Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

svet (3.476-3.500)


  1.      tekmoválka  -e [u̯k tudi lk] ž (ȃ) ženska, ki tekmuje na tekmovanju, tekmi: dresi tekmovalk; rezultati tekmovalk / tekmovalke za naslov miss sveta ● zastar. v tem je bila dolgo brez tekmovalke tekmice ♪
  2.      tekmovánje  -a s (ȃ) 1. merjenje koga s kom v kakem športu, športni panogi z namenom ugotoviti, kdo je boljši, uspešnejši: zdravniki so tekmovalcu odsvetovali nadaljnje tekmovanje; tekmovanje na velikih športnih prireditvah // merjenje koga s kom v kaki dejavnosti, lastnosti z namenom ugotoviti, kdo je boljši, uspešnejši: spodbujati tekmovanje; tekmovanje med otroki; tekmovanje pri delu; tekmovanje v oboroževanju; tekmovanje v znanju tujih jezikov 2. športna prireditev, na kateri se kdo meri s kom z namenom ugotoviti, kdo je boljši, uspešnejši v kakem športu, športni panogi: organizirati tekmovanje; zmagati na tekmovanju; atletska, smučarska tekmovanja; mednarodno tekmovanje / ekipno, prvenstveno tekmovanje ♦ šport. kvalifikacijsko tekmovanje ki omogoča prehod v višje ali končno tekmovanje; pokalno tekmovanje za pokal, na katerem se poraženci izločijo; pregledno tekmovanje del treninga, pri katerem se ugotavlja duševna in telesna usposobljenost tekmovalcev; tekmovanje v slalomu // prireditev, na kateri se kdo meri s kom z namenom ugotoviti, kdo je boljši, uspešnejši v kaki dejavnosti, lastnosti sploh: udeležiti se tekmovanja pevskih zborov / lepotno tekmovanje / nagradno tekmovanje ♪
  3.      tekmováti  -újem nedov. (á ȗ) meriti se s kom v kakem športu, športni panogi z namenom ugotoviti, kdo je boljši, uspešnejši: atleti, smučarji že tekmujejo; tekmovati na velikih tekmovanjih / že pet let tekmuje / tekmovati za kolajne, točke / tekmovati za šolsko moštvo // meriti se s kom v kaki dejavnosti, lastnosti sploh z namenom ugotoviti, kdo je boljši, uspešnejši: tekmovati na plesnih turnirjih; tekmovati v različnih spretnostih / učenci tekmujejo med seboj; tekmovati pri delu / tekmovati za naslov miss sveta / tekmovati z izdelki drugih tovarn ◊ šol. tekmovati za bralno značko; šport. tekmovati v mnogoboju, slalomu tekmujóč -a -e: tekmujoč po tujih državah, je bil dosti zdoma; tekmujoče moštvo; sam.: nagraditi tekmujoče ♪
  4.      teló  -ésa s (ọ̑ ẹ̑) 1. snovni del človeškega ali živalskega bitja: mokro oblačilo se oprijemlje telesa; utrditi, zdrgniti si telo; imeti rane po celem telesu; golo, mišičasto telo; moško telo; telesa kopalcev; s perjem pokrito telo ptice; glava in drugi deli telesa; hrbtna stran telesa; pretakanje krvi po telesu; ekspr. boj med telesom in duhom / s celim telesom se vreči na tla; ekspr.: z lastnim telesom zaščititi koga; gniti, zgoreti pri živem telesu; biti operiran pri živem telesu brez narkoze / človeško, živalsko telo / ekspr. onemogla telesa so se pomikala dalje človeška, živalska bitja // ekspr. ta del človeškega bitja kot predmet, sredstvo spolnega dejanja, užitka: polastil se je njenega telesa; prostitutke prodajajo svoje telo 2. evfem. truplo: telo v zemlji razpade, strohni; položiti telo v grob; telesa ubitih / mrtvo telo 3. redko trup: hermelin nosi telo tik ob tleh; vzravnati telo; glava in telo / telo in vrat čutare; telo ladje 4. od okolja ločena snovna celota: elastično, prozorno telo; delovanje telesa na telo; meje, velikost telesa / plinasta, trdna telesa / sonce, planeti in druga nebesna telesa / odstraniti tuje telo iz očesa tujek 5. navadno s prilastkom določena naprava, priprava kot funkcijska celota: hladilno telo / svetlobna telesa svetila / knjiž. astralno telo v okultizmu duhovni dvojnik fizičnega telesa 6. knjiž., navadno s prilastkom skupina, skupnost na določen način povezanih ljudi kot kaka celota: po prvi svetovni vojni je bilo slovensko narodno telo razdeljeno na tri države / delovna, politična, predstavniška, skupščinska telesa; posvetovalno, volilno telo; komisije, odbori in druga telesa 7. rel., v zvezi sveto rešnje telo posvečena hostija, ki se deli navadno med mašo: prejeti sveto rešnje telo // tretji od sedmih zakramentov katoliške cerkve: pridiga o svetem rešnjem telesu 8. geom. s ploskvami omejen del prostora: prostornina telesa; kocka, valj in druga telesa / rotacijska telesa / geometrijsko telo ● evfem. po prvem otroku se ji je telo zaprlo ni mogla več zanositi, roditi; star. njegova duša se je ločila od telesa umrl je; ekspr. za to sem z dušo in telesom popolnoma, brez pridržka; vznes. ljubila je sad svojega telesa svojega otroka; zdrav duh v zdravem telesu ◊ anat. maternično telo zgornji del maternice; fiz. črno telo trdno telo z določeno temperaturo, ki vpija vse sevanje in od vseh teles najmočneje seva; točkasto telo katerega razsežnosti so zanemarljive v primerjavi z opazovanim premikom; togo telo; jur. zakonodajno telo; zemljiškoknjižno telo eno ali več enako obremenjenih zemljišč istega lastnika v isti katastrski občini; rel. (sveto) rešnje telo praznik na drugi četrtek po binkoštih ♪
  5.      télovo  -ega s (ẹ́) nar. praznik na drugi četrtek po binkoštih; (sveto) rešnje telo: praznovati telovo / zgodilo se je na telovo ♪
  6.      temà  -è in tèma -e [tǝm] ž, rod. mn. tèm (ȁ ȅ; ǝ̀) 1. stanje ozračja, ko je odsotna svetloba: nastala je tema; oči so se privadile teme, na temo; pesn. črna tema; ekspr. egiptovska tema popolna; gosta tema; tema v sobi; svetloba in tema / tema se dela temni se; knjiž. tema lega po dolinah; ekspr. na poti jih je ujela tema; ekspr. bliski parajo temo; knjiž. mrak se gosti v temo; ekspr. trd(n)a tema / tema noči, sobe / pri označevanju krajevnosti ali časovnosti: pokazati se iz teme; oditi v temo; tipati po temi; sedeti v temi; oditi pred temo / v povedno-prislovni rabi: bila je še tema; zelo tema je; tema je kakor v rogu; ekspr.: tema je, da bi jo lahko otipal, rezal; taka tema je, da ne vidiš prst pred nosom; pren. iz teme preteklosti vstaja podoba davnih časov 2. knjiž. duševno stanje nerazsodnosti, obupa: tema se zgrinja nad dušo; tema duha / tema obupa, zmedenosti / v njegovih mislih je tema 3. knjiž. stanje, ko se preprečuje svoboda, napredek, kritično mišljenje: ljudstvo se upira nasilju in temi / kulturna tema; tema neznanja 4. zastar., v prislovni rabi izraža veliko količino: na jezeru je tema divjih gosi; kupcev je bilo tema ● ekspr. toliko jih je, da se tema dela od njih zelo veliko jih je; ekspr. tema se mi dela pred očmi zaradi slabosti, razburjenja se mi zdi, da nič ne vidim; ekspr. lačen sem, da se mi tema dela pred očmi zelo lačen; ekspr. znanstveniki so glede tega pojava dolgo tavali v temi v nevednosti, neznanju; ekspr. to obdobje je še zavito v temo je še nepoznano, neraziskano ♪
  7.      têmelj  -a m (é) 1. nosilni del kakega gradbenega objekta, navadno v zemlji: izpodkopati, postaviti, utrditi temelje; betonski, zidani temelji; majav, trden temelj / kopati temelje za novo stavbo / kamnit temelj spomenika 2. kar je nujno potrebno za obstoj, razvoj česa: postaviti temelje za nadaljnji razvoj; materialni temelji družine; temelji države / ekspr. diktaturi se spodmika temelj / publ. to so ugotovili na temelju zbranih podatkov na osnovi, podlagi // kar bistveno določa, opredeljuje lastnosti, značilnosti česa: gospodarski, idejni temelji politike; znanstveni temelji svetovanja; značaj je temelj osebnosti // kar dela, da je kaj logično upravičeno, podprto; podlaga, osnova: pogodba je temelj njihovih zahtev 3. nav. mn. bistveni, najpomembnejši pojmi in načela kakega znanstvenega ali ideološkega sistema: temelji pedagogike / temelji socialistične morale 4. ekspr., v prislovni rabi, s predlogom popolnoma, čisto: uničiti kaj do temelja, temeljev; to zamisel je treba iz temelja predelati; njegovo življenje se je v temeljih spremenilo ♪
  8.      tèmen  tudi temèn tèmna -o tudi -ó, stil. temán -mnà -ò [tǝm] prid., temnéjši (ǝ̀ ǝ̏ ǝ̀; ȃ ȁ) 1. ki ne oddaja svetlobe, podoben črnemu: temni oblaki; stene so svetle, strop pa je temen; temno ozadje slike; svetla in temna polja risbe / temne sence / temni lasje; temna polt; temne oči / temna obleka / temna očala; temno pivo črno pivo / temnejši toni sive barve; temne barve 2. v katerem je malo ali nič svetlobe: temen gozd; temen prostor; temna ulica / noč je bila temna / hiša je že temna v njej ne gori več luč 3. ki oddaja slabo, neizrazito svetlobo: temna luč, svetloba 4. ekspr. za človeka neprijeten: to so bili zanj temni dnevi / čutiti temen nemir; temni spomini; temne misli, slutnje // ki vsebuje kaj grdega, slabega, neugodnega: temna preteklost; temne strani človeške narave; prihajale so temne govorice / priti s temnimi nameni / slikati prihodnost v temnih barvah // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: temen obup; obšla ga je temna groza, žalost 5. ekspr. zelo slab, negativen: pripadal je temni družbi; zagospodovale so temne sile 6. ekspr. ki vsebuje, izraža negativno, neugodno razpoloženje: sprejel ga je z jeznim, temnim obrazom; temni pogledi / temen ton pesmi / žalosten spregovori s temnim glasom 7. ekspr. ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju: temno nazadnjaštvo / temni srednji vek 8. knjiž. skrivnosten, nedoumljiv: to vprašanje je tako temno, da vzbuja samo dvome / beseda temnega izvora neznanega, nejasnega; besedilo je mestoma temno nejasno, težko razumljivo / temna skrivnost ● knjiž. igralec ima lep, temen glas nizek, globok; ekspr. nad njim so se zbrali temni oblaki njegov položaj je postal neugoden, nevaren; knjiž. duh mu je ostal temen ostal je duševno bolan temnó in tèmno prisl.: temno pobarvati; temno je slutil, kaj ga čaka; temno se spominjati / piše se narazen ali skupaj: temno moder ali temnomoder cvet; nosi temno zeleno obleko / v povedni rabi: postalo je temno; temno je kot v rogu; sam.: oblečen je v temno; v njegovem pogledu je nekaj temnega in prezirljivega ♪
  9.      teménski  tudi témenski -a -o prid. (ẹ̑; ẹ́) nanašajoč se na teme: temenski predel / temenska peresa ptiča ◊ geom. temenski pritisnjeni krog krog, ki se ravninski krivulji v temenu najbolje prilega; mat. temenska enačba enačba stožnice, ki ima teme v koordinatnem izhodišču; zool. temensko oko čutilo zlasti za zaznavanje svetlobe pri obloustkah, nekaterih ribah, dvoživkah, mnogih plazilcih ♪
  10.      temína  -e [tǝm] ž (í) knjiž. stanje ozračja, ko je odsotna svetloba; tema: oči so se privadile na temino; izginiti v temini / nočna temina; temina gozdov // temnost: temina orehovega lesa / temina blodenj ● knjiž. temine davnih časov skrivnosti, nedoumljivosti; knjiž. temine romana nejasna, težko razumljiva mesta ♪
  11.      temnéti  -ím [tǝm] nedov., temnì in tèmni (ẹ́ í) 1. postajati (bolj) temen: nebo temni / noč temni 2. knjiž. temno se odražati, kazati: na griču v daljavi temni gozd 3. knjiž. izgubljati močen sijaj, svetlobo: sonce temni / svetloba temni // postajati manj izrazit: blesk njene lepote temni / mladostni spomini temnijo temnèč -éča -e: temneče nebo ♪
  12.      temníca  -e [tǝm] ž (í) 1. temen, tesen prostor za kaznovane jetnike, zapornike: vreči koga v temnico / kaznovali so ga s štirinajstimi dnevi temnice; pren. temnica življenja 2. popolnoma zatemnjen ali s fotografsko neučinkujočo svetlobo osvetljen prostor za delo s svetlobno občutljivim fotografskim materialom: razvijati film v temnici; luč za temnico / fotografska temnica 3. nav. mn., nar. zahodno naoknica, oknica: temnice so bile do polovice spuščene; odpreti, zapreti temnice ♪
  13.      temníti  -ím [tǝm] nedov., temnì in tèmni (ȋ í) 1. delati kaj (bolj) temno: temniti risbo s plosko stranjo krede / dimniki so temnili nebo s črnim dimom 2. delati, da kaj izgublja močen sijaj, svetlobo: temniti luč 3. knjiž. delati kaj temno, neprijazno: novica jim temni obraze / ta spomin mu temni življenje temníti se 1. postajati (bolj) temen: nebo se že temni / v sobi se temni večer / brezoseb. začelo se je temniti ∙ ekspr. pred očmi se mu je temnilo zaradi slabosti, razburjenja se mu je zdelo, da nič ne vidi 2. temno se odražati, kazati: v bregu se temni domačija temnèč -éča -e: temneč se večer ♪
  14.      temnobárven  -vna -o [tǝm] prid. (ȃ) ki je temne barve: temnobarvne in svetlobarvne živali ♪
  15.      têmpelj  -plja m (é) nekrščansko svetišče, zlasti razkošno grajeno: zgraditi tempelj; antični, budistični, egipčanski tempelj; ruševine templja; daritev v templju; pren., publ. banke so postale templji moči ♪
  16.      teoríja  -e ž (ȋ) 1. skupek logično povezanih trditev, domnev, ki kaj znanstveno določa, razlaga: meritve so teorijo ovrgle, potrdile; postaviti novo teorijo; ekonomske, marksistične teorije; teorija časa, osebnosti; teorije o nastanku vesolja / razvojna teorija / znanstvena teorija // skupek logično urejenih spoznanj, načel, ki določa zakonitosti kake dejavnosti: izpopolniti, razviti teorijo; povezovati teorijo s prakso; teorija obrambe 2. navadno s prilastkom nauk o splošnih, bistvenih pojmih, oblikah kake dejavnosti: glasbena, likovna teorija; teorija avtomobilske vožnje / na glasbeni šoli poučuje teorijo; žarg., avt. vozniški kandidati delajo izpit najprej iz teorije 3. ekspr. skupek povezanih misli, trditev, ki kaj razlaga, utemeljuje: njegova teorija je, da beg ni mogoč; o dogodku ima svojo teorijo 4. splošna, abstraktna, od uresničevanja ločena spoznanja, načela: praksa prehiteva teorijo; neskladnost med teorijo in prakso / v teoriji je to lahko, v življenju pa je marsikaj drugače ◊ biol. selekcijska teorija po kateri je naravni izbor glavni tvorec novih vrst; darvinizem; filoz. spoznavna teorija filozofska disciplina, ki obravnava izvor, strukturo, metodo spoznavanja in veljavnost spoznanja; teorija odraza v marksistični filozofiji po kateri je spoznanje miselna slika, projekcija objektivnega, od zavesti neodvisnega sveta; fiz. (posebna) teorija relativnosti Einsteinova teorija prostora in časa, ki ne vključuje gravitacije; splošna teorija relativnosti Einsteinova teorija gravitacije; lingv. panonska teorija po kateri je jezik panonskih Slovanov podlaga stari cerkveni slovanščini; lit. literarna teorija nauk o vrstah in zvrsteh literarne umetnosti in o bistvu in oblikah besedne umetnine; sokolja teorija po kateri se v noveli kot vodilni motiv pojavlja tipičen predmet s simbolnim pomenom, h kateremu se pripoved pogosto vrača; teorija verza nauk o vrstah in oblikovnih zakonitostih verza; mat. teorija informacije ki proučuje količinske zakonitosti v zvezi z zbiranjem, prenašanjem in kodiranjem informacij; teorija množice; teorija števil ki raziskuje naravna števila in odnose med njimi; polit., soc. rasna teorija na biologizmu temelječa teorija, po kateri so značilnosti, lastnosti in pravice ljudi določene z njihovo raso; šah. teorija otvoritev ♪
  17.      teozofíja  -e ž (ȋ) 1. rel. nauk o dojemanju božanstva na osnovi nadnaravnega navdiha, razsvetljenja, skrivnostnih neposrednih stikov: elementi teozofije pri grških, nemških filozofih; teozofija, misticizem in okultizem 2. filoz. na taki osnovi temelječ nauk o božanski resnici, katere ostanke vsebujejo vse vere, o razvoju s ponovnimi utelešenji in o enakosti vseh ljudi: krožek za proučevanje teozofije; teozofija in antropozofija ♪
  18.      terapévt  -a m (ẹ̑) strokovnjak, ki zdravi po zdravnikovih navodilih: posvetovati se s terapevtom; zaposlen je kot terapevt za alkoholike; odnos med terapevtom in pacientom ∙ knjiž. zobni terapevt zobozdravnik ♦ med. delovni terapevt strokovnjak za delovno terapijo ♪
  19.      tercijálec  -lca m (ȃ) slabš. pretirano pobožen, svetohlinski človek: biti tercijalec; svetohlinci in tercijalci ♪
  20.      tercijálka  -e ž (ȃ) slabš. pretirano pobožna, svetohlinska ženska: na starost je postala tercijalka; opravljiva tercijalka ♪
  21.      tercijálstvo  -a s (ȃ) slabš. pretirana, svetohlinska pobožnost: sovražiti tercijalstvo; hinavsko tercijalstvo ♪
  22.      terén  -a m (ẹ̑) 1. zemljišče, svet: teren se pogreza, useda; na drugi strani hriba se je teren spremenil; pripraviti teren za gradnjo; zravnati teren; hribovit, nagnjen, položen teren; ilovnat, kamnit, peščen teren; močviren, suh teren; spolzek teren; oblikovanost, poraslost terena / poiskati primeren teren za zasedo kraj, prostor; znajde se tudi na neznanem terenu ozemlju, svetu 2. navadno s prilastkom (manjše) ozemlje, področje, kjer se opravlja določena dejavnost: gobarski, lovski, smučarski tereni; patrulja je obšla svoj teren; v okolici so lepi tereni za sankanje / žarg., šport. zmagati na domačem terenu igrišču 3. ed. ozemlje, področje, kjer kako podjetje, ustanova opravlja svojo dejavnost: vrniti se s terena; zdravniška ekipa je odšla na teren; delati, raziskovati na terenu; zbirati podatke na terenu / babica, socialna delavka ima velik teren / žarg. teren se plača posebej delo na terenu // žarg. ozemlje, področje, kjer se opravlja družbenopolitična dejavnost v neposrednem stiku z ljudmi: ni hotel delati v komiteju, ampak na terenu 4. med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 najmanjša organizacijska enota družbenopolitičnih organizacij v mestih in večjih krajih: razdeliti mesto na terene // ed. ozemlje, področje, ki ga obsega ta enota: aktivisti Osvobodilne fronte na terenu // ekspr. ljudje te organizacijske enote: sestanek terena ● publ. pripravljati teren za pogajanja razmere, okoliščine; publ. v pogovoru preiti na občutljivejši teren snov, temo; publ. uveljaviti se na političnem terenu v politiki ◊ voj. čistiti, pregledovati teren ♪
  23.      termín  -a m (ȋ) čas, datum, določen ali dogovorjen za kaj: izbrati termin za prvo predstavo; razpisati termine za izpite; prijaviti se do določenega termina; poiskati nezaseden, prost termin // omejen čas, določen ali dogovorjen za kaj: v tem terminu predvajajo stare filme; zdravniški nasveti bodo odslej v drugem terminu / delati izpit v jesenskem terminu roku ♪
  24.      terminológ  -a m (ọ̑) strokovnjak za terminologijo: posvetovati se s terminologom ♪
  25.      têrra incógnita  têrre incógnite [tera inkognita] ž (ȇ-ọ̑) knjiž. popolnoma neznan, nepoznan svet: ta pokrajina mu je terra incognita // kar je popolnoma neznano, nepoznano sploh: afriška književnost je še terra incognita ♪

   3.351 3.376 3.401 3.426 3.451 3.476 3.501 3.526 3.551 3.576  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA