Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

strok (513-537)


  1.      nèpoučèn  -êna -o prid. (ȅ-ȅ ȅ-é) ki ni poučen, ni seznanjen s čim: nepoučeni bolniki se takega zdravljenja bojijo; hotel je vplivati na odločitev nepoučenih ljudi; biti nepoučen o kakem dogodku // knjiž. ki se na kako področje, stroko slabo spozna: nepoučen bralec avtorjevih misli ne bo doumel; v literaturi je nepoučen; sam.: nepoučeni so bili prepričani, da ima prav ♪
  2.      nèpretenciózen  -zna -o prid. (ȅ-ọ̑) knjiž. umetniško, strokovno nezahteven: nepretenciozni članki; nepretenciozna glasba; nepretenciozno filmsko delo / njegove novele pritegnejo bralca s svojo nepretenciozno govorico preprosto, lahko razumljivo ♪
  3.      nèpretencióznost  -i ž (ȅ-ọ̑) knjiž. umetniška, strokovna nezahtevnost: nepretencioznost opisa / doseči nepretencioznost preprostost, razumljivost ♪
  4.      nèrjavèč  -éča -e prid. (ȅ-ȅ ȅ-ẹ́) poljud. odporen proti rjavenju, strok. nerjaven: nerjaveča pločevina, žica; nož iz nerjavečega jekla ♪
  5.      nèstandardizíran  -a -o prid. (ȅ-ȋ) ki ni standardiziran: uporabljajo nestandardizirane delovne metode, norme ♦ šol. nestandardizirani test test, ki ni strokovno preizkušen in normiran ♪
  6.      nèusposóbljen  -a -o prid. (ȅ-ọ̑) ki ni usposobljen: strokovno neusposobljeni delavci; za to delo je neusposobljen ♪
  7.      nevéden  -dna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) ki mu manjka vednosti, znanja: neveden človek; biti, ostati neveden; v tem pogovoru se je pokazal nevednega / delati se nevednega nepoučenega, neobveščenega; nevedno dekle neizkušeno // ki se na kako stroko, področje slabo spozna: politično neveden; neveden v medicini nevédno prisl.: nevedno se držati, gledati; sam.: poučiti nevedne ♪
  8.      nèveščák  -a m (ȅ-á) zastar. nestrokovnjak, nepoznavalec: neveščak ne bo spoznal, da vino ni pristno ♪
  9.      níčev  -a -o prid. (ȋ) ekspr. 1. zelo majhen, neznaten: ničev delček milimetra; za tedanje razmere ničeva vsota / prodati po ničevi ceni zelo nizki / v primeri z njihovimi težavami so moje ničeve / spreti se iz ničevega vzroka / med takimi strokovnjaki se počutim ničevega 2. malovreden, ničvreden: bogastvo, slava, vse to je ničevo / taki cilji so se mu zazdeli ničevi / zanj je razen užitkov vse ničevo ∙ ekspr. ti bankovci so zdaj samo še ničev papir brez vrednosti, brez kupne moči; ekspr. njegovi verzi so ničevi brez estetske, vsebinske vrednosti 3. neprepričljiv, neutemeljen: ničev dokaz, pomislek; izgovor je bil ničev, vendar je prišel prav 4. ki je brez učinka, koristi: napor, trud je bil ničev / ničeve sanje ♪
  10.      níčla  -e ž (ȋ) 1. številka nič: pripisati ničlo; število s tremi ničlami na koncu 2. izhodiščna vrednost na (merilni) lestvici med pozitivnim in negativnim; nič: danes je temperatura pri ničli; pog.: deset stopinj nad ničlo plus deset stopinj; deset stopinj pod ničlo minus deset stopinj 3. ekspr. nepomemben, nesposoben človek: vsaka ničla mi pa tudi ne bo ukazovala; v primeri z njim sem ničla; on je družbena, moralna ničla; on je človek, poštenjak, vi ste pa popolne ničle; glede športa sem prava ničla nestrokovnjak ● ekspr. napredek je enak ničli napredka ni ◊ fiz. absolutna ničla najnižja možna temperatura; mat. ničla polinoma vrednost neodvisne spremenljivke, pri kateri je polinom enak nič ♪
  11.      nítka  -e ž (ȋ) manjšalnica od nit: nitka se je utrgala; tanka nitka; nanizati na nitko / vdeti nitko v šivanko / stroki so še brez nitk ● ekspr. ima že srebrne nitke v laseh sive lase; ekspr. njegovo življenje visi na nitki je zelo ogroženo; je zelo bolan ◊ bot. glivna nitka enocelična ali večcelična nitasta tvorba, ki sestavlja micelij; hifa; elektr. svetilna ali žarilna nitka ki jo električni tok ob prehodu segreje do žarenja; gled. lutka na nitkah ki se premika z nitmi; marioneta; zool. ožigalne nitke morskih vetrnic ♪
  12.      nítrolák  -a m (ȋ-ȃ) poljud. raztopina nitrata celuloze v organskem topilu, strok. nitrocelulozni lak: hlapi nitrolaka ♪
  13.      nítromonkál  -a m (ȋ-ȃ) nestrok. nitramonkal ♪
  14.      nomenklatúra  -e ž (ȗ) navadno s prilastkom sistematično urejen skupek imen, nazivov za predmete kake znanosti, stroke, delovnega področja: botanična, kemijska nomenklatura; mednarodna nomenklatura; nomenklatura artiklov, izdelkov / nomenklatura poklicev // knjiga, delo s takim skupkom: izdati, pregledati nomenklaturo / nova izdaja nomenklature poštnih storitev ● knjiž., redko v svoji razpravi uporablja zastarelo nomenklaturo terminologijo, izrazje ◊ biol. binarna nomenklatura poimenovanje rastlin ali živali z imenoma za rod in vrsto, dvojno poimenovanje; geod. nomenklatura topografske karte znak, številka za določitev, označitev topografske karte določenega področja ♪
  15.      normálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. ki je v skladu z določenimi danimi, splošno veljavnimi zakonitostmi; naraven, pravilen: normalen razvoj bolezni, organizma; utrip srca in telesna temperatura sta normalna / normalna oblika glave // ki je v skladu z določenimi uveljavljenimi, sprejetimi pravili, zahtevami: tekmovalne, vremenske razmere niso bile normalne, zato rezultatov ne bodo priznali / zdi se, da imam kolikor toliko normalen okus / normalni delovni čas traja sedem ur / tako naglašanje je v knjižnem jeziku najbolj normalno // ki ravna, se vede v skladu z določenimi uveljavljenimi, sprejetimi pravili, navadami: trudil se je, da bi bil normalen kot drugi; kot vsako normalno dekle je rada plesala; spolno normalen 2. ki se največkrat, najpogosteje pojavlja: članek presega normalno dolžino; pri normalni porabi goriva bi zaloge zadoščale za tri mesece; vodno stanje je normalno / normalni zračni pritisk / to je na cesti normalen prizor navaden; do tja je tri ure normalne hoje zmerne, srednje hitre; tam je prepir normalna stvar vsakdanja 3. s širokim pomenskim obsegom ki ima v odnosu do stvari svoje vrste samo osnovne, nujne, splošne lastnosti, značilnosti: to je normalna, ne pa starinska beseda; zanj je to normalna hrana, zame pa je preslana / normalni ljudje in geniji 4. miren, urejen: v normalnih časih se kaj takega ne bi moglo zgoditi; po štirih letih skrivanja so spet zaživeli normalno življenje; stanje v državi je normalno / državi sta vzpostavili normalne odnose ∙ ekspr. življenje se vrača v normalni tir postaja mirno, urejeno 5. duševno zdrav, uravnovešen: normalen človek je odgovoren za svoja dejanja; ekspr. saj ni normalen, ko tako kriči / duševno normalen ◊ film. normalni film film, širok 35 mm; fiz. normalni kubični meter (plina) enota za maso plina, ki pri temperaturi 0° C in normalnem zračnem tlaku zavzame en kubični meter prostornine; normalni zračni tlak zračni tlak, ki ustreza tlaku 760 mm visokega živosrebrnega stolpca; fot. normalni objektiv objektiv, pri katerem je goriščna razdalja približno enaka diagonali formata negativa; normalna gradacija postopno prehajanje od bele barve v črno; kem. normalni heptan heptan, ki ima oktansko število nič; šol. normalna šola normalka; žel. normalni tir tir s 1.435 mm razdalje med notranjima robovoma tirnic normálno 1. prislov od normalen: srce mu bije normalno; normalno se gibati, vesti; normalno osoljen 2. v povedni rabi izraža popolno sprejemanje brez presenečenja, pomislekov: normalno je, da so ga zaradi takega prestopka zaprli; malo strokovnjakov pozna to glasbo, a povprečna publika - kar je popolnoma normalno - ne ve nič o njej; sam.: to je nekaj normalnega ♪
  16.      nôvopečèn  in nôvo pečèn -êna -o prid. (ō-ȅ ō-é) nav. šalj. ki še ni dolgo v sedanjem, navadno višjem družbenem položaju, stanju: novopečeni kritik, strokovnjak / novopečeni doktor ♪
  17.      numizmátik  -a m (á) kdor zbira kovinski in papirnati denar: filatelist in numizmatik // strokovnjak za numizmatiko: po najdenih novcih je numizmatikom uspelo natančno časovno določiti odkopano naselbino ♪
  18.      numizmátika  -e ž (á) zbiranje kovinskega in papirnatega denarja: ukvarjati se z numizmatiko // veda o novcih: strokovnjak za numizmatiko; heraldika in numizmatika ♦ num. moderna numizmatika ki proučuje novce novejšega časa ♪
  19.      óbčečlovéški  -a -o prid. (ọ̄-ẹ́) nanašajoč se na vse ljudi, človeštvo: občečloveški napredek; to delo ima občečloveški pomen; občečloveške pravice / publ.: zbirati kandidate po strokovnih in občečloveških kvalitetah človeških; občečloveške napake óbčečlovéško prisl.: občečloveško veljavne norme; sam.: v njegovem delu je premalo občečloveškega ♪
  20.      óbči  -a -e prid. (ọ̄) 1. splošen: vzbujala je občo pozornost; doživeti obče priznanje; obče in posamično spreminjanje / obče lastnosti / skrbeti za občo korist skupno, javno; obče zemljišče skupno 2. ki obravnava osnovne značilnosti, zakonitosti predmeta določene stroke: obča metodika; obča sociologija / obča geografija geografija, ki obravnava osnovne zakonitosti v oblikovanju prostora in pokrajine; obča psihologija psihologija, ki obravnava duševne zakonitosti normalnega odraslega človeka ◊ jur. obči državljanski zakonik civilni zakonik stare Avstrije iz leta 1811; obče pravo pravo, ki temelji zlasti na rimskem pravu in je veljalo v nekaterih zahodnih državah do lastne kodifikacije prava óbče prisl.: obče koristno prizadevanje; biti obče priljubljen; obče veljavna trditev; obče znana stvar; sam.: odnos med občim in posamičnim ♪
  21.      obétati  -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. izjavljati komu, da bo kaj dobil, bo česa deležen; obljubljati: obetal mu je bogato plačilo, če ga bo ozdravil; obetati komu podporo, službo; obetal ji je zvestobo; obetal mu je, da se mu bo dobro godilo / tej hiši obetajo lepo prihodnost napovedujejo; meteorologi obetajo lepo vreme ∙ ekspr. obetati hruške na vrbi kaj nemogočega; ekspr. obetal mu je palico grozil mu je, da bo tepen // navadno z odvisnim stavkom izjavljati komu, da bo kdo kaj storil, uresničil: že dolgo mu obeta, da ga bo obiskal; ekspr. obetal mu je, da bo tepen grozil / konvencija obeta zagotoviti normalne pogoje zaposlovanja 2. nav. ekspr. imeti take lastnosti, značilnosti, zaradi katerih se pričakuje kaj a) pozitivnega, ugodnega: podpirati študente, ki obetajo; kot začetnik je veliko obetal / v stroki je on ime, ki obeta / letina dobro obeta kaže b) drugega, drugačnega: jutro nam je obetalo lep dan; njegova zunanjost ni obetala nič dobrega; nekatera znamenja obetajo spremembe / njegova prizadevnost je obetala uspeh obétati se nav. 3. os. izraža verjeten nastop, uresničitev česa: obeta se vroč dan, nevihta / njihovi kulturi se obeta lepša prihodnost; obeta se mu uspeh; ekspr. obetajo se nam lepši časi obétati si pričakovati: od pogodbe si ne obetajo posebnih koristi; obetajo si boljše uspehe; publ. obetajo si še nove potresne sunke obetajoč -a -e: obetajoč nasmeh; obetajoč pisatelj, športnik; obetajoča kariera; prisl.: obetajoče se nasmehniti obétan -a -o: uresničitev že dostikrat obetanih reform ♪
  22.      oblačílen  -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na oblačilo ali oblačenje: oblačilna omara / oblačilna industrija, stroka / drobni oblačilni predmeti ♦ usnj. oblačilno usnje tanko, mehko usnje za oblačila, pokrivala, torbice ♪
  23.      oblíka  -e ž (ȋ) 1. navadno s prilastkom določen videz, ki ga ima stvar v prostoru: pravokotna oblika predmeta; stavba ima še prvotno obliko; spreminjajoče se oblike oblakov; po obliki podoben hruški; oblika in barva / oblika črk, tlorisa / listi jajčaste, podolgovate oblike; gmota brez določene oblike / spomenik v obliki piramide / dati izdelkom lepo obliko / moderna oblika pohištva / mokra obleka je še bolj poudarjala njene ženske oblike / za to umetnostno smer so značilne abstraktne oblike / dosti let je proučeval oblike zemeljskega površja 2. navadno z rodilnikom značilnost česa glede na sestavne elemente, njihovo razporeditev: spremeniti obliko enačbe; poslovenjena oblika imena; knjiga ima obliko zbornika / zapis v obliki šifer / analizirati obliko pesmi // stanje, skupek določenih značilnosti, po katerem se kaka snov, pojav ločuje od drugih možnosti svojega pojavljanja obstajanja: jedrska, toplotna in druge oblike energije; glasba je ena izmed oblik umetnosti; led je oblika vode / pojavne oblike življenja 3. navadno s prilastkom videz, zunanji izraz kakega pojava, pogojen z njegovo vsebino: bojevati se za napredne družbene oblike; spremenjene organizacijske oblike / dati mislim jasno obliko 4. način, kako je kaj izraženo, povedano, navadno v umetniškem delu: dajati prednost obliki; oblika in vsebina / delo ima izbrušeno obliko // s prilastkom sistem izraznih sredstev, v katerem se izrazi kaka vsebina: ta pesnik je uvedel veliko novih oblik; menuet, simfonija in druge glasbene oblike / stalne pesniške oblike 5. s prilastkom, v zvezi v obliki izraža, da se kaj pojavlja, obstaja tako, kot nakazuje določilo: pesmi so izšle tudi v knjižni obliki; sir vsebuje vse bistvene sestavine mleka v koncentrirani obliki; publ.: prihranki v obliki denarja so mu propadli; dati pomoč v obliki materiala in strokovnjakov 6. navadno z rodilnikom način, metoda: spremeniti obliko dela; sodobne oblike zdravljenja / publ. obstajajo razlike v obliki reševanja teh vprašanj 7. lingv. sklonska, spregatvena ali besedotvorna določenost jezikovnega sredstva: nedoločnik, namenilnik in druge glagolske oblike; v besedilu je več pogovornih, zastarelih oblik; enklitične oblike zaimkov; oblika za tretjo osebo množine / osebna glagolska oblika ki zaznamuje osebo, spol, število, naklon in način / oblikovalka je ženska oblika od oblikovalec ● publ. proučeval je mikroskopsko drobne oblike bitja, organizme; knjiž., redko dati testo v pomaščeno obliko model; knjiž., redko livarska oblika kalup, forma; ekspr. pravilnik ne sme biti le zunanja oblika ne sme samo obstajati, ne da bi vplival na stvari, ravnanje ◊ adm. angleška oblika poslovnih pisem pri kateri je vsaka vrstica enako oddaljena od levega roba; ekon. enostavna oblika vrednosti izraz vrednosti blaga v kateremkoli drugem blagu; relativna oblika vrednosti izraz vrednosti določene vrste blaga v drugih vrstah blaga; filoz. oblika način, kako je snov izoblikovana v stvarnost, možnost v realnost; forma; kem. alotropne oblike ogljika; lit. antična metrična oblika; mat. eksplicitna oblika funkcije zapis funkcije, v katerem je odvisna spremenljivka sama na eni strani enačbe; min. izometrična oblika kristala ♪
  24.      oblikováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. dajati čemu določeno obliko: oblikovati glavo kipa; oblikovati kovino, marmor; oblikovati s kladivom, žaganjem; ročno, strojno oblikovati / oblikovati glino v posode / iz testa oblikovati cmoke / to ozemlje je oblikoval ledenik / oblikovati krošnje dreves z razpiranjem ogrodnih vej, redčenjem, rezanjem jim dajati določeno obliko // arhit. dajati, določati obliko predmetu z upoštevanjem skladnosti med funkcionalnostjo, estetiko in tehnološkim procesom: oblikovati embalažo, pohištvo; oblikovati industrijske izdelke / knjigo je oblikoval znani slikar; moderno oblikovati nakit / oblikovati izložbe 2. dajati čemu določene značilnosti: pisatelj je zgodovinsko snov oblikoval dokaj svobodno / publ. oblikovati javno mnenje / publ. narodi hočejo sami oblikovati svojo usodo odločati o njej / ta doživetja so v marsičem oblikovala njegov značaj; v tistih letih se mu je oblikoval svetovni nazor / cene se oblikujejo svobodno 3. delati, ustvarjati: oblikovati volilne enote glede na število prebivalcev; z govornimi organi oblikovati glasove; oblikujejo se nove države / iz besed oblikovati stavke / igralec je svojo vlogo oblikoval prepričljivo 4. z vzgojo povzročati pozitiven razvoj osebnosti: tudi šola oblikuje mlade ljudi / publ. oblikovati strokovni kader šolati, izobraževati / oblikovati koga v harmonično osebnost 5. z besedami izražati kaj: zna jasno, jedrnato oblikovati svoje misli, predloge 6. redko sestavljati skupino za določene naloge; formirati: oblikovati delegacijo, vojaško enoto oblikováti se 1. knjiž., redko, s prislovnim določilom kazati se v obrisih: vrhovi lip, podobni kupolam, so se oblikovali v daljavi / v mislih se mu je oblikovala domača hiša 2. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z v izraža, da osebek dobiva vsebino, obliko, kot jo nakazuje določilo: poroženeli deli kože se oblikujejo v luske / misel se je oblikovala v vedno bolj trden sklep oblikujóč -a -e: nanovo oblikujoča se organizacija oblikován -a -o: moderno oblikovani sedeži; listi so oblikovani različno; ima lepo oblikovane roke ♪
  25.      obzórje  -a s (ọ̑) 1. del zemeljskega površja, ki se vidi s točke opazovanja: na hribu se jim je odkrilo širše obzorje; daljno, širno obzorje / morsko obzorje; pren., publ. elektroniki se odpirajo nova obzorja // najbolj oddaljeni, končni del tega površja: sonce prihaja izza obzorja; na obzorju se je pokazala ladja; izginiti za obzorjem; pren. nova umetniška smer je že na obzorju 2. obseg izobrazbe, razgledanosti, znanja: bogatiti, širiti si obzorje z branjem; njegovo duhovno obzorje je preozko, da bi dojel ta problem; glasbeno, kulturno, literarno obzorje; omejeno strokovno obzorje 3. mont. hodnik in odkopna mesta v jami v večjih višinskih razdaljah: novi jaški bodo povezovali rove različnih obzorij; spodnje, zgornje obzorje ● šalj. ko so najbolj razgrajali, se je na obzorju prikazal miličnik nepričakovano prišel; ekspr. njegov klic se je razlegal od obzorja do obzorja vsepovsod ♪

   388 413 438 463 488 513 538 563 588 613  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA