Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
ta (12.526-12.550)
- ínlet -a m (ȋ) zelo gosta bombažna tkanina za blazine in pernice: moder, rožnat inlet ♪
- ínleten -tna -o prid. (ȋ) ki je iz inleta: inletna blazina, pernica ♪
- íno in ino vez. (ȋ) zastar. in, pa: Roža, rosa ino mana vaša je mladost, dekleta (F. Prešeren) ♪
- inokorespondènt -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) pisar. korespondent za tuje jezike: dobiti mesto inokorespondenta ♪
- inovácija -e ž (á) knjiž. nov pojav, novost: odklanjati, sprejemati inovacije; avtorjeve formalne, stilne inovacije / drama predstavlja revolucionarno inovacijo repertoarja spremembo, prenovitev ♪
- inovérec -rca m (ẹ̑) zastar. drugoverec ♪
- inscenácija -e ž (á) 1. gled. likovna oprema prizorišča v gledališču ali filmu; scena: narediti inscenacijo; inscenacija prvega dejanja / gledališka inscenacija / ukvarjati se z inscenacijo s scenografijo / uprizoriti dramo v režiji domačega avtorja in v inscenaciji gosta / nova inscenacija opere je poudarila predvsem prikaz človekove duševnosti uprizoritev, izvedba 2. nav. slabš. izvedba, realizacija naprej pripravljenega javnega dogodka, uprizoritev: inscenacija demonstracij, procesa ♪
- inscenírati -am dov. in nedov. (ȋ) 1. gled. narediti načrt za likovno opremo prizorišča v gledališču ali filmu: delo je insceniral znani arhitekt / opero so inscenirali s sodobnimi igralskimi prijemi uprizorili, izvedli 2. nav. slabš. izvesti, realizirati naprej pripravljen javen dogodek, uprizoriti: inscenirati demonstracije, incident, proces insceníran -a -o: insceniran napad na poslaništvo; domiselno inscenirana predstava ♪
- inserát -a m (ȃ) objava, obvestilo z reklamnim, propagandnim namenom, navadno v tisku; oglas: dati inserat v časopis; naročniki inseratov; inserati in reklame // krajša objava, obvestilo v časopisu v zvezi s trgovskimi posli, službo, osebnimi zadevami; (mali) oglas: dala je inserat, da išče službo, proda otroški voziček / v inseratih je brala, da iščejo korespondentko v rubriki s takimi objavami ♪
- inserènt -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) redko naročnik (malega) oglasa: revija je pridobila nove inserente ♪
- insêrt -a m (ȇ) knjiž. krajše umetniško delo, vstavljeno v kako obsežnejše, zlasti gledališko delo; vložek: baletni inserti predstavo zelo poživljajo; glasbeni, pevski insert; v romanu je nekaj folklornih insertov ◊ film. filmska novica ali odlomek filma, vstavljen v daljše filmsko, televizijsko delo; zgod. dobesedni prepis in potrditev listine v drugi, novejši listini ♪
- insinuácija -e ž (á) knjiž. namigovanje, podtikanje: take insinuacije je treba odločno zavrniti; na insinuacijo v članku ni reagiral; njegovo enostransko navajanje dejstev se spreminja v nedovoljeno insinuacijo ♪
- insistírati -am nedov. (ȋ) knjiž. ostajati pri kakem sklepu ali zahtevi; vztrajati, zahtevati: poslanci insistirajo na spremembi zakona; časopisi odločno insistirajo, naj se pristojnost tega foruma omeji ♪
- inspékcija -e ž (ẹ́) med. preiskovanje telesa z gledanjem, ogledovanje: inspekcija in avskultacija ♪
- inspiratíven -vna -o prid. (ȋ) knjiž. ki daje inspiracijo: ta pokrajina je zelo inspirativna / inspirativna pobuda ♪
- instínkt -a m (ȋ) 1. prirojeno, nehotno teženje človeka ali živali k določenemu ravnanju, stanju, nagon: prepuščati, vdajati se instinktu; živalski instinkt; instinkt za gibanje / samoobrambni, spolni, življenjski instinkt; instinkt samoohranitve / delati, storiti po instinktu // redko želja, sla: močen instinkt po uveljavljanju 2. knjiž., navadno s prilastkom sposobnost za zaznavanje in dojemanje duhovnih prvin, pojavov; čut: etični, pesniški, umetniški instinkt; instinkt za lepoto / zanaša se na svoj zdravi instinkt; ženski instinkt / trenutni instinkt ♪
- instinktíven -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na instinkt, nagonski: čutiti instinktiven odpor do česa; ta gib je pri njem že instinktiven; z instinktivno kretnjo si je popravila lase; instinktivna reakcija; instinktivno dejanje, življenje / instinktiven igralec instinktívno prisl.: instinktivno čutiti, dojemati; instinktivno je zakričala ♪
- institúcija tudi inštitúcija -e ž (ú) navadno s prilastkom 1. javna, organizirana skupnost ljudi za opravljanje kake dejavnosti; ustanova: upravljati, voditi institucijo; gospodarske, izobraževalne, kulturne, vzgojne, znanstvene institucije; institucije zdravstvenega varstva 2. knjiž. z zakonom ali normami nastala ustaljena oblika odnosov med ljudmi: gospodarski sistem ne more sloneti na dveh različnih institucijah; državne, pravne institucije; institucija delavskega samoupravljanja ◊ jur. institucije rimskega prava učbenik rimskega civilnega prava; Justinijanove institucije; soc. družbena institucija ♪
- institucionalizírati -am tudi inštitucionalizírati -am dov. in nedov. (ȋ) publ. dati čemu ustaljeno, zakonsko obliko: takrat so institucionalizirali izobraževanje / institucionalizirati delavsko upravljanje institucionalizíran tudi inštitucionalizíran -a -o: institucionalizirana skupnost; institucionalizirana merila ♪
- institút -a m (ȗ) jur. skupek pravnih določb za urejanje družbenih razmerij, stanj ali dejanj, pravna ustanova: pravne posledice instituta / pravni institut ♪
- institut zavod, ustanova ipd. gl. inštitut ipd. ♪
- instrumènt -ênta m (ȅ é) publ. v posebni obliki sestavljen in potrjen zapis o dogodku pravne narave, zlasti v mednarodnih odnosih; listina: izmenjati ratifikacijske instrumente sporazuma ♪
- instrumènt in inštrumènt -ênta m (ȅ é) 1. zelo natančna priprava, ki se uporablja pri specializiranem strokovnem, znanstvenem delu: kontrolirati instrumente; pripraviti instrumente za operacijo; uporabljati moderne instrumente; natančen, občutljiv instrument / kazalni, merilni instrumenti; kirurški, meteorološki, optični instrumenti 2. priprava za proizvajanje tonov; glasbilo: igrati (na) instrument; uglaševati instrumente / glasbeni instrument; godalni instrument godalo; pren., knjiž. jezik je bil Cankarju čudežen instrument 3. publ., navadno s prilastkom kar se rabi ali je namenjeno za opravljanje določene dejavnosti, za dosego določenega cilja; sredstvo, pripomoček: zakon je tisti instrument, ki ureja kadrovsko planiranje; uporabljati davčne, finančne, politične instrumente // predpis, ukrep: preprečevati
nepravilnosti z ustreznimi instrumenti; instrumenti delitve dohodka / ekonomski instrument / knjiž. važni kulturni instrumenti faktorji, dejavniki ◊ elektr. elektrodinamični instrument ki se uporablja zlasti za merjenje moči v električnem krogu; muz. električni instrumenti ♪
- ìnsuficiénten -tna -o prid. (ȉ-ẹ̑) 1. knjiž., redko nezadosten, pomanjkljiv: ta razlog je insuficienten 2. med. ki ima nezadostno zmogljivost: insuficientno srce ♪
- ínsula tudi ínzula -e [-nz-] ž (ȋ) arheol. strnjena skupina stavb: pri izkopavanju so odkrili temelje treh insul ♪
12.401 12.426 12.451 12.476 12.501 12.526 12.551 12.576 12.601 12.626