Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

sum (276-300)


  1.      pláčanec  -nca m (á) slabš. kdor za plačilo dela za nasprotnika, sovražnika: sumili so, da je plačanec; deželo hočejo očistiti tujih plačancev; kolonialistični, imperialistični plačanci // najemniški vojak, najemnik: akcijo so izvedli s plačanci; vojaki in plačanci ♪
  2.      plapolánje  -a s (ȃ) glagolnik od plapolati: že od daleč se je videlo plapolanje zastav / opazoval je plapolanje ognja na ognjišču; ni mogel brati zaradi plapolanja svetlobe / nemirno plapolanje domišljije // šum, ki ga povzroča tako gibanje: ležal je na jadrnici in prisluškoval plapolanju jader ◊ elektr. neredno in počasno spreminjanje svetlobe ♪
  3.      plašíti  in plášiti -im, in plašíti -ím nedov. (ȋ á ā; ȋ í) 1. z gibi, zvoki povzročati, delati, da se žival vznemiri in oddalji: otrok plaši golobe; živino nam plašiš / plašiti konja; plašiti vrabce odganjati 2. povzročati, vzbujati v kom strah, vznemirjenost: samota otroka plaši; vse to me je plašilo / knjiž.: začela so ga plašiti sumničenja; misel na smrt me plaši vznemirja // knjiž. povzročati, vzbujati v kom strah, vznemirjenost z napovedovanjem česa neprijetnega, hudega: otroka plašijo, da ga bo odnesel volk; plašiti s kaznijo / v krščanstvu plašiti s peklom ● knjiž., ekspr. ovire in nevarnosti me ne plašijo ne vplivajo zaviralno na moje ravnanje plašíti se in plášiti se, in plašíti se 1. bati se: konj se plaši vode / plašiti se mraza, nevarnosti / plašiti se stroškov 2. knjiž. vznemirjati se, biti zaskrbljen: kaj bi se plašila, saj ne bo nič hudega; nikar se ne plaši, samo na obisk sem prišla ● zaradi strelov se je konj začel plašiti kazati znake vznemirjenosti; ta konj se rad plaši se hitro vznemiri; knjiž., ekspr. ni se plašil ne velikih žrtev ne truda, da bi dosegel cilj veliko je žrtvoval in se trudil ♪
  4.      pobégniti  -em dov., tudi pobegníte; tudi pobegníla (ẹ́ ẹ̑) 1. z begom zapustiti kraj (trenutnega) bivanja: nekaj jih je pobegnilo, druge so ujeli; pobegniti iz taborišča; pred okupatorjem je pobegnil k partizanom / pes mu je pobegnil ušel; pobegniti iz boja, od vojakov dezertirati 2. ekspr. hitro, nepričakovano oditi: ko je vstopil on, je pobegnila iz sobe; pobegniti od doma; pren. mladost je pobegnila 3. ekspr., z dajalnikom umakniti se pred čim, izmakniti se čemu: dolžnosti ne smeš pobegniti; pobegniti hrupu, šumu ● kazen mu ne pobegne mu ne uide; žarg., šport. prvi trije tekmovalci so pobegnili šele v zadnjem krogu pospešili tek; pobegnila je od moža odšla je od njega, zapustila ga je ♪
  5.      pobráti  -bêrem dov., stil. poberó; pobrál (á é) 1. s prijemom, prijemi narediti, da kaj ni, ne leži več na tleh: sklonil se je in pobral kruh / pobrati kamenje na njivi; zjutraj so krompir izkopali, popoldne pa pobrali; pobrati sadje v sadovnjaku / pobrati ranjene in mrtve na bojišču / pobrati listke na kupček spraviti // postopno narediti a) zlasti s prijemi, da kaj preneha biti na določenem mestu: pobrati opeko s strehe; pobrati perilo (z vrvi); pobrati posodo z mize; pobrati repo iz jame; pobrati zavese sneti / s čopičem pobrati odvečno barvo odstraniti; pobrati koščice iz marelic izločiti; ekspr. hudournik je pobral prst odnesel; pobrati smetano z žlico posneti; s srpom pobrati travo med kamenjem požeti; pobrati zelenjavo z gred pospraviti b) da kje česa ni več na razpolago: drva je že nekdo pobral; blago so kupci hitro pobrali pokupili; vstati morate zgodaj, drugače bodo gobe že pobrali potrgali 2. s prijemom, prijemi narediti, da pride kaj k osebku zlasti s tal: pobral je kamen in ga zalučal; pobrala je letak in ga skrila / otrok v tej starosti že pobere igračo vzame v roko; redko pobral je palico in klobuk in šel vzel je; naučiti psa pobrati predmet vzeti ga v gobec; žarg., avt. avto je pobral žebelj zapičil se mu je v gumo // narediti, da pride kaj, navadno od kod, k osebku v posest, zlasti kar se ne da: okupator je v zasedenih deželah pobral dosti dragocenosti; vlomil je v avto in pobral vse osebne predmete / njihove dohodke je pobral oče // z dajalnikom zlasti postopno narediti, da kdo česa nima več proti svoji volji: otroci so mu pobrali igrače; sovražniku so pobrali dosti topov / tistim, ki so prepisovali, je pobral zvezke vzel / pobrali so jim živino in pridelke / ekspr.: bolezen mu je pobrala lica zaradi bolezni je shujšal; neuspeh mu je pobral vso voljo do dela; agrarna reforma mu je pobrala dosti zemlje zaradi nje je izgubil 3. narediti, da kaj pride od več oseb, z več mest z namenom, da se zbere: pobrati glasovnice; pobrati jajčka; vsako jutro pobere mleko in ga odpelje v mlekarno; pobrati smeti dvakrat tedensko; učitelj ga je določil, da pobere zvezke // narediti, da se določen prispevek prejme, zlasti od več oseb: pobrati članarino, vstopnino 4. narediti, da kaj pride od kod v kaj, kam, zlasti s prijemi: pobrala je fižol v pehar in mizo pobrisala; pobrati jabolka v košaro / vsega sena ne moremo pobrati naenkrat naložiti / ekspr.: ladja je pobrala brodolomce na svoj krov sprejela; avtobus je pobral vse potnike vsi so šli lahko v avtobus 5. ekspr. vzeti, dobiti kje, od kod: v kateri knjigi si pobral te čudne ideje / to besedo je pobral pri svojih vrstnikih naučil se jo je od njih; ne vemo, kje je pobral to žensko od kod jo je pripeljal, kje se je seznanil z njo; v gostilni so ljudje premlevali, kar so pobrali tu in tam izvedeli, slišali 6. nav. 3. os., ekspr. povzročiti, da kdo umre: zahrbtna bolezen, jetika ga je pobrala / otroška doba pobere več fantov kot deklic v otroški dobi umre; jesen pobere večino os, čmrljev in metuljev v jeseni jih večina pogine; brezoseb. nahitro jo je pobralo // uničiti: ajdo je pobrala slana; toča je pobrala tretjino pridelka / sonce je pobralo sneg stopilo / kot kletvica strela, vrag naj pobere vse skupaj 7. pog. porabiti, zasesti: postelje poberejo preveč prostora / tovarne poberejo dosti toka / prevoz pobere veliko denarja veliko stane 8. žarg. dobiti, doseči: ženska ekipa je pobrala vse medalje; s svojim konjem je pobrala številne nagrade / z oslabljenim pomenom: njegov film je pobral največ priznanj; pobrati zmago zmagati 9. pog., ekspr., v zvezi z jo oditi, zbežati: okupatorji so začeli sumiti, moral jo je pobrati iz mesta; ob pretepu je najbolje, če jo pobereš; pobral jo je kot strela na cesto / pobrati jo na Triglav 10. pog. s silo odpeljati, prijeti: pobrali so jih, ker so jih ob nesrečnem dogodku dobili na cesti / pobrali so ga kar iz hleva 11. ekspr. vzeti za moža, za ženo: sinovi so pobrali mestne gospodične; le zakaj bi morala pobrati prav njega ● žarg., avt. avto pobere vsako jamo se nobeni ne ogne; nizko če bo še dolgo tako pil, ga bo kmalu hudič pobral bo umrl; publ. gora je spet pobrala dvoje žrtev spet sta se dva ponesrečila v gorah; pog., ekspr. noč ga je pobrala ponoči je skrivaj odšel; ekspr. vse bo pobral vrag, če ne bodo bolj pazili vse bo propadlo; pog. umakni se, drugače boš še katero pobral boš tepen; ekspr. pobrati pete oditi; pobegniti; ekspr. pobrati rokavico odgovoriti na izzivanje; ekspr. poberi šila in kopita in pojdi vzemi vse svoje stvari in odidi; ekspr. besede, ki jih je pobral iz tvojih ust slišal pri tebi; ekspr. čudna poroka, kar s ceste jo je pobral ni dosti vedel o njej, o njeni družini in življenju; pog. pobrali so ga k vojakom vzeli; pog. hitro je pobral melodijo si jo zapomnil; žarg. avto je lepo pobral ovinek izpeljal; pobrati stopnice priti po njih; pog. bolezen ga je zelo pobrala zelo je shujšal ◊ med. pobrati šive po operaciji; obrt. pobrati petljo narediti, da je spet popletena pobráti se 1. vstati, vzdigniti se: pobral se je in očistil prah s sebe; skušal se je pobrati s tal; padel je s konja, vendar se je takoj pobral 2. slabš. oditi, umakniti se: čakal je, kdaj se bodo pobrali iz kuhinje / pobrati se od doma; naj se pobere tja, odkoder je prišel / kot ukaz: poberite se (mi izpred oči); pri priči se mi poberi 3. pog. opomoči si: po vsem tem se ne bo nikoli več pobral / zabredel je in se ni več pobral pobrán -a -o: pobrani davki; krompir je pobran, ajda požeta; pobrano kamenje ♪
  6.      počétje  -a s (ẹ̑) 1. glagolnik od početi, delati: opazoval je početje otrok pri igri; ni se zmenil za njegovo početje in je nadaljeval pot; fantovo početje je bilo sumljivo / ekspr. ob takem početju ne moremo molčati ravnanju, dejanju 2. ekspr. dejavnost, delovanje: obsodili so izdajalsko početje vlade; poročal je o svojem vohunskem početju; sodeloval je pri nekem sumljivem početju 3. ekspr. delo, prizadevanje: vse njegovo početje se mu je zdelo nekoristno; spoznal je nesmiselnost svojega dosedanjega početja ♪
  7.      podlága  -e ž (ȃ) 1. predmet, snov glede na predmet, snov, ki je neposredno na njem: odlepiti znamko od podlage; telo pritiska na podlago; gladka, lesena podlaga / uporabiti revijo za podlago pri pisanju 2. navadno s prilastkom kar bistveno določa, opredeljuje lastnosti, značilnosti česa: to odkritje je podlaga sodobne genetike; ustava je podlaga vsej zakonodaji / njegova govorica ima očitno narečno podlago / gimnazija daje dobro podlago za študij na univerzi predhodno znanje / pisati na podlagi izkušenj; trgovati na podlagi sporazuma // kar je nujno potrebno za obstoj, razvoj česa: mir je podlaga blaginje; ustvariti podlago za hitrejši gospodarski razvoj / časopis nima trdne finančne podlage; materialna podlaga šolstva se je okrepila // kar dela, da je kaj logično upravičeno, podprto: ta zakonski člen je podlaga naših zahtev; dati filozofsko podlago moderni kritiki / ta sum nima podlage, je brez podlage je neupravičen, neutemeljen; za tako ravnanje ni nobene podlage razloga, vzroka 3. enakobarvni del predmeta glede na motive, like drugačne barve na njem: podlaga je bela, rože pa so rdeče; s podlago barvno skladen vzorec 4. navadno s prilastkom bistvena sestavina: podlaga te tkanine je bombaž 5. agr. rastlina, na katero se cepi kaka druga rastlina: cepič se je dobro zrasel s podlago / drevesna, trsna podlaga ● pog. na dobro podlago se lahko veliko pije po obilni, dobri jedi; publ. dobiti čir na živčni podlagi zaradi živčnosti, razburjanja; redko svilena podlaga suknjiča podloga; na dvajset centimetrov podlage je zapadlo pol metra snega že zapadlega, ležečega snega ◊ ekon. zlata podlaga v nekaterih državah zlato emisijske banke, ki bi s svojo vrednostjo lahko nadomestilo izdani denar ♪
  8.      pogóltniti  -em [u̯t] dov. (ọ́ ọ̑) nav. ekspr. 1. z goltanjem zaužiti: zadnje grižljaje je kar pogoltnil; nahitro je pogoltnil kozarec vina // požreti: kača je pogoltnila žabo / pogoltniti slino / požar je pogoltnil več hektarov gozda 2. narediti, da kaj ni a) več vidno: može je pogoltnil gozd; zrl je za njim, dokler ga ni pogoltnila tema b) slišno: šumenje je pogoltnilo hrup mesta; ropot je pogoltnil njegove besede 3. ne izreči, zamolčati: pogoltnil je kletvico; svoj odgovor je moral pogoltniti // ne odzvati se na kaj, zlasti z besedami: teh očitkov ni mogoče mirno pogoltniti; pogoltniti žalitev // obvladati, zadržati: pogoltniti jezo ● ekspr. to delo mu je pogoltnilo veliko časa zanj je porabil; ekspr. hiša mu je pogoltnila vse prihranke vse je porabil zanjo; ekspr. vse, kar sva tukaj govorila, naj pogoltnejo stene o tem molči, ne govori nikomur ♪
  9.      pohôpsati  -am in pohópsati -am dov. (ȏ; ọ̑) pog., ekspr. 1. vzeti, ukrasti: neznanec mu je pohopsal denarnico 2. aretirati, zapreti: nocoj so pohopsali dva osumljenca ♪
  10.      policíja  -e ž (ȋ) 1. v nekaterih državah organ za javno in državno varnost: delovanje policije; uslužbenci policije / prometna policija ki nadzoruje in ureja cestni promet; tajna policija ki skrbi za državno varnost / državna policija ∙ ekspr. policija je razpenjala mrežo čez vso deželo povsod je imela svoje zaupnike, vse je nadzirala // pog. policisti: policija je aretirala osumljenca 2. pog. milica: obvestiti policijo / išče ga policija miličniki / odvedli so ga na policijo na postajo milice ◊ voj. vojaška policija vojaška enota, ki nadzoruje vojake zunaj vojašnice, ureja promet vojaških vozil ♪
  11.      ponevérjenje  -a s (ẹ̑) poneverba: osumili so ga poneverjenja denarja ♪
  12.      poniževáti  -újem nedov. (á ȗ) s svojim dejanjem, govorjenjem zmanjševati komu čast, ugled, veljavo: s svojimi obtožbami ga je poniževala; poniževali so se pred njim, ker so mislili, da jim bo zato bolj naklonjen; ni se ti treba poniževati / njegovo ravnanje jo ponižuje ponižujóč -a -e: ponižujoči ukazi; ljubosumnost je ponižujoče čustvo; opravljati ponižujoča dela; prisl.: ponižujoče ravnati s kom poniževán -a -o: narod, ki je bil poniževan in tlačen, se je uprl ♪
  13.      popólnoma  [u̯n] prisl. (ọ̑) izraža odsotnost kakršnekoli omejitve: popolnoma pozabiti, spremeniti; popolnoma se je zapil / popolnoma drugačen; mož je popolnoma gluh; ne popolnoma upravičen sum / svoji nalogi je popolnoma kos; imaš popolnoma prav; ob tej uri je že popolnoma svetlo; popolnoma brez potrebe se razburjaš; oblečen je popolnoma v črno ♪
  14.      porodíti  -ím dov., poródil (ȋ í) 1. knjiž. roditi: porodila je dekletce; porodil se mu je sin / porodila je veliko otrok; pren. napenjal je možgane, da bi porodil rešilno misel 2. ekspr. povzročiti nastanek česa: ljubosumnost je porodila v njem divjo jezo / branje mu je porodilo idejo za članek dalo porodíti se ekspr. nastati, pojaviti se: v trenutku, ko se porodi, je delo zmeraj važno in veliko / v zlatem soncu se je porodilo jutro // z oslabljenim pomenom izraža začetek dejanja, stanja, kot ga določa samostalnik: porodila se mu je bojazen / v trenutku se ji je porodila čudovita misel / v glavi se mu je porodil načrt porôjen tudi porojèn -êna -o: komaj porojeni otrok; iz srca porojene besede ♪
  15.      poséčki  -ov m mn. (ẹ̑) nar. pojedina po končani košnji: Po starem so bili posečki šumni, z mesom in vinom, z godbo in plesom, prava vaška veselica (F. Bevk) ♪
  16.      postópek  -pka m (ọ̑) 1. navadno s prilastkom oblika načrtnega, premišljenega dela, delovanja, ravnanja ali mišljenja za dosego kakega cilja: to je zelo zapleten postopek; izpeljati, izpopolniti, odkriti nov postopek; predpisati postopke za opravljanje česa; nezanesljivi, preprosti, zamudni postopki; posebnosti posameznih postopkov pri učenju / spremeniti delovni postopek; proizvodni, tehnološki postopek za pridobivanje česa / v prislovni rabi: delo je potekalo po rednem postopku; publ. sprejeti zakon po hitrem postopku v kratkem času // nav. ekspr. določeno dejanje, ravnanje ali mišljenje sploh: njegovih postopkov niso odobravali; ta postopek ponavljamo toliko časa, da stvar dokončamo / postopke predšolskega otroka vodijo čustva 2. jur. skupek po pravnih pravilih določenih dejanj, ki vodijo do pravno določene rešitve: določiti, obnoviti, sprožiti, ustaviti, uvesti postopek; vložiti postopek za razvezo zakona / biti v postopku / prositi za revizijo postopka / dokazni postopek s katerim se ugotovijo dejstva, ki so pomembna za odločbo; enostopenjski postopek z eno samo instanco; hitri postopek za izdajo zakona pri katerem se pripravljeno besedilo zakona obravnava samo enkrat; kazenski postopek zoper osebo, za katero se utemeljeno sumi, da je storila kaznivo dejanje; mandatni postopek v katerem se izda odločba, ne da bi se preiskovala utemeljenost zahteve in zaslišal nasprotnik; nepravdni postopek ki se ne rešuje s pravdo; pravdni postopek s katerim se rešuje civilnopravni spor pred sodiščem; preiskovalni, razlastitveni, sodni postopek ◊ adm. upravni postopek po katerem poslujejo upravni organi; fot. obračilni postopek postopek razvijanja filma, ki da pozitiv; metal. martinski postopek za pridobivanje jekla v martinovki; ped. učni postopek način obravnavanja učne snovi ♪
  17.      potíšati  -am dov. (ȋ) 1. postati tih, tišji: govorjenje je potišalo; brezoseb. v dvorani je potišalo 2. povzročiti, da postane kaj tiho, tišje: potišati glas, jok / potišati radio / potišati otroke pomiriti, umiriti 3. ekspr. povzročiti, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito: potišati jezo; razburjenje se je potišalo potíšan -a -o: govoriti s potišanim glasom; potišano šumenje morja ♪
  18.      potóček  -čka m (ọ̑) manjšalnica od potok: potoček šumi; bister potoček / voda teče v potočkih / potočki znoja so mu tekli po čelu ♪
  19.      pôtok  -óka m (ó ọ́) 1. manjša, v strugi tekoča voda: potok se izliva v reko; potok šumlja, žubori; ob cesti teče potok; potok se vije med skalami; pozimi potok včasih zamrzne; prebresti potok; regulirati potok; skočiti čez potok; ob potoku rastejo vrbe; bister, čist, hladen potok; potok, bogat z vodo / gorski potok / voda odteka v številnih potokih; ekspr. pot mu je v potokih tekel po hrbtu / poleti je potok suh potočna struga ∙ ekspr. vino je teklo v potokih spili so zelo veliko vina ♦ geogr. ledeniški potok ki teče izpod ledenika 2. nav. mn., ekspr., z rodilnikom velika količina česa tekočega: potoki krvi, solz / potok besed ♪
  20.      potrdíti  in potŕditi -im dov. (ȋ ŕ) 1. z besedo, kretnjo izraziti, da je kaj prej povedanega ali storjenega v skladu z resničnostjo: oče je potrdil njegove besede; priča je izjavo potrdila; zdravnik je potrdil, da je noga zlomljena; res je bilo tako, je potrdila / potrditi kaj s prisego / zadnjih vesti še niso potrdili / zastar. vsi smo mu potrdili pritrdili 2. s podpisom, pečatom narediti, da postane kaj veljavno, (uradno) priznano: potrditi zdravstveno knjižico / pismeno, uradno potrditi / potrditi prepis, spričevalo overoviti / potrditi račun // narediti, da postane kaj veljavno, (uradno) priznano sploh: potrditi imenovanje koga; potrditi program, sprejete sklepe / potrditi smrtno obsodbo / ekspr. najino tikanje je hotel potrditi s pitjem bratovščine // ponovno izraziti veljavnost tega, kar nakazuje dopolnilo: slavna pevka je potrdila svoj nastop; tuji tekmovalci so že potrdili udeležbo 3. s podpisom, pečatom izraziti, da je kaj sprejeto: potrditi prejem priporočenega pisma; potrditi prevzem materiala 4. pokazati pravilnost, točnost česa: meritve naj to potrdijo ali ovržejo; potrditi teorijo s poskusi / pravilnost teh ugotovitev je potrdil ves nadaljnji razvoj narodnoosvobodilnega boja; njegovo vedenje je sum še potrdilo / z novo zmago so naši tekmovalci potrdili svojo premoč // navadno v zvezi z v narediti, da je kdo bolj prepričan o upravičenosti česa: potrditi koga v domnevi, sumu, veri; to ga je še bolj potrdilo v prepričanju, da ima prav 5. publ. pokazati upravičenost obstoja: z igranjem je potrdila svoj sloves; s tem dejanjem je potrdil sam sebe; nova smer naj se sama potrdi ali zanika 6. ugotoviti, da je kdo sposoben za vojaško službo: na naboru so ga potrdili / pog. potrditi k vojakom, star. v vojake ● ekspr. selitev v novo hišo moramo pošteno potrditi proslaviti ◊ agr. potrditi seme po laboratorijskem preizkusu izjaviti, da je primerno, ustrezno za sejanje; šol. potrditi frekvenco s podpisom izraziti, da je slušatelj obiskoval predavanja; vet. potrditi merjasca po komisijskem ogledu izjaviti, da je primeren, ustrezen za oplojevanje potŕjen -a -o: prošnji je treba priložiti potrjen prepis spričevala; biti potrjen na naboru; za šolo potrjene knjige ∙ žarg. če bom spil še en konjak, bom preveč potrjen pijan ♪
  21.      potrjeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z besedo, kretnjo izražati, da je kaj prej povedanega ali storjenega v skladu z resničnostjo: s tem potrjuje njegove besede / potrjevati kaj s prisego / zastar. potrjuje njegovim besedam pritrjuje 2. s podpisom, pečatom delati, da postane kaj veljavno, (uradno) priznano: potrjevati dokumente / potrjevati zaključne račune // delati, da postane kaj veljavno, (uradno) priznano sploh: potrjevati že prej sprejete sklepe; formalno potrjevati 3. s podpisom, pečatom izražati, da je kaj sprejeto: potrjevati pošiljke / dov. podpisani potrjujem, da sem pismo prejel 4. kazati pravilnost, točnost česa: odkritja potrjujejo domneve; to naše ugotovitve le potrjuje / današnji knjižni jezik teh besed ne potrjuje nima // navadno v zvezi z v delati, da je kdo bolj prepričan o upravičenosti česa: potrjevati koga v domnevi, sumu / to ga potrjuje v prepričanju, da je ravnal prav / zastar. ni mogel molče potrjevati njegovega življenja odobravati 5. publ. kazati upravičenost obstoja: s pisanjem v maternem jeziku potrjuje sebe in svoj narod; ob vsaki novi nalogi se organizacija znova potrjuje ● redko vsaka zmaga ga potrjuje v dobrem in odvrača od slabega utrjuje; preg. izjema potrjuje pravilo potrjuje smiselnost njegovega obstoja ♪
  22.      pravíca  -e ž (í) 1. kar je v skladu s človekovimi, družbenimi predstavami, pravili o (moralnih) vrednotah: to, da eni dobijo vse, drugi pa nič, ni pravica; na koncu je vendarle zmagala pravica; zmeraj je branil pravico, se potegoval za pravico; ekspr. bili so lačni, žejni pravice; pravica in krivica / ekspr. iskati, najti pravico / prepričan sem, da se bo pravica izkazala; ekspr. takrat bo zavladala pravica // načela, predpisi, ki določajo, kaj je v skladu s takimi predstavami, pravili: vsak je trdil, da je pravica na njegovi strani; ekspr. s tem dejanjem bo, upam, pravici zadoščeno / ekspr. njihova pravica je neusmiljena, trda; iron. no, zdaj sem spoznal, kaj je vaša pravica 2. navadno s prilastkom kar komu dovoljuje, daje možnost biti, imeti, narediti kaj a) glede na odogovor, pravilo, zakon: odpovedati se kaki pravici; imeti pravico do lastne izbire; jemati si vedno več pravic; pridobiti si pravico sodelovati v prvenstvu; priznati komu kako pravico; posebna pravica; pravno zagotovljena pravica do stanovanja; pravice in dolžnosti / v socialistični Jugoslaviji je tudi slovenščina dobila večje pravice / dedna pravica do podedovanja; demokratične, moralne, pravne, ustavne pravice; glasovalna, volilna pravica; samoupravne pravice; pravica pritožbe, do pritožbe, publ. na pritožbo; pravica iz delovnega razmerja / kot vljudnostna fraza pridržujem si pravico odgovoriti na to vprašanje pozneje / vaše pravice ne sežejo tako daleč, da bi to preprečili pooblastila, pristojnosti b) nav. mn. glede na njegovo vlogo, položaj, lastnost: zagovarjati pravice delavcev; pravice staršev, žensk so se spremenile / človečanske, državljanske pravice; kraj je dobil mestne pravice v 13. stoletju / to je naredil s pravico močnejšega / leta 1934 je začela izhajati Ljudska pravica c) glede na odnos do določenega dejstva sploh: narodu ne more nihče odvzeti pravice, da sam odloča o svoji usodi; vsak človek ima pravico živeti, do življenja, da živi; bojevati se za pravice zatiranih // kar komu pripada glede na dogovor, pravila, zakon: hotel, zahteval je svojo pravico, in ko je plačilo dobil, je odšel; priti do svoje pravice // v povedni rabi kar je komu dovoljeno glede na določeno pravilo, vlogo, odnos: to je stara fantovska pravica; voliti je pravica vsakega polnoletnega državljana; odločanje je pravica komandanta / ekspr.: uporaba te poti je nenapisana pravica vseh; govoriti resnico je naša sveta pravica / ekspr. veselost, biti drzen je pravica mladosti 3. ekspr. oblast, sodišče: pravica je bila mnenja, da osumljeni ni prišteven; vlomilca je pravica zasačila pri vlomu / biti na begu pred pravico / pasti v roke pravice biti ujet, aretiran 4. star. dokument, listina: predložiti pravico; še enkrat je prebral pravico do parcele 5. zastar. pravo: študirati pravico / doktor vseh pravic doktor civilnega in cerkvenega prava 6. v prislovni rabi, v zvezi po pravici izraža skladnost z moralnimi normami, priznanimi načeli: da bo po pravici, ti vrnem tudi to; vse je šlo po pravici // izraža utemeljenost, upravičenost: po pravici ga imajo za nasilneža; če je to res, so ga po pravici zaprli / ko se je ozrl, je onemel. In to po pravici // izraža skladnost z določenim dejstvom, resnico: povej po pravici, sicer se ti bo slabo godilo / da vam povem po pravici, sit sem že vsega tega odkrito ● star. pravica se je nekdaj pisala drugače nekdaj se je ravnalo, postopalo drugače; nekdaj so veljali drugačni zakoni, pravila; ekspr. pravici je zadoščeno kazen je izvršena; star. v tem mestu je sedem let branil pravico bil, služboval kot odvetnik; ekspr. kdo ti je dal pravico tako govoriti ne smeš, ne dovoljujem ti tako govoriti; dati komu pravico, da se sam odloči dovoliti, omogočiti mu; ekspr. kralj je precej samovoljno delil pravico sodil, razsojal; pesnik ima pravico preoblikovati zgodovinske dogodke sme; ekspr. misli, da ima pravico v zakupu da ima, dela zmeraj prav; da lahko samo on razsoja, kaj je prav; ekspr. rad išče pravico po sodiščih rad se toži; ekspr. izročiti koga pravici vložiti tožbo proti njemu; ekspr. jemati si pravico sam kaznovati koga, maščevati se komu za storjeno dejanje, ne da bi se skušalo to doseči po legalni, pravni poti; redko jemljem si pravico, da opozorim na nekaj napak dovoljujem si opozoriti; po pravici je mislil, da bodo otroci že doma popolnoma upravičeno; star. mislim, da je on v pravici da ima on prav; ekspr. sprl se je s pravico in zbežal v tujino prišel je v nasprotje z zakoni, predpisi; ekspr. ni se strinjal s pravico, ki mu jo je bilo sodišče odmerilo s kaznijo; ekspr. slovenščina ima tudi na avstrijskem Koroškem domovinsko pravico je zgodovinsko upravičena, utemeljena; publ. to zahtevate s polno pravico popolnoma upravičeno; vznes. hiša pravice sodišče; ekspr. vladala je pravica pesti oblast je imel, kdor je bil močnejši, brezobzirnejši; ekspr. roka pravice v te kraje ne seže oblast tu ne more uveljaviti svoje volje; ekspr. varuh pravice sodnik, miličnik; kdor ima moč, ima tudi pravico kdor ima oblast, je lahko samovoljen; preg. kjer nič ni, še cesar pravico izgubi kjer nič ni, ni kaj vzeti ◊ jur. pravica miruje, zastara; avtorske pravice po mednarodnih predpisih določeno avtorjevo lastništvo pravic; človekove pravice ki pripadajo človeku neglede na raso, jezik, versko ali politično pripadnost; osnovne človekove pravice človekove pravice, ki so zagotovljene z ustavo; domovinska pravica do 1945 pristojnost v določeno občino; lastninska pravica pravno priznana pravica do stvari in vseh koristi, ki jih ta daje; odkupna pravica izgovorjena pravica prodajalca, da sme prodani predmet znova kupiti; izgubiti politične pravice izgubiti pravice, ki dajejo občanu možnost sodelovati v družbenopolitičnem življenju in pri izvrševanju javne oblasti; posvetovalna pravica pravica sodelovati pri določenem posvetovanju brez pravice odločanja; aktivna, pasivna volilna pravica; jur., zgod. pravica pesti v srednjem veku pravica plemstva, da uveljavi svoje pravne zahteve tudi s silo, orožjem; šol. šola s pravico javnosti nekdaj privatna šola z enako veljavnostjo kot državna; zgod. fevdna pravica pravica podeljevanja fevdov; pravica prve noči v fevdalizmu domnevna pravica zemljiškega gospoda, da preživi z nevesto svojega podložnika njeno poročno noč ♪
  23.      pravílen  -lna -o prid., pravílnejši (ȋ) 1. ki je v skladu a) z resničnostjo, dejstvi: odgovor, rezultat je pravilen; pravilna domneva, razlaga; pravilen in napačen / postavil je pravilno diagnozo b) z določenim pravilom, normo: pravilen potek obravnave; ta oblika besede ni pravilna; logično, slovnično pravilen / pravilna rešitev križanke / ekspr. pravilno šumenje dežja enakomerno c) z določenim ciljem, položajem: pravilna poteza; njegovo ravnanje ni pravilno / pravilna nastavitev aparata // ki je v skladu z zahtevami, normami določenega okolja, časa: zmeraj se je držal pravilne politične smeri / o zadevi ima pravilno mnenje 2. ki je v skladu z normalnimi telesnimi lastnostmi: pravilen razvoj organa; pravilno zraščanje zlomljene kosti / opozarjati učence na pravilno držo, hojo / zastar. duševno in telesno pravilen otrok normalen, zdrav 3. nav. ekspr. sorazmeren, skladen: človek pravilnega obraza; njegov nos je pravilen 4. nav. ekspr. raven in enakomerno širok: njive so bile podolgovate in pravilne ● star. dva, tri vrčke piva je bila zanj pravilna mera primerna, ustrezna; star. to ni z onim v nobeni pravilni zvezi pravi, resnični ◊ agr. pravilna poševna palmeta palmeta s tremi pari ogrodnih vej v različnih višinah; geom. pravilni mnogokotnik mnogokotnik z enakimi stranicami in enakimi notranjimi koti; pravilni ogel ogel, ki ima enake kote med sosednjima robovoma in enake kote med sosednjima ploskvama; pravilno oglato telo oglato telo s skladnimi pravilnimi ogli, omejeno s skladnimi pravilnimi mnogokotniki; les. pravilna žagana ploskev žagana ploskev, ki je gladka, ravna in brez grč, napak pravílno 1. prislov od pravilen: pravilno odgovoriti; zna pravilno pisati; otrok se razvija pravilno; pravilno oblikovan; formalno pravilno / elipt.: on je nekoliko boljši, ali pravilneje: manj zanikrn; kot pojasnilo to so odkrili leta 1904 (pravilno: 1905) 2. v povedni rabi izraža, da je dejanje ali stanje v skladu z določenim pravilom, normo: po mojem ni pravilno, da puščaš otroka samega / elipt. pravilno, ga je pohvalil vodja ♪
  24.      pregíbati 1 -am in -ljem nedov. (ȋ) 1. spreminjati položaj delov telesa v sklepu: levico še lahko pregiba; pregibati nogo, prste / mišice podlakta pregibajo roko v zapestju // premikati, gibati: pregibati ustnice; človeško telo se pregiba v sklepih 2. povzročati, delati, da se kaj z enim delom pritrjenega premika sem in tja; majati: veter je pregibal veje; trava se je rahlo pregibala 3. lingv. menjati končnice pri samostalniku, pridevniku, zaimku, števniku in glagolu: besede, ki se pregibajo po pridevniški sklanjatvi / pregibati samostalnik sklanjati 4. redko prepogibati: pregibati papir pregíbati se redko premikati se, hoditi: ladja se je začela pregibati; pregibali so se brez naglice pregibajóč -a -e: šumenje pregibajočih se dreves ♪
  25.      preglášati  -am nedov. (á) biti bolj slišen od koga, česa: grmenje preglaša glasove; šum in hrup sta preglašala glasbo; fantje so se med seboj preglašali // ekspr. biti pomembnejši, močnejši od česa: vse vtise o pokrajini je preglašalo poglobljeno razmišljanje o življenju preglášati se lingv. spreminjati se iz zadnjega v sprednji samoglasnik a) za mehkimi soglasniki: o se preglaša v e b) pred sledečimi sprednjimi samoglasniki ♪

   151 176 201 226 251 276 301 326 351 376  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA