Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

strog (58-82)


  1.      izpraševálec  tudi spraševálec -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) 1. kdor izprašuje: pokazal se je kot neutruden izpraševalec / pri ustnem anketiranju so izpraševalci obiskali nad petsto družin 2. kdor z vprašanji ugotavlja, preverja kandidatovo znanje: določiti izpraševalce; z natančnimi odgovori je presenetil izpraševalce; izpraševalec metodike; izpraševalec pri izpitu 3. zasliševalec: ujetnika so odpeljali pred stroge izpraševalce ♪
  2.      izprašíti  -ím tudi sprašíti -ím dov., izprášil tudi sprášil (ȋ í) odstraniti prah iz česa: izprašiti obleko, preprogo; izprašiti in izkrtačiti naslonjače ∙ šalj. izprašiti komu hlače, zadnjico natepsti ga; ekspr. izprašil bo sinu lahkomiselnost iz glave s strogim ravnanjem bo dosegel, da sin ne bo več lahkomiseln izprašèn tudi sprašèn -êna -o: izprašena obleka, posteljnina; prim. sprašiti ♪
  3.      izrážati  -am nedov. (á) 1. z besedami, kretnjami posredovati drugim svoje misli, čustva, razpoloženja: izražati mnenja, pomisleke; izražati presenečenje, veselje; izražati miselno sorodnost s kom; burno izražati svoja čustva; javno izražati svoje prepričanje, pripadnost; ustno, pismeno izražati svoje zahteve; izražati svoje misli v pesniški obliki; izražati z besedami, kretnjami, mimiko; izražati doživetja z glasbo, s slikarskimi sredstvi 2. biti zunanja podoba, znamenje človekovega razpoloženja, čustvovanja: njen obraz izraža grozo, žalost; stroge oči so izražale nenaklonjenost; v njenih kretnjah se izraža milina // biti zunanja podoba, znamenje česa sploh: umetnost izraža svojo dobo / izbrani so le tisti teksti, ki prepričljivo izražajo zahtevo po narodnostni enakopravnosti 3. biti nosilec kakega pomena, lastnosti: pridevniki lahko izražajo več stopenj svojega pomena; izražati istočasnost dejanja // biti nosilec kake vsebine: nekatere pesmi izražajo ilirsko tendenco; skupno sporočilo izraža pripravljenost vlad za nadaljnje sodelovanje 4. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izražati komu občudovanje, priznanje; izražati podporo narodnoosvobodilnemu gibanju; izražati upanje v zmago / publ. obe strani izražata zadovoljstvo nad dosedanjim potekom pogovorov; vlada izraža zaskrbljenost zaradi tega incidenta / publ. s šolstvom izražamo posebno skrb za mladino 5. prikazovati, podajati z določenimi znaki, enotami: izražati dolžino v metrih; izražati vrednost blaga v dolarjih; dviganje cen se izraža v odstotkih izrážati se 1. uporabljati jezik za podajanje, posredovanje misli, čustev: tako so se izražali klasiki; fant se zna izražati; izbrano, lepo se izražati; izražati se knjižno, vulgarno; pismeno se slabo izraža; rad se izraža s frazami, manjšalnicami; z lahkoto, muko se izražati / so slikarji, ki se izražajo predvsem z barvo // publ., navadno s prislovom pripovedovati svoje mnenje: grdo, grobo, spoštljivo, žaljivo se izražati o kom; o prireditvi se izražajo pohvalno, ugodno, ekspr. s samimi superlativi 2. navadno s prislovnim določilom biti viden, kazati se v čem: ljubezen do domovine se izraža v vsem njegovem delu; v mitologiji se izražajo odnosi človeka do narave / knjiž. duh ljudstva se izraža v njegovem javnem življenju izražajóč -a -e: izražajoč mnenje večine, ga je predlagal za delegata; pojem izražajoča beseda; kulturno snovanje, izražajoče se v umetnosti ♪
  4.      izšíbati  -am dov. (ȋ) 1. pretepsti s šibo: izšibati tatove 2. knjiž. s strogim ravnanjem doseči, da preneha pri kom obstajati kaka negativna lastnost: izšibati trmo ♪
  5.      iztépati  -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. z udarjanjem odstranjevati iz česa: iztepati prah iz obleke; iztepati s palico / iztepati odejo, preprogo 2. nav. ekspr. s strogim ravnanjem prizadevati si, da preneha pri kom obstajati kaka negativna lastnost: iztepati otrokom trmo ● šalj. iztepati komu hlače tepsti ga; prim. stepati ♪
  6.      iztêpsti  -têpem tudi stêpsti stêpem dov., iztépel iztêpla tudi stépel stêpla (é) 1. z udarjanjem odstraniti iz česa: iztepsti prah iz obleke, preproge; iztepsti z iztepačem, s palico / iztepsti in izkrtačiti žimnice; z roko si je iztepel prašne hlače 2. nav. ekspr. s strogim ravnanjem doseči, da preneha pri kom obstajati kaka negativna lastnost: iztepsti otroku trmo; s korobačem je iztepel volom upornost ● šalj. iztepsti komu hlače natepsti ga; ekspr., redko to žensko si moraš kar iz glave iztepsti pozabiti jo; prim. stepsti ♪
  7.      izvájati  -am nedov. (ā) 1. delati, da kaj zamišljenega, danega postane stvarnost, dejstvo: izvajati načrt, program; izvajati predpise z vso strogostjo; dosledno izvajati kadrovsko politiko; zakon se že izvaja / publ.: ta četa je izvajala najtežje akcije delala, opravljala; izvajati gradbena dela; skupina izvaja moderne plese pleše; izvajati vaje na orodju; žarg., šport. izvajati prosti strel // publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izvajati dopolnilno gnojenje; izvajati kontrolo nad poleti kontrolirati polete 2. umetniško poustvarjati zlasti glasbeno delo: orkester je izvajal skladbe sodobnih avtorjev / publ. v gledališču izvajajo domačo noviteto uprizarjajo, igrajo 3. publ. izpeljevati, izpeljavati: izvajati sklepe iz lastnega opazovanja, vedenja; iz te ugotovitve izvaja napačne zaključke / učitelj izvaja pravila ob razlagi 4. knjiž. razlagati razvojno pot česa: izvajati besedo iz latinščine / svoj rod izvaja iz Španije 5. lingv. tvoriti novo besedo iz podstave s priponami; izpeljevati: izvajati primernik iz osnovnika ● publ. izvajati posledice, sankcije zaradi neizpolnjevanja predpisov kaznovati zaradi neizpolnjevanja predpisov izvájan -a -o: ta koncert je bil pri nas prvič izvajan; balet je bil izvajan z največjo popolnostjo; dosledno izvajano načelo ♪
  8.      izvrševáti  -újem nedov. (á ȗ) publ. delati, da kaj zahtevanega, obvezujočega postane stvarnost, dejstvo; izpolnjevati: izvrševati svoje dolžnosti; izvrševati povelja, ukaze / zakon se ni strogo izvrševal izvajal / imeti in izvrševati oblast ♦ jur. izvrševati smrtne kazni // delati, opravljati: svoje delo je izvrševal v zadovoljstvo vseh // z oslabljenim pomenom, zlasti z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izvrševati čiščenje, nadzorstvo; izvrševati oprašitev opraševati; izvrševati popravila kotlov izvršujóč -a -e: vestno izvršujoč naloge ♪
  9.      jahálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na jahanje: jahalni pribor / jahalna steza / jahalni bič biču podobna usnjena priprava, navadno pletena; jahalni konj konj, ki je primeren, izurjen za jahanje; jahalni škornji škornji s trdo golenico in visokim opetnikom za ostrogo; jahalne hlače hlače, ki so ob spodnjem delu noge oprijete, ob stegnu pa razširjene; jahalna obleka obleka iz jahalnih hlač in suknjiča ♪
  10.      janzenízem  -zma m (ȋ) 1. gibanje v katoliški cerkvi v 17. in 18. stoletju, ki temelji na naukih škofa Jansena: slovenski janzenizem; biti pristaš janzenizma; širjenje janzenizma v Franciji 2. ekspr. zelo velika strogost, zlasti v moralno-etičnem pogledu: zavračati Jeranov janzenizem ♪
  11.      jeklén  -a -o prid. (ẹ̄) 1. nanašajoč se na jeklo: jekleni drobci, ostružki / jeklen drog, vijak; jeklena cev, krtača, palica; jeklene vzmeti; jekleno pero / jeklen most / jeklen lesk oči; ekspr. jekleno nebo ♦ metal. jeklena litina; teh. jeklena volna 2. nav. ekspr. zelo močen, krepek: jekleni prsti; jeklene mišice / jeklen odpor, prijem / vzdrževati jekleno disciplino zelo strogo; publ. tekači z jekleno vzdržljivostjo zelo dobro // zelo odločen, nepopustljiv: jeklen mož / jeklen značaj; jeklene besede; za tako zmago je potrebna jeklena volja; jeklena načela / jeklen glas / jeklene poteze na obrazu 3. zastar. klen, poln: jeklena pšenica; jekleno zrno ● ekspr. potovati z jeklenim konjičkom z avtomobilom, motornim kolesom; ekspr. jekleni ptič letalo; ekspr. ima jeklene živce tudi zelo hude stvari ga ne ganejo, ne vznemirijo jekléno prisl.: jekleno se zasvetiti; jekleno zgrabiti; jekleno modro jezero; jekleno sive oči ♪
  12.      jézen  -zna -o prid. (ẹ́ ẹ̑) 1. ki je v stanju jeze: s prijaznimi besedami je pomiril jezne ljudi; zdaj raje molči, ker si jezen; bil je hudo, zelo jezen, ker je zamudil; jezen je odšel; jezen kot gad; ekspr. jezen je, da kar piha zelo je jezen / pes je jezen razdražen // nav. ekspr. ki izraža, kaže jezo: jezni pogledi; prestrašiti se jeznih besed / jezna užaljenost 2. v povedni rabi ki ima negativen, odklonilen odnos do koga: že dolgo je jezen name in ne govoriva; jezen je na kolege zaradi obrekovanja; jezen je na starše, ker so z njim prestrogi; ekspr. jezen je na ves svet / jezen je na kriminalke, na stripe 3. knjiž., ekspr. silovit, divji: skočiti v jezne valove; jezni viharji 4. knjiž., ekspr. neugoden, hud: jezni časi / jezna sreča ● ekspr. jezni mladenič kdor z nastopi v javnosti izraža odklonilen odnos do obstoječih razmer, norm jézno prisl.: jezno se držati; jezno gledati, govoriti, hoditi ♪
  13.      kartuziján  -a m (ȃ) menih reda, imenovanega po samostanu Cartusia: stroga pravila kartuzijanov ♪
  14.      katédrski  -a -o prid. (ẹ́) ekspr. tog, neživljenjski: katedrska učenost; katedrsko premlevanje idej // uraden, avtoritativen: povedati v katedrskem tonu / katedrska strogost ◊ polit. katedrski socialist ob koncu 19. stoletja pripadnik smeri, ki je nasproti marksizmu uveljavljala teorije o reformah v buržoazni družbi ♪
  15.      katónski  tudi kátonski -a -o prid. (ọ̑; ȃ) knjiž. nanašajoč se na rimskega politika Katona Utičana: katonski reki / katonska strogost ♪
  16.      kázen  -zni ž (ȃ) 1. kar je določeno za kršilca kakih norm, zahtev: otrok je bil priden, zato so mu kazen odpustili, preklicali; pog. kazen odsedeti, odslužiti; zaslužila je kazen; mila, stroga kazen; groziti s kaznijo; kazen za tatvino; vzgojni učinek kazni / doma ga je doletela, zadela huda kazen / dati kazen kaznovati; dobiti kazen biti kaznovan / disciplinska, eksemplarična kazen / v prislovni rabi: za kazen bo ostal doma; ekspr. naj bo za kazen, je rekel škodoželjno / ubogal je iz strahu pred kaznijo kaznovanjem // dogovorjena odškodnina za primer neizpolnitve ali nepravilne izpolnitve pogodbe: moral je plačati kazen / publ. zapadel je kazni 2. jur. ukrep proti krivemu in kazensko odgovornemu storilcu kaznivega dejanja, (gospodarskega) prestopka ali prekrška: določiti, odmeriti, predpisati kazen; kazen izreči, izvršiti / kazen nastopiti / obsoditi koga na denarno, zaporno kazen / pogojna kazen pri kateri se izvršitev kazni pogojno odloži; pogojna obsodba; prostostna kazen ali kazen odvzema prostosti pri kateri mora obsojenec prebivati v kazenskem poboljševalnem zavodu; smrtna kazen pri kateri se obsojenec kaznuje s smrtjo; telesna kazen v nekaterih deželah pri kateri se obsojenec kaznuje s telesnim trpljenjem, z izgubo pomembnega organa; kumulativno predpisana kazen pri kateri se obsojenec kaznuje z denarno in zaporno kaznijo; kazen prepovedi opravljanja določenega poklica; kazen zaplembe premoženja ◊ ped. vzgojna kazen; rel. večna kazen večno trpljenje človeka po smrti; šol. pisati kazen zaradi nediscipline prepisovati kak tekst ♪
  17.      klasificírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. razvrstiti, razporediti kaj glede na enake ali podobne lastnosti: klasificirati blago; klasificiral je vse rastline, živali; analizirati in klasificirati / klasificirati premog po velikosti / njegovo dramo bi težko klasificirali označili, opredelili ♦ navt. klasificirati ladjo določiti ji klaso, razred 2. knjiž., redko oceniti, ovrednotiti: klasificiral je športne dosežke / zadnje šolske naloge je strogo klasificiral ocenil, redoval klasificíran -a -o: klasificiran po kvaliteti ♪
  18.      komandántski  -a -o prid. (ā) nanašajoč se na komandante: komandantska strogost / komandantska opazovalnica ♪
  19.      komandír  -ja m (í) 1. kdor poveljuje vojaški enoti, manjši od bataljona, ali ustrezni ustanovi, poveljnik: imel je strogega komandirja; komandir čete, voda 2. vodja oddelka ali postaje milice: komandir daje navodila dežurnemu miličniku / komandir postaje milice ♪
  20.      komísen  -sna -o prid. (ȋ) 1. nanašajoč se na komis: kiselkast komisni okus / komisni kruh ∙ slabš. take komisne hrane se kmalu preobješ slabe, nekvalitetne 2. star. vojaški: komisna uniforma / strogi komisni obrazi ♪
  21.      komunízem  -zma m (ȋ) brezrazredna gospodarsko-družbena ureditev, ki temelji na podružbljenju proizvajalnih sredstev, odpravi izkoriščanja in delitvi dobrin po potrebah: socializem kot prehodno obdobje med kapitalizmom in komunizmom / izgradnja komunizma // gibanje za tako ureditev: komunizem se vse bolj širi // nazor, ideologija, ki si prizadeva za tako ureditev: biti preganjan zaradi komunizma / utemeljitelj znanstvenega komunizma ◊ soc. utopični komunizem; zgod. vojni komunizem prva leta po oktobrski revoluciji strogi politični in gospodarski ukrepi ♪
  22.      kongregacioníst  -a m (ȋ) rel. pripadnik protestantske verske skupnosti, razširjene zlasti v angleško govorečih deželah: starši so bili strogi kongregacionisti ♪
  23.      konspiratíven  -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na konspiracijo: konspirativno delovanje / zbirali so se v konspirativne organizacije / konspirativno ime tajno, ilegalno konspiratívno prisl.: organizacija je delala strogo konspirativno ♪
  24.      konspiratívnost  -i ž (ȋ) lastnost, značilnost konspirativnega: konspirativnost informacij / borili so se v ilegalnosti in strogi konspirativnosti ♪
  25.      konvencionálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. ki se drži ustaljenih, splošno veljavnih norm, pravil: piše konvencionalne scenarije; konvencionalna simbolika / bila je strogo konvencionalna / konvencionalna oborožitev; pren., knjiž. prenehati hoče s tem svojim konvencionalnim življenjem // nav. ekspr. ki se rabi za določene prilike, običajen: po nekaj konvencionalnih besedah je sedel / pomagala si je s konvencionalno lažjo 2. knjiž. dogovorjen, dogovoren: konvencionalna zemljepisna znamenja konvencionálno prisl.: konvencionalno upodobljen ♪

   1 8 33 58 83 108 133 158 183 208  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA