za delegata; pojem izražajoča beseda; kulturno snovanje, izražajoče se v umetnosti ♪
  22.      izraževáti  -újem nedov. (á ȗ) zastar. izražati: izraževati svoje veselje / izraževati misli v lepi obliki / njegov značaj se je izraževal v srčni dobroti ♪
  23.      izrécen  -cna -o prid. (ẹ̄) jasno, določno izražen: odšel je kljub izrecni prepovedi; doštudiral je na izrecno materino željo izrécno prislov od izrecen: tega avtor izrecno ne omenja, poudarja; potrdilo dobite samo, če ga izrecno zahtevate // ekspr. samo, le: predstava je izrecno za povabljence ♪
  24.      izréčen  -čna -o prid. (ẹ̄) 1. knjiž. izrecen: denar mu je posodila pod izrečnim pogojem, da ga bo vrnil v enem letu; to je bila njegova izrečna želja 2. jur. ki z besedami, kretnjami izraža voljo stranke: izrečni dogovor, sporazum; izrečna privolitev izréčno prisl.: izrečno omenjati, povedati kaj / predstava je organizirana izrečno za povabljence samo, le ♪
  25.      izrêči  -rêčem dov., izrêci izrecíte; izrékel izrêkla (é) 1. izraziti z govorjenjem: izreči kletev, psovko, šalo; žal mu je bilo za besede, ki jih je izrekel; v afektu, jezi izreči; v naglici izreči kaj nepremišljenega; komaj je izrekel misel, že so mu nasprotovali / star. marsikaj, kar je profesor izrekel, so že pozabili rekel, povedal 2. javno izraziti svoje misli: diskutanti so izrekli tehtne pomisleke k predlaganemu načrtu; pionirji so izrekli predsedniku dobrodošlico; izreči svoje mnenje o knjigi; izreči sodbo o čem // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izreči opomin, ukor; izreči komu priznanje; izreči sožalje; izreči zahvalo zahvaliti se / publ. delavci so izrekli nezaupnico direktorju 3. izoblikovati glasove, besede z govorilnimi organi; izgovoriti: učenec je izrekel besedo z napačnim poudarkom; glasno, hitro, razločno izreči ● publ. o tem pojavu znanstveniki še niso izrekli dokončne besede pojav še ni popolnoma raziskan; publ. udeleženci so se pohvalno izrekli o organizaciji kongresa so pohvalili organizacijo ◊ jur. izreči kazen sporočiti obtožencu, kakšno kazen mu je sodišče izbralo in odmerilo za storjeno kaznivo dejanje; izreči obsodbo, sodbo izrêči se javno izraziti svojo odločitev, navadno o pomembnem vprašanju: izreči se proti predlogu; volivci so se izrekli za republiko; pri štetju se je izrekel za Slovenca // javno izraziti svoje mnenje, navadno o pomembnem vprašanju: komisija se mora o vsakem kandidatu posebej izreči izrékši in izrêkši zastar.: to izrekši, se je poslovil izrečèn -êna -o: izrečen sklep; razločno izrečena beseda; izrečena kazen; javno izrečeno mnenje; sam.: o tem problemu je bilo že veliko izrečenega ♪

   13.101 13.126 13.151 13.176 13.201 13.226 13.251 13.276 13.301 13.326  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA