Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
ta (10.051-10.075)
- entropíja -e ž (ȋ) fiz. termodinamična količina, ki nastane iz nič pri ireverzibilnih spremembah in se ne da uničiti: entropija plina; sprememba entropije ♪
- entuziástičen -čna -o prid. (á) poln entuziazma: entuziastičen pristaš nove umetniške smeri / entuziastične izjave; entuziastična vnema entuziástično prisl.: občinstvo je entuziastično sprejelo opero ♪
- eocén -a m (ẹ̑) geol. srednja doba starejšega terciarja ♪
- eocénski -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na eocen: eocenski fliš; eocenske usedline / eocenski kopitarji ♪
- éo ípso prisl. (ẹ̑-ȋ) knjiž. samo po sebi: vse, kar je starega, ni eo ipso zanič ♪
- eozóik -a m (ọ́) geol. mlajše obdobje praveka, v katerem so nastajale usedline z jasnimi sledovi življenja; algonkij ♪
- epentétičen -čna -o prid. (ẹ́) lingv., v zvezi epentetični l l, ki je nastal v glasovni skupini med ustničnikom in j, vrinjeni l ♪
- epicikloída -e ž (ȋ) geom. krivulja, ki jo opiše točka na obodu kroga, kotalečega se po zunanji strani drugega kroga ♪
- epífora -e ž (ȋ) lit. ponovitev iste besede ali besedne skupine na koncu zaporednih stavkov ali verzov ♪
- epigenéza -e ž (ẹ̑) biol. teorija, da se v osebnem razvoju iz preprostega začetnega stanja razvije vse bolj kompliciran organizem ♪
- epigón -a m (ọ̑) nav. slabš. kdor posnema dela pomembnejših vzornikov, navadno v umetnosti: on sploh ni pesnik, je epigon; Jurčičevi epigoni; stranski oltar je delo drugovrstnega kiparskega epigona ♪
- epigónstvo -a s (ọ̑) nav. slabš. posnemanje del pomembnejših vzornikov, navadno v umetnosti: ta pisatelj se nagiba k epigonstvu; plitvo epigonstvo; epigonstvo po vsebini in obliki; njegovo ustvarjanje je daleč od vsakega epigonstva ♪
- epigráf -a m (ȃ) knjiž. 1. kratek izrek, citat, pregovor na začetku knjige, poglavja: vzeti epigraf iz Prešerna 2. krajše besedilo v verzih ali prozi na spominskih ploščah, spomenikih, stavbah ♪
- epigráfika -e ž (á) veda o epigrafih, zlasti antičnih in orientalskih: rimska epigrafika ♪
- epigráfski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na epigraf: epigrafski spomeniki stare Indije / epigrafska zbirka ♪
- épika -e ž (ẹ́) lit. literarno ustvarjanje, katerega izrazna oblika je zlasti roman, povest ali novela, pripovedništvo: lirika, epika, dramatika // epska dela: junaška epika; lirično-meditativna epika ♪
- epikureízem -zma m (ȋ) 1. filoz. nazor, oprt na Epikurov filozofski nauk, po katerem je cilj človeškega življenja sreča: epikureizem spada k helenističnim materialističnim filozofijam 2. nav. slabš. način življenja, ki teži za telesnim uživanjem in udobnostmi, uživaštvo: prevladujoča nota romana je epikureizem ♪
- epikuréjec -jca m (ẹ̑) 1. pristaš epikureizma: stoiki in epikurejci 2. ekspr. kdor teži za telesnim uživanjem in udobnostmi, uživač: v gastronomskem pogledu je velik epikurejec; dobrovoljen epikurejec ♪
- epilóg -a m (ọ̑) lit. posebni, zaključni del kakega literarnega dela: v epilogu piše avtor o nastanku knjige; prolog in epilog; drama v treh dejanjih z epilogom; pren., publ. dejanje je dobilo svoj epilog pred sodiščem ♪
- epinglé -ja [epinglé] m (ẹ̑) tekst. 1. ripsasta tkanina za ženske obleke in plašče iz različno debelih votkovnih niti, navadno svilena ali volnena: plašč iz epingléja 2. zankasta tkanina za blazinjenje pohištva ♪
- episkopálen -lna -o prid. (ȃ) škofovski: episkopalna avtoriteta ♦ rel. episkopalna cerkev anglikanska cerkev v Združenih državah Amerike, ki poudarja oblast škofov ♪
- epístelski -a -o [tǝl] prid. (ȋ) rel., v zvezi epistelska stran oltarja stran, na kateri se navadno bere berilo: duhovnik je stopil na epistelsko stran oltarja ♪
- epíteton -a in -eta m, mn. epíteti tudi epíteta s (ȋ) lit. atributivna beseda ali besedna zveza, ki natančneje določa samostalnik, pridevek: v knjigi so pogosti baročno nabrekli epiteti; kopičenje epitetov otežuje dikcijo; pren. skoraj obvezni epiteton za vse nove vlade je, da so revolucionarne, progresivne ♪
- epitetonéza -e ž (ẹ̑) lit. raba epitetonov: njegovo izražanje temelji na epitetonezi in metaforiki / takšno ugotovitev potrjuje uporabljena epitetoneza epitetoni ♪
- epíteton órnans epítetona órnansa in epíteta órnansa m, im., tož. mn. tudi epíteta ornántia [-ncia] s (ȋ-ọ̑; ȋ-ā) lit. ustaljen prilastek, ki ima določujočo in figurativno funkcijo; ukrasni pridevek ♪
9.926 9.951 9.976 10.001 10.026 10.051 10.076 10.101 10.126 10.151