Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

sum (475)

1.      súm  -a m (ȗ) na nepotrjenem dokazu temelječa misel a) da je kdo lahko v določeni zvezi s slabim, nedovoljenim dejanjem: sum je bil utemeljen; odvrniti sum od sebe; njegovo vedenje vzbuja sum; rahel sum; ekspr. v tem ni niti sence suma / sum leti, meri nanj osumljen je on; pog. sum bo padel na vse vsi bodo osumljeni; imeti koga na sumu sumiti ga b) da je kaj lahko v resnici slabo, nezaželeno: sum, da je (bolezen) rak, se je okrepil, potrdil; sum, da je potrdilo ponarejeno / žarg., med. sum na zlom ● pog. obšel ga je sum v to možnost dvom o njej ◊ jur. sum kaznivega dejanja ♪
2.      šúm  -a m (ȗ) 1. neizraziti, nezveneči, med seboj pomešani glasovi: delati, povzročati šume; zaslišati šum; vznemiriti se zaradi vsakega šuma; glasen, pridušen, rahel, tih, zamolkel šum / brez šuma oditi iz sobe; s šumom pasti na tla // šumenje: šum listja v vetru; šum morja, reke / igranje je prešlo v nerazločen šum 2. ekspr. šumu podobni glasovi, nastali zaradi govorjenja, premikanja, navadno več osebkov: iz razreda je bilo slišati pritajen šum; v dvorani je nastal velik šum; z ulice je prihajal šum množice 3. knjiž. živahno, vznemirljivo, razburljivo dogajanje; hrup: njena poroka je povzročila velik šum / njegovi nastopi so povzročili veliko šuma ● nar. šum pada v globino slap ◊ fiz. šum zvok, v katerem so sestavine s širokega frekvenčnega območja; lingv. soglasniški šum glasovna prvina, značilna zlasti za izgovor nezvočnikov; med. šum zvok, ki se sliši pri avskultaciji; ptt šum prostora skupek zvokov v prostoru, ki motijo telefonski pogovor; rad. šum šumenju podobni glasovi v radijskem, televizijskem sprejemniku kot motnja zaradi šibkega vhodnega signala ♪
3.      súma  -e ž (ū) knjiž. 1. vsota, seštevek: plačati veliko sumo ♦ mat. znak za sumo 2. redko povzetek: podati sumo predavanja ♪
4.      sumácija  -e ž (á) 1. mat. seštevanje: znak za sumacijo 2. knjiž., redko povzetek: sumacija predavanja ◊ biol. sumacija dražljajev seštevanje dražljajev, ki so vsak zase po jakosti pod dražljajskim pragom, njihovo hkratno delovanje pa povzroči vzburjenje ♪
5.      sumánd  -a m (ā) mat. število, ki se prišteva ali h kateremu se prišteva; seštevanec: vsota sumandov ♪
6.      sumáren  -rna -o prid. (ȃ) knjiž. kratek, povzemajoč: sumaren pregled / sumarni zapisnik / moti ga tako sumarno prikazovanje problemov posplošeno, poenostavljeno ♦ jur. sumarni postopek skrajšani postopek sumárno prisl.: ne obravnavati česa podrobno, ampak le sumarno ∙ knjiž. v članku so poročila navedena le sumarno so le našteta; knjiž. kritiki so razstavo sumarno pohvalili na splošno ♪
7.      sumáričen  -čna -o prid. (á) knjiž. kratek, povzemajoč: sumaričen pregled slovenske književnosti; sumarično poročilo / ocena je preveč sumarična posplošena, poenostavljena sumárično prisl.: sumarično podana vsebina ♪
8.      súmen  -mna -o prid. (ú ū) 1. knjiž. ki sumi: biti zlobno sumen / sumni pogledi 2. star. sumljiv: postal jim je sumen / sumne lise na koži súmno prisl.: sumno pogledati / v povedni rabi sumno se mu je zdelo, da molči ♪
9.      sumêrski  -a -o prid. (ȇ) nanašajoč se na Sumerce ali Sumer: sumerski jezik; klinopisna sumerska pisava ♪
10.      sumíranje  -a s (ȋ) glagolnik od sumirati: sumiranje, subtrakcija in druge računske operacije / sumiranje delov v skladno celoto ♪
11.      sumírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. mat. seštevati: sumirati cela števila 2. knjiž. povzemati: sumirati mnenja predavateljev // združevati: sumirati sile posameznikov; v človeku se sumirajo različni faktorji ♪
12.      súmiti  -im nedov. (ū ȗ) 1. brez (potrjenega) dokaza misliti, da je kdo lahko v določeni zvezi s kakim slabim, nedovoljenim dejanjem: sumijo, a dokazati ne morejo; sumiti koga tihotapljenja; sumijo, da je on zažgal; sumil je soseda, da zapeljuje njegovo ženo 2. domnevati kaj slabega, nedovoljenega: sumijo, da je nesrečo povzročila nepazljivost / žarg., med. zdravniki sumijo na hudo bolezen sklepajo ● pog. sumiti v poštenost koga ne biti prepričan o njegovi poštenosti sumèč -éča -e: sumeč pogled ♪
13.      sumljív  -a -o prid., sumljívejši (ȋ í) ki vzbuja sum: zaradi svojega vedenja ji je postal sumljiv; sumljiva oseba / sumljive okoliščine; njegovo ravnanje se mi zdi sumljivo / ekspr. ženska sumljive preteklosti moralno oporečna / bolnikova oteklina, temperatura je sumljiva / ekspr. vino sumljive barve sumljívo prisl.: sumljivo se vesti / v povedni rabi sumljivo se jim je zdelo, da molči; sam.: če opazite kaj sumljivega, sporočite ♪
14.      sumljívec  -vca m (ȋ) 1. kdor (rad) sumi: sumljivcu je bilo dovolj, da ju je videl skupaj 2. ekspr. sumljiv človek: neki sumljivci se potikajo okoli skladišča; zapreti sumljivca ♪
15.      sumljívež  -a m (ȋ) ekspr. sumljiv človek: sumljiveža so zaprli ♪
16.      sumljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost sumljivega človeka: sumljivost neznanih oseb / sumljivost ravnanja ♪
17.      sumníčav  -a -o tudi sumničàv -áva -o prid. (í; ȁ á) ki (rad) sumniči: bil je zelo sumničav; sumničave ženske // ki izraža, kaže, da kdo sumniči: sumničavi pogledi; sumničava domišljija sumníčavo tudi sumničávo prisl.: sumničavo gledati, vprašati ♪
18.      sumníčavost  tudi sumničávost -i ž (í; á) lastnost, značilnost sumničavega človeka: poznal je njihovo sumničavost / vzbuditi sumničavost sumničenje ♪
19.      sumníčenje  -a s (ȋ) glagolnik od sumničiti: vznemirjalo ga je sosedovo sumničenje; zavračati sumničenje; imeti razlog za sumničenje / ekspr. boleča sumničenja ♪
20.      sumníčiti  -im nedov. (í ȋ) nekoliko sumiti, zlasti neutemeljeno: sumničil je sodelavce, češ da ga tožijo šefu; brez potrebe sumničiti ♪
21.      súmnja  -e ž (ū) knjiž. sum: to jim je vzbujalo sumnjo, da je on zažgal; iskati potrdila za svojo sumnjo ♪
22.      súmnjati  -am nedov. (ū) zastar. sumiti: sumnjati drug drugega ♪
23.      sumnjív  -a -o prid. (ȋ í) 1. star. ki (rad) sumi: to so nezaupljivi in sumnjivi ljudje / sumnjiv pogled 2. zastar. sumljiv: sumnjive ljudi so aretirali / njegova prijaznost se ji je zdela sumnjiva ♪
24.      šúma  -e ž (ú) nar. gozd: hoditi po šumi / svetle bukove šume / posekati šumo ♪
25.      šumástiti  -im nedov. (á ȃ) knjiž. glasno šumeti: suho listje mu je šumastilo pod nogami / sedel je za mizo in šumastil s časopisom / jež je šumastil po listju ♪

1 26 51 76 101 126 151 176 201 226