Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

svečava (1)

1.      svečáva  -e ž (ȃ) star. razsvetljava: ostal je brez svečave in kurjave; slaba svečava / plinska svečava / ob taki svečavi si boš pokvaril oči // svetloba: stene je obsijala medla svečava; svečava zvezd ♪