Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

stila (280-304)


  1.      terpentínov  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na terpentin: terpentinovo milo ♦ kem. terpentinovo olje z destilacijo smole nekaterih iglavcev pridobljena hlapljiva tekočina, ki se uporablja zlasti za izdelavo lakov, barv ♪
  2.      tesnôba  -e ž (ó) 1. neprijetno stanje vznemirjenosti, napetosti zaradi občutka ogroženosti, zlasti brez jasnega zavedanja vzrokov: obšla, prevzela, ekspr. polastila se ga je tesnoba; tesnoba v njem raste, se veča; njen obraz je izražal tesnobo; z glasnim govorjenjem je skušal pregnati tesnobo; tesnoba in strah / knjiž. tesnoba vojnih dni / star.: dekle je opazilo fantovo tesnobo nesproščenost, nelagodnost; navdajala ga je tesnoba pred svetom strah, bojazen / ekspr. s tesnobo v srcu je čakala, kaj se bo zgodilo 2. neprijeten občutek stiskanja, dušenja: tesnoba v prsih je začela popuščati; čutiti tesnobo pri srcu / smrtna tesnoba / občutek tesnobe 3. knjiž., redko tesnost: tesnoba stanovanja ♪
  3.      trájna  -e ž (ȃ) pog. kodranje s toploto, kemičnimi sredstvi; ondulacija: preparati za trajno; nega las po trajni ∙ žarg., friz. hladna trajna hladna ondulacija // kodravost las po takem kodranju: trajna je hitro spustila; rahla, sveža trajna / dati si delati trajno ♪
  4.      učvrstíti  -ím dov., učvŕstil (ȋ í) redko utrditi, okrepiti: učvrstiti nasip; učvrstiti vrata z zapahi / telovadba mu je učvrstila roke; na kmetih se je učvrstil / učvrstiti prijateljstvo učvrščèn in učvrstèn -êna -o: učvrščeni stebri ♪
  5.      ukazoválka  -e [u̯k in lk] ž (ȃ) ženska, ki ukazuje: ukazovalka ni popustila / ekspr. resničnost je huda ukazovalka ♪
  6.      umázanost  -i ž (ȃ) lastnost, značilnost umazanega: umazanost rok, stanovanja / v sebi čuti umazanost; spoznal je umazanost vsakdanjega življenja / kolo je prekrila umazanost umazanija, prah // ekspr. grdo, neprimerno dejanje ali ravnanje: te umazanosti mu ni odpustila / pripovedovati umazanosti ♪
  7.      upírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. postavljati kaj tako, da pri delovanju kake sile ostane na določenem mestu, v določenem položaju: upirati podpore v tla in strop / sedel je in upiral komolce v kolena; upirati roke v boke // imeti v takem položaju, da močno pritiska na kaj: upiral je veslo v pomol, da čoln ne bi butnil obenj / upiral je nogo v vrata in jih skušal odriniti 2. redko usmerjati, namerjati: upirati revolver v koga / upirati komu luč v obraz svetiti mu ∙ ekspr. upiral je svoje oči, poglede vanj gledal ga je; publ. vse oči se upirajo na Bližnji vzhod vsi se zanimajo za dogajanje na Bližnjem vzhodu; publ. okupirane dežele so upirale oči k zaveznikom pričakovale pomoči od njih upírati se 1. imeti del telesa nameščen tako, da je pri delovanju kake sile mogoče ostati na določenem mestu, v določenem položaju: konj se je upiral s prednjima nogama ob tla, da ga niso mogli spraviti čez prag; pri spuščanju po vrvi se je z nogo upiral v steno / s koleni se je upiral v naslonjalo prednjega sedeža // biti v takem položaju, da se močno pritiska na kaj: z vso močjo so se upirali v skalo, da bi jo premaknili; z nogo se je upiral v vrata, a niso popustila / veter se je upiral v jadra pihal tako, da so ga prestrezala 2. z dejanji izražati voljo ne pustiti se obvladati: hotel ga je potegniti iz sobe, pa se mu je upiral; aretirani se ni upiral; upirati se roparju; upiral se je s pestmi, z rokami in nogami / pri osvobajanju dežele so se okupatorjeve enote dolgo upirale; obkoljeni so se uspešno upirali branili / upirati se nasprotniku v igri // kazati voljo ne dopustiti, dovoliti česa: upirati se izbiri novega predsednika; upirati se operaciji; upirati se sinovi ženitvi; ni se upiral, da bi poklicali rešilni avtomobil // kazati voljo ne podleči čemu: upirati se bolezni, malodušju; upirati se skušnjavi, tujim vplivom / rastline se upirajo suši / upiral se je spanju prizadeval si je, da ne bi zaspal; upiral se je njihovim prošnjam ni jih hotel uslišati 3. s silo, z orožjem izražati voljo do odstranitve oblasti koga: kmetje so se v zgodovini večkrat upirali; upirati se oblastnikom, okupatorjem / osvojene dežele so se upirale // z besedami, ravnanjem izražati voljo a) ne ubogati koga: otroci so se staršem vedno bolj upirali; molčal je, ni se upal upirati; upirati se vodstvu b) ne prenašati, narediti, izpolniti česa: upirati se nasilju, pritisku / upirati se izročitvi dokumentov, plačilu dolga; ni se upiral, da bi mu pomagal / upirati se dajatvam; upirati se odredbi, povelju, zahtevi // izražati nesoglasje s čim: upirati se ideji; tej ugotovitvi se ni mogel upirati 4. nav. 3. os. vzbujati občutek zoprnosti pri uživanju: mastna hrana se mu upira; vino se mu je začelo upirati // vzbujati občutek zoprnosti sploh: njegovo prazno govorjenje, vedenje se jim upira; krivične obtožbe se mu upirajo; brezoseb.: upira se mi, da bi ga sprejel; upira se mu govoriti o tem 5. neovirano, močno sijati: pomladansko sonce se upira skozi šipe / sonce se jim je upiralo v hrbet 6. prizadevati si premagati delovanje kake sile, učinkovanje česa: upirati se vodnemu toku; s težavo se je upiral vetru, ki mu je pihal nasproti / jez se je upiral narasli vodi / snov se upira pritisku // ovirati pri napredovanju: zrak se upira premikajočim se telesom 7. star. truditi se, prizadevati si: upiral se je, da bi osvobodil roko; upira se in gara za družino ● ekspr. noge se mu upirajo težko hodi; ekspr. poštevanka se mu upira težko se je uči; ne mara je; ekspr. zima se še upira mraz še ne popusti; ekspr. želodec se mu je začel upirati ima težave z želodcem; to se upira zdravemu razumu tega razumsko ni mogoče razložiti upiráje: stala je, upiraje roke v boke upirajóč -a -e: upirajoči se narodi; v tla upirajoče se oči ♪
  8.      uredíti  -ím dov., urédil (ȋ í) 1. narediti, da pride kaj v določen red: urediti gradivo, znamke; urediti glede na vrednost; urediti po abecedi, velikosti / urediti arhiv ♦ mat. urediti enačbo narediti, da si sledijo členi enačbe po določenem redu // v zvezi z v narediti, da pride kaj v določen red tako, da nastane, kar izraža dopolnilo: urediti besede v stavke, pesmi v zbirko / urediti ljudi v vrste; urediti se v kolone / urediti cvetje v šopek 2. narediti, da pride kaj v stanje a) ki ustreza lepotnim, higienskim zahtevam, željam: urediti grobove; urediti zanemarjen park; urediti si lase, obleko; zgodaj je vstal, se uredil in odšel; elegantno se urediti / urediti sobo po lastnem okusu b) ki ustreza zahtevam glede na uporabo, potrebe: urediti zemljišče za gradnjo / urediti hudournik, da ne poplavlja / urediti dotekanje in odtekanje vode c) ki ustreza potrebam, predpisom: urediti uradne knjige, sezname 3. narediti, da nastane, kar izraža dopolnilo: v naši ulici so uredili novo trgovino; urediti si stanovanje na podstrešju / urediti nekdanji hlev v delavnico preurediti 4. narediti, da dobi objavi namenjeno besedilo, gradivo ustrezno obliko, razporeditev: urediti poročilo, spis / urediti knjigo, revijo, zbornik / jezikovno, tehnično urediti 5. narediti, da pride kaj v stanje, skladno s pravili, zahtevami: urediti gospodarstvo, družbene razmere / urediti medsebojne odnose // z določitvijo pravil narediti, da pride kaj v določen red: urediti koledar; urediti pisavo, pravopis 6. narediti, da kaj poteka v skladu z določenimi pravili: urediti dostavo pošte, redno plačevanje stanarine / urediti s predpisom, z zakonom 7. ekspr. narediti, da postane kaj ločeno, jasno, sledeče si po določenem redu: urediti svoja čustva, misli; vtisov s potovanja si še nisem uredil 8. narediti, da pride kaj v stanje, kot se želi, mora biti: stvar, zadevo je treba urediti; urediti vse glede prenočišča, v zvezi s potovanjem / urediti medsebojne obveznosti, ekspr. račune; urediti spor, vprašanje rešiti, odpraviti / glede plačila uredi z blagajnikom; koliko sem dolžen? Bova že uredila bova že poravnala, boš že plačal / urediti formalnosti opraviti // narediti, kar je potrebno, da se lahko uresniči, kar izraža dopolnilo: uredi, da se bova lahko mirno pogovorila / urediti vse za beg, poroko uredíti se priti v stanje, skladno s pravili, zahtevami: razmere v državi, gospodarstvu so se uredile / njihovi medsebojni odnosi so se uredili // priti v stanje, kot se želi, mora biti: zadeva se je uredila / nesoglasja so se uredila; vprašanje njegove pokojnine se še ni uredilo ● vreme se je uredilo izboljšalo in ustalilo; ekspr. rad bi se uredil, pa ga razganja sla po življenju rad bi zaživel v skladu z družbenimi, moralnimi pravili; knjiž. v stari hiši sta se kar udobno uredila namestila urejèn -êna -o 1. deležnik od urediti: lepo urejen park; živeti v skromnih, a urejenih razmerah; ne skrbi, stvar je urejena; abecedno, časovno urejen; urbanistično urejen kraj ∙ vojaščino imam urejeno v zvezi z njo nimam obveznosti ♦ mat. urejena množica 2. ki se drži določenega reda, pravil: urejen človek; idejno, moralno urejen; prisl.: urejeno izgledati ♪
  9.      ustanovíti  -ím dov., ustanóvil (ȋ í) 1. narediti, da kaka skupnost začne obstajati: ustanoviti društvo, šolo, zadrugo; ustanoviti državo, stranko / ustanoviti odbor / ustanoviti brigado / ustanoviti (si) dom, družino ♦ jur. ustanoviti pravno osebo // narediti, da kaj začne obstajati sploh: mesto so ustanovili v 12. stoletju / ustanoviti cerkveno službo / ustanoviti sklad za štipendije / Luter je ustanovil novo vero 2. star. ustvariti: z delom je družini ustanovil veliko premoženje; ustanoviti si položaj v družbi / bralec naj si sodbo o romanu ustanovi sam 3. zastar. ustaviti: ustanoviti voz; bežeči se je ustanovil šele v gozdu ● zastar. v hipu je ustanovil red naredil, vzpostavil; zastar. ustanovili so, da je stvar zelo zapletena ugotovili ustanovíti se star. 1. ustaliti se: položaj se je razjasnil in ustanovil / vreme se je ustanovilo / vino se še ni ustanovilo izčistilo 2. (za stalno) se naseliti: oženil se je in se ustanovil v dolini / ustanovila se je v veliki sobi namestila, nastanila ustanovljèn -êna -o: ustanovljen je bil poseben odbor; sodelovati pri nedavno ustanovljeni reviji; društvo je bilo ustanovljeno leta 1955 ∙ zastar. že zdavnaj je bilo ustanovljeno, da bo šla služit odločeno, sklenjeno ♪
  10.      ustávnost  -i ž (á) 1. skladnost z ustavo: presojati ustavnost predpisa, zakona ♦ jur. načelo ustavnosti načelo, da je ustava podlaga za pooblastila in meje dejavnosti vseh, tudi najvišjih organov oblasti 2. ustavna ureditev: uvesti, zaščititi ustavnost; zagovornik ustavnosti ♪
  11.      ústiti se  -im se nedov. (ú ȗ) ekspr. hvaliti se, bahati se: ustila se je s svojimi izkušnjami; ne verjemi mu vsega, rad se usti / ustila se je, da ga ne bi nikoli marala prevzetno je govorila ♪
  12.      uvrstíti  -ím dov., uvŕstil (ȋ í) 1. narediti, da pride kaj v kako vrsto, skupino: uvrstiti ovce med koze; uvrstiti v drugo skupino / uvrstiti koga v sprevod 2. narediti, da pride kaj v kak sestav, postane del kake celote: uvrstiti članek v knjigo, revijo / uvrstiti pogovor v oddajo; uvrstiti vprašanje na dnevni red; uvrstiti koga na seznam // narediti, da pride kaj v kakem sestavu na mesto, kot ga izraža določilo: uvrstiti poglavje na konec knjige; uvrstiti prizor v drugi del filma / na seznamu so ga uvrstili na peto mesto 3. narediti, da pride kdo v kako skupino, postane član kake skupine: uvrstiti koga v pehoto, reprezentanco / ta zmaga ga je uvrstila v prvo skupino 4. narediti, da pride kaj v kako vrsto, skupino glede na enake, podobne lastnosti: uvrstiti žival med zveri // narediti, da pride kaj v kako vrsto, skupino glede na določene lastnosti sploh: uvrstiti sliko med avtorjeva najboljša dela / uvrstiti koga med lažnivce 5. narediti, da postane kaj ena od enot, stvari, kot jih izraža določilo: uvrstiti kolesarstvo med olimpijske discipline; uvrstiti spolno vzgojo med šolske predmete uvrstíti se 1. priti v kako vrsto, skupino: vstala sta in se uvrstila med plesalce / v sprevodu se je uvrstil poleg mene // postaviti se tako, da nastane, kar izraža dopolnilo: plesalci so se uvrstili v četvorko; uvrstiti se v sprevod // priti v vrsti na kako mesto: za njima so se uvrstili gostje 2. priti v kak sestav, postati del kake celote: uvrstiti se na seznam, spisek čakajočih 3. postati ena izmed enot, stvari, kot jih izraža določilo: uvrstiti se med razvite države; uvrstiti se med sodelavce časopisa 4. v vrednostnem, jakostnem zaporedju dobiti, doseči kako mesto: naša popevka se je uvrstila na drugo mesto; uvrstiti se za tujimi tekmovalci / uvrstiti se med deset najboljših dobiti, doseči eno od prvih desetih mest // šport. z zadostitvijo predpisanim zahtevam priti v določen položaj: uvrstil se je na peto mesto; uvrstiti se v finale / od petdeset tekmovalcev se jih je uvrstilo le dvajset uvrščèn -êna -o: biti uvrščen na drugo mesto; na spored uvrščene klasične drame; sam.: slabše uvrščeni niso navedeni ♪
  13.      užalostíti  -ím dov., užalóstil in užalostíl (ȋ í) narediti, povzročiti, da postane kdo žalosten: nezgoda ga je užalostila; užalostiti koga z govorjenjem užalostíti se postati žalosten: ko je to izvedel, se je užalostil / ekspr. ob pogledu nanj so se njene oči užalostile užaloščèn -êna -o: užaloščen človek; oditi užaloščen; prisl.: užaloščeno kaj povedati ♪
  14.      vêlik  -íka -o prid., véčji (é ȋ; sam. iz prislova ȋ) 1. ki dosega visoko stopnjo a) glede na razsežnost, ant. majhen: velik človek; ima velik nos; velika ladja, soba; dvorišče zavzema veliko površino; srednje veliko stanovanje; velik kot gora / veliko mesto; vas ni velika; Amerika, njihova velika soseda b) glede na merljivo količino: velik del proizvodnje izvozijo; ekspr. dobiti kaj za velik denar; zelo velik dvig cen; velike količine hrane; priti z veliko zamudo / publ. to je v veliki meri njegova zasluga v glavnem, pretežno c) glede na število sestavnih enot: velik kolektiv; velika družba, skupina / bil je velik pogreb udeležilo se ga je veliko ljudi; veliko podjetje podjetje, ki ima večje število delavcev ali večjo vrednost sredstev / število a je večje od b č) glede na dolžino: dela velike korake / kamen v velikem loku zleti v vodo d) ekspr. glede na trajanje: velika časovna enota / dočakati veliko starost visoko e) glede na možni razpon: ima velike načrte; ima velik talent; jesti z velikim tekom; biti sprejet z velikimi častmi / pri delu je potrebna velika natančnost; med njimi so velike razlike / velike želje; možnosti niso velike / čutiti veliko olajšanje; imeti veliko zaupanje v koga f) glede na čas življenja: imata že velike otroke / kaj boš, ko boš velik g) glede na svojo glavno, bistveno značilnost: velik klanec; velika gneča / trgovina ima veliko izbiro / velik napor / ekspr.: je velik jedec; on je velik otrok otročji, naiven h) nav. ekspr. glede na intenzivnost, učinek: velik veter; velika rušilna moč / velika bolečina; velika vnema / veliki upi; njena ljubezen je velika; zgodila se ji je velika nesreča i) glede na razsežnost in delovanje ali dejavnost: velik rudnik; velika kmetija j) glede na pomembnost: velik dogodek; naredil je veliko napako; velika tatvina / ekspr. izreči velike besede / postati velik umetnik, znanstvenik 2. z izrazom količine ki izraža razsežnost: dva hektara velik travnik; za dlan velika površina ● star. bil je že velik dan bilo je že zelo svetlo; ekspr. politik velikega stila sposoben, znan; ekspr. zabava v velikem stilu imenitna, razkošna; velika noč v krščanstvu praznik Kristusovega vstajenja; iron. pojesti vso modrost z veliko žlico šteti se za zelo izobraženega, pametnega; ekspr. za gledališče je bil ta igralec veliko odkritje proti pričakovanju zelo dober, uspešen; velike ribe male žro močnejši zatirajo slabotnejše; strah ima velike oči če se kdo česa boji, se mu zdi to še hujše, kot je v resnici; preg. velik v bahanju, majhen v dejanju velíki -a -o sam., nar. véliki: zgodilo se je nekaj velikega; eni kradejo po malem, drugi po velikem; preg. iz malega raste veliko; preg. kdor z malim ni zadovoljen, velikega vreden ni; prim. več, večji, veliki, veliko ♪
  15.      vést 2 -í ž, daj., mest. ed. vésti (ẹ̑) kar se novega (iz)ve in na kratko sporoči: objaviti vest; prinesti komu dobro, razveseljivo vest; širiti lažne, neresnične, vznemirljive vesti; vest o nesreči, zmagi / agencijske, časopisne vesti; lokalne, turistične vesti / potrditi, zanikati vest resničnost njene vsebine / dolgo ni poslal nobene vesti o sebi sporočila, obvestila / v osmrtnicah sporočamo žalostno vest, da je umrl naš oče ♪
  16.      vír 1 -a m (ȋ) 1. voda, ki prihaja, priteka iz zemlje na površje; izvir: zaradi suše je vir presahnil; bister, hladen vir; piti vodo iz vira / zajeti vodo pri viru / živi vir // star. studenec, studenček: mimo teče vir; šumljanje vira 2. navadno s prilastkom stvar, od katere, iz katere kaj prihaja, se dobiva: sonce, ogenj in drugi svetlobni, toplotni viri / nafta je pomemben vir energije / publ. gospodarsko zaostala področja so viri delovne sile / najti nove denarne vire; šola, knjige in drugi viri znanja // kar omogoča, povzroča nastanek, nastajanje česa: močvirje je vir okužb; tovarne, odpadne vode in drugi viri onesnaževanja / otrok je vir sreče; delo je vir zadovoljstva // publ. denar, denarna sredstva, ki jih kdo dalj časa daje: v sklad se stekajo različni viri / vzdrževati šolo iz krajevnih virov 3. stvar, besedilo, oseba, ki daje obvestilo, podatek o čem: viri o tem poročajo, ekspr. molčijo; v opombah navesti vire in literaturo; proučevati vire; materialni, pisni, slikovni viri; ustni viri; vir informacij / primarni viri za zgodovino besedila, predmeti, dejstva, ki dokumentirajo preteklost ● nar. vir tolmun; publ. spoznati francosko umetnost pri viru na kraju, področju, kjer nastaja; ekspr. on je naš najzanesljivejši vir daje najzanesljivejša obvestila, podatke ♪
  17.      vlív  -a m (ȋ) 1. glagolnik od vliti: po vlivu čistila se je cev odmašila 2. med. odvajalno, zdravilno ali hranilno sredstvo, ki se daje v danko; klistir: dati bolniku vliv ♪
  18.      vlívanje  -a s (í) glagolnik od vlivati: odmašiti cev z vlivanjem čistila; vlivanje soka v steklenice; priprava za vlivanje ♪
  19.      vrhóven  -vna -o prid. (ọ̄) 1. ki je v razvrstitvi glede na oblast, pooblastila na najvišjem mestu: vrhovni organ državne oblasti; vrhovno vodstvo upora / vrhovni komandant; vrhovni poglavar katoliške cerkve papež; ukaz vrhovnega poveljstva / v Sovjetski zvezi Vrhovni sovjet Zveze sovjetskih socialističnih republik // glede na hierarhično stopnjo najvišji: imeti vrhovno oblast; vrhovno nadzorstvo / vrhovna ideja 2. zastar. vrhnji: vrhovna oblačila / vrhovne veje vršne ◊ jur. vrhovno sodišče sodišče najvišje stopnje v republiki ali državi, ki odloča o sodbah nižjih sodišč; voj. vrhovni štab najvišje poveljstvo narodnoosvobodilne vojske na ozemlju Jugoslavije ♪
  20.      vročíčnost  -i ž (ȋ) 1. lastnost, značilnost vročičnega: vročičnost bolnika; znaki vročičnosti 2. ekspr. nemir, vznemirjenost: vročičnost v razredu je dosegla vrhunec; polastila se jih je nekakšna vročičnost; glas se mu je tresel od vročičnosti ♪
  21.      vrstíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. knjiž. postavljati v vrsto: vrstiti snope; vojaki se že vrstijo / vrstiti rože na grob saditi jih v vrsto 2. redko delati, da je kaj v določenem zaporedju; razvrščati: vrstiti kaj po abecednem redu / režiser je vrstil točko za točko 3. knjiž., v zvezi z med uvrščati: teh hiš ni mogoče vrstiti med kmečke hiše; vrstiti se med največje umetnike ● redko h glavni osebi je vrstil še druge ob glavni osebi je prikazoval; zastar. majoliko so vrstili iz rok v roke podajali so jo drug drugemu vrstíti se 1. navadno s prislovnim določilom biti, nahajati se kje v večjem številu drug poleg drugega: ob cesti se vrstijo drevesa; nove hiše se vrstijo v klanec / po stenah se vrstijo najrazličnejše slike / ekspr. ogledujejo si palačo, dvorana se vrsti za dvorano 2. pojavljati se, nastopati drug za drugim: govorniki se vrstijo drug za drugim / prepevali so, vrstile so se domače in tuje pesmi / vrstili so se žalostni in veseli časi / ekspr. lepi dnevi so se vrstili več dni je bilo lepo // pojavljati se, nastopati v večjem številu v manjših časovnih presledkih: v sušnem obdobju so se vrstili gozdni požari; vrstijo se sestanki / dogodki so se vrstili drug za drugim 3. prihajati pri čem izmenoma na vrsto: pri plačevanju sta se vrstila; v plesu se je vrstil s tovariši / vrstili so se, vsak dan je pometal drugi ● zastar. kozarec se je vrstil okrog je krožil vrstèč -éča -e: vrsteče se aretacije ♪
  22.      vrstníca  -e ž (í) 1. ženska v razmerju do druge osebe, ki je približno iste starosti: njene vrstnice so se že poročile; dopisovati si z vrstnicami / vsa šolska leta sta si bili vrstnici tovarišici, sošolki 2. ženska v razmerju do druge osebe, ki ima isti položaj, opravlja isto dejavnost: njegova pesniška vrstnica / kobila je na dirki prehitela svojo vrstnico 3. oseba, žival v razmerju do druge istovrstne osebe, živali: napako bi ženska raje oprostila moškemu kot svoji vrstnici / riba je hlastnila po svoji vrstnici ● ekspr. ta pesem nima vrstnice je najboljša ♪
  23.      vršéti  -ím nedov. (ẹ́ í) dajati močne, nezveneče, med seboj pomešane glasove: bori, topoli so se zibali in vršeli; brezoseb. po gozdu je vršelo / veter je vršel v krošnjah dreves / zunaj vrši dež, toča // s prislovnim določilom vršeč se premikati: rakete so jim vršele nad glavami / vršela je po hiši kot brez uma jezno, hrupno hodila, tekala / čebele so vršele okrog napadalca glasno šumeč letale; pren. nevesele misli so mu vršele po glavi vršèč -éča -e: jata se je vršeč spustila na tla; vršeči gozdovi ♪
  24.      vsaktéri  -a -o zaim. (ẹ̄) star. vsak: vsaktera doba je zapustila svoj slog; hvalijo ga ob vsakteri priliki / brez vsakterega vprašanja je izpolnil ukaz; sam.: vsakteri je dobil juho in kos mesa ♪
  25.      vtís  -a m (ȋ) 1. podoba predmeta, ki nastane z njegovim vtisnjenjem v kaj: vtisi stopal so še vidni; globoki, sveži vtisi; školjkast vtis 2. kar nastane v zavesti kot posledica hitrega, navadno čustvenega sprejemanja zunanjega sveta: vtis izgine, ostane, zbledi; dobiti napačen vtis; urediti svoje vtise; zanesti se na prvi vtis; nov, knjiž. bežen vtis; vtisi s potovanja / biti pod vtisom povedanega vplivom / barvni, vidni, zvočni vtis / čutni vtis; duševni vtis // s prilastkom podoba, videz, kot se kaže zlasti pri kratkotrajnem zaznavanju: tkanina daje vtis pletenine; delati vtis zapuščenosti, zmedenosti; napraviti na koga vtis izobraženega človeka / vzdolžni šivi naredijo vtis vitkosti 3. mnenje, mišljenje o čem, ki nastane zlasti na osnovi zunanjih znakov česa: naš vtis je, da bo organizacija razpadla; imamo vtis, da se jim nikamor ne mudi / lahko bi nastal vtis, da bodo s predpisom vsi problemi rešeni; od kod vam vtis, da vas želimo ogoljufati 4. vtisnjenje: vtis kovanca, prstana v vosek / vtis dogodka v spomin ● narediti vtis na koga vzbuditi pri njem čustveni odziv, zanimanje; ekspr. s potovanja je odnesel nepozabne vtise potovanje ga je zelo prevzelo; pog. predstava je pustila slab vtis gledalcem ni bila všeč, jim ni ugajala; ekspr. to je naredil samo zaradi vtisa da bi kdo imel o njem mnenje, kakršno on hoče, želi ◊ biol. spominski vtis sled, ki jo zapusti vzdraženje v živčnih celicah; šport. ocena za umetniški vtis pri umetnostnem drsanju, kotalkanju ocena za umetnostno vrednost izvedenih likov ♪

   80 105 130 155 180 205 230 255 280 305  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA