Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ta (13.201-13.225)


  1.      izpríčati  -am dov. (ȋ ȋ) 1. knjiž. javno pokazati, izraziti: ljudstvo je v boju izpričalo svojo nacionalno zavest; izpričati pripravljenost za sodelovanje; ob katastrofi se je izpričala mednarodna solidarnost / redko dveletni premor se je pri pesniku izpričal kot zorenje pokazal 2. star. utemeljiti, podpreti kako trditev z dokazi; dokazati: na sodišču je izpričal svojo nedolžnost; zastar. niso mu mogli izpričati, da je zažgal hišo / pred gospodarjem sta morala izpričati resničnost dogodka potrditi izpríčan -a -o 1. deležnik od izpričati: enotnost gledišč je izpričana 2. knjiž. za katerega je znan, potrjen obstoj: ta kraj je izpričan že v srednjem veku; zgodovinsko izpričano ime ♪
  2.      izpríčba  -e ž (ȋ) zastar. 1. dokaz, potrdilo: imeti izpričbe; neovrgljiva izpričba / pismena izpričba 2. spričevalo: dobiti izpričbo zrelosti 3. izjava: verjeli so mojim izpričbam ♪
  3.      izpričeválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) knjiž. kdor kaj izpričuje: izpričevalec ljudske volje / kinematografi so najvidnejši izpričevalci kulture kakega mesta ♪
  4.      izpričevánje  tudi spričevánje -a s (ȃ) glagolnik od izpričevati: izpričevanje enotnosti / izpričevanje resnice / po njegovem izpričevanju je ta dežela bogata ♪
  5.      izpričeváti  -újem tudi spričeváti -újem nedov. (á ȗ) 1. knjiž. javno kazati, izražati: izpričevati svoje nazore; s svojim oblačenjem izpričuješ slab okus; v kompoziciji črtic se izpričuje pisateljeva nadarjenost // nav. 3. os. biti zunanji izraz, znamenje česa; dokazovati: ti zgledi izpričujejo, kako gre jezik včasih svojo pot; vsaka ped zemlje je izpričevala, da jo skrbno obdelujejo 2. star. utemeljevati, podpirati kako trditev z dokazi; dokazovati: izpričevati svojo nedolžnost / vsa vas izpričuje resničnost tega dogodka izpričeváti se tudi spričeváti se nar. opravičevati se: izpričeval se je, da mu je žal za to, kar je storil ♪
  6.      izpričílo  -a s (í) star. dokaz, potrdilo: drama je izpričilo njegove umetniške tvornosti ♪
  7.      izpríditi  -im tudi spríditi -im dov. (í ȋ) ekspr. povzročiti, da kdo nima več pozitivnih lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: družba ga je izpridila; izpriditi mladino s slabim branjem; v tujini se je do kraja izpridil / izpridil jo je v sleparko / idejno, politično se izpriditi / stare vrednote so se izpridile v puhle konvencionalnosti ∙ star. žena se mu je izpridila s sosedom imela spolne odnose z njim izpríditi se tudi spríditi se nar. povzročiti, da kaj nima več kakovosti v zadostni meri; pokvariti se: meso se na toplem izpridi / ta jed se hitro izpridi postane neužitna izpríjen in izpríden tudi spríjen in spríden -a -o: izprijen človek; izprijena hrana ♪
  8.      izpríjenost  tudi spríjenost -i ž (ȋ) značilnost izprijenega človeka: prizadela ga je izprijenost tega mladega fanta / moralna, spolna izprijenost / izprijenost značaja / po mestih se je pojavila velika izprijenost ♪
  9.      izprosíti  -prósim tudi sprosíti sprósim dov., izpróšen tudi spróšen (ȋ ọ́) 1. s prošnjami priti do česa: hrano so izprosili pri sosedih; izprosila je, da so vzeli sina na delo; za nekaj dni si je izprosil dopust // rel. s prošnjami, molitvijo priti do česa: izprositi milost, nebesa, srečo / Mati božja naj mu izprosi zdravje 2. redko pregovoriti, prepričati: očeta ne bo mogoče izprositi ● nar. belokranjsko izprositi (si) dekle dobiti soglasje, privoljenje pri snubljenju, zasnubiti ♪
  10.      izprsávati se  -am se nedov. (ȃ) 1. bočiti prsi: poveljnik se je izprsaval, da bi bil videti večji 2. ekspr. bahati se, postavljati se: zmeraj se izprsava ♪
  11.      izpŕsiti se  -im se dov. (r̄ ȓ) 1. izbočiti prsi: vzravnal se je in izprsil; bahavo se je izprsil, da se mu je križ skoraj zvil v lok 2. ekspr. pobahati se, postaviti se: pred tovariši se rad izprsi ∙ ekspr. mene poglej! Tako je treba delati, se je izprsil samozavestno, bahavo rekel, povedal ♪
  12.      izprševáti  -újem nedov. (á ȗ) pršeč oddajati delce: raketa izpršuje iskre ♪
  13.      izpustíti  -ím tudi spustíti -ím dov., izpústil tudi spústil (ȋ í) 1. prenehati imeti kaj z rokami oprijeto: prijel ga je in ga takoj izpustil; izpustiti kozarec, vrv; izpustiti iz rok; če se boš izpustil, boš padel 2. spraviti kaj (tekočega) iz česa: izpustiti vodo iz bazena, paro iz cevi / izpustiti sapo / izpustiti prašiču kri z vbodljajem povzročiti, da odteče kri // povzročiti, narediti, da pride žival iz česa: izpustiti živino; izpustiti konje na pašo 3. prenehati ohranjati koga na določenem mestu: izpustiti talce; izpustiti iz ječe; zaradi pomanjkanja dokazov so ga izpustili / izpustili so ga iz vojske; izpustiti učence domov // navadno z nikalnico ne dovoliti oditi, zapustiti določeno mesto: prišel bi bil prej, pa me niso izpustili / tako družaben je, da ga ne izpustimo več 4. ne navesti, ne upoštevati: izpustiti člen, črko, številko; pri prepisovanju je izpustil cel stavek 5. pog. ne udeležiti se česa, kar se večkrat pojavlja: nobenega plesa ne izpusti; več predavanj je izpustil / ekspr. vse pogosteje prihaja, zdaj ne izpusti nobene nedelje več // ne upoštevati vsega, kar je v medsebojni povezanosti: prebarval je vsa okna, le eno je izpustil 6. pog., ekspr. izstreliti: izpustiti rafal na sovražnika ● ekspr. misel na beg me ni več izpustila neprenehoma sem mislil na beg; ekspr. niti solze ni izpustila ni zajokala; zastar. izpustiti dušo umreti; redko izpustiti komu oko iztakniti; pog., ekspr. včasih izpusti kako pametno reče, pove; izpustiti ugodno priložnost ne izrabiti; ekspr. izpustiti zmago iz rok ne zmagati kljub ugodnemu položaju; ekspr. ne izpusti ga iz oči neprestano ga gleda, nadzoruje; ekspr. izpustil je vajeti iz rok dopustil je, da se kaka stvar razvija brez njegovega vodstva, vpliva; ekspr. ne izpusti ga izpred oči neprestano ga ima blizu sebe ◊ jur. izpustiti pogojno; šport. diskvalificirali so ga, ker je izpustil vratca izpustíti se tudi spustíti se pojaviti se kot bolezenska sprememba različne oblike in vrste na koži ali sluznici: mozolji so se mu izpustili po obrazu izpuščèn tudi spuščèn -êna -o: pogojno izpuščen; izpuščena beseda; izpuščena priložnost; izpuščeno število; prim. spustiti ♪
  14.      izpústnica  -e ž (ȗ) star. pismeno potrdilo o izpustitvi, izpustu: dobiti izpustnico; izpustnica iz šole, zapora ♪
  15.      izpúščanje  tudi spúščanje -a s (ú) glagolnik od izpuščati: izpuščanje pare / izpuščanje osebka v stavku; prim. spuščanje ♪
  16.      izpúščati  -am tudi spúščati -am nedov. (ú) 1. večkrat izpustiti: izpuščati predmete iz rok 2. spravljati kaj (tekočega) iz česa: izpuščati oblake dima iz pipe; izpuščati tekočino v ozkem curku / ekspr. izpuščati nerazločne glasove ∙ ekspr. počasi izpušča besede iz ust počasi govori; nizko izpuščati jih pline iz črevesja // povzročati, delati, da pride žival iz česa: izpuščati živino na pašo 3. ne ohranjati koga na določenem mestu: izpuščati zapornike; izpuščati iz ječe, na prostost 4. ne navajati, ne upoštevati: izpuščati črke, številke; pri prepisovanju je izpuščal cele stavke izpúščati se tudi spúščati se pojavljati se kot bolezenska sprememba različne oblike in vrste na koži ali sluznici: mozolji se mu izpuščajo; prim. spuščati ♪
  17.      izpuščênec  -nca m (é) knjiž. kdor je izpuščen: njegovega očeta ni bilo na seznamu izpuščencev ♪
  18.      izpúšen  -šna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na izpuh: izpušni ventil; izpušna šoba / izpušni gib gib bata, pri katerem plini ali para po opravljenem delu izstopajo iz valja batnega stroja; izpušni plini plini, ki po opravljenem delu izstopajo iz motorja z notranjim zgorevanjem; izpušna cev cev, po kateri se odvajajo plini pri motorju z notranjim zgorevanjem ♪
  19.      izrába  -e ž (ȃ) glagolnik od izrabiti: izraba prostora / maksimalna izraba energije / izraba položaja / nadomestiti stare stroje zaradi izrabe izrabljenosti ♪
  20.      izrábljati  -am nedov. (á) 1. delati, da se kaj funkcionalno, namensko izpolnjuje: dobro izrabljati prostor / koristno izrabljati čas 2. delati, da kaj opravlja svoj namen: maksimalno izrabljati stroje; za elektrarne se izrabljajo tudi veliki slapovi 3. delati, da kaj prinese ugodnosti: izrabljati ugoden položaj na tržišču / kot vljudnostna fraza izrabljam to priložnost, da se vam zahvalim za pomoč // delati, da kaj neupravičeno prinaša ugodnosti: izrabljati službeni položaj; izrabljati neurejene razmere / izrabljati svoj vpliv na mladino 4. neplačano si prilaščati proizvode tujega dela: izrabljati delavce izrábljati se z dolgo rabo, uporabo postajati neuporaben, neprimeren: stroji se izrabljajo izrabljajóč -a -e: izrabljajoč ugodno priložnost, so pobegnili izrábljan -a -o: gospodarsko izrabljane kolonije ♪
  21.      izrábljenost  -i ž (á) značilnost izrabljenega: izrabljenost strojev / zaradi izrabljenosti so izločili iz prometa deset avtobusov ♪
  22.      izračún  -a m (ȗ) 1. glagolnik od izračunati: izračun amortizacije, davka, stroškov / publ. ekonomski izračun ekonomski račun 2. nav. mn., publ. rezultat računanja: izračuni kažejo, da je ta način gradnje najcenejši; po prvih izračunih je turistična sezona uspešna / izračun ni pravilen, ker so v formulo vstavljeni napačni podatki ♪
  23.      izračunávati  -am tudi zračunávati -am nedov. (ȃ) z računanjem ugotavljati, določati: izračunavati cene, davke, obresti; izračunavati in napovedovati lunine mrke ♪
  24.      izračúniti  -im dov. (ū ȗ) zastar. izračunati: izračuniti brez napake ♪
  25.      izrájati se  -am se nedov. (á) 1. biol. spreminjati se na slabše glede na organ, organizem ali vrsto organizmov: rastlina, živalska vrsta se izraja; nekatera ljudstva so se izrajala in propadala 2. spreminjati se na slabše sploh: ideja se izraja v doktrino ♪

   13.076 13.101 13.126 13.151 13.176 13.201 13.226 13.251 13.276 13.301  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA