Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ta (10.051-10.075)



  1.      entropíja  -e ž () fiz. termodinamična količina, ki nastane iz nič pri ireverzibilnih spremembah in se ne da uničiti: entropija plina; sprememba entropije
  2.      entuziástičen  -čna -o prid. (á) poln entuziazma: entuziastičen pristaš nove umetniške smeri / entuziastične izjave; entuziastična vnema entuziástično prisl.: občinstvo je entuziastično sprejelo opero
  3.      eocén  -a m (ẹ̑) geol. srednja doba starejšega terciarja
  4.      eocénski  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na eocen: eocenski fliš; eocenske usedline / eocenski kopitarji
  5.      éo ípso  prisl. (ẹ̑-) knjiž. samo po sebi: vse, kar je starega, ni eo ipso zanič
  6.      eozóik  -a m (ọ́) geol. mlajše obdobje praveka, v katerem so nastajale usedline z jasnimi sledovi življenja; algonkij
  7.      epentétičen  -čna -o prid. (ẹ́) lingv., v zvezi epentetični l l, ki je nastal v glasovni skupini med ustničnikom in j, vrinjeni l
  8.      epicikloída  -e ž () geom. krivulja, ki jo opiše točka na obodu kroga, kotalečega se po zunanji strani drugega kroga
  9.      epífora  -e ž () lit. ponovitev iste besede ali besedne skupine na koncu zaporednih stavkov ali verzov
  10.      epigenéza  -e ž (ẹ̑) biol. teorija, da se v osebnem razvoju iz preprostega začetnega stanja razvije vse bolj kompliciran organizem
  11.      epigón  -a m (ọ̑) nav. slabš. kdor posnema dela pomembnejših vzornikov, navadno v umetnosti: on sploh ni pesnik, je epigon; Jurčičevi epigoni; stranski oltar je delo drugovrstnega kiparskega epigona
  12.      epigónstvo  -a s (ọ̑) nav. slabš. posnemanje del pomembnejših vzornikov, navadno v umetnosti: ta pisatelj se nagiba k epigonstvu; plitvo epigonstvo; epigonstvo po vsebini in obliki; njegovo ustvarjanje je daleč od vsakega epigonstva
  13.      epigráf  -a m () knjiž. 1. kratek izrek, citat, pregovor na začetku knjige, poglavja: vzeti epigraf iz Prešerna 2. krajše besedilo v verzih ali prozi na spominskih ploščah, spomenikih, stavbah
  14.      epigráfika  -e ž (á) veda o epigrafih, zlasti antičnih in orientalskih: rimska epigrafika
  15.      epigráfski  -a -o prid. () nanašajoč se na epigraf: epigrafski spomeniki stare Indije / epigrafska zbirka
  16.      épika  -e ž (ẹ́) lit. literarno ustvarjanje, katerega izrazna oblika je zlasti roman, povest ali novela, pripovedništvo: lirika, epika, dramatika // epska dela: junaška epika; lirično-meditativna epika
  17.      epikureízem  -zma m () 1. filoz. nazor, oprt na Epikurov filozofski nauk, po katerem je cilj človeškega življenja sreča: epikureizem spada k helenističnim materialističnim filozofijam 2. nav. slabš. način življenja, ki teži za telesnim uživanjem in udobnostmi, uživaštvo: prevladujoča nota romana je epikureizem
  18.      epikuréjec  -jca m (ẹ̑) 1. pristaš epikureizma: stoiki in epikurejci 2. ekspr. kdor teži za telesnim uživanjem in udobnostmi, uživač: v gastronomskem pogledu je velik epikurejec; dobrovoljen epikurejec
  19.      epilóg  -a m (ọ̑) lit. posebni, zaključni del kakega literarnega dela: v epilogu piše avtor o nastanku knjige; prolog in epilog; drama v treh dejanjih z epilogom; pren., publ. dejanje je dobilo svoj epilog pred sodiščem
  20.      epinglé  -ja [epinglé] m (ẹ̑) tekst. 1. ripsasta tkanina za ženske obleke in plašče iz različno debelih votkovnih niti, navadno svilena ali volnena: plašč iz epingléja 2. zankasta tkanina za blazinjenje pohištva
  21.      episkopálen  -lna -o prid. () škofovski: episkopalna avtoritetarel. episkopalna cerkev anglikanska cerkev v Združenih državah Amerike, ki poudarja oblast škofov
  22.      epístelski  -a -o [tǝl] prid. () rel., v zvezi epistelska stran oltarja stran, na kateri se navadno bere berilo: duhovnik je stopil na epistelsko stran oltarja
  23.      epíteton  -a in -eta m, mn. epíteti tudi epíteta s () lit. atributivna beseda ali besedna zveza, ki natančneje določa samostalnik, pridevek: v knjigi so pogosti baročno nabrekli epiteti; kopičenje epitetov otežuje dikcijo; pren. skoraj obvezni epiteton za vse nove vlade je, da so revolucionarne, progresivne
  24.      epitetonéza  -e ž (ẹ̑) lit. raba epitetonov: njegovo izražanje temelji na epitetonezi in metaforiki / takšno ugotovitev potrjuje uporabljena epitetoneza epitetoni
  25.      epíteton órnans  epítetona órnansa in epíteta órnansa m, im., tož. mn. tudi epíteta ornántia [-ncia] s (-ọ̑; -ā) lit. ustaljen prilastek, ki ima določujočo in figurativno funkcijo; ukrasni pridevek

   9.926 9.951 9.976 10.001 10.026 10.051 10.076 10.101 10.126 10.151  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA