Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

stotnik (10)

1.      stótnik  -a m (ọ̑) 1. pri starih Rimljanih poveljnik stotnije: konjeniški stotnik / rimski stotnik 2. v stari Avstriji oficirski čin, za stopnjo nižji od majorja, ali nosilec tega čina: stotnik in feldvebel ♪
2.      pustótnik  -a m (ọ̑) knjiž. dlakava rastlina z dolgopecljatimi listi in velikimi svetlo rumenimi cveti v socvetju; črni lučnik: dvorišče, zaraslo z lobodo in pustotnikom; pustotnik ruskih step ♪
3.      centúrion  -a m (ū) pri starih Rimljanih poveljnik centurije, stotnik ♪
4.      doméstik  -a m (ẹ̄) pri starih Rimljanih pripadnik cesarjeve telesne straže: stotnik domestikov ♪
5.      háuptman  -a [hau̯p-] m (á) v avstrijskem in nemškem okolju stotnik, kapetan: na čelu kolone je jahal hauptman ♪
6.      kapitán  -a m (ȃ) 1. poveljnik ladje: kapitan je bil star pomorščak; kapitan čezoceanske, trgovske ladje ♦ aer. kapitan poveljnik letala v civilnem letalstvu; navt. luški kapitan; kapitan dolge plovbe najvišji čin v trgovski mornarici ali nosilec tega čina 2. star. stotnik, kapetan: konjeniški kapitan ♪
7.      rítmójster  -tra m (ȋ-ọ́) nekdaj stotnik (pri konjenici): enoti je poveljeval ritmojster / napredovati v ritmojstra ♪
8.      stótnica  -e ž (ọ̑) star. stotnikova žena: stotnik in stotnica ♪
9.      stražárna  -e ž (ȃ) star. stražarnica: stotnik je odšel iz stražarne ♪
10.      tómi  -ja m (ọ̑) v angleškem okolju navadni vojak: polkovniki, stotniki in tomiji ♪