Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

svet (2.162-2.186)


  1.      opozorílen  -lna -o prid. (ȋ) s katerim se opozarja na kaj: opozorilni klic, napis; opozorilni znak; opozorilna naprava; opozorilna tabla ♦ strojn. opozorilna lučka, žarnica lučka, žarnica, ki s svetlobo opozarja na posebno, nenavadno stanje v motorju, napravi ♪
  2.      opráti  opêrem dov., oprál (á é) 1. z vodo in pralnimi sredstvi odstraniti umazanijo s tkanine: oprati perilo, plenice; oprati z milom; sam si je opral srajco / pog. dobiti moraš kako žensko, da te bo oprala oprala tvoje perilo, obleko / oprati z bencinom očistiti // z vodo odstraniti umazanijo s česa sploh: oprati avtomobil; prebrati in oprati riž; oprati solato / žarg. oprati lase umiti; posodo je treba oprati pomiti 2. ekspr. odstraniti, kar je moralno slabo, oporečno: oprati madež, sramoto s svojega imena; oprati sum s sebe; mislil je, da bo s tem opral svoj zločin // narediti, da kdo postane moralno neoporečen: opral ga je pred svetom; premišljeval je, kako bi se opral / oprati čast; opral je njegovo ime sramote ● ekspr. šef mu je opral glavo zelo ga je oštel oprán -a -o: otrok je bil vedno opran in zašit; ali misliš, da si zdaj opran; solata je otrebljena in oprana; sramota s tem še ni oprana; jesti oprano sadje; lepo oprane zavese ♪
  3.      opredelítev  -tve ž (ȋ) 1. opis z navedbo bistvenih značilnosti: odkloniti prejšnjo opredelitev naroda; znanstvena opredelitev / ostra opredelitev sorodnih pojmov 2. glagolnik od opredeliti: opredelitev pojava / časovna opredelitev najdbe / natančna opredelitev nalog / prizadevanje za točno opredelitev avtorja / svetovnonazorska opredelitev; zagotovljena svoboda opredelitve / ti dogodki so zahtevali opredelitev od vsakogar ♪
  4.      opredelíti  -ím dov., opredélil (ȋ í) 1. navesti bistvene značilnosti pojma: opredeliti delo; opredeliti človeka kot bitje, ki je sposobno za kulturno ustvarjalnost / opredeliti pojem definirati ♦ geom. opredeliti kroglo 2. določiti: opredeliti pojav, rastlino, vrsto / časovno opredeliti umetnino; opredeliti z zakonskimi določili položaj določene dejavnosti / ni znal opredeliti svojih čustev / opredeliti vlogo očeta v družini; opredeliti je treba, kaj spada v redno delo / opredeliti vodilno temo moderne umetnosti ugotoviti // ovrednotiti, okarakterizirati: nemogoče je bilo opredeliti vse najrazličnejše gledališke zamisli; odločno je opredelil njegovo mnenje / opredelili so ga za alkoholika // razložiti, pojasniti: opredeliti razmerje do življenja; opredeliti svoje stališče do svetovnih problemov; poskusil je natančneje opredeliti vprašanje 3. povzročiti, da ima kaj določene značilnosti: to dejstvo je opredelilo položaj Slovencev za več stoletij; novo odkritje je opredelilo vojskovanje ● zastar. za stanovanje so mu opredelili najlepšo sobo dodelili, dali; publ. opredeliti slikarja na konec 16. stoletja postaviti; publ. vsako barvo lahko opredelimo v enega od štirih kvadrantov uvrstimo opredelíti se 1. izraziti, pokazati svoje stališče, svojo pripadnost: pri popisu prebivalstva se ni nihče dolžen opredeliti; narodnostno, politično, razredno se opredeliti / ni se opredelil na nobeno stran / opredeliti se za Slovenca 2. izraziti, pokazati svoje stališče do česa: hoteli so, da se v sporu opredeli; javno se opredeliti do vseh problemov / opredeliti se proti rasni diskriminaciji izraziti, pokazati negativen odnos do nje, odkloniti jo; opredelil se je proti njemu; opredeliti se za socialno in nacionalno osvoboditev izraziti, pokazati pozitiven odnos do nje opredeljèn -êna -o: časovno in prostorsko opredeljene situacije; jasno opredeljene pravice; levičarsko opredeljen kulturni delavec; ko sem ga spoznal, je bil svetovnonazorsko že jasno opredeljen ♪
  5.      oprémljati  -am nedov. (ẹ́) 1. načrtno dajati, razpostavljati pohištvo in druge predmete v kak prostor: ko je vstopil, so ravno opremljali sobo; pomagal jim je opremljati stanovanje // nav. ekspr. kupovati, preskrbovati tako pohištvo in druge predmete: nasveti tistim, ki opremljajo stanovanje; opremljati si samsko sobo 2. delati, da ima delovna organizacija naprave, priprave, potrebne za opravljanje dejavnosti: opremljati učilnice / opremljati hišo z odtočnimi cevmi // dajati k napravi, pripravi predmete za (boljše) delovanje: tovarna opremlja svoje avtomobile s posebnimi kolesi 3. delati, da kdo dobi, kar je potrebno za opravljanje dejavnosti: opremljati jamarsko skupino; armada se opremlja s sodobnim orožjem 4. publ. dajati (k) čemu še kaj; dodajati: predavanja rad opremlja s citati; opremljati spis s svojimi pripombami ♪
  6.      opremljeválec  -lca [u̯c in lc] m (ȃ) kdor se poklicno ukvarja z opremljanjem: opremljevalec je izbral temno pohištvo in starinske svetilke / knjigo je opremil izkušen opremljevalec ◊ film., rad. kdor dodaja radijski oddaji, filmu ustrezno glasbo, šume ♪
  7.      oprijemljív  -a -o prid., oprijemljívejši (ȋ í) knjiž. 1. s čuti zaznaven: zakoni oprijemljivega sveta; pren. oprijemljiva zaznava, predstava // določljiv, opredeljiv: pojav je dovolj oprijemljiv / poiskati oprijemljiv primer 2. ki se rad oprime: oprijemljivo blago oprijemljívo prisl.: spomin je oprijemljivo blizu; sam.: rad bi kaj oprijemljivega ♪
  8.      óptičen  -čna -o prid. (ọ́) 1. nanašajoč se na optiko, svetloben: optični pojavi; optični signal / optične lastnosti kristalov / optični teleskop; mikroskopi in druge optične priprave / optična os kamere; optično steklo steklo, ki se uporablja pri izdelavi optičnih priprav ♦ astr. optično dvozvezdje dve zvezdi, ki sta navidezno blizu na nebu, nimata pa medsebojnega težnostnega vpliva; fot. optično iskalo iskalo pri enostavnih fotografskih aparatih 2. nanašajoč se na vid, viden: zmožnost optične predstave; optično in akustično zaznavanje / optične prevare / optična dekoracija prostora óptično prisl.: pokončne črte prostor optično zvišajo ♦ fiz. optično aktivna snov prozorna snov, ki suka ravnino polarizirane svetlobe; min. optično izotropen ki v vseh smereh enako lomi svetlobo, enolomen; optično dvolomna snov snov, ki ima dva preseka, v katerih je lomni količnik v vseh smereh enak; optično enoosna snov snov, ki ima samo en presek, v katerem je lomni količnik v obeh smereh enak ♪
  9.      óptika  -e ž (ọ́) 1. nauk o svetlobi: optika in kalorika ♦ elektr. elektronska optika elektronika, ki proučuje delovanje električnega ali magnetnega polja na elektrone; fiz. geometrijska optika ki proučuje odboj in lom svetlobe na zrcalih in lečah ter iz njih sestavljenih optičnih napravah; valovna optika ki proučuje za valovanje značilne pojave 2. fot. sistem leč kake optične priprave: fotoaparat ima dobro optiko; občutljivost optike / pravilno uravnavati optiko 3. publ. način prikazovanja, presoje česa: njegova dramatika postavlja z normalno optiko na oder fabule iz vsakdanje resničnosti / gledati na dogodke z optiko kritika 4. nav. ekspr. trgovina z optičnimi pripomočki, pripravami: v nobeni optiki ne dobiš takih leč ♪
  10.      optimístičen  -čna -o prid. (í) ki vidi vse v življenju boljše, kot je: optimističen človek; kljub težavam je optimistična / optimistične misli / optimistična napoved ∙ ekspr. to pomlad prevladujejo v modi optimistične barve svetle, žive optimístično prisl.: optimistično presojati ♪
  11.      oránžen  -žna -o prid. (ȃ) pomarančen: oranžna lupina / oranžni nasadi / oranžni sok // rdečkasto rumen: oranžna svetloba zahajajočega sonca / oranžni abonma abonma z vstopnicami oranžne barve / oranžna barva oránžno prisl.: oranžno pobarvati / piše se narazen ali skupaj oranžno rdeč ali oranžnordeč ♪
  12.      ordinácija  -e ž (á) 1. soba, prostor za pregled bolnikov in za določanje načina zdravljenja: opremiti ordinacijo; iti, stopiti v ordinacijo / specialistična, splošna ordinacija // pregledovanje in določanje načina zdravljenja: po končani ordinaciji je šel v kavarno / danes je imel čez trideset ordinacij / pog. odprl je svojo ordinacijo postal je samostojen zdravnik 2. rel. podelitev kleriškega reda: še nekaj dni je do ordinacije / asistirati pri ordinaciji posvetitvi ♪
  13.      ordinírati  -am nedov. (ȋ) 1. pregledovati bolnike in določati način zdravljenja: ordinira vsako popoldne; ordinira tudi doma // dov. in nedov., žarg. predpisati zdravila, zdravljenje: ordinirati antibiotike, kopeli 2. dov. in nedov., rel. podeliti kleriški red: škof je ordiniral dvajset diakonov / ordinirali so ga v mariborski stolnici posvetili ordiníran -a -o: biti ordiniran; ordinirano zdravilo ♪
  14.      ôrel  ôrla [ǝu̯] m (ó) 1. velika ptica ujeda z ukrivljenim kljunom in dolgim repom: orli letajo nad sotesko; vrešči kot orel 2. knjiž., ekspr. odločen, pogumen človek: poklical je svoje orle in jim razložil načrt boja 3. nekdaj član organizacije, zveze telovadnih društev, ki temelji na katoliški ideologiji: kroji orlov ● dvoglavi orel podoba orla z dvema glavama, zlasti v državnih grbih ◊ astr. Orel ozvezdje ob nebesnem ekvatorju, katerega najsvetlejše zvezde imajo obliko ptice; zool. kraljevi orel z belimi peresi na plečih in prisekanim repom, Aquila heliaca; planinski orel; ribji orel ki se hrani z ribami, Pandion haliaetus ♪
  15.      orgán  -a m (ȃ) 1. del telesa z določeno funkcijo: prsni koš varuje organe v prsni votlini; delovanje organov / medsebojna odvisnost živalskih organov / govorilni organi; slušni organ uho; organ za vid oko ∙ knjiž., redko nima organa za razumevanje poezije ne more razumeti poezije // bot. del rastline z določeno funkcijo: med organe prištevamo tudi korenino, steblo, list, cvet; slana je prizadela zelene organe rož / reproduktivni organ cvet; vegetativni organi korenina, list, steblo / rastlinski organ 2. navadno s prilastkom oseba, skupina oseb a) glede na opravljanje naloge, določene z zakonom, predpisom, dogovorom: zbrali so se vsi pristojni organi / izvršilni, nadzorni organi; obrniti se na preiskovalni organ; pojasnilo upravnega organa / izdajateljski organ; poslovodni organ; prodajni organ; predstavniški organi podjetja / organi samoupravljanja b) glede na položaj, funkcijo v kaki (organizirani) skupnosti: državni organi; občinski, republiški organi; organi federacije / organi za notranje zadeve / univerzitetni organi / organi kongresa, zborovanja // publ. osebe glede na (poklicno) delovanje: prosvetni, zdravstveni organi / organi javne varnosti miličniki 3. publ., navadno s prilastkom tiskano ali pisano sredstvo za razširjanje idej kake skupine, organizacije; glasilo: časopis Delo je organ Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije; list izhaja kot organ politične stranke 4. zastar. zvok, ki ga dela človek z govorilnimi organi; glas: igralca odlikuje njegov prijetni organ / pripoveduje z liričnim organom ◊ anat. cevasti organi; notranji organi organi v prsni in trebušni votlini; biol. krvotvorni organ organ, v katerem se tvorijo krvne celice; jur. javni organ organ javne uprave; zool. cvrčalni organ organ nekaterih žuželk za proizvajanje zvoka ♪
  16.      organizácija  -e ž (á) 1. glagolnik od organizirati: organizacija svetovnega prvenstva je pripadla Jugoslaviji; organizacijo prireditve so zaupali tajniku društva; ima smisel za organizacijo / organizacija delovne akcije mu je vzela precej časa; ljubitelji slikarstva so bili navdušeni, da je prišlo do organizacije te razstave / ima dobro organizacijo snovi za svoj roman 2. značilnost, stanje organiziranega; organiziranost: potrebna bi bila boljša organizacija dela, proizvodnje; izboljšali so organizacijo zdravstvene službe / organizacija obrambe je bila zelo slaba / tehnična organizacija proslave 3. skupnost ljudi z določenim skupnim ciljem, programom: voditi organizacijo; stopiti, vpisati se v organizacijo; napredna organizacija; preprečevati ustanavljanje terorističnih organizacij; naloge organizacije / sedež organizacije / borčevske, letalske, lovske, športne organizacije; dijaške, strokovne organizacije / delovna organizacija organizacija združevanja oseb v delovnem razmerju, ki z družbenimi sredstvi opravljajo gospodarsko dejavnost ali dejavnost družbenih služb; družbene organizacije politične organizacije, sindikati, mladinske organizacije, Rdeči križ ● Organizacija združenih narodov [OZN] organizacija velike večine držav, katere cilj je krepiti sodelovanje med narodi in ohraniti mir na svetu ◊ ekon. gospodarska organizacija samoupravna enota v gospodarstvu; negospodarska organizacija delovna organizacija v negospodarskih dejavnostih; organizacija združenega dela [OZD] delovna organizacija, ki lahko vrednostno izrazi rezultat dela; temeljna organizacija združenega dela [TOZD] del delovne organizacije, ki v delovnem procesu tvori določeno celoto in ki lahko vrednostno izrazi rezultat dela ♪
  17.      organizírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. z uskladitvijo, sistemizacijo sestavnih delov narediti, da a) kaj kot celota dobro deluje, poteka: organizirati proizvodnjo, zdravstveno službo; tako delo je treba skrbno organizirati / organizira boj proti alkoholizmu / skušal je bolje organizirati posvetovanje / košarkarji so šele sredi polčasa organizirali svojo igro in dobro zaigrali / ekspr. organiziraj (si) življenje, kakor veš in znaš b) je kaj smiselna celota: pisatelj je nazadnje le organiziral svoj roman / svojih misli ni znal organizirati 2. povzročiti, doseči nastanek, delovanje česa: organizirati spopade; organizirati stavko, vstajo / organizirati alpinistično odpravo, atletsko tekmovanje / organizirali so mladinsko delovno brigado ustanovili 3. združiti z določenim ciljem, namenom: organizirati kmete za sodelovanje z zadrugo; organizirati ljudstvo v boju proti okupatorju; ljudje so se organizirali v krajevne skupnosti 4. pog. dobiti, priskrbeti: organiziral jim je prenočišče; organiziral si je družbo za v hribe organizírati se pog. postati član kake organizacije; včlaniti se: organiziral se je k socialistom; organiziral se je v slavistično društvo // postati član komunistične partije: letos se je organiziral tudi on organizíran -a -o: organizirana pomoč v gorah; organizirana pripoved, snov; organizirane stavke; dobro organizirano delo; borci so bili organizirani v brigado; je organiziran v sindikat; prisl.: dela so se lotili organizirano; organizirano usmerjati proizvodnjo ♪
  18.      órgija  -e ž (ọ́) 1. pri starih Grkih in Rimljanih versko slavje v čast bogov, zlasti Demetre, Zevsa, Dioniza: udeležiti se orgije 2. nav. mn., ekspr. razbrzdano veseljačenje: prirejati orgije; zabava se je razvila v orgije; opolzke, razkošne orgije; pren. opazoval je orgijo barv in svetlobe na sliki // navadno s prilastkom veliko nasilje, hudodelstvo: krvave orgije okupatorjev ♪
  19.      órgle  -gel ž mn. (ọ̑) glasbilo iz piščali, v katere prihaja zrak iz mehov, z eno ali več ročnimi in eno nožno klaviaturo: igrati (na) orgle; iz cerkve je bilo slišati donenje orgel / izdelovalec orgel / električne orgle / koncertne orgle ● žarg., voj. Stalinove orgle med drugo svetovno vojno raketomet sovjetskega tipa, ki izstreljuje rakete s tirnih ramp; katjuša ◊ muz. hammond orgle ki proizvajajo tone z električnimi napravami ♪
  20.      orientácija  -e ž (á) 1. ugotavljanje svoje lege, svojega položaja glede na določene točke, znamenja: orientacija s kompasom; luč jim je služila za orientacijo / ima čut, občutek za orientacijo / ekspr. oče mu je bil za orientacijo v vseh stvareh // sposobnost za tako ugotavljanje: letalo je izgubilo orientacijo; začuden je bil nad orientacijo ptic selivk / ima dobro orientacijo dobro se orientira 2. publ., navadno s prilastkom usmerjenost, naravnanost: iz tujine je prinesel novo orientacijo v pogledu na svet in življenje; skušal je spremeniti njeno politično orientacijo / pesnikova oblikovna in stilna orientacija; jasna, pravilna orientacija političnih strank 3. knjiž., redko obvestilo, pojasnilo: orientacijo o naročnikih so dobili v starem koledarju ◊ arhit. orientacija sobe, stanovanja lega svetlobnih odprtin sobe, stanovanja glede na strani neba; geom. orientacija razlikovanje med smerema gibanja točke po premici, krivulji, meji lika; šol. profesionalna orientacija svetovanje, pomoč pri izbiri najustreznejšega poklica ♪
  21.      orientírati  -am dov. in nedov. (ȋ) narediti, da je kaj obrnjeno v določeno smer; naravnati: daljnogled je orientiral na vrhove gor; zemljevid je orientiral na sever // nav. ekspr. povzročiti zanimanje za določeno dejavnost, usmeriti: otroka so orientirali v študij ekonomije; orientirati ženske k političnemu in družbenemu delu ◊ arhit. orientirati sobo, stanovanje določiti lego svetlobnih odprtin sobe, stanovanja glede na strani neba orientírati se 1. določiti svojo lego, položaj glede na določene točke, znamenja: ni se izgubil, ker se je znal orientirati po velikem vozu in po soncu; ptice selivke se orientirajo po zvezdah / orientiral se je s kompasom in zemljevidom / tudi v temi se je dobro orientiral // določiti svoj položaj, svoje stališče glede na kaj: dolgo se ni orientiral v gospodarstvu, zunanji politiki / znal se je orientirati v vsakem položaju 2. publ. zgledovati se, ravnati se po kom, čem: njihova politika se orientira po uradni politiki države; založba se je orientirala po bralcih s srednjo izobrazbo 3. publ., z oslabljenim pomenom izraža področje svoje dejavnosti: podjetje se je orientiralo v glavnem na izvoz, iskanje notranjih rezerv; ponekod se je izobraževanje preveč orientiralo v ozko specializacijo orientíran -a -o: sociološko orientiran psiholog; mladina je orientirana proti vojnim pripravam; podjetje, orientirano na predelavo surovin ♦ geom. orientirana daljica daljica, pri kateri je izbrana ena od dveh možnih smeri gibanja po njej, usmerjena daljica ♪
  22.      ós  -í ž (ọ̑) 1. kovinski ali lesen drog, na katerem je kolo: os poči, se zlomi; mazati osi / os gre skozi pesto / sprednja, zadnja os voza // teh. tak drog kot del naprave, stroja: nepremična, središčna os; os motorja / os pri uri 2. navadno s prilastkom umišljena črta, okoli katere se telo vrti: dolžinska, navpična, vodoravna os; zemeljska os / zemlja se vrti okoli svoje osi / os vrtenja // umišljena črta, ki gre skozi sredino predmeta, telesa: glavna, prečna, vzdolžna os stavbe; os cestišča, mostu; os letala 3. navadno s prilastkom umišljena črta, ki jo določa položaj, lega predmetov, objektov: spomenika stojita na isti osi / vpadna os svetlobe 4. knjiž., navadno s prilastkom kar kaj usmerja, zlasti kako dejavnost: družbene razmere so bile os vsega takratnega raziskovanja / doživetje svobode je predstavljalo os njihovega življenja // jedro, središče: os dramskega dogajanja je narodnostno vprašanje; os pogovora 5. zgod., v zvezi os Rim—Berlin politično-vojaška zveza fašističnih držav Italije in Nemčije pred drugo svetovno vojno in med njo: nastanek osi Rim—Berlin ● publ. sile osi Italija, Nemčija, Japonska, združene v politično-vojaški zvezi pred drugo svetovno vojno in med njo ◊ arhit. magistralna os glavna vzdolžna os večje arhitekturne kompozicije; primarna os navadno vzdolžna os, v kateri potekajo glavni konstrukcijski, kompozicijski elementi; sekundarna os navadno prečna os, v kateri potekajo stranski konstrukcijski, kompozicijski elementi; astr. os nebesne krogle okoli katere se nebo navidezno vrti; bot. cvetna os razširjeni vrh cvetnega peclja; glavna os; fiz. glavna os vsaka izmed treh med seboj pravokotnih osi skozi težišče, od katerih eni ustreza največji, drugi pa najmanjši vztrajnostni moment telesa; optična os simetrijska os leče ali ukrivljenega zrcala; skupna simetrijska os leč in zrcal v optičnem sistemu; prosta os okoli katere se vrti sicer prosto vrtljivo telo z nepremičnim težiščem; geom. abscisna os prva os med koordinatnimi osmi pravokotnega koordinatnega sistema; imaginarna os hiperbole premer hiperbole, pravokoten na realno os; koordinatna os; mala, velika os elipse najkrajši, najdaljši premer elipse; ordinatna os druga os med koordinatnimi osmi pravokotnega koordinatnega sistema; realna os hiperbole premer hiperbole na simetrali skozi realni gorišči; simetrijska os premica, glede na katero je geometrijska tvorba simetrična; os parabole premer na simetrali parabole; min. kristalografska os na kristalu, s pomočjo katere se določa lega posameznih kristalnih ploskev; teh. gibka os mirujoča gibka cev z vrtečim se jedrom za prenašanje vrtenja; zool. telesna os hrbtenica in lobanja vretenčarjev; žel. os kolesna dvojica; pogonska os; vodilna os za vodenje lokomotive po tiru; os tira sredina med tirnicama ♪
  23.      osáma  -e ž (ȃ) knjiž. stanje osamljenega; osamljenost: zboleti od osame in žalosti; ekspr. presojati svet iz samozadovoljne osame / obšlo jo je čustvo osame / živeti v osami osamljeno // glagolnik od osamiti; osamitev: osama kužnega bolnika ♪
  24.      osamélost  -i ž (ẹ́) stanje osamelega človeka: osamelost svetilniškega čuvaja; občutek osamelosti; obšel ga je strah pred osamelostjo / preživeti starost v revščini in osamelosti ♪
  25.      osében  -bna -o prid. (ẹ̑) 1. nanašajoč se na oseba 1: osebna privlačnost; osebne značilnosti / osebni dohodek vsota, ki jo zaposleni na določena razdobja prejme za svoje delo; zahtevati od koga osebne podatke; osebna izkaznica izkaznica, ki dokazuje istovetnost osebe 2. ki izhaja iz posameznika, ki je posamezniku lasten: osebni slog pisanja; publ. dati čemu osebno noto / ekspr. to je zelo osebna pripomba // ki ga posameznik opravi sam: osebna propaganda / osebna udeležba pri volitvah 3. nanašajoč se na posameznika kot na zasebnika: to je osebno pismo // usmerjen, naravnan k posamezniku: biti osebni prijatelj koga; to je imel za osebno žalitev; osebno spremstvo spremstvo, ki skrbi za visokega državnika na njegovem potovanju; vabilo je osebno velja samo za osebo, za katero je izdano 4. nanašajoč se na posameznika in ne na družbeno skupnost: a) pripisovati komu osebne motive; osebni in družbeni standard; podrejati osebne koristi javnim; osebne pravice; pesnik je izrazil osebno in narodovo trpljenje; publ. izražam najboljše želje za vašo osebno srečo b) osebna morala; osebno in javno mnenje 5. nanašajoč se na zaposlene v določeni delovni organizaciji; personalen: osebne spremembe v ustanovi; reševanje osebnih zadev 6. namenjen uporabi za posameznike: a) jamarjeva osebna oprema / osebna prtljaga; osebno in posteljno perilo / osebna higiena b) osebni avtomobil; osebni vlak; osebna tehtnica; osebno dvigalo / osebni in tovorni promet 7. ki zadeva človekovo doživljanje, čustvovanje: umakniti se v svoj osebni svet / imeti do česa osebni odnos // ki izraža, izpoveduje tako doživljanje, čustvovanje: roman je avtorjeva osebna izpoved; njegova lirika ni osebna / osebna umetnost 8. ki vsebuje, izraža negativen, neobjektiven odnos do česa: njegova kritika je bila osebna / v polemiki je postal nenavadno oseben 9. nav. ekspr. poudarja pomen svojilnega zaimka, svojilnega pridevnika, pri katerem stoji: to ponižuje moje osebno dostojanstvo; opraviti kaj pod osebnim ravnateljevim nadzorstvom ◊ biol. osebni razvoj organizma spreminjanje organizma od oplojene jajčne celice do smrti; ekon. minimalni osebni dohodek najnižji osebni dohodek, ki se zagotavlja z družbenimi sredstvi vsakemu zaposlenemu; zajamčeni osebni dohodek najnižji osebni dohodek, ki ga zagotavlja delovna organizacija vsakemu zaposlenemu glede na posamezne kategorije delavcev; osebno delo samostojno poklicno delo z lastnimi sredstvi; jur. osebna odgovornost; osebna pokojnina pokojnina, ki jo dobiva zavarovanec iz lastnega zavarovanja; osebna svoboda duhovna in telesna svoboda, ki jo ima človek v določenem družbenem redu; osebno jamstvo jamstvo s svojo osebo ali s celotnim premoženjem; osebno pravo pravo, ki ureja osebnostne pravice fizičnih in pravnih oseb; lingv. osebni zaimek zaimek, ki izraža govorečega, ogovorjenega ali neudeleženega v pogovoru; osebna glagolska oblika oblika, ki zaznamuje osebo, spol, število, naklon in način; osebno ime lastno ime človeka; rel. vera v osebnega boga v boga kot osebno bitje; soc. osebna lastnina lastninska pravica posameznika do stvari, ki niso proizvajalna sredstva; šport. izboljšati osebni rekord; osebna napaka pri košarki nedovoljeno oviranje, odrivanje nasprotnega igralca osébno 1. prislov od oseben: osebno glasovati; na te reči gleda preveč osebno; osebno ga ne poznam, le navidez; pošiljko je treba osebno prevzeti na pošti; denar prinesi osebno sam; osebno užaliti koga; ker se predsednik ne more vsem osebno zahvaliti za čestitke, se zahvaljuje po časopisu; ti stavki zvenijo zelo osebno; velike uspehe ima, osebno pa ni srečen / kot označba na pošiljki osebno 2. nav. ekspr. poudarja, da dejanje opravi osebek, ne kdo drug: osebno bom govoril z njim; sprejel nas je šef osebno; predsednik bo osebno vodil delegacijo / vstopila je direktorjeva tajnica, tovarišica Sonja osebno // izraža, da je trditev omejena na določeno osebo: osebno sem drugačnega mnenja; osebno sem optimist; njemu osebno to ni nič mar; on osebno misli, da ni tako; glede obsega knjige nimam pripomb, osebno pa bi želel lepšo opremo osébni -a -o sam.: pog. miličnik je zahteval od njega osebno zahteval, da pokaže osebno izkaznico; žarg., šport. naš košarkar je moral iz igre zaradi petih osebnih osebnih napak; usklajevanje osebnega in družbenega ♪

   2.037 2.062 2.087 2.112 2.137 2.162 2.187 2.212 2.237 2.262  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA