Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

surovo (76-77)


  1.      živína  -e ž (í) 1. navadno večje domače živali, ki se redijo, vzrejajo zaradi gospodarskih koristi, zlasti govedo: živina muka, se pase; skidati živini; gojiti, rediti živino; krmiti, napajati živino; lepa, suha živina; čreda živine; imeti dvajset glav živine; trgovina z živino; živina in ovce; dela, gara, trudi se kot (črna) živina zelo, hudo; pije kot živina zelo, veliko; ravnati s kom kot z živino zelo surovo / klavna, mlečna, plemenska živina; pašna, vprežna živina; rogata živina govedo; tovorna živina konji, mule, osli / goveja živina / ekspr. te rastlinske uši so domača živina mravelj ∙ šalj. ščetinasta živina prašiči 2. nizko nasilen, surov človek: ta živina jo je pretepel / kot psovka ti prekleta živina, pusti ga 3. ekspr., navadno s prilastkom kdor ima pomembnejši družbeni položaj: spoznal je vse živine te ustanove; biti pomembna, velika, vplivna živina / ministrska, politična živina ♪
  2.      živínstvo  -a s (ȋ) 1. knjiž. surovost: potrlo ga je, ko je videl toliko živinstva / on je utelešeno živinstvo 2. zastar. živinoreja: živinstvo in sadjarstvo ♪

   1 26 51 76



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA