Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

stvarjalnost (22-46)


  1.      provínca  -e ž (ȋ) 1. področje zunaj večjih mest; podeželje: ljudje iz glavnega mesta in iz province; naveličal se je življenja v provinci / v romanu prikazuje moralo province v provinci živečih ljudi 2. ekspr. področje, za katero je značilna neustvarjalnost, moralna in nazorska ozkost: odpravljati pojem province / nismo več kulturna provinca 3. v nekaterih državah višja upravna enota; pokrajina: ustanoviti provinco; glavno mesto province; dežela je razdeljena na province // pri starih Rimljanih višja upravna enota na ozemljih zunaj Italije: province pod upravo senata ◊ rel. provinca skupnost samostanov istega reda na kakem ozemlju; zgod. Ilirske province upravna enota v času francoske okupacije, ki je zajemala del slovenskega in hrvatskega ozemlja ♪
  2.      provincializácija  -e ž (á) knjiž., ekspr. pojav, da postane za kaj značilna neustvarjalnost, moralna in nazorska ozkost: provincializacija življenja ◊ jur. provincializacija v nekaterih državah prenos določenih splošno koristnih dejavnosti, služb ali podjetij v pristojnost pokrajinske uprave ♪
  3.      provincialízem  -zma m (ȋ) 1. ekspr. stanje, miselnost, za katero je značilna neustvarjalnost, moralna in nazorska ozkost: boriti se proti provincializmu in filistrstvu / duhovni, kulturni provincializem / v njenem značaju ni bilo sledu provincializma ozkosti, omejenosti 2. lingv. element v knjižnem jeziku, značilen za kako pokrajino, širše območje: uvajati provincializme v knjižni jezik; pisatelj uporablja prekmurske provincializme ♪
  4.      provinciálnost  -i ž (ȃ) ekspr. stanje, za katero je značilna neustvarjalnost, moralna in nazorska ozkost: premagati provincialnost okolja / boriti se proti kulturni provincialnosti / motila ga je njihova provincialnost ozkost, omejenost ♪
  5.      razvézati  in razvezáti -véžem dov. (ẹ́ á ẹ́) 1. narediti, da kaj preneha biti a) zavezano: razvezati čevelj, nahrbtnik; vreča se je razvezala / razvezati vezalke, vrv; trak se je razvezal / razvezati kravato / razvezati vozel b) povezano, zvezano: razvezati sveženj; paket se je razvezal / razvezati zvezane ujetnike 2. jur. narediti, da preneha pravno razmerje: razvezati pogodbo, delovno razmerje / razvezati zakonsko zvezo; sporazumno se razvezati 3. knjiž. dati čemu manj strogo sistemsko obliko: pesnik je razvezal sonet 4. ekspr. povzročiti, da kaj nastopi, se pojavi, navadno v visoki stopnji: gledanje takih filmov mu je razvezalo domišljijo; svoboda je razvezala njegovo ustvarjalnost / pijača mu je razvezala jezik začel je (dosti, sproščeno) govoriti ● redko hoja ga je razvezala sprostila; redko razvezati koga odgovornosti oprostiti, odvezati; ekspr. v družbi se je razvezal postal sproščen, živahen ◊ lingv. razvezati besedo razložiti pomen besede z besedami, ki jo sestavljajo razvézan -a -o: razvezani čevlji; razvezan zakon; njegovi starši so razvezani; razvezana pentlja ♪
  6.      receptívnost  -i ž (ȋ) knjiž. lastnost, značilnost receptivnega; sprejemljivost, dovzetnost: za nekatere ljudi je značilna receptivnost; ustvarjalnost in receptivnost / receptivnost idej ♪
  7.      rutína  -e ž (ȋ) 1. izurjenost, izkušenost, pridobljena z delom: imeti veliko rutino v prevajanju; pridobiti si govorniško rutino / družabna, poklicna rutina // nav. ekspr. tehnična dovršenost v izvajanju, podajanju brez ustvarjalnosti, osebne zavzetosti: režiser se je upiral rutini; igralska rutina; zaiti v preveliko rutino 2. nav. ekspr. strokovno delo, opravilo, potekajoče po že znanem, ustaljenem načinu: poleti v vesolje so postali rutina; aparati odvzamejo zdravniku velik del vsakdanje rutine ♪
  8.      rutinêrstvo  -a s (ȇ) nav. ekspr. tehnično dovršeno opravljanje dela brez ustvarjalnosti, osebne zavzetosti: očitali so mu rutinerstvo; boriti se proti rutinerstvu ♪
  9.      sterilizírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. med. s segrevanjem nad 100° C, prekuhavanjem uničevati kužne klice: sterilizirati kirurške instrumente; sterilizirati obleko, obveze 2. agr. s segrevanjem nad 100° C uničevati bakterije, klice v živilu: sterilizirati mleko; sterilizirati zelenjavo za konzerviranje; sterilizirati pri 100° C; sterilizirati in pasterizirati 3. med., vet. delati koga neplodnega, jalovega, jaloviti: sterilizirati samce; sterilizirati iz zdravstvenih razlogov; pren. prevelika mehanizacija življenja sterilizira človekovo ustvarjalnost sterilizíran -a -o: sterilizirana gaza; sterilizirano mleko ♪
  10.      stvarílnost  -i ž (ȋ) knjiž. ustvarjalnost: delo je dokaz velike umetniške stvarilnosti / z jezikovnega stališča so tudi prevodi del naše slovstvene stvarilnosti ♪
  11.      stvaríteljnost  -i ž (ȋ) knjiž. ustvarjalnost: taka dela so rezultat svobodne stvariteljnosti; jezikovna, umetniška stvariteljnost / po tem letu je pisateljeva stvariteljnost začela hitro pešati ♪
  12.      stvaríteljstvo  -a s (ȋ) knjiž. ustvarjanje, ustvarjalnost: leposlovno stvariteljstvo / vsebinska in slogovna opredelitev skladateljevega stvariteljstva ♪
  13.      stvárništvo  -a s (ȃ) knjiž. ustvarjanje, ustvarjalnost: obravnavati pomen umetniškega stvarništva ♪
  14.      toríšče  -a s (í) knjiž., navadno s prilastkom 1. celota pojavov, stvari, na katero se nanaša, je usmerjeno človekovo delovanje, ustvarjalnost; področje: znanje z naravoslovnega torišča; zbornik vsebuje članke z različnih torišč // dejavnost, delo v okviru take celote: raziskovanje in razstavljanje sta dve torišči muzejskega dela / delovno torišče psihologije / z oslabljenim pomenom uspešno se uveljaviti na torišču športa v športu 2. kraj, prostor, kjer se kaj dogaja: lovska družba je določila torišče naslednjega lova ∙ zastar. pričakati sovražnika na torišču bojišču // kraj, prostor sploh: izkopavanja na torišču stare prestolnice ♪
  15.      tvórnost  -i ž (ọ̄) knjiž. ustvarjalnost: umetnikova tvornost že upada / gledališka, znanstvena tvornost; ljudska tvornost ♪
  16.      ustvarjálstvo  -a [ls tudi u̯s] s (ȃ) knjiž. ustvarjalnost: umetniško ustvarjalstvo / otroško likovno ustvarjalstvo ♪
  17.      vihárništvo  -a s (ȃ) lit. nemško literarno gibanje ob koncu 18. stoletja, ki je v nasprotju z razsvetljenskim poudarjanjem razuma zagovarjalo ustvarjalnost na osnovi čustev ♪
  18.      víšek  -ška m (ȋ) 1. razvojna stopnja, obdobje največje kakovosti, uspešnosti: v športni karieri je že dosegel višek; prenehala je igrati, ko je bila na višku / umetnost ima svoje viške in padce / opera je bila v tem času na višku // obdobje, ko ima kaj največjo mero zanj značilnih lastnosti: nastopil je višek poletja / že davno je prekoračil višek svojega življenja // stopnja največje intenzivnosti: v drugem tednu cvetenje doseže višek; boj je prišel do svojega viška / njegova ustvarjalnost je na višku 2. najboljši dosežek, predstavnik česa: ta roman je višek v svoji zvrsti / koncert filharmonikov predstavlja višek sezone 3. neustalj. presežek, ostanek: prodati viške hrane; telo oddaja višek toplote / višek delovne sile 4. star. vrh, vzpetina: z viška je najlepši razgled / steza gre čez višek grebena / ustavili so se na višku klanca 5. star. višina: skočil je z viška na tla; ptica je šinila v sinje viške 6. zastar., v prislovni rabi, v zvezi na višek kvišku, navzgor: maček drži rep na višek; dvigniti kaj na višek ● ekspr. udaril ga je, to je višek izraža ogorčenje; ekspr. zanj je višek sreče, če lahko potuje najbolj je srečen ♪
  19.      vsákdo  vsákogar zaim., vsákomur, vsákogar, vsákomer, vsákomer (ȃ) izraža vsakega posameznika iz skupine oseb: vsakdo ima pravico do počitka; zna svetovati vsakomur; ne strinja se z vsakomer / ekspr. delo terja ustvarjalnost vseh in vsakogar / držati se načela: vsakdo po svojih sposobnostih, vsakomur po njegovem delu ● ni vsakomur dano vsak človek nima možnosti, sposobnosti ♪
  20.      vznášati  -am nedov. (ȃ) 1. star. nositi navzgor, dvigati: veter vznaša listje / ustvarjalnost mu vznaša duha, misli 2. knjiž. spravljati v višje, od stvarnega sveta odmaknjeno duševno, duhovno stanje: hrepenenje, poezija ga vznaša / heroizem vznaša prvi del skladbe vznašajóč -a -e: vznašajoče besede ♪
  21.      zamoríti  -ím dov., zamóril (ȋ í) 1. ekspr. povzročiti, da kaj ne raste več, se ne razvija več: alge zamorijo drugo rastlinstvo / hud mraz zamori mrčes 2. ekspr. povzročiti, da kdo česa ne čuti več, nima več: težave niso mogle zamoriti njegove vedrine; zamoriti komu veselje do dela; zamoriti v otroku ustvarjalnost 3. slabš. s svojim govorjenjem, zahtevami povzročiti občutek neugodja, nejevolje: zamoril je vso družbo; grem, preden me do konca zamoriš / zamoril nas je z branjem svojih pesmi zamorjèn -êna -o 1. deležnik od zamoriti: zamorjene želje; v njegovi družbi je zmeraj zamorjena; zamorjeno upanje 2. pog. zagrenjen, brez volje do življenja: zamorjen človek; biti, postati zamorjen; prisl.: zamorjeno gledati, poslušati ♪
  22.      zatíranje  -a s (ȋ) glagolnik od zatirati: zatiranje mrčesa s kemičnimi sredstvi / zatiranje nevarnih bolezni / narodno, rasno, versko zatiranje; zatiranje in izkoriščanje ljudi / zatiranje naprednih gibanj / zatiranje kriminala / zatiranje novih idej; zatiranje ustvarjalnosti / zatiranje čustev ♪
  23.      zatírati  -am nedov. (ȋ) 1. delati, povzročati, da kaj škodljivega na določenem mestu ali v celoti preneha obstajati: zatirati mrčes, škodljivce; zatirati plevel s kemičnimi sredstvi / zatirati nalezljive bolezni / ekspr. zatirati razvade odpravljati 2. delati, povzročati, da kdo ne more normalno, svobodno živeti, delovati: zatirati male narode; zatirati podrejene; zatirajo jih z davščinami; gospodarsko, moralno, politično zatirati koga 3. z nenehnim oviranjem kakega dela, dejavnosti povzročati, da kaj ne more več obstajati: zatirati mirovna gibanja, stavke / zatirati napredni tisk / zatirati kriminalno dejavnost // delati, povzročati, da se kaj ne more uveljaviti: zatirati osvobodilne težnje narodov; zatirati ustvarjalnost mladih / bojijo se vsake kritike in jo zatirajo 4. ekspr. delati, povzročati, da se kaj ne more izraziti, pokazati: zatirati svoja čustva; v sebi je zatirala porajajočo se ljubezen zatirajóč -a -e: zatirajoči sloj ljudi; čustva zatirajoča ženska zatíran -a -o: zatirani narodi so se uprli; zatirane dežele; sam.: zatirani iščejo pravico; zatirani in zatiralci ♪
  24.      zatréti  -trèm tudi -tárem dov., zatrì zatríte; zatŕl (ẹ́ ȅ, á) 1. narediti, povzročiti, da kaj škodljivega na določenem mestu ali v celoti preneha obstajati: zatreti mrčes; zatreti plesen, plevel / zatreti nekatere otroške bolezni 2. narediti, povzročiti, da kdo ne more normalno, svobodno živeti, delovati: zatreti narod; gospodarsko, politično zatreti koga 3. z nenehnim oviranjem kakega dela, dejavnosti povzročiti, da kaj ne more več obstajati: zatreti osvobodilno gibanje, stavko; zatreti upor / kriminala ne morejo zatreti // narediti, povzročiti, da se kaj ne more uveljaviti: osvobodilnih teženj naroda niso mogli zatreti; zatreti otrokovo ustvarjalnost 4. ekspr. narediti, povzročiti, da se kaj ne more izraziti, pokazati: zatreti hrepenenje, ljubezen / zatrl je smehljaj ● krošnje visokih dreves so zatrle manjša drevesa jim onemogočile normalno rast; ekspr. kaj v kali, korenini zatreti preprečiti, onemogočiti, da se kaj razvije, takoj ko se prvič pojavi; popolnoma uničiti zatŕt -a -o: zatrt človek; zatrta spolnost; zatrta čustva ∙ ekspr. v krvi, s krvjo zatrt upor z velikimi človeškimi žrtvami ♪
  25.      zrcáliti  -im nedov. (á ȃ) 1. zaradi odbijanja svetlobe delati kaj vidno, kazati kaj na svoji površini: jezero zrcali smreke, zvezde; ogledalo zrcali del predsobe; šipa zrcali nebo 2. ekspr. kazati, izražati: njen pogled zrcali strah / razstava zrcali ustvarjalnost otrok; številke zrcalijo splošno stanje zrcáliti se 1. zaradi odbijanja svetlobe v čem biti viden, kazati se: mesec se zrcali na gladini jezera; v reki se zrcalijo drevesa; v velikem ogledalu se je zrcalila njena podoba 2. ekspr. biti viden, kazati se: na obrazu se ji je zrcalila osuplost, žalost; v očeh se je zrcalil strah / v ljudskih pesmih se zrcali narodov značaj; v stališčih se zrcalijo velike politične razlike zrcáljen -a -o: resnični svet, zrcaljen v naših predstavah ♪

   1 22



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA