Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
surovo (53-77)
- ravnáti -ám nedov. (á ȃ) 1. delati ravno: ravnati žeblje, žico; upognjeni listi koruze so se začeli ravnati / zadaj za hišo so z buldožerjem ravnali zemljo; kar naprej si je ravnala gube na obleki / ravnala je perilo in ga dajala v omaro zlagala // delati, da pride kaj v naraven, pravilen položaj: ravnati komu izpahnjeno nogo 2. s prislovom kazati do česa določen odnos, ki se izraža zlasti v dejanjih: ne ravnaj tako s knjigami; ljubeznivo, prijazno, surovo ravnati s kom; ekspr. ravnati s kom v rokavicah obzirno, previdno; ravnati s čim kot svinja z mehom grdo, malomarno / vedel je, kako mora ravnati ob nesreči; na tvojem mestu bi ravnal drugače; ravnati po pameti, proti volji drugih; ravnal je pravilno, po svoje / ravna v skladu s predpisi / ravnati po pogodbi 3. v zvezi z z delati s čim tako, da opravlja svojo vlogo, da se dosega določen namen: naučil ga je
ravnati s kompasom, puško; ne zna ravnati s temi stroji / ne zna ravnati s konji; negospodarno ravnati z odpadki, surovinami / slabo ravna z denarjem; previdno ravnaj z ognjem, da ne bo požara 4. star. voditi, usmerjati: ravnati vole, voz / ravnati koga na pravo pot / pogovor so ravnale ženske 5. star. voditi, biti vodja: postavljanje mlaja je ravnal oče / to kmetijo ravna preudaren gospodar ● ekspr. ravnati komu s palico kosti tepsti ga; star. gospodinja je ravnala večerjo pripravljala ravnáti se 1. v zvezi s po imeti za vodilo pravilnosti svoje dejavnosti dejavnost osebe, stvari, ki jo izraža dopolnilo: zmeraj se je ravnal po drugih; ladje v konvoju naj se ravnajo po prvi ladji / njihova politika se ravna po uradni 2. v zvezi s po delati, vesti se v skladu s tem, kar izraža dopolnilo: ravnati se po navodilih, ukazih; ravnati se po vremenu 3. star., v zvezi z z primerjati se, enačiti se: ona se ne more ravnati s teboj; njena obleka se
po kroju ravna z najlepšimi na reviji / ded se je pri košnji ravnal z vnuki tekmoval z njimi 4. star., s prislovnim določilom pripravljati se na odhod, odpravljati se: že navsezgodaj se je ravnala od doma, k prijateljem / ravnal se je na boj, na vojsko ● zastar. ozka cesta se ravna v gozd pelje, vodi; zastar. živina se jim dobro ravna uspeva; zastar. ravna se oblastno vede se ◊ lingv. pridevniške besede se ravnajo po samostalniku imajo enak spol, sklon in število kot samostalnik, s katerim se vežejo; voj. na desno, na levo ravnaj se izraža povelje, naj se vojaki, osebe ob obratu glave na desno, na levo postavijo, poravnajo v čim bolj ravno vrsto ♪
- razcvréti -cvrèm dov., razcvŕl (ẹ́ ȅ) raztopiti maščobo: razcvreti surovo maslo, mast ♪
- razklejíti -ím tudi razkléjiti -im dov., razkléjil (ȋ í; ẹ̑) odstraniti lepljive, klejaste snovi iz česa: razklejiti kosti ♦ les. razklejiti spah odstraniti iz njega klej; tekst. razklejiti surovo svilo degumirati ♪
- sádje -a s (á) 1. več sadov, sadovi: sadje se medi, zori; obirati, prebirati, skladiščiti sadje; črvivo, gnilo, kislo, nezrelo sadje; kuhano, surovo, sveže sadje; predelava sadja v mošt; gajbica za sadje; hladilnica, stiskalnica, sušilnica za sadje; sadje in zelenjava / konzervirati, sušiti, vkuhavati, vlagati sadje / kosmulja, ribez in drugo jagodičasto sadje; jesensko, poletno, zgodnje sadje; južno sadje ki uspeva v južnejših, toplejših krajih; koščičasto, pečkato sadje; moknato sadje izsušeno, krhko (zaradi prezrelosti); namizno sadje ki je boljše, izbrane vrste; suho sadje celo ali narezano posušeno sadje; madeži od sadja ♦ agr. lupinasto sadje ki ima trd, suh ovoj; gastr. kandirano sadje prepojeno z gosto sladkorno raztopino 2. sadno drevje: po nižinah je sadje že odcvetelo; sadje je dobro obrodilo; po toči si sadje dolgo ni opomoglo ♪
- sékanica -e ž (ẹ̑) gastr. drobno sesekljano ali zmleto, navadno surovo meso z različnimi začimbami: sekanica iz govejega, svinjskega mesa; sekanica za tatarski biftek // omaka iz takega mesa: delati sekanico ◊ les. na obeh koncih odsekana oblica; enakomerno nasekani koščki lesa za pridobivanje celuloze, lesovine; sekanec ♪
- síla -e ž (í) 1. kar ni telo in premaguje vztrajanje telesa v določenem položaju, stanju: na podlago, predmet deluje sila; izračunati, meriti silo; zaradi velike sile se telo deformira ali se začne gibati; smer sile / drobilna, pogonska, zaviralna sila; kemična, magnetna, parna sila 2. kar je povzročeno z delovanjem osebka na koga ali kaj z namenom premagati nasprotovanje, ovire: upreti se sili / ker pijanec ni hotel iti ven, so uporabili silo / odpraviti silo v odnosih med ljudmi; s silo nič ne dosežeš; ekspr. napasti koga s surovo silo / na silo delati na silo; na silo odpreti; na silo se smehljati proti lastni volji // nav. ekspr., v zvezi delati, storiti komu silo siliti, prisiljevati koga: ne delaj človeku sile / delati silo jeziku / evfem. storiti ženski silo posiliti jo; knjiž. grozil je, da si bo storil silo da bo naredil samomor 3. telesna ali
duševna sposobnost za premagovanje vztrajanja koga ali česa v določenem stanju, položaju: v organizaciji, tovarni so znali izkoristiti sile mladih; ob tem dogodku je spoznal svojo silo / duševne, telesne sile; spoznavne, ustvarjalne sile; življenjske sile mu pešajo / napeti, uporabiti vse svoje sile, da bi se skala premaknila / delati s podvojeno silo; z vso silo je zamahnil; ranjenec se je z zadnjimi silami privlekel do hiše močmi / publ. meriti svoje sile s silami drugih tekmovati, kosati se z drugimi 4. značilnost česa glede na premagovanje vztrajanja koga ali česa drugega v določenem položaju, stanju: reka nima več prejšnje sile; sila udarca ga je spravila na tla; izkoriščati silo vetra / sila spomina, strasti, volje; sila zgleda moč / boj se je nadaljeval z nezmanjšano silo silovitostjo, jakostjo 5. nav. mn., s prilastkom ljudje, organizirana skupina, sposobna premagovati nasprotovanje, ovire: pomembna zmaga naprednih, revolucionarnih, socialističnih sil;
sile, ki želijo vojno / ekspr. na delu so mračne sile; organizirane, publ. subjektivne sile; delavski razred kot vodilna sila // ljudje, organizirana skupina, sposobna fizično, z orožjem nastopati proti nasprotniku: poslati v boj nove sile; obrambne, partizanske sile; sile četrte divizije so napad odbile / letalske, pehotne sile; sile Združenih narodov; publ. sile reda milica, vojska / policijske, vojaške sile 6. nav. mn., s prilastkom država, družbena skupnost, sposobna premagovati nasprotovanje, ovire: evropske, kolonialne sile / publ. spopad med jedrskimi silami državami, ki imajo jedrsko orožje; sporazum velikih sil / država je postala pomembna pomorska sila 7. navadno s prilastkom kar premaguje vztrajanje koga v določenem položaju, stanju: ljubezen je nepremagljiva sila; neznana sila ga je vlekla k oknu // v zvezi gonilna sila kar povzroča, pospešuje kako dogajanje ali delovanje: ljubezen je gonilna sila njegovega ustvarjanja / on je gonilna sila
društva 8. nav. mn., s prilastkom pojavi, dejstva, kot jih nakazuje prilastek, glede na sposobnost premagovati vztrajanje koga ali česa v določenem položaju, stanju: besnenje elementarnih, naravnih sil / v krščanstvu nadnaravne, peklenske sile 9. zelo neugodno, težko stanje, ki zahteva nujno posredovanje, pomoč: sila je velika, pohitimo; če bo sila, pokličite dežurnega / hraniti denar za hudo silo; predlagana rešitev je samo izhod v sili / knjiž. v smrtni sili stiski, nevarnosti; klic v sili radijsko sporočilo o nujni prisotnosti koga kje 10. pog., v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža, da komu kje ni (preveč) hudo, težko: ali ti je pri nas kakšna sila; ni mi sile, pa vendar želim oditi; sile vam ni moglo biti, saj ste bili siti in na toplem / iron. ravno sila ti je bila to narediti ni ti bilo treba tega narediti 11. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi ni sile izraža omejitev povedanega na majhno, nepomembno stopnjo, količino:
slišati je, da je bolan. Oh, ni sile / boš veliko zaslužil? Ne bo sile 12. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi za silo izraža stopnjo ali mero, ki zadostuje, čeprav s težavami, za uresničitev dejanja, stanja: za silo govori angleško, nemško; za silo sem se ogrel / kako se imaš? Za silo gre / za prvo silo smo preskrbljeni 13. v prislovni rabi, v zvezi po vsej sili izraža prizadevanje uresničiti dejanje ne glede na nasprotovanje, ovire: po vsej sili hoče ven / rad bi po vsej sili uspel 14. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi od sile izraža visoko stopnjo, količino: od sile natančen človek / imeti od sile opravkov / v povedni rabi ta človek je od sile zelo sposoben, iznajdljiv; zelo neprijeten, nesramen // v povedni rabi izraža nejevoljo, jezo: to je pa že od sile: kadar pridem, ga ni ● ekspr. ti si pa sila zelo sposoben, iznajdljiv; delovna sila publ. v rudniku so zmanjševali delovno silo število delavcev; pomanjkanje delovne sile za delo
sposobnih ljudi; publ. predstavniki sedme sile novinarji, poročevalci; pog. kaj pa naenkrat taka sila, ostanite še malo kaj se vam tako mudi; publ. sile osi Italija, Nemčija, Japonska, združene v politično-vojaški zvezi pred drugo svetovno vojno in med njo; publ. narediti kaj po sili razmer ker ni (bilo) druge izbire; publ. pri pogajanjih nekatere države še vedno nastopajo s pozicij sile uveljavljajo svojo gospodarsko, vojaško premoč; ekspr. sila je za delo težko ga je dobiti; preg. sila kola lomi v sili je treba storiti marsikaj, kar se sicer ne bi storilo; preg. v sili še hudič muhe žre v sili se je treba zadovoljiti s tistim, kar je mogoče dobiti ◊ agr. zakol v sili zakol zaradi nevarnosti, da žival pogine ali da nastane gospodarska škoda; ekon. produktivne ali proizvajalne sile celota delovne sile in proizvajalnih sredstev; elektr. pritezna sila ki povzroči delovanje releja ali pritegnitev kotve magneta; fiz. sila količina, ki
izraža delovanje telesa na telo; razstaviti silo na komponente; centrifugalna ali sredobežna sila; centripetalna ali sredotežna sila; jedrske sile ki delujejo med protoni in nevtroni; odbojna, oviralna, privlačna sila; sila trenja s katero deluje podlaga na gibajoče se telo in katere smer je vzporedna s stično ravnino; dvojica ali par sil dve enako veliki in nasprotni sili, ki ne delujeta na isti premici; paralelogram sil paralelogram, s katerim se sestavljajo sile ali se razstavlja sila; premica sile premica, na kateri deluje sila z danim prijemališčem; geol. eksogene sile ki imajo svoj izvor zunaj zemeljske oble; endogene sile ki imajo svoj izvor v zemeljski obli; jur. skrajna sila stanje, ko je kdo ogrožen brez lastne krivde in se brani sam ali ga brani kdo drug; višja sila nepredvidljiv in neodvrnljiv, nepričakovan zunanji dogodek; kem. molekulske sile privlačne sile, ki delujejo med molekulami; teh. osna sila v smeri osi predmeta, stroja;
potisna, vlečna sila; voj. oborožene sile kopenska vojska, vojna mornarica, vojno letalstvo in teritorialna obramba kot organ državne varnosti; živa sila za boj usposobljeni ljudje; prim. posili ♪
- sírotkin -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na sírotko: sirotkina rumeno zelenkasta barva / sirotkine juhe, omake ♦ agr. sirotkino surovo maslo surovo maslo, izdelano iz smetane, posnete s sirotke ♪
- skrílavec -vca m (í) kamnina, sestavljena iz kremena in drugih rudnin, ki se zaradi plastnate strukture kolje v plošče: to gorovje je iz skrilavca; kjer je hudournik odnesel prst, se je pokazal modrikasto siv, temno siv skrilavec; vrtati skozi sklade skrilavca / gradbena industrija izkorišča različne apnence in skrilavce / strešni skrilavec ∙ redko stara, še s skrilavci pokrita cerkvica s skrilmi ♦ petr. glinasti ali glineni skrilavci ki vsebujejo veliko gline, se popolno, lepo koljejo v plošče in se uporabljajo zlasti za kritino; oljni skrilavci ki vsebujejo (surovo) nafto; sljudni skrilavec metamorfna kamnina, sestavljena v glavnem iz sljude in kremena; blestnik ♪
- sódček -čka m (ọ́) 1. manjšalnica od sod: sodčki so se hitro praznili; sodček piva, vina; sodček za vodo; sodček z žganjem; biti okrogel kot sodček debel / izpili so ves sodček ∙ ekspr. sodček ga ovira pri delu trebuh; ekspr. v nekaj letih je postala pravi sodček zelo debela ♦ aer. letalska figura, pri kateri se letalo obrne za 360° okrog vzdolžne osi v vodoravnem letu 2. v nekaterih deželah prostorninska mera za surovo nafto, približno 160 l: v tej arabski državi načrpajo dnevno milijon sodčkov nafte ♪
- strojílo -a s (í) usnj. rastlinska ali sintetična snov, ki predela surovo živalsko kožo v usnje: izdelovati strojila; pridobivati strojilo iz lubja; obdelovati kože s strojili / kromovo strojilo raztopina kromovega bazičnega sulfata; mineralno strojilo za mineralno strojenje; rastlinsko strojilo ♪
- strojíti -ím tudi strojíti strójim nedov. (ȋ í; ȋ ọ́) usnj. obdelovati surovo živalsko kožo s strojili: strojiti kožo; strojiti z rastlinskimi strojili / strojiti usnje / strojiti na irh ∙ ekspr. doma so mu večkrat strojili kožo ga tepli strojèn -êna -o tudi strójen -a -o: strojena koža; strojeno usnje; strojen s čreslom ♪
- suròv -óva -o prid., suróvejši (ȍ ọ̑) 1. ki je v naravnem stanju in ni obdelan, očiščen: surovi baker; surovi diamant; surova nafta / surovi opij v kepice strjen izcedek iz glavic vrtnega maka kot surovina za to mamilo; surova guma kavčuk; surova drva neposušena 2. ki ni (popolnoma) kuhan, pečen: krompir je še surov; surovo jajce, meso / surova hrana / surovo maslo maslo, ki se pridobi neposredno iz smetane 3. ki ni dokončno izdelan, obdelan: surova tkanina; stavba v surovem stanju / surov zid neometan / ekspr.: ti podatki so surovi; surovo gradivo 4. ki v odnosu do ljudi, živali na žaljiv, nasilen način kaže svoje negativne lastnosti: surov človek / bil je surov z njo // ki izraža, kaže lastnosti takega človeka: surove poteze obraza / surov glas; surove besede; surovo govorjenje / surovi
udarci; surovo zasliševanje / ekspr.: surovi časi; svet je surov 5. ekspr. zaradi svojih naravnih lastnosti za človeka zelo neugoden, težek: surovo podnebje / surova resničnost ◊ agr. surovi sladkor neprečiščen sladkor rumenkasto rjave barve; les. surovi lesni ocet polizdelek pri suhi destilaciji lesa; metal. surovo železo železo, ki pride iz plavža; num. surova teža skupna teža jedra in primesi novca; tekst. surova preja preja, spredena iz neobdelanih vlaken; surovo bombažno platno platno, ki ni oplemeniteno; surova svila svila, ki ni degumirana; tkanina iz te svile; usnj. surova koža koža, ki še ni strojena suróvo prisl.: surovo ravnati; surovo obtesan ploh; sam.: pojesti kaj surovega; delo je v surovem gotovo ♪
- svét -a -o prid., svetéjši (ẹ̑ ẹ́) 1. rel. zaradi popolnosti vreden češčenja: Bog je svet / sveti [sv.] Duh tretja božja oseba; sveta družina Jezus, Marija in sv. Jožef / sveta brata Ciril in Metod // ki je v zvezi z Bogom, svetniki, verskimi obredi: sveti kraji; sveti ostanki relikvije; sveta pesem, podoba; poljubiti sveta tla / (sveti) krst prvi od sedmih zakramentov katoliške cerkve; sveti oče papež; (sveti) sinod v pravoslavni cerkvi najvišji kolektivni upravni, izvršni organ; (sveta) maša; sveto leto navadno vsako petindvajseto leto, namenjeno verski prenovi, poglobitvi; sveto olje blagoslovljeno olivno olje, ki se uporablja za maziljenje, zlasti bolnikov; sveto rešnje telo tretji od sedmih zakramentov katoliške cerkve 2. v zvezi sveto pismo temeljna knjiga krščanske vere in delno židovske vere: brati, razlagati sveto pismo / sveto pismo nove, stare zaveze 3. ki se
časti kot božansko bitje, bog: sveti bik, hrošč; sveti hrast; indijske svete krave // ki je v zvezi z bogovi, kultom, verskimi obredi: sveti kamen; jezik svetih knjig / sveta gora Olimp; romati v sveto mesto v Meko / sveto število 4. ekspr. ki v najvišji meri obvladuje negativna nagnjenja in si prizadeva delati dobro: bil je svet in pobožen mož / njegovo življenje je bilo sveto / delati se svetega 5. ekspr., v povedni rabi ki ima za koga zelo veliko vrednost zaradi svoje povezanosti s čim zelo cenjenim, ljubljenim: ta kraj je zanj svet; zakon jim je bil svet in nedotakljiv; izgubil je vse, kar mu je bilo sveto 6. ekspr. ki se pojavlja v veliki stopnji: sveti mir; bližal se je s svetim strahom zelo spoštljivo; obšla ga je sveta groza; sveto spoštovanje // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: to je naša sveta dolžnost, pravica; sveta resnica / sveta vojna proti fašizmu upravičena / kot vzklik o sveta preproščina ●
ekspr. vidita se na (vsake) svete čase malokdaj, poredkoma; v krščanskem okolju (sveti) križ božji, pa začnimo izraža prošnjo za uspeh pri delu; šalj. dolg ti bo plačal o svetem nikoli nikoli; ekspr. ob taki surovosti ga je popadla sveta jeza pokazal je upravičeno ogorčenje, odpor; sveta noč v krščanstvu noč pred božičem; ekspr. sveta nebesa, kako je lepo izraža začudenje, navdušenje; ekspr. nič mu ni sveto pri svojem ravnanju nima pomislekov ◊ med. svetega Vida ples živčna bolezen z nehotenimi sunkovitimi gibi, podobnimi gibom pri plesu; zgod. sveta aliansa ali sveta zveza zveza Rusije, Prusije in Avstrije leta 1815 proti revolucionarnim gibanjem; zool. sveti ibis tropska ali subtropska močvirska ptica z belim perjem, Threskiornis aethiopica svéto stil. svetó prisl.: sveto obljubiti, trditi, verjeti; sveto živeti; biti sveto prepričan ∙ ekspr. za sveto ne bi mogel tega reči z vso gotovostjo svéti -a -o
sam.: vsi svêti in vsi svéti v krščanskem okolju praznik vseh svetnikov 1. novembra; družina je zanjo nekaj svetega ♦ rel. Najsvetejše posvečena hostija, sveto rešnje telo ♪
- uméšati tudi umešáti -am dov. (ẹ́ á ẹ́) z mešanjem, med mešanjem dodati kaki snovi še kaj: umešati kvas v moko; surovo maslo umešati s sladkorjem; vse sestavine gladko umešamo / umešati testo uméšan -a -o: jed iz umešanega testa ♪
- ustrojíti -ím tudi ustrojíti ustrójim dov., ustrójil tudi ustrôjil (ȋ í; ȋ ọ́) usnj. obdelati surovo živalsko kožo s strojili: ustrojiti kožo / ustrojiti usnje ● ekspr. trpljenje človeka ustroji ga naredi neobčutljivega, utrjenega; ekspr. temu so pošteno ustrojili hrbet, kožo ga zelo pretepli; ga naredili pohlevnega; ekspr. s tem si je precej ustrojil roke utrdil ustrojèn -êna -o tudi ustrójen -a -o: ustrojena koža; ustrojeno usnje za čevlje ∙ ekspr. imel je ustrojen obraz obraz s trdimi potezami; ekspr. ta zgodba je ustrojena čisto po njegovi koži zgodba je taka, da ustreza njegovim sposobnostim, značaju ♪
- užívati -am nedov. (í) 1. prejemati hrano, tekočino v telo skozi usta: bolnik naj uživa lahko hrano in čim več tekočine; uživati krompir, zelenjavo; to se uživa tudi surovo / uživati mamila; uživati tablete, zdravila 2. uporabljati kaj za zadovoljevanje svojih potreb: uživati bogastvo, premoženje / ekspr. uživati sadove svojega dela 3. jur. služnostno uporabljati tujo stvar in jo gospodarsko izkoriščati: uživati gozd, hišo, zemljišče 4. kot upravičenec dobivati, prejemati kaj: uživati visoke dohodke; uživati pokojnino, štipendijo // kot upravičenec imeti kaj, zlasti ugodnega, zaželenega: uživati avtonomijo; uživati olajšave, prednosti; uživati enake pravice kot drugi ♦ jur. uživati imuniteto imeti jo priznano 5. biti deležen česa, zlasti ugodnega, zaželenega: uživati gostoljubnost, hvaležnost, podporo, zaupanje koga / ekspr. vesel sem, da spet uživam vašo
družbo da sem spet v vaši družbi / uživati dobro ime; uživati sloves dobrega gospodarja 6. živeti tako, da se doživlja telesno, duševno ugodje: mi sedimo samo doma, sosedovi pa znajo uživati; užival je, dokler je bil mlad / uživati mladost, življenje 7. doživljati, čutiti telesno, duševno ugodje: uživati nad lastnimi domislicami; uživati ob kajenju, v kajenju; uživati pri mučenju; zelo uživa v vodi / čutno, estetsko, spolno uživati // ob zaznavanju, sprejemanju česa doživljati, čutiti telesno, duševno ugodje: uživati lepoto, naravo; umolknili so in uživali čudovit razgled / uživati umetnino // biti deležen stanja, kot ga izraža določilo: uživati mir, srečo, udobje / uživati oddih, počitnice ● on že uživa plačilo v nebesih v krščanskem okolju je že umrl kot dober, pošten človek; še zmeraj uživa prostost, svobodo je prost, svoboden; živi na prostosti, svobodi uživáje: molčali so, uživaje dobro kosilo uživajóč -a -e: veselo peti, uživajoč v jasnem jutru;
uživajoč pogled užívan -a -o: v teh krajih je vino prepogosto uživano ♪
- zadržánje -a s (ȃ) 1. glagolnik od zadržati: zadržanje premika / zadržanje odločbe / zadržanje učencev po pouku / brez zadržanja v mestu se je napotil dalje / dostojanstveno zadržanje v nesreči; neprijazno zadržanje do koga, proti komu / politično zadržanje 2. star. vedenje: lepo, surovo zadržanje / dobiti slabo oceno v zadržanju ♪
- zagovédnost -i ž (ẹ̑) slabš. nerodnost, surovost: očitati komu zagovednost / izreči, storiti kako zagovednost ♪
- zrcalovína -e ž (í) metal. 1. bron srebrno bele barve z visokim sijajem za izdelavo zrcal: nanašati zrcalovino na steklo 2. surovo železo z veliko mangana ♪
- zverínskost -i ž (ȋ) ekspr. velika surovost, okrutnost: zločinskost in zverinskost ♪
- zverínstvo -a s (ȋ) ekspr. zelo surovo, okrutno dejanje: delati zverinstva; znan je po svojih zverinstvih nad ženskami; sovražnikova zverinstva na zasedenem ozemlju ♪
- zvérski -a -o prid. (ẹ̑) 1. nanašajoč se na zveri: zverski gon; zversko zobovje / zversko prebivališče 2. ekspr. zelo surov, okruten: zverski človek / zversko dejanje / zverska krutost, surovost zelo velika ♪
- želézo -a s (ẹ́) najbolj razširjena težka kovina srebrno bele barve: pridobivati železo; rja razjeda železo; taliti železo; krhko, lomljivo, trdo železo; vroče železo; livarna železa; zlitine železa in drugih kovin; predmeti iz železa; ekspr. tega pa ne bo vzdržal, saj ni iz železa; železo in jeklo / kovati, piliti, stružiti, valjati železo / lito železo oblikovano z ulivanjem v forme; z višjim odstotkom ogljika za ulivanje // pog. železen predmet: udaril ga je z železom; z razbeljenim železom vžigati znamenja // predmeti, izdelki iz železa: topot konj se je mešal z žvenketom železa / zbirati staro železo ● ekspr. imeti dve železi v ognju dva načrta hkrati za dosego kakega cilja; ekspr. ta avtomobil je za (med) staro železo je dotrajan, neuporaben; preg. kuj železo, dokler je vroče vplivaj na koga, kaj, dokler je mogoče; takoj izkoristi vsako ponujeno ugodnost ◊ metal. surovo železo ki pride iz plavža; železo alfa in alfa železo čisto železo, obstojno pod 910° C; min. meteorsko ali izpodnebno železo iz meteoritov; telursko železo železo zemeljskih kamnin, zemeljsko železo; teh. betonsko železo za v beton; kotno železo navadno kovinska palica, v prerezu podobna črki L; okroglo železo železna palica, ki ima v prerezu obliko kroga; palično železo v obliki palic ♪
- živína -e ž (í) 1. navadno večje domače živali, ki se redijo, vzrejajo zaradi gospodarskih koristi, zlasti govedo: živina muka, se pase; skidati živini; gojiti, rediti živino; krmiti, napajati živino; lepa, suha živina; čreda živine; imeti dvajset glav živine; trgovina z živino; živina in ovce; dela, gara, trudi se kot (črna) živina zelo, hudo; pije kot živina zelo, veliko; ravnati s kom kot z živino zelo surovo / klavna, mlečna, plemenska živina; pašna, vprežna živina; rogata živina govedo; tovorna živina konji, mule, osli / goveja živina / ekspr. te rastlinske uši so domača živina mravelj ∙ šalj. ščetinasta živina prašiči 2. nizko nasilen, surov človek: ta živina jo je pretepel / kot psovka ti prekleta živina, pusti ga 3. ekspr., navadno s prilastkom kdor ima pomembnejši družbeni položaj: spoznal je vse živine te ustanove; biti pomembna, velika,
vplivna živina / ministrska, politična živina ♪
- živínstvo -a s (ȋ) 1. knjiž. surovost: potrlo ga je, ko je videl toliko živinstva / on je utelešeno živinstvo 2. zastar. živinoreja: živinstvo in sadjarstvo ♪
1 3 28 53