Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
ta (11.076-11.100)
- godrnjálo -a s (á) slabš. godrnjavec, godrnjač: ta človek je neznosno godrnjalo ♪
- godrnjáti -ám nedov. (á ȃ) 1. z ne preveč glasnim govorjenjem izražati nejevoljo, nesoglasje: nič ji ni prav, zmeraj nekaj godrnja; ljudje so godrnjali in se jezili zaradi takšnega ravnanja / vedno je godrnjala čezenj; oče je še kar naprej godrnjal nad sinom 2. nerazločno, momljaje govoriti: začel je nekaj mencati in godrnjati; ko so ga sosedje ogovarjali, je bolj godrnjal kakor odgovarjal; ves čas je godrnjal sam zase; godrnjal je kakor medved; pren. veter godrnja in tuli okoli hiš godrnjáje: jezno godrnjaje je odšel godrnjajóč -a -e: rinil se je skozi godrnjajočo gnečo ♪
- godrnjàv -áva -o prid. (ȁ á) ki (rad) godrnja: godrnjav človek; bil je siten in godrnjav; stanoval je pri godrnjavi gospodinji / razvlečena, godrnjava molitev / iz sobe so se slišali godrnjavi zvoki godrnjávo prisl.: godrnjavo ji je odgovarjal ♪
- godrnjávka -e ž (ȃ) ženska, ki (rada) godrnja: čemerna, stara godrnjavka; sitna godrnjavka ♪
- goethejevski -a -o [géte-] prid. (ẹ̑) tak kot pri Goetheju: goethejevski stil / goethejevska tradicija ♪
- góflja -e ž (ọ̑) 1. vulg. usta: ima polno gofljo vode ∙ pog., slabš. ta pa ima gofljo zna spretno govoriti, prepričevati; pog., slabš. s to besedo mu je zamašil gofljo mu je onemogočil ugovarjanje 2. pog., slabš. kdor veliko, predrzno govori: čisto navadna goflja je / kot psovka molči, goflja ♪
- gofljáti -ám nedov. (á ȃ) pog., slabš. veliko, predrzno govoriti: ne gofljaj tako / tebi že povem, ker te poznam, da ne boš gofljal govoril, pripovedoval ♪
- gognjáti -ám nedov. (á ȃ) redko govoriti tako, da uhaja zrak tudi skozi nosno votlino; nosljati: nerazumljivo je gognjal ♪
- gógoljevski -a -o prid. (ọ̄) tak kot pri Gogolju: humoreska gogoljevskega tipa ♪
- gója -e ž (ọ́) star. gojenje: goja sadnega drevja / skrbeti za nego in gojo svojega jezika ♪
- gojênec -nca m (é) človek, navadno mlajši, ki se vzgaja v kakem zavodu: discipliniran gojenec; gojenec vojaške akademije / v domu je sto gojencev / gojenci doma za slepe // star. učenec: nekaj časa je bil njegov gojenec ♪
- gojênje -a s (é) glagolnik od gojiti: plantažno gojenje drevesnih vrst; gojenje bombaža, gozda; gojenje rib v akvariju / gojenje glasbe / gojenje dobrih odnosov v družbi ♪
- gojênka -e ž (é) ženska oblika od gojenec: gojenka glasbene šole / samostanska gojenka / guvernanta s svojima gojenkama ♪
- gojítelj -a m (ȋ) kdor kaj goji: gojitelj limoninih nasadov; gojitelj čebel / bil je plodovit pisatelj in gojitelj naturalizma; gojitelj umetnosti // zastar. vzgojitelj, učitelj: zanemarjal je nasvete staršev in gojiteljev ♪
- gojíti -ím nedov. (ȋ í) 1. načrtno se ukvarjati z rastlinami ali živalmi, zlasti v gospodarske namene: gojiti hmelj, čebele, vinsko trto; na farmi gojijo govedo za zakol; gojiti gozd, sadno drevje / na šolskih gredah gojijo cvetlice učenci sami; laboratorijsko gojiti glivice ∙ ekspr. gojiti gada na srcu izkazovati dobrote človeku, ki je dobrotniku nehvaležen, sovražen // star. negovati: brke je vedno skrbno gojil; gojiti (si) polt // knjiž. krepiti, razvijati, utrjevati: gojiti občutek odgovornosti; gojiti otrokove sposobnosti; pri pouku gojijo v učencih humana čustva / gojiti voljo, značaj 2. biti dejaven na določenem področju: gojiti atletiko, smučanje; gojiti glasbo; že od mladih nog je gojil šport / gojil je predvsem ljudsko kulturo // knjiž., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža stanje, kot ga
določa samostalnik: gojiti upe; gojiti sovraštvo, spoštovanje do koga; veliko ljubezen je gojil do otroka; gojiti simpatijo / po tem dogodku ni mogel gojiti več nobenih iluzij gojèn -êna -o: gojen gozd; skrbno gojeni nasadi; gladil si je lepo gojeno brado ♪
- gól -a m (ọ̑) šport. cilj napada pri nekaterih igrah, predvsem z žogo, vrata: brcniti žogo v gol; nebranjeni gol / streljati na gol / na travniku so postavili gole in začeli z nogometom naprave, ki označujejo cilj napada // dejstvo, da pride žoga v ta cilj: dati, doseči, prejeti gol; žarg. zabiti gol / častni gol edini gol, ki ga je dalo poraženo moštvo / imajo dva gola prednosti ♪
- gól -í [gou̯] ž (ọ̑) obsekano tanjše deblo za drva: pripeljal je poln voz goli; bukova gol ♪
- gòl gôla -o tudi -ó [gou̯] prid. (ȍ ó) 1. ki je brez dlake, las ali perja: v gnezdu so bili še goli mladiči; gola in gladka brada; vzel je klobuk z gole glave; na nekaterih mestih je bila koža čisto gola / veje kostanjev so bile že gole; golo drevje // ki je brez vegetacije: pred nami se je razprostiral gol svet; gole skale; gola zemlja / reber je bila še čisto gola 2. ki je brez obleke ali deloma pokrit z obleko: imela je gole roke in gol vrat; kipi golih boginj; nav. ekspr. klečati na golih kolenih; golo telo / biti gol; gol do pasu / obuti čevelj na golo nogo // na katerem ni blazine, podloge: ležišče je imel na goli klopi / ekspr. sedeti na golih tleh 3. ki je brez opreme, okraskov: stene so bile popolnoma gole / okno je bilo brez zavese, golo / ekspr. dobil je le golo sobo 4. ekspr. ki je brez česa drugega: podal je golo analizo;
to so le gole številke; naštevati gola dejstva / vse skupaj je gola formalnost / rešil si je le golo življenje / storiti kaj iz gole hudobije, nevoščljivosti // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: vse skupaj je gol nesmisel; to je gola laž; kar sem povedal, je gola resnica; po golem naključju ga je našel ● ekspr. obrali so jo do golih kosti prav vse so povedali o njej; branil se je z golimi rokami brez pripomočkov; to se ne vidi z golim očesom s prostim očesom; je gol ko ptič je brez kakršnegakoli imetja ◊ bot. goli cvet cvet, ki je brez cvetnega odevala; elektr. goli vodnik vodnik, ki je brez izolirne prevleke; teh. gola elektroda elektroda brez mineralne obloge gôlo tudi goló prisl.: golo obrit obraz gôli -a -o sam.: ekspr. po goli ga je našeškal po goli zadnjici; do golega obžrto drevje; ostriči do golega; sleči se do golega ♦ gozd. sečnja do golega, na, v golo da ne ostane nobeno drevo ♪
- golázen -zni ž (ȃ) manjše, odpor, gnus vzbujajoče živali: vsa golazen je prilezla na sonce; stenice in druga golazen / pohodi to gnusno golazen // nizko, navadno s prilastkom ničvredni, škodljivi ljudje: hoteli so iztrebiti tatinsko golazen; tuja golazen je gospodarila po naši zemlji / kot psovka ti prekleta golazen ♪
- gólcati -am [u̯c] nedov. (ọ́) star. slišno piti, lokati: golcal je vino iz steklenice gólcati se nar., s smiselnim osebkom v dajalniku kolcati se: golcalo se mu je ♪
- golčánje -a [u̯č] s (ȃ) glagolnik od golčati: slišalo se je golčanje in hropenje / pritajeno golčanje je preglasilo glasno petje / zamolklo golčanje strojev ♪
- golčáti -ím [u̯č] nedov., gólči; gólčal (á í) 1. nerazločno, težko govoriti: premika ustnice in zamolklo golči / škripal je z zobmi in golčal pretrgane stavke / brezoseb. v prsih ji je golčalo // zastar. govoriti, pripovedovati: sam s seboj golči; venomer golči 2. oglašati se z zamolklim, tresočim se glasom: pes je pričel golčati / golob golči gruli; pren. veter je golčal vso noč golčèč -éča -e: golčeč glas ♪
- goldínar -ja m (ȋ) 1. denarna enota stare Avstrije: ded je še zmeraj računal z goldinarji // kovanec v vrednosti te enote: v žepu so mu žvenketale krone in goldinarji 2. nekdaj zlatnik, srebrnik sploh: plačal je kar z goldinarji ◊ num. renski goldinar zlatnik, kovan od konca 14. stoletja v zahodni Nemčiji; rajniš ♪
- goldínarček -čka m (ȋ) ekspr. manjšalnica od goldinar: tu in tam je zaslužil kak goldinarček ♪
- gôlec -lca [u̯c in lc] m (ō) 1. gol, neporasel hrib: hiša je stala na majhnem golcu; skalnati golci 2. ekspr. gol, neoblečen človek: v ambulanti je stalo več golcev 3. redko mlad, gol ptič, ki še ne more letati; golič: gnezdo je bilo polno golcev ◊ agr. zrno, ki ni obdano s plevnato lupino ♪
10.951 10.976 11.001 11.026 11.051 11.076 11.101 11.126 11.151 11.176