Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

stolnik (3)

1.      stólnik  -a m (ọ̑) 1. zgod., v fevdalizmu visok uslužbenec, navadno na vladarskem dvoru, odgovoren za strežbo pri jedi: ob slavnostih so morali vojvodi streči stolniki // naslov za plemiča: deželni stolnik 2. nar. koroško pšenični kruh: za praznik je bilo dovolj klobas, mesa in stolnika ♪
2.      míznik  -a m (ȋ) 1. zgod., v fevdalizmu visok uslužbenec, navadno na vladarskem dvoru, odgovoren za strežbo pri jedi; stolnik: v mladosti je bil carjev miznik // naslov za plemiča: postali so dedni mizniki / imenovan je za deželnega miznika 2. nar. rženi kruh: Najprej je gospodinja dala na mizo skoraj cel hleb miznika (Prežihov) ♪
3.      točáj  -a m (ȃ) 1. gostinski delavec, ki streže gostom pijačo: dela v pivnici kot točaj; točaj v belem suknjiču / priučeni točaj // kdor toči, nataka pijačo: dva od svatov sta bila za točaja 2. zgod., v fevdalizmu visok uslužbenec, navadno na vladarskem dvoru, odgovoren za strežbo s pijačo: stregli so pod nadzorstvom stolnika in točaja // naslov za plemiča: bil je imenovan za dvornega točaja ♪