Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

svat (67-91)


  1.      šéškati  -am in šêškati -am nedov. (ẹ̑; ȇ) 1. ekspr. tepsti, pretepati: šeškati porednega otroka; šeškati z roko, s šibo 2. etn. nepovabljen se udeleževati svatbe: šeškati na svatbah ● nar. ves dan je šeškal v mestu beračil ♪
  2.      šránga  -e ž (ȃ) etn. pregrada poti z namenom, da ženin plača vaškim fantom odkupnino za nevesto, balo: postaviti šrango; svatovski sprevod je šel skozi šrango / plačati šrango odkupnino, ki se zahteva pri taki pregradi poti ● star. šranga pred mostom mitnica ♪
  3.      šumèč  -éča -e prid. (ȅ ẹ́) ki šumi: šumeč potok, slap / šumeči gozdovi; šumeča svilena obleka / šumeči in piskajoči glasovi / ekspr. šumeča množica ∙ ekspr. rad ima šumeče svatbe glasne, hrupne ♦ agr. šumeča pijača pijača, ki ima veliko ogljikovega dioksida šuméče prisl.: voda je šumeče pršela na vse strani; prim. šumeti ♪
  4.      tíh  -a -o prid., tíšji (ȋ í) 1. ki je malo slišen ali neslišen: tih glas, pok; tih pozdrav, smeh, šepet; tiha glasba / tih tek stroja; tiha hoja; streljanje je postajalo vse tišje / ekspr. v temi se plazijo tihi koraki 2. ki s svojim delovanjem povzroča malo hrupa, ropota: tih motor, stroj / tih potok, veter 3. ki s svojim vedenjem, ravnanjem ne povzroča hrupa: družba je postala tiha; otroci so tihi kot miške / konja sta tiha in mirna // ki se zadržano vede, malo govori: njegov oče je tih mož; tiha in ponižna ženska / sprva je bil tih, potem se je razgovoril 4. ki je brez hrupa, ropota: tih prostor, vrt; tiha soba; mesto je postalo tiho / tih večer; tiha noč 5. nav. ekspr. ki se ne izraža z govorjenjem: tih obup; tiha ljubezen; molk ni vedno tiho odobravanje; tiho privoljenje / v osmrtnicah prosimo tihega sožalja 6. pri katerem se ne govori: tihe demonstracije / tiho branje 7. ekspr. ki se dogaja, ne da bi se o tem veliko govorilo, pisalo: tiha reforma, revolucija; tihe spremembe 8. ekspr. ki se dogaja okolici prikrito, neopazno: vdaja se tihemu pijančevanju / mamila vodijo mlade v tihi samomor 9. ekspr. ki je brez vznemirljivih, razburljivih dogodkov; miren: tih dan; tiho življenje / tih spanec / star. odpluli so v tihem vremenu brezvetrnem 10. ekspr. ki se ne pojavlja v izraziti obliki, z veliko intenzivnostjo: tih sijaj; zrak je poln tihih vonjev / tiha eleganca obleke umirjena ● ekspr. zakonca imata tihi teden ne govorita, sta sprta; ekspr. ta človek je tiha voda ne kaže negativnih lastnosti; poroka je bila tiha brez svatovanja; ekspr. tiho pravilo ki se uveljavlja z navado; preg. tiha voda bregove dere na zunaj tih, miren človek je zmožen storiti kaj nepričakovanega ◊ ekon. tihi družabnik kdor vloži kapital v drugo, ne svoje podjetje zaradi udeležbe pri dobičku in izgubi; rel. tiha maša maša brez petja; tiha nedelja predzadnja nedelja pred veliko nočjo; šol. tiha vaja navadno krajša pismena naloga v šoli, s katero se utrjuje, preverja določeno znanje; tiha zaposlitev ali tiho delo samostojno delo učencev pri pouku, pri katerem vsak tiho opravlja svojo nalogo tího prisl.: tiho brati; tiho so šli proti domu; tiho jokati; tiho odpreti vrata; tiho se strinjati s kom; tiho upa, da se bo vse srečno končalo / v povedni rabi: vse je bilo tiho; ves čas so tiho; tiho je kakor v grobu; biti tiho kot miš; kot grožnja ali boš tiho; elipt.: ti pa kar tiho; tiho, nekdo prihaja ∙ ekspr. nikomur ni tiho odgovori na vsako nasprotovanje, vsak izziv; vulg. namesto da bi povedali svoje mnenje, so pa tiho kot riti ga ne povejo ♦ muz. tiho označba za jakost izvajanja piano; zelo tiho označba za jakost izvajanja pianissimo; čedalje tišje označba za jakost izvajanja decrescendo tíhi -a -o sam.: na tiho stopati natiho; ekspr. na tihem pisati pesmi natihem; po tihem jokati potihem ♪
  5.      točáj  -a m (ȃ) 1. gostinski delavec, ki streže gostom pijačo: dela v pivnici kot točaj; točaj v belem suknjiču / priučeni točaj // kdor toči, nataka pijačo: dva od svatov sta bila za točaja 2. zgod., v fevdalizmu visok uslužbenec, navadno na vladarskem dvoru, odgovoren za strežbo s pijačo: stregli so pod nadzorstvom stolnika in točaja // naslov za plemiča: bil je imenovan za dvornega točaja ♪
  6.      ukazováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. izražati voljo, da kdo mora uresničiti kako dejanje: ukazovati otroku, služabniku, vojaku; ukazoval je: ti naredi to, ti pojdi tja; ukazovati in ubogati / dov. nič več ne bom prosil, moraš, ukazujem / zdravnik je ukazoval, kako naj ranjenca dvignejo ∙ zastar. ukazovati na svatbo vabiti // star., v medmetni rabi izraža voljo govorečega, da uresniči ukaz, željo nadrejenega, gosta: kaj ukazujete, vpraša služabnik; pojdi! Kakor ukazujete 2. imeti položaj, ki omogoča izražati tako voljo: kdo tu ukazuje: jaz ali ti; vi, ki ukazujete, recite, naj me izpustijo 3. dajati računalniku, programirani napravi zahtevo, da opravi določeno operacijo: ukazovati računalniku, satelitu 4. ekspr. z določenim dejanjem vplivati na kaj z namenom, da se po volji osebka uresniči kako dejanje, stanje: človek vse bolj ukazuje naravi / srcu ne moreš ukazovati; ni mogel več ukazovati svojim živcem 5. nav. 3. os. izraža nujnost določenega ravnanja, dejanja glede na kaj: dolžnost, vest, zakon tako ukazuje / tako ukazuje varčevanje zahteva ukazujóč -a -e: ukazujoč gib, glas; prisl.: pojdi že, je ukazujoče rekel oče ♪
  7.      vabíti  in vábiti -im nedov. (ȋ á) 1. izražati, sporočati komu željo a) da kam pride, se udeleži česa zlasti zaradi pogostitve: rada prireja večerje in vabi prijatelje; vabiti na svatbo; osebno vabiti / vabiti v goste, svate / vabiti na obisk, počitnice b) da kam pride, se udeleži česa sploh: gledališče vabi tuje igralce; vabiti strokovnjake na kongres; vabiti na predavanje, tekmovanje / vabiti na ples, v gledališče / vabijo ga na zagovor kličejo ♦ jur. vabiti na obravnavo c) naj kaj naredi, dela: vabiti k razpravi, sodelovanju; vabiti na ogled razstave; vabil jih je, naj vstopijo / vabiti jest, pit 2. z glasovi, gibi izražati željo, da se kdo približa: koklja glasno vabi piščance; lovec vabi jelena s trobljenjem na rog / samci vabijo samice 3. ekspr. vzbujati pri kom željo, da kaj naredi, dela: dogodki vabijo pisatelja, da jih popiše; poskočna glasba jo vabi na ples / pisane stojnice so vabile; polne veje vabijo; skale vabijo v zavetje / morje, sonce vabi 4. v krščanskem okolju zvoniti, navadno eno uro pred začetkom verskega obreda, zlasti maše: vabiti k maši ● vabiti k mizi izražati željo, da kdo pride jest, pit, v družbo, ki je pri mizi; ekspr. črički vabijo v trgatev z značilnim oglašanjem naznanjajo, da je grozdje že dozorelo vabèč -éča -e: mahal je z rokami, vabeč ga k sebi; vabeč glas, nasmeh; voda je bila topla in vabeča; prisl.: sonce je vabeče sijalo; vabeče svetel vábljen -a -o: vabljeni gostje / na vabilu predstava, seja bo ob devetnajstih. Vabljeni ♪
  8.      vábljenec  -nca m (á) kdor je kam vabljen: vabljenci so že zbrani; vabljenci na srečanje, svatbo ♪
  9.      vábljenje  -a s (á) glagolnik od vabiti: vabljenje sorodnikov in prijateljev na svatbo / vabljenje na seje / vabljenje živali / vabljenje k maši ♪
  10.      vdáti se  vdám se dov., 2. mn. vdáste se in vdáte se; vdál se (á) 1. zaradi pritiska, delovanja sile prenehati ohranjati trdnost: poskusil je na silo odpreti vrata, toda ključavnica se ni vdala; vrata so se hitro vdala / zaradi preobteženosti se je polica vdala upognila 2. prenehati ohranjati svojo voljo, stališče in začeti delati, živeti v skladu z voljo, stališčem drugega: vdati se prošnji, ukazu / ekspr. pod težo dokazov se je vdal, da je lagal je po nasprotovanju, zanikovanju priznal // navadno v zvezi z v prenehati (notranje) nasprotovati kakemu stanju, položaju in začeti delati, živeti v skladu z razmerami: vdati se v razmere, usodo / nič več se ne pritožuje, se je že kar vdal / v krščanskem okolju vdati se v božjo voljo 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža začetek stanja osebka, kot ga določa samostalnik: ne vdaj se nepotrebni jezi; vdati se obupu in žalosti // izraža začetek dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: vdati se alkoholizmu, brezdelju, sanjarjenju / star. po končanem delu se je vse vdalo petju in veselju / vdati se alkoholu, mamilom 4. prenehati se bojevati in priti pod oblast nasprotnika: po dolgem boju so se vdali / vdati se sovražniku 5. s predčasnim prenehanjem igranja, tekmovanja zaradi premoči nasprotnika priznati svoj poraz: igralec, šahist se je vdal 6. ekspr. ljubezensko se prepustiti partnerju: v ljubezni se mu je vdala; vdala se mu je in spočela ● zastar. imeli so svate, hči se je vdala se je poročila, omožila; star. konec februarja se je mraz nekoliko vdal je popustil vdán -a -o 1. deležnik od vdati se: biti vdan v usodo; postati vdan pijači; vdano prenašanje trpljenja 2. ki čuti veliko čustveno naklonjenost in spoštovanje do koga, združeno s pripravljenostjo upoštevati njegovo voljo, potrebe, želje: ljubiti koga in mu biti vdan; bila mu je zvesta in vdana žena; biti komu pretirano, ekspr. slepo vdan; ekspr. bila mu je iz srca, od srca vdana / kot vljudnostna fraza na koncu pisma Te (te) pozdravlja Tvoj (tvoj) vdani prijatelj // ki vsebuje, izraža tako čustvo: vdan nasmeh, pogled; boječe, otroško vdan / vdana ljubezen; pesem izraža vdano občudovanje 3. ki nesebično in zvesto dela za dobro koga: vdani pomočniki, uslužbenci 4. ekspr. ki se trudi za dosego tega, kar izraža določilo: biti pretirano vdan redu; bila je vdana modi in posnemanju tujega / biti vdan plemenitim, človekoljubnim idealom; prisl.: vdano prenašati trpljenje ♪
  11.      vesél  -a -o [eu̯] prid., veseléjši (ẹ̑) 1. ki je v stanju veselja: skupina veselih otrok; od tistega dne ni bil več vesel; vesel je prepeval in vriskal; vesel je bil, da bi plesal; vesela družba ni hotela domov / evfem. ponoči ste bili malo preveč veseli hrupni // ki je večkrat, rad v stanju veselja: tod živijo veseli ljudje; bil je vesel otrok / človek vesele narave / veseli Dolenjci / veselo mesto mesto z bogatim zabavnim življenjem // ki izraža, kaže veselje: veseli glasovi otrok; vesel pogled, smeh; veselo petje, ukanje 2. v povedni rabi ki občuti veselje, zadovoljstvo ob čem a) z rodilnikom: vesel je bil darila, pozdravov; otroško je vesel pohvale; zelo je vesel smuči / vesel je bil gostov bili so mu dobrodošli / ta človek je vesel življenja rad živi b) z odvisnim stavkom: bil je vesel, da ga je našel; vesel je, kadar se more z njim pogovoriti / vesel bodi, da si zdrav zadovoljen; vesel mora biti, da ima kaj jesti; vesel je, če lahko komu pokaže svojo zbirko rad jo pokaže 3. ki povzroča veselje, zadovoljstvo: vesel spomin; sporočiti veselo novico; pogovarjati se vesele reči / vzeti kaj z vesele strani // poln veselja, prijetnega: to so bili veseli časi; imel je veselo mladost; čaka ga vesela prihodnost / vesela zabava; pokvariti veselo razpoloženje / kot voščilo želimo vam vesele praznike // ki je zabavne, lahkotne vsebine: vesele pesmi; vesela zgodba / vesele besede 4. ekspr. lahkotno se premikajoč, živahen: veseli metuljčki; vesele ribice / veseli oblaki, studenci; veseli plameni / stopati z veselim korakom 5. ekspr. svetle barve, živo pisan: veseli puloverji; veselo cvetje na oknih; griči z veselim zelenjem oklepajo dolino / plašči veselih barv // svetel, bleščeč: vesela mesečina; veselo junijsko sonce 6. z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se nanaša: praznovati veseli pust; minila je vesela mladost; prišla je vesela pomlad; z veselim upanjem obrezovati trto ● ekspr. pripravljati se za veseli dan poroko, svatbo; ekspr. čestitati za veseli dogodek rojstvo otroka; zastar. napisal je dve veseli igri veseloigri; knjiž. veselo oznanilo evangelij; star. to mu je dal iz veselega srca rad; veselega človeka ima še bog rad veseli, dobrovoljni ljudje so zelo priljubljeni vesélo prislov od vesel: veselo skakati, se smejati; veselo žareče oči // v povedni rabi izraža veselo razpoloženje: pri sosedovih bo zvečer veselo; ni tako veselo, kot se zdi ● star. veselo je gledati ljudi, kako plešejo prijetno; veselo mi je postalo pri duši občutil sem zadovoljstvo veséli -a -o sam.: tudi najbolj veseli so utihnili; povej kakšno veselo šalo; pog. zapojmo eno veselo veselo pesem ♪
  12.      voglár  -ja m (á) etn. fant, prijatelj, ki se nepovabljen udeleži svatbe: pred hišo so se zbrali voglarji ♪
  13.      vogláriti  -im nedov. (á ȃ) 1. nar. fantovati, vasovati: fant že dolgo voglari pod dekletovim oknom 2. etn. nepovabljen se udeleževati svatbe: fantje so prišli voglarit ● star. kod si voglaril vso noč hodil, bil ♪
  14.      vrískanje  tudi vriskánje -a s (í; ȃ) glagolnik od vriskati: izražati veselje z vriskanjem; vriskanje svatov / vriskanje nad doseženimi cilji ♪
  15.      vŕl  -a -o [vru̯] prid., vŕlejši (r̄ ŕ) 1. knjiž. ki ima moralno, značajsko pozitivne lastnosti; pošten, vreden spoštovanja: vrl človek ne živi za sebe / v nagovoru vrli meščani, rojaki / z vrlim vedenjem izkazati se vrednega naklonjenosti // ki ima pozitivne lastnosti, značilnosti koga sploh; prizadeven, vreden hvale: red in čistoča sta pričali o vrli gospodinji / vrl pes ranjenega gospodarja ni zapustil / biti vrl v boju dober, pogumen 2. zastar. dober, lep: obleči najvrlejše oblačilo / to je vrl dokaz, da je odkrit človek / prirediti vrlo svatbo veliko, razkošno 3. nar. vzhodno priden: če boš vrl, dobiš nagrado vŕlo prisl.: vrlo se držati ♪
  16.      zadréga  -e ž (ẹ̑) 1. položaj, ko je komu nerodno, neprijetno in ne ve, kaj bi storil: pomagati komu iz zadrege; spraviti koga v zadrego; izhod iz zadrege / v zadregi se je zasmejal / za odgovor ni nikoli v zadregi; bil je v zadregi, kam naj se postavi / ekspr. denarne zadrege pomanjkanje denarja 2. neprijeten občutek koga, ki mu je nerodno, neprijetno in ne ve, kaj bi storil: obšla ga je zadrega; premagati, prikriti zadrego / brez zadrege pripovedovati o sebi ● nar. gorenjsko dnevi pred svatbo so minili v zadregi časovni stiski; nar. gorenjsko le kakšno zadrego imate, da že odhajate kaj se vam tako mudi ♪
  17.      zagósti  -gódem dov., nam. zagóst in zagòst (ọ́) 1. star. zaigrati, zlasti na godalo: godci so zagodli, svati zaplesali; zagodel je veselo pesem / zagosti na gosli 2. ekspr. z ne preveč glasnim govorjenjem izraziti nejevoljo, nesoglasje: ob naročilu je jezno zagodel / umakni se, je nestrpno zagodel 3. oglasiti se z zadovoljnim, brundanju podobnim glasom: maček je zadovoljno zagodel / ekspr. kako je tu prijetno, je zaspano zagodel 4. ekspr., z dajalnikom povzročiti težave z neprimernim vedenjem ali ravnanjem: grdo stvar mu je zagodel; pošteno so jim zagodli / pog. zagosti jo komu povzročiti nevšečnost, neprijetnost ♪
  18.      zapléčevati  -ujem in zaplečeváti -újem nedov. (ẹ́; á ȗ) 1. etn. nepovabljen se udeleževati svatbe: fantje so šli na svatbo zaplečevat 2. žarg. prisostvovati igri s kartami, šahovski igri, posegajoč vanjo navadno z nezaželenimi pripombami, nasveti: zaplečevati pri šahu ♪
  19.      zapléčnik  -a m (ẹ̑) 1. etn. fant, prijatelj, ki se nepovabljen udeleži svatbe: na svatbo so prišli tudi zaplečniki 2. žarg. kdor prisostvuje igri s kartami, šahovski igri, posegajoč vanjo navadno z nezaželenimi pripombami, nasveti: za tekmovalci so stali zaplečniki in se vmešavali v igro ♪
  20.      zaúkati  -am dov. (ū) 1. oglasiti se z visokimi, močnimi, u-ju podobnimi glasovi, izražajoč veselje, razigranost: fant je zaukal; svati so zaukali / glasno zaukati 2. oglasiti se z u-ju podobnim glasom: čuk, sova zauka ♪
  21.      zdravíca  -e ž (í) slovesne besede, izrečene ob nazdravljanju: izreči zdravico; slavljenec je odgovoril na zdravico / (na)piti zdravico // pesem, ki se poje ob nazdravljanju: svati so ženinu in nevesti zapeli zdravico ♪
  22.      ženítba  -e ž (ȋ) zastar. ženitev: hiteti z ženitbo / povabiti koga na ženitbo ženitovanje, svatbo ♪
  23.      ženítben  -a -o prid. (ȋ) knjiž. ženiten: ženitbeni oglasi / ženitbeni običaji ženitovanjski, svatbeni ♪
  24.      ženitnína  -e ž (ȋ) star. ženitovanje, svatba: povabiti koga na ženitnino; skromna ženitnina ♪
  25.      ženitovánjski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na ženitovanje: ženitovanjski običaji / ženitovanjski sprevod / ženitovanjska gostija ♦ etn. ženitovanjska pogača boljši, navadno maslen kruh, okrašen s cvetjem in svečami, ki se na koncu svatbe razdeli svatom ♪

   1 17 42 67



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA