Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

strel (351-375)


  1.      mitraljéz  -a m (ẹ̑) avtomatsko orožje z dolgo cevjo, ki strelja zlasti v rafalih, strojnica: obstreljevati, streljati z mitraljezom ♦ voj. na podstavek, vozilo, letalo pritrjeno avtomatsko orožje za streljanje na večje cilje, težka strojnica ♪
  2.      mitraljéza  -e ž (ẹ̑) knjiž., redko mitraljez: streljanje mitraljeze ♪
  3.      mitraljírati  -am nedov. in dov. (ȋ) streljati, obstreljevati z mitraljezom: letala bombardirajo in mitraljirajo zbirališča sovražnih čet; mitraljirati s kratkimi rafali ♪
  4.      mláhav  -a -o in mlahàv -áva -o prid. (á; ȁ á) 1. ki je brez napetosti, čvrstosti, moči: mlahave mišice; njene roke so bile mlahave / mlahav gib; od bolezni je še mlahav / mlahav obraz 2. ekspr. ki je brez volje, odločnosti: postal je mlahav in neodločen / mlahav značaj / mlahava in slabotna volja mláhavo in mlahávo prisl.: mlahavo govoriti; prestreljena roka mu mlahavo visi ob telesu ♪
  5.      mlákarica  -e ž (ȃ) zool. raca z bleščečo vijoličasto liso na perutih; velika divja raca: lovci že ves dan streljajo mlakarice ♪
  6.      mlatíti  in mlátiti -im nedov., prvi pomen tudi mláčen (ȋ á) 1. s cepcem, mlatilnico spravljati zrnje iz klasja, latja: mlatiti ječmen, pšenico, rž; takrat so še vse mlatili s cepci / mlatiti fižol / pri sosedovih mlatijo 2. ekspr. udarjati, tolči: če še tako mlatiš po žeblju, ga ne boš zabil do kraja / mlatil je z gorjačo po njem; z vso močjo je mlatil po njegovem hrbtu / sovražne baterije spet mlatijo po okopih streljajo // tepsti, pretepati: neusmiljeno jo je mlatil; mlatila sta se kot za stavo // zamahovati, mahati: mlatiti po zraku; kot obseden mlati okrog sebe / mlatil je z nogami po zraku brcal 3. slabš. govoriti, pripovedovati: vedno mlati eno in isto; kar je mlatil na sestanku, so vse objavili / take je mlatil, da je bilo joj 4. ekspr. jesti: vse življenje je mlatil močnik / otroci z velikim tekom mlatijo žgance ● ekspr. mlatiti prazno slamo vsebinsko prazno govoriti; ekspr. kadar se ga malo napije, mlati na levo in desno vse kritizira, obsoja ♪
  7.      mnóžičen  -čna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na množico: a) publ. elitna in množična kultura / redko ta avto je množično vozilo ljudsko b) množičen beg ljudi z okupiranega ozemlja; množična zastrupitev s hrano; množično ubijanje, umiranje / prirediti množični izlet; omenjeno društvo je najbolj množično športno društvo / redko: množični izdelki zelo številni; množičen pojav zelo pogosten / množični sestanek; množična organizacija; publ. sredstva množičnega obveščanja ali množična komunikacijska sredstva časopisje, radio, televizija ◊ biol. množična delitev delitev, pri kateri nastane iz ene celice več celic; ekon. množična proizvodnja proizvodnja, organizirana v velikem obsegu; gled. množični prizor prizor, v katerem nastopa množica ljudi; jur. množični morilec morilec, ki ubija iz koristoljubja, spolne naslade, maščevanja; muz. množična pesem zborovska pesem, navadno enoglasna, z aktualnim družbenopolitičnim besedilom; zal. množična izdaja izdaja v veliki nakladi in preprosti opremi; ljudska izdaja mnóžično prisl.: množično se boriti proti čemu; množično prihajati na prostovoljno delo; množično streljati, zapirati ljudi; množično razširjen avto ♪
  8.      móč  -í ž (ọ̑) 1. človekova telesna sposobnost za opravljanje fizičnega dela ali prenašanje telesnih naporov: z dvigovanjem uteži si je pridobil precejšnjo moč; tekmovalci so v začetku varčevali z močjo; ekspr. ima medvedjo, volovsko moč; na dopustu je spet dobil moči za delo / ta ptič ima v kljunu veliko moč / roka mu je brez moči visela ob telesu / ekspr. z vso močjo se je uprl v vesla kolikor je mogel; ekspr. z zadnjimi močmi je lezel na breg komaj, zelo težko // sposobnost za prenašanje duševnih naporov: v delu je dobil moč, da je vzdržal v takih razmerah; pri zasliševanju mu je zmanjkalo moči; imel je dovolj moči, da je vztrajal / nimam moči, da bi to gledal ne morem tega gledati // velika sposobnost za opravljanje fizičnega dela ali prenašanje duševnih ali telesnih naporov: pri nakladanju hlodov je dokazal svojo moč; obraz mu je izžareval moč in odločnost; občudovali so moč, s katero je prenašal trpljenje; duševna, telesna moč 2. nav. mn. sposobnost za obstajanje, bivanje, razvijanje: starčku pešajo, pojemajo moči / obrezana rastlina je počasi izgubljala moč / lirika je črpala moč iz narodne pesmi / življenjska moč 3. značilnost česa glede na mero lastnosti, potrebnih za opravljanje svoje funkcije: moč domače industrije je iz leta v leto rasla; ugotoviti, kakšna je moč podjetja; moč partije je v številu članstva; moč vojske // značilnost česa glede na obseg zanj značilne dejavnosti: naprave delajo z vso močjo / moč vodovoda 4. navadno s prilastkom kar omogoča komu določeno dejavnost: zaupati v svojo ustvarjalno in miselno moč; spoznavna moč človeka; stvariteljska moč mu pojema / obrambna moč države se veča; ofenzivna moč vojske / izobraževalna moč igrače; izrazna moč jezika; zdravilna moč rastline // publ. značilnost česa glede na količino določenih dobrin, razvitosti določenega področja: denarna moč podjetja; gospodarska moč države raste; primerjati jedrsko moč posameznih držav; materialna moč meščanstva; vojaška moč blokov 5. kar omogoča komu, da uveljavlja svojo voljo: v nekaterih družbenih ureditvah imajo državni organi veliko moč; pridobil si je družbeno moč; utrjevati moč demokratičnih institucij / v kolektivu ima moč in ugled; nima dovolj moči, da bi lahko vplival na razmere / ekspr. pravica je brez moči // kar omogoča komu, da vpliva, učinkuje na koga, kaj: njena bližina ima čudno moč; starši so pri doraščajočih otrocih pogosto brez moči; moč propagande, vzgoje, zgleda / nad njim nima več moči ne more več vplivati nanj 6. kar na kaj deluje zlasti v določeni smeri: silna moč ga je vlekla od okna; skrivnostna moč ga je vrgla ob tla; padali so, kot bi jim nevidna moč izpodsekavala noge / moči zemlje 7. značilnost česa a) glede na učinek, posledico: moč naliva, potresa, vetra / moč odriva, stiska, sunka b) glede na čutno zaznavnost: moč bolečine; moč glasu; moč svetlobe; moč vonja c) intenzivnost: moč hrepenenja, ljubezni; moč vpliva, vtisa; redko moč volje trdnost 8. publ., s prilastkom delavec, uslužbenec: sprejmemo administrativno moč; tovarna potrebuje še nekaj delovnih moči; nastopilo je nekaj novih moči; dobili so novo učno moč novega učitelja 9. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi na (vso) moč zelo, močno: hvali ga na vso moč; na vso moč se trudi; na moč lep avtomobil / redko letos imamo na moč žita zelo veliko / iz vse moči prepevati zelo glasno 10. fiz. delo, opravljeno v časovni enoti: meriti moč; enota za moč ● šalj. že po drugem kozarcu so jima pojemale moči sta postajala pijana; pri eksploziji atomske bombe se je sprostila velika moč energija; star. zakon dobi moč veljavo; publ. meriti moči tekmovati; brez moči mora gledati njeno trpljenje ne da bi mogel kaj ukreniti; ekspr. iz moči zaukati iz občutka moči; pog. priti spet k moči opomoči si; pog. ob moč priti oslabeti; ekspr. truditi se po najboljših močeh kolikor je mogoče; ekspr. po svoji moči koga podpirati kolikor je mogoče; pog. biti pri moči močen, krepek; pog. je še pri močeh je še močen, krepek; publ. delam, kolikor je v moji moči delam, kolikor morem; ekspr. ljubim te z vsemi močmi svojega srca zelo, močno; ekspr. ogrodje se z zadnjo močjo drži na stebrih toliko, da še stoji; ekspr. biti na koncu, pri kraju z močmi biti telesno, duševno izčrpan, onemogel; publ. ta dva igralca sta udarna moč našega moštva od njiju se največ pričakuje; v slogi je moč dobri medsebojni odnosi med ljudmi povečajo njihovo učinkovitost; noč ima svojo moč; kdor ima moč, ima tudi pravico kdor ima oblast, je lahko samovoljen ◊ bot. srčna moč zdravilna rastlina z rumenimi cveti, Potentilla erecta; ekon. kupna moč količina denarja, ki ga ima posameznik ali družba na razpolago za kupovanje blaga ali storitev; kupna moč denarja veljava denarja, izražena v količini blaga, ki se dobi za denarno enoto; elektr. delovna moč ki se dovaja pri izmeničnem toku za opravljanje dela; jalova moč ki se dovaja pri izmeničnem toku za tvorbo električnih in magnetnih polj; filoz. volja do moči; fiz. konjska moč enota za merjenje moči, približno 740 W; moč stroja delo, ki ga opravi stroj v enoti časa; jur. obvezna moč zakona lastnost zakona, da ga morajo vsi upoštevati; mat. moč množice število elementov množice; med. obrambna moč organizma; strojn. efektivna moč ki jo pogonski stroj odda delovnemu stroju; imenska moč stroja moč stroja, izražena s številom, ki označuje njegovo normalno zmogljivost; šport. vaje za moč vaje, ki krepijo mišice; voj. strelna moč orožja število nabojev, ki jih lahko izstreli določeno orožje v časovni enoti ♪
  9.      modêren  -rna -o prid., modêrnejši (é ē) 1. nanašajoč se na novejši čas, sodoben: moderni čas; moderni človek se razlikuje od antičnega; moderni filozofi; moderni narodi; moderne noše; moderno bančništvo / moderni jeziki jeziki, ki se (v sedanjosti) govorijo in pišejo, zlasti zahodni / moderne smeri v umetnosti novejše; najmodernejše odkritje najnovejše, zadnje / redko Prešeren je dobro poznal vse moderne literarne tokove sočasne, sodobne 2. ki ima, vsebuje najnovejše tehnične, strokovne pridobitve: gradijo moderen hotel; uporabljati moderne pripomočke v gospodinjstvu; ima zelo moderen šivalni stroj; najmodernejša sušilnica / njihovo gospodarstvo je najmodernejše; zelo moderen način vojskovanja / moderna vzgoja / moderen gospodar; je moderen kmet napreden 3. ki upošteva najnovejše umetnostne tokove svojega časa: moderni slikarji mu ne ugajajo; pisatelj jim ni dovolj moderen / njegova glasba je za mnoge premalo moderna 4. ki upošteva najnovejše norme svojega časa: gospodar je moderen mož; moderna zakonca; ta ženska je zelo moderna; hoče biti za vsako ceno moderna / ima moderne poglede 5. ki je v skladu z modo svojega časa: zelo moderni čevlji; moderen klobuk; moderna frizura / rada je moderna moderno oblečena, urejena 6. v povedni rabi ki ustreza splošnemu okusu določenega časa: dolga obleka ni več moderna; športna krila so moderna / ta poklic ni več moderen; abstraktne slike so zelo moderne ● moderna galerija galerija, v kateri so shranjena ali se razstavljajo dela likovnih umetnikov novejšega časa ◊ alp. moderna alpinistika alpinistika, ki uporablja tehnična sredstva; lingv. moderna vokalna redukcija vokalna redukcija v slovenščini zlasti po 16. stoletju; num. moderna numizmatika numizmatika, ki proučuje novce novejšega časa; šport. moderni peteroboj tekmovanje v jahanju, sabljanju, streljanju s pištolo, plavanju in teku; moderne olimpijske igre olimpijske igre od leta 1896 dalje modêrno prisl.: zelo moderno se oblači; moderno koncipirana mesta; moderno oblečen moški; moderno opremljena tovarna / v povedni rabi danes je moderno hoditi po gorah modêrni -a -o sam.: največji talent med modernimi; razložiti svoje pojmovanje modernega; anketa o modernem ♪
  10.      mójster  -tra m (ọ́) 1. nav. ekspr. kdor zna kaj dobro, navadno strokovno narediti: ta zidar je mojster; zdravnik je sčasoma postal mojster; v plesu si je želel pokazati se mojstra; ta čevljar velja za mojstra; je mojster za sestavljanje dopisov; mojster v kuhanju, opisovanju narave, streljanju; iron. to je lahko pokvaril samo tak mojster, kot si ti / znan mojster besede pisatelj ali pesnik, ki piše v lepem jeziku; mojster dleta (dober) kipar; mojster belih strmin (dober) smučar; mojster taktirke dirigent // umetnik: rad prebira stare mojstre; nesmrtni, veliki mojstri / kot pristavek k imenu mojster Prešeren // naslov zlasti za starejšega uglednega skladatelja, dirigenta: violino se je učil pri znanem mojstru / kot nagovor kako naj zaigram, mojster / kot pristavek k imenu mojster Gallus 2. do 1962 kdor ima najvišjo usposobljenost v kaki obrtni stroki: mojstri so po vojni prevzeli vodilna mesta v proizvodnji; dati naročilo mojstru; odnosi med vajenci, pomočniki in mojstri / kuharski, predilni, tesarski mojster ● ekspr. mojster skaza kdor dela slabe izdelke; ekspr. mojster in pol velik, dober strokovnjak; vaja dela mojstra za dobro obvladanje česa je potrebna (dolgotrajna) vaja; delo hvali mojstra delavčeva strokovnost se sodi po kvaliteti njegovih izdelkov; vsak najde svojega mojstra ◊ ekon. cehovski mojster nekdaj lastnik obrtniške delavnice v fevdalizmu; gled. odrski mojster delavec, ki vodi in usklajuje delo odrskih delavcev pri postavljanju in razstavljanju scene; kor. baletni mojster strokovni vodja baletne skupine; muz. koncertni mojster vodja violinistov v orkestru; rad. tonski mojster kdor pri posnemanju zvoka skrbi, da je zvočni zapis odraz naravnega zvočnega dogajanja; rel. veliki mojster vrhovni predstojnik v viteških redovih; šah. mednarodni mojster naslov igralca, za stopnjo nižji od velemojstra; nacionalni mojster najvišji naslov igralca, ki ga podeli šahovska organizacija v državi; šport. mojster športa v nekaterih vzhodnoevropskih državah častni naslov za zaslužne športne tekmovalce, strokovnjake in organizatorje ♪
  11.      molčáti  -ím [u̯č] nedov., mólči; mólčal (á í) 1. ne govoriti: molčala je in se neprijazno držala; vsi v sobi so molčali; pri pogovorih je molčal; dolgo, nekaj časa, nekaj trenutkov je molčal, nato je le spregovoril; vso pot sta molčala / pevcem recite, naj molčijo // ekspr. ne oddajati glasov, šumov: v zgodnjem jutru so ptice molčale / bilo je brez vetra in drevesa so molčala / muzika molči ni muzike / pred njim je molčal gozd se tiho razprostiral, ležal // ekspr. ne opravljati dejavnosti, ki povzroča šume, zvoke: mlini ob vodah že dolgo molčijo; topovi že tri dni molčijo ne streljajo 2. ekspr. ne izražati svojega mnenja: vprašal jih je, če so s predlogom zadovoljni, pa so molčali; tisti, ki bi lahko stvari razložili, molčijo; molči kot grob, kamen, zid / kot ukaz molči, tepec, saj nič ne veš / obtoženka je na vsa vprašanja molčala ni odgovarjala // ne pripovedovati zaupanih, zaupnih stvari: zdaj vse veš, vendar te prosim, da molči; upam, da boste molčali; njemu lahko poveš, ker zna molčati; molči še nekaj časa / tega ne morem več molčati 3. knjiž., ekspr. ne objavljati literarnih del: po prvem nastopu je pesnik nekaj let molčal / ta pokrajina literarno že dolgo molči ● ekspr. molčal sem, zdaj mi je pa vsega dovolj nisem se pritoževal, ugovarjal; ekspr. ne bom ti več molčal ne bom več dovolil, da z menoj svojevoljno ravnaš; ekspr. želodec mu ni hotel nikoli molčati zmeraj je bil lačen; preg. kdor molči, desetim odgovori v kočljivem primeru je najbolj učinkovito ne govoriti, odgovarjati molčé: molče delati, gledati, poslušati ● iti molče preko česa ne reagirati na kaj, zlasti z besedami molčèč -éča -e 1. deležnik od molčati: za mizo so sedeli trije molčeči ljudje; molčeč zaupnik / molčeča globel, noč tiha 2. ki rad molči: molčeč fant; po naravi je bil tih in molčeč ♪
  12.      mostíšče  -a s (í) 1. arheol. prazgodovinska naselbina ob bregu, zgrajena na kolih, zabitih v dno: ostanki mostišča 2. voj. prostor ob obali ali bregu, zlasti za zaščito izkrcavanja, navadno izpostavljen nasprotnikovemu obstreljevanju: napraviti, postaviti mostišče / v naših rokah je ostalo le malo mostišče ob predoru 3. publ. ozemlje, po katerem potekajo povezave med ločenima prostoroma: dežela bo postala gospodarsko in politično mostišče za prodiranje v srednjo Evropo ♪
  13.      mostobrán  -a m (ȃ) voj. prostor ob obali ali bregu, zlasti za zaščito izkrcavanja, navadno izpostavljen nasprotnikovemu obstreljevanju; mostišče: postaviti trden mostobran ♪
  14.      móžnar  -ja m (ọ́) 1. okrogli posodi z močnimi stenami podobna priprava za pokanje s smodnikom: nabiti, sprožiti možnar; pokati z možnarji; začetek trgatve je naznanilo grmenje možnarjev; smodnik za možnarje // nekdaj artilerijsko orožje z zelo kratko cevjo in velikega kalibra za navpično streljanje: streljati iz topov in možnarjev 2. močna, navadno kovinska posoda z zaokroženim dnom za drobljenje trdih snovi: v možnarju tolči, treti kavo, orehe; možnar za sladkor / kuhinjski možnar ♪
  15.      mračína  -e ž (í) knjiž. stanje ozračja, ko je vidljivost zmanjšana; mrak: iz mračine se blešči nekaj svetlega; gledati v mračino dvorane; strele so švigale po sivi mračini / daljava je zastrta z mračino // redko mračnost: mračina neba ♪
  16.      mŕhar  -ja m (ȓ) 1. žarg. lovec, ribič, ki ne lovi v skladu s predpisi: pazil je na gamse, da bi jih ne postrelil kak mrhar / kot psovka mrharji, lovišče boste izpraznili 2. žival, ki se hrani z mrhovino; mrhovinar: truplo so prepustili mrharjem / ekspr. šape mrharja medveda ◊ zool. mrhar po telesu belkasta južna ptica ujeda z duhom po mrhovini, Neophron percnopterus; mrharji hrošči, ki zalegajo jajčeca v mrhovino, Silphidae ♪
  17.      mŕtev  -tva -o stil. -ó prid. (ŕ) 1. ki je umrl: ob cesti so ležali mrtvi ljudje in živali; posloviti se od mrtvega očeta; roditi mrtvega otroka; ugotovila je, da je mrtev; našli so ga mrtvega / v povedni rabi: ekspr. bil je na mestu, v trenutku, takoj mrtev takoj je umrl; ekspr. če ga dobi, bo mrtev ga bo ubil; pog. mislil je, da je že zdavnaj mrtev da je že zdavnaj umrl; odbilo ga je v obcestni jarek, kjer je obležal mrtev; pasti, zgruditi se mrtev na tla / zatisnili so ji mrtve oči; roke so ji mrtve visele ob telesu kot bi bile mrtve; pren., ekspr. vojne je bilo konec in stara Avstrija je bila mrtva // v katerem so prenehali življenjski procesi; odmrl: mrtev list; mrtva, trhla debla; mrtvo tkivo 2. nav. ekspr. ki ni sposoben opravljati svojo funkcijo: mrtve slepčeve oči; zavijal si je mrtve noge hrome, ohromele; po kapi je bila vsa desna polovica telesa mrtva neobčutljiva, omrtvela / grel si je mrtve roke otrple, premrle // knjiž. ki ni sposoben čustvovati, doživljati: po tej nesreči je bil on mrtev človek; čustveno, duhovno mrtev / človek v njem še ni mrtev še je sposoben pozitivnih čustev, dejanj; pren. zaupati misli mrtvemu papirju 3. ki je, obstaja brez a) zanj značilnih živih bitij: zemlja bo nekoč mrtev planet; umetno gojeni gozdovi so precej mrtvi so brez divjadi; reka je na tem področju mrtva je brez rib b) zanj značilnih listov, rastlin: opazovati mrtvi gozd; vrane so posedale po mrtvih njivah; trta je še mrtva še ne odganja c) ekspr. zanj značilnega ognja, žarenja: mrtev ogorek; mrtva žerjavica / mrtvo ognjišče č) ekspr. zanj značilnih ljudi, živali, vozil; prazen, pust: sprehajati se po mrtvem parku; v tem času so ceste najbolj mrtve / v vsaki vasi je bilo nekaj domov mrtvih zapuščenih // ki je brez kake dejavnosti ali se ta opravlja v zelo majhni meri: mrtev jesenski čas; mrtvi meseci v gradbeništvu; z novimi turističnimi dejavnostmi skrajšati mrtvo sezono; mrtva obdobja v književnosti / ekspr.: domači zvonovi so mrtvi ne zvonijo; stroji so stali mrtvi niso obratovali 4. nav. ekspr. ki ne izraža, ne kaže veliko čustev, volje do udejstvovanja: bila je drobna, mrtva stvarca; preveč je mrtev za to družbo / govoriti z mrtvim glasom; ima precej mrtev obraz; mrtev pogled // ki je brez raznovrstnega dogajanja, brez raznovrstnih elementov: mrtev sestanek / mrtva glasba; mrtva soba // bled, neizrazit: mrtvi žarki; mrtva svetloba / mrtva barva 5. nav. ekspr. ki več ne vpliva, ne vzbuja zanimanja: on je danes že mrtev avtor; njegovo delo ne bo nikdar mrtvo / preteklost je zanj mrtva; knjiž. vsa lepota se zdi moji duši mrtva / ona je zanj že mrtva ne ljubi je več / odstavljeni voditelj je politično mrtev // ki se več ne uporablja: obujati mrtve običaje; mrtvi zakoni; mrtve besede 6. ekspr. tog, neživljenjski: pri zakonih naj se ne uveljavlja le mrtvo besedilo; življenje po mrtvih pravilih / obremenjevali so učence z mrtvim znanjem / statistika se ne sme ustaviti samo pri mrtvi številki // neizkoriščen, neizrabljen: med ploščadjo in dnom je precejšen mrtev prostor; elaborat leži mrtev 7. ki ni sposoben rasti in razmnoževati se: vznik življenja iz mrtve snovi; opisovati mrtve stvari / živa in mrtva narava // nerodoviten, nekaliv: mrtvo seme / ekspr. še mrtva skala požene cvet 8. publ., v zvezi mrtva točka stanje, ko kaj ne napreduje, se ne razvija: priti pri delu do mrtve točke; vprašanje razorožitve se ne gane, se ne premakne z mrtve točke; gradnja objektov je na mrtvi točki / žarg., šport. mrtva točka stanje, ki nastopi, če je organizem dalj časa maksimalno obremenjen; kriza 9. voj., navadno v zvezi mrtvi kot, mrtvi prostor prostor, ki ga zaradi naravne ali umetne ovire ni mogoče obstreljevati: skočiti, skriti se v mrtvi kot; mrtvi prostor pred tankom; pren., knjiž. življenje v mrtvem kotu ● žarg., aer. spuščati se v mrtvem letu v brezmotornem letu; žarg., šport. priti na cilj v mrtvem teku istočasno; sklepi ne smejo ostati samo mrtva črka se morajo uresničiti; ekspr. biti na mrtvi straži slovenstva za vsako ceno biti Slovenec na določenem, zelo izpostavljenem ozemlju; poljud. mrtva teža teža zaklane živali, strok. klavna teža; ekspr. mrtva tišina globoka, popolna; ekspr. biti mrtva veja nedejaven, neuspešen član kake skupnosti; pog., ekspr. pehati se na (vse) mrtve viže zelo; publ. zatekati se v mrtve vode tradicionalizma zatekati se v neživljenjski, nedejavni tradicionalizem; knjiž., ekspr. človek z mrtvim srcem čustveno otopel; knjiž. pesnik v njem je mrtev ne piše več pesmi; ne doživlja več stvari tako kot pesnik; ekspr. on je zanje že mrtev prepričani so, da bo umrl, da ga bodo ubili; ekspr. bil je ves mrtev od utrujenosti zelo je bil utrujen; mrtev na pog., ekspr. (ves) mrtev je na klobase zelo rad jih jé; pog., ekspr. (vsa) mrtva je nanj zelo ga ljubi; pog., ekspr. mrtev je na starine zelo se zanima zanje; ekspr. v jedrski vojni bodo preživeli mrtvi ob živem telesu bodo zelo poškodovani, hudi invalidi; napol mrtev ekspr. iz rova so ga potegnili napol mrtvega zelo izčrpanega; ekspr. bil je napol mrtev od strahu zelo se je bal; bolj mrtev kot živ bil je bolj mrtev kot živ od mraza zelo ga je zeblo; vrnil se je bolj mrtev kot živ zelo utrujen, izčrpan ◊ adm. mrtva tipka tipka, pri kateri se znak odtisne, a se voz ne premakne; agr. mrtvi inventar orodje, stroji; mrtva prst spodnja plast zemlje brez humusa in živih organizmov; mrtvica; avt. mrtvi kot prostor ob strani avtomobila, ki se v vzvratnem ogledalu ne vidi; bot. mrtva kopriva rastlina z dvoustnatimi rdečimi, belimi ali rumenimi cveti, Lamium; geogr. mrtvi rokav rokav reke s stoječo vodo; mrtva voda stoječa voda v strugi ali v rokavu; gled. mrtvi kot prostor na odru, ki se iz dvorane ne vidi; igr. mrtva karta karta, ki se pri igri ne uporabi; les. mrtva grča grča, ki ni vrasla v les; lingv. mrtvi jezik jezik, ki ga noben narod, ljudstvo več ne govori; med. mrtvi zob zob z odmrlim ali odstranjenim živcem; mrtvo cepivo cepivo, ki vsebuje mrtve mikroorganizme; klinično mrtev človek človek, pri katerem je nastopila klinična smrt; navt. mrtva bibavica bibavica z najmanjšo višinsko razliko; mrtvo morje morje z zelo dolgimi in nizkimi valovi po končanem vetru ali v veliki oddaljenosti od njega; strojn. mrtvi gib pot, ki jo opravi mehanizem, preden začne delovati; mrtva lega lega, pri kateri sta ojnica in ročica batnega stroja v eni črti; šport. mrtvi kot prostor, v katerem nasprotni igralec glede na svoj položaj lahko prestreže žogo; mrtva žoga držanje žoge po dveh nasprotnih igralcih nad tri sekunde; vet. mrtva kost grčast koščen izrastek na površini cevastih kosti; voj. mrtva straža nekdaj straža na zelo izpostavljenem, nevarnem položaju; žel. mrtvi tir opuščeni tir mŕtvo stil. mrtvó prisl.: njegove oči so mrtvo gledale v svet; mrtvo govoriti; roke so mu mrtvo visele ob telesu / v povedni rabi v hiši je bilo še vse temno in mrtvo ♦ kem. mrtvo žgano apno apno, žgano pri tako visoki temperaturi, da z vodo ne tvori več hidroksida mŕtvi -a -o sam.: ekspr. ni bilo videti ne živega ne mrtvega nikogar; pokopati mrtve; ekspr. kričati, piti, tepsti na žive in mrtve zelo; o mrtvih govôri le dobro; dan mrtvih 1. november; v spopadu je bilo veliko mrtvih; ekspr. do mrtvega se je napil, utrudil zelo; pretepsti koga do mrtvega tako, da umre; pog. na mrtvo si prizadevati zelo ♦ gozd. smolarjenje na mrtvo pridobivanje smole, po katerem je treba drevo posekati; jur. razglasiti koga za mrtvega razglasiti, da pogrešana oseba velja pravno za mrtvo; mir mrtvih pravno varstvo grobov in mrličev; rel. Kristus je vstal od mrtvih ponovno oživel ♪
  18.      mrtvášnica  -e ž (ȃ) stavba, prostor za mrliče do pokopa: odpeljati mrliča v mrtvašnico; ustrelili so jih na pokopališču ob mrtvašnici / slabš. ta stavba je prava mrtvašnica ♪
  19.      múha  -e ž (ú) 1. žuželka s kratkimi nogami, tipalkami in kožnatimi krili: muhe brenčijo, lazijo po odpadkih; muha piči, sesa, srka hrano, ugrizne; odganjati muho z roko; otepati muhe konju; črne, nadležne, ekspr. sitne muhe; ekspr. vse črno muh; roji muh; sredstvo proti muham; ekspr. bila je taka tišina, da bi slišal muho leteti zelo velika; množijo se kot muhe zelo, hitro; motal se je okrog mize kot pijana muha nenačrtno, mlahavo; ljudje umirajo kot muhe v zelo velikem številu, trumoma; pijan, siten kot muha zelo, hudo / kot psovka ne kriči, muha pijana / ekspr. podrepna muha ki nadleguje živino; muha cece žuželka, ki prenaša povzročitelja spalne bolezni // nar. gorenjsko čebela: peljati muhe na pašo 2. ostanek cveta na sadežu pri pečkatem sadju: odgrizniti, odrezati muho; muha in pecelj 3. pripomoček za namerjanje na prednjem delu cevi strelnega orožja: pregledati muho; podolgovata muha; muha in merek / muha na puški 4. nav. ekspr. kar vsebuje, izraža pretirano zahtevnost ali samovoljnost, trmo: samo njena muha je, da ne gre; bojijo se njegovih muh; gospoda ima muhe; izpolni mu vsako muho; težko prenaša otrokove muhe; ne ozira se na ženske muhe / že zdavnaj so ga minile vse muhe ljubezenske misli, razposajenosti; fant ima že svoje muhe fantovske misli; svoje načrte; v šoli ne smeš imeti drugih muh misli, načrtov; prepoditi komu muhe iz glave neprimerne, nezaželene misli, načrte, zahteve 5. ekspr., v povedno-prislovni rabi, v zvezi od muh izraža majhno stopnjo določene pozitivne lastnosti: to velja, vse drugo je od muh; fant ni, redko je od muh, pleza kot podlasica je spreten, iznajdljiv; njegov predlog ni od muh je pomemben, dober / cena avtomobila ni od muh je visoka; polet nad pragozdom ni od muh je težek; udarec ni bil od muh je bil močen ● ekspr. on je muha proti tebi zelo nepomemben; zelo slaboten, šibek; ekspr. zapustil je delo, kadar ga je pičila, prijela kaka muha kadar se mu je zahotelo; kadar ni bil zadovoljen; slabš. kmalu bo tam, kjer ni muh bo umrl; ekspr. ubiti, zadeti dve muhi na en mah z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari; pog. delati iz muhe slona močno pretiravati; na muho žarg. ni ga mogel dobiti na muho ni mogel pomeriti, streljati nanj; žarg. zajec je prišel na muho v položaj, ko je bilo mogoče pomeriti nanj; ekspr. vzeti koga na muho imeti ga za predmet napadov, obtožb, šal, zanimanja; žarg., lov. to žival moramo čimprej vzeti na muho odstreliti; ekspr. modna muha nenavadna, pozornost vzbujajoča modna novost; pog., slabš. podrepna muha zelo vsiljiv, nadležen človek; španska muha nekdaj spolno dražilo iz posušene španske muhe; ekspr. on je poln muh, vseh muh poln je zelo zvit, prebrisan; na to gredo ljudje kot muhe na med to jih privlači, to je zanje zanimivo; vrti se kot muha v močniku brezuspešno si prizadeva priti iz zapletenega, neugodnega položaja; nesmotrno se giblje, bega; preg. v sili še hudič muhe žre v sili se je treba zadovoljiti s tistim, kar je mogoče dobiti ◊ friz. muha urejen šop dlak pod spodnjo ustnico; rib. umetna muha vaba za lovljenje rib, ki predstavlja določeno žuželko; zool. čebelna muha zelo majhna brezkrila žuželka, ki živi na čebeli, Braula coeca; češnjeva muha žuželka, ki povzroča črvivost češenj, Rhagoletis cerasi; domača muha s črepalom, živeča v človeških bivališčih, Musca domestica; hlevska muha ki živi v hlevu, pri živini, Stomoxys calcitrans; konjska muha s šilastim sesalom, ki pika, Hippobosca equina; mesarska muha velika muha, ki leže jajčeca v meso, Sarcophaga carnaria; španska muha zlato zelen hrošč, ki v nevarnosti izloča tekočino, povzročujočo vnetje kože, Lytta vesicatoria ♪
  20.      munícija  -e ž (í) kar se uporablja zlasti za polnjenje strelnega orožja; strelivo: dovažati municijo; primanjkuje topovske municije; municija za strojnice ♦ voj. manevrska municija ki se uporablja na vojaških vajah, slepi naboji ♪
  21.      municíjski  in munícijski -a -o prid. (ȋ; í) nanašajoč se na municijo: municijski zaboji; municijsko skladišče ♦ navt. municijska komora prostor za municijo na vojni ladji; voj. municijski voz nekdaj vprežno vozilo za prevažanje streliva ♪
  22.      mušíca  -e ž (í) 1. majhni muhi podobna žuželka: mušice lezejo po gnoju; mušica pade v oko; mušice pikajo, plešejo v soncu; drobne mušice; roji mušic ∙ star. vinske mušice vinski bratci ♦ med. leteče mušice plavajoči prirojeni drobni delci v steklovini, ki jih prizadeta oseba vidi kot leteče mušice; zool. češnjeva mušica češnjeva muha; pšenična mušica katere ličinka uničuje pšenične klase in bili, Chlorops taeniopus; vinske mušice katerih ličinka živi v sadju, v katerem je alkoholno vrenje, Drosophila 2. pripomoček za namerjanje na sprednjem delu cevi strelnega orožja; muha: mušica na puški ♪
  23.      na  predl. I. s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka ná- (ȃ) 1. za izražanje premikanja k zgornji strani česa, tako da nastane neposreden dotik, ali dosege takega položaja: na glavo dati; iti, priti na goro; bombe padajo na mesto; sesti na stol; vreči na tla / natakniti na kol; nabosti na vile / zadeti na oviro; pren. priti na misel; knjiž. skrb lega na dušo // za izražanje takega premikanja, usmerjenega k površini sploh: obesiti na steno, strop; trkati na vrata / neprav. vstopiti na zadnja vrata pri zadnjih vratih / opirati se na palico; naslanjati se na steber / poklekniti na eno koleno; skočiti na noge 2. za izražanje cilja, h kateremu je usmerjeno premikanje: oditi na deželo, na prosto, na zrak; hiteti na vlak; blago gre na Gorenjsko; izvažati na Zahod / iti na pot / obrniti se na levo / gledati na cesto / vrata na balkon; okno na vrt / z oslabljenim pomenom iti na koncert; pren. obrniti se na župana; pismo na moj naslov // za izražanje premikanja, usmerjenosti s (sovražnim) namenom: streljati na sovražnika; elipt. s puško hoče nanj; pes laja na tujca; iti na medveda; pog. iti na gobe; Napoleonov pohod na Moskvo 3. za izražanje prehoda, prenosa v drug položaj, drugačno stanje: ptič skače z veje na vejo / bolezen se prenaša z živali na človeka / obrača se mu na bolje; prenesti odgovornost na druge; v pogovoru sta prešla na drugo temo / prepisati posestvo na brata / prebarvati mizo na rjavo / star. prevesti na slovensko v slovenščino // za izražanje delitve, razdeljevanja: razdeliti na pet delov; presekati na dvoje, na pol / na kilogram sadja dodaj pol kilograma sladkorja; stroškov je sto dinarjev na osebo; voziti sto kilometrov na uro 4. za izražanje končne meje, natančne mere: približati se na deset korakov; temperatura pade na ničlo / zadeti na sto metrov / na koliko ceniš avto // ekspr. za izražanje velike količine: blaga je na cente; bilo jih je na tisoče; na tone sadja gre v izgubo // ekspr. za izražanje dodajanja, kopičenja: vžiga se blisk na blisk; direktor ima sestanek na sestanek 5. za izražanje usmerjenosti duševne dejavnosti: spozna se na glasbo; opozoriti na napake; paziti na otroka; misliti na prihodnost; spomin na prijatelja / jezen na soseda / čakati na avtobus; naročiti se na dnevnik / ekspr. nor na ženske / oceniti delo glede na njegovo umetniško vrednost 6. za izražanje časovne določitve, opredelitve: na današnji dan se je začela vojna; na pustno nedeljo sta se spoznala / vidim ga enkrat na leto; na vsake tri tedne ga obišče / državni praznik bo prišel na nedeljo; knjiž. na hipe, trenutke v majhnih časovnih presledkih // za izražanje dolžine trajanja: obsoditi na pet let zapora / ekspr. spor se je zavlekel na leta // za izražanje približevanja časovni meji: ura gre na polnoč; tri četrt na osem / na večer se gre sprehajat / noč od petka na soboto / vrnil se bo na jesen ob koncu poletja ali v začetku jeseni 7. za izražanje načina, kako dejanje poteka: časopis je na dolgo pisal o tem; na kratko ostrižen; na pamet znati; ekspr. smejati se na vsa usta / na vsak način / noge na iks po obliki podobne črki X // za izražanje sredstva ali orodja a) s katerim se opravlja dejanje: igrati na klavir; delan na roko, na stroj / videti na lastne oči / motor na bencin; mlin na veter b) ki služi za podlago dejanju: slikati na platno / cepiti vrtnico na šipek // za izražanje omejevanja glede na lastnost: hrom na obe nogi; slep na eno oko / prijeten na pogled 8. za izražanje vzroka, zaradi katerega nastopi dejanje: na njegov krik se je ozrl; na trkanje se je oglasil; na pobudo, na poziv, na željo / ekspr. na vso jezo se ga je napil / uboga na (prvo) besedo takoj / molčati na očitke; odgovoriti na vprašanje 9. navadno z glagolskim samostalnikom za izražanje namena, s katerim se izvrši dejanje: iti na delo, na lov; ekspr. priti na kavo; odšel je na sprehod; delati na to, da se načrt uresniči / priti na izpit k izpitu; blago je na prodaj naprodaj; dati na posodo naposodo / čevlji za na ples; žarg. igrati na zmago; star. zanemarjen park mestu ni na lepoto v okras / kot voščilo, zlasti pri pitju na zdravje II. z mestnikom 1. za izražanje stanja v položaju, ko se kaj neposredno dotika zgornje strani česa: na cesti je gost promet; na mizi stoji kozarec; sedi na pragu; imeti plašč na sebi; na strehi gnezdijo štorklje; na vrhu gore je sneg / klobuk na glavi; bradavica na nosu; stol na treh nogah // za izražanje površine, kjer se dogaja dejanje: na polju zori žito; na kopnem, na morju / na levi, na prostem, na svetu, na zahodu / na Bledu, na Gorenjskem // za izražanje stanja v položaju, ko se kaj dotika površine sploh: slika visi na steni; svetilka na stropu / na oknu sloni dekle; na vratih se prikaže poštar pri / kleči na levem kolenu / kopati se na Savi 2. z glagolskim samostalnikom za izražanje dejavnosti, kot jo nakazuje določilo: biti na lovu, na plesu, na pogrebu, na straži; na seji je rad razpravljal; pri nas je na hrani in stanovanju ima prostor za bivanje in dobiva redne dnevne obroke hrane / ponesrečil se je na delu, na smučanju pri / je na delu v Nemčiji ima stalno zaposlitev / zaposlen na pošti; študira na univerzi; pog. nastopa na televiziji 3. s prislovnim določilom za izražanje splošnega stanja, kot ga nakazuje določilo: biti na boljšem, na gorkem; hiša stoji na samem; ležati na suhem / imeti na skrbi, na sumu 4. za izražanje omejevanja glede na lastnost: na enem očesu slep; bolan na pljučih; ekspr. zdrav je na duši in telesu 5. za izražanje vzroka, zaradi katerega nastopi dejanje: umreti na porodu; neustalj. umreti na jetiki za jetiko 6. za izražanje sredstva ali orodja, s katerim se opravlja dejanje: kuhati na olju / igrati na klavirju na klavir; pripeljati se na kolesu s kolesom / učiti se na napakah ● ekspr. na mojo čast res je tako; s tem si nisem na čistem tega ne razumem popolnoma; ekspr. na daleč se ga je ognil nikakor ga ni hotel srečati; star. ta hiša je na glasu je znana, slovi po čem; ekspr. ta človek da veliko nase ima zelo ugodno mnenje o sebi; ekspr. vsa skrb leži na mojih ramah za vse moram skrbeti jaz; neustalj. zelo je zainteresiran na rešitvi tega vprašanja za rešitev; ekspr. na tebi je, kako bo stvar potekala od tebe je odvisno ◊ lingv. glagoli na -ati -am glagoli, ki se končujejo v nedoločniku na -ati in v prvi osebi ednine na -am; poudarek na osnovi; samostalnikovo deblo se končuje na soglasnik njegov zadnji glas pred končnico je soglasnik; mat. a na (potenco) n [an]; a na kvadrat [a2]; med. alergija na beljakovine preobčutljivost organizma za beljakovine; šah. igralec je na potezi mora napraviti potezo; teh. pogon na sprednji kolesi pogon, pri katerem (pogonska) gred prenaša vrtenje na sprednji kolesi; prim. naglas, nanovo, naprodaj, nasvidenje, navidez, primer ipd. ♪
  24.      nabíjati  -am nedov. (í) 1. s tolčenjem, udarjanjem spravljati na kaj: čevljar nabija čevelj na kopito; nabijati obroče na sode / sodar že ves dan nabija škafe // pritrjevati kam, na kaj, navadno z žeblji: nabijati obešalnike na zid; ves dan že nabija podkvice na čevlje / plezal je počasi, ker je sproti nabijal kline zabijal / nabijati žeblje na steno 2. s tolčenjem, udarjanjem polniti kaj: nabijati kalup s peskom / nabijati vrtine za streljanje // polniti orožje z naboji: vojaki so nabijali in streljali; nabijati puško, top / možnarje zna samo on dobro nabijati 3. s tolčenjem, udarjanjem delati kaj gosto, trdno: nabijati beton, zemljo // s tolčenjem, udarjanjem delati kaj iz česa: nabijati ilovnato steno / nabijati tla s tolkači 4. ekspr. močno streljati: iz oklopnega vlaka so nabijali za njimi; topovi nabijajo že ves dan 5. ekspr. (zelo) slišno, navadno enakomerno tolči, udarjati: dež nabija na okna, po oknih; nekdo je s pestmi nabijal po vratih / bobni in činele nabijajo že vso noč / slabš. cele dneve nabija po klavirju igra / srce mu je od razburjenja nabijalo v prsih močno tolklo, bílo // redko tepsti, pretepati: fantje so smeli prestopnike nabijati po mili volji 6. ekspr. dvigati, višati: nabijati cene; normo jim nabijajo, plač pa ne zvišajo / nabijajo nove in nove davke nalagajo, predpisujejo 7. elektr. elektriti: nabijati ebonitno palico; tam se delci negativno nabijajo / nabijati baterijo z enosmernim tokom polniti ● nar. zvonovi nabijajo k prazniku zvonijo, pritrkavajo; brezoseb., ekspr. popravljal je strelovod, ko je najbolj nabijalo treskalo; ekspr. ves dan nabijajo tarok igrajo; ekspr. otroci vsako popoldne nabijajo žogo na dvorišču igrajo nogomet; nar. dolenjsko prehladil se je in zdaj nabija cele noči kašlja ♪
  25.      nabíti  -bíjem dov., nabìl (í ȋ) 1. s tolčenjem, udarjanjem spraviti na kaj: nabiti obroče na sod / nabiti kadi, škafe // pritrditi kam, na kaj, navadno z žeblji: obešalnik je nabil na vrata; nabiti oglas na oglasno desko / nabiti kožo, usnje na lesen okvir / nabiti žeblje na steno 2. s tolčenjem, udarjanjem napolniti kaj: nabiti kalup / jašek so nabili z gramozom // napolniti orožje z naboji: nabiti puško, top 3. s tolčenjem, udarjanjem narediti kaj gosto, trdno: nabiti beton, ilovico // s tolčenjem, udarjanjem narediti kaj iz česa: stene nabijejo iz blata / nabiti tla 4. nav. ekspr. zelo napolniti: vse žepe si je nabil; listnico je nabil z bankovci / program so preveč nabili ima, vsebuje preveč točk, sestavin 5. ekspr. natepsti, pretepsti: tako te bom nabil, da si boš za vselej zapomnil; skoraj vsak dan nabije otroke // premagati: naši so Nemce spet nabili 6. ekspr. dvigniti, zvišati: cene so spet nabili / nabiti carino na blago; nabiti visoke davke naložiti, predpisati 7. elektr. naelektriti: z drgnjenjem nabiti površino stekla; plošči kondenzatorja se nabijeta, ko ju zvežemo s poloma / električno nabiti kovino ● pog., ekspr. nabili so mu petnajst dni zapora obsodili so ga; žarg., teh. nabiti računalnik (s podatki) dati, vložiti v računalnik podatke ◊ voj. nabiti puško, revolver pripraviti s strelivom napolnjeno puško, revolver za streljanje nabíti se ekspr. zbrati se v velikem številu, v veliki množini na enem mestu, prostoru: zvečer so se gostje nabili v dvorano; na peronu se je nabilo veliko ljudi; nabiti se k vratom, na kup nabít -a -o: avtobus je bil zelo nabit; lepak je nabit na vratih ∙ ekspr. ozračje na sestanku je bilo nabito z elektriko napeto; prisl.: nabito poln nahrbtnik ♪

   226 251 276 301 326 351 376 401 426 451  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA