Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

stenje (35-59)


  1.      inflácija  -e ž (á) 1. ekon. upadanje kupne moči denarja: zajeziti inflacijo; nezaustavljiva inflacija; strah pred inflacijo 2. knjiž., s prilastkom čezmerno povečanje ali razširitev česa, navadno na škodo kvalitete: namesto inflacije bi si želeli revalorizacijo pesniške besede; inflacija kulture / ekspr. poštenje, čast, zvestoba so ob splošni inflaciji izgubljali ceno ♪
  2.      lomást  in lomàst -ásta m (ȃ; ȁ á) knjiž. 1. redko hrušč, trušč: lomast ledovja in reke; lomast, kakor bi se podirali stoletni hrasti / okoli čebelnjaka se je slišal lomast in pasji lajež lomastenje 2. ekspr. kdor lomasti: dve toni težek lomast zdrobi vse, kar mu pride pod parklje ♪
  3.      lúksuz  in lúksus -a m (ȗ) 1. kar presega zadovoljevanje potreb povprečnega človeka, razkošje: za življenje ne potrebujem luksuza; s svojo plačo si ne more privoščiti luksuza / pog., ekspr. ta luksuz nas je stal pet tisoč / nav. ekspr., v povedni rabi: dopust ni luksuz, ampak potreba; vozil se je z avtom in to je bil luksuz, ki si ga prej ni mogel niti predstavljati; to je drag, nepotreben luksuz / pog., ekspr. saj nisem šel tja za luksuz šel sem tja, ker je bilo treba; pren., ekspr. trdil je, da je poštenje luksuz 2. razkošna oprema, razkošni predmeti: hotel je brez luksuza, a udoben; luksuz palač / davek na luksuz ♪
  4.      mačéta  -e ž (ẹ̑) v tropskem okolju enorezen dolg nož za sekanje, klestenje: skozi tropski pragozd si je utiral pot z mačeto / bili so oboroženi z noži in mačetami ♪
  5.      mazálka  -e ž (ȃ) strojn. priprava za mazanje, montirana pri ležaju: napolniti mazalke / kapalna mazalka nad ležajem, iz katere priteka olje v ležaj po kapljah; Staufferjeva mazalka ki ima obliko lončka s pokrovčkom na navoj in se uporablja za mazanje z mastjo; mazalka s stenjem ♪
  6.      pametnjákovič  -a m (á) iron. kdor se dela pametnega: kje je zdaj ta pametnjakovič; širokoustenje pametnjakovičev ♪
  7.      peró  -ésa s (ọ̑ ẹ̑) 1. kožna tvorba iz roževinastega tulca s pahljačastimi izrastki, ki v velikem številu pokriva telo ptic: izpuliti pero; belo, črno pero; pero iz petelinjega repa; šop pisanih peres; lahek kot pero / ptica izgublja peresa perje / tulec peresa / gosje, nojevo, petelinje pero / pisati z gosjim peresom z njegovim prirezanim tulcem 2. majhna kovinska priprava s priostrenim koncem za pisanje, risanje: čečkal je po papirju, da je pero škrtalo; vtakniti pero v peresnik; izrabljeno pero / konica peresa // taka priprava s peresnikom: pomakati pero v črnilo; še vedno piše s peresom // v zvezi nalivno pero priprava za pisanje, ki se polni s črnilom: kupiti nalivno pero; ima že zelo izrabljeno nalivno pero / zlato nalivno pero 3. publ., s prilastkom pisatelj, književnik: to je eno najboljših peres našega časa; natančno razlago pojava prepustimo kvalificiranemu peresu; velika peresa preteklosti 4. vzmet: pero v uri se je sprožilo; napeti pero / avtomobilček na pero 5. star. (rastlinski) list: peresa šumijo v vetru; uvelo, zeleno pero / figovo pero ● ekspr. pero mu kar leti po papirju zelo hitro piše; zastar. brusiti pero vaditi se v pisateljevanju, pisati; vznes. smrt mu je iztrgala, izvila pero iz rok pesnil, pisateljeval je do smrti; ekspr. z žalostjo jemljem pero v roke začenjam pisati, pišem; ekspr. pogostokrat namaka pero v črnilo piše; ekspr. sklical je vse, ki sukajo pero ki so pisatelji, književniki; ekspr. kritično, polemično sukati pero kritično, polemično pisati; knjiž. splošno znano je, iz čigavega peresa izvira ta pamflet kdo ga je napisal; knjiž. živeti od peresa preživljati se s pesnjenjem, pisateljevanjem; ekspr. nešteto je vprašanj, ki silijo pod pero o katerih bi bilo treba pisati; ekspr. pisateljevo pero opisuje realne človeške probleme pisatelj; poljud. prožno pero vzmet v obliki ploščate palice, strok. listna vzmet; ekspr. mojster peresa dober pisatelj, književnik ◊ les. pero stanjšani rob deske, prirejen za stik z utorom; navt. pero širši del vesla; teh. grafos pero nalivno pero s tušem za določeno debelino črte; polsteno pero svinčnik s stenjem, polnjen s posebnim barvilom; zool. krmilna peresa peresa v repu ptice, s katerimi se pri letu obrača, dviga ali spušča; letalna peresa; morsko pero na peščenem dnu toplih morij živeči pahljačasto razrasli koralnjak, ki se ponoči zelenkasto svetlika, Pennatula phosphorea ♪
  8.      podsèk  -éka m (ȅ ẹ́) nar. 1. prag (v hiši): Ilovnata tla na podseku so bila razmehčana (I. Potrč) 2. vzhodno tram, ki omejuje podstenje na zunanji strani: hrastov podsek ♪
  9.      pohodíti  -hódim dov. (ȋ ọ́) 1. s hojo, stopanjem pritisniti k tlom, navzdol in pri tem poškodovati ali uničiti: pohoditi rože, travo / pohoditi gredice / pohoditi na tleh ležeči klobuk / pohoditi z nogami // s hojo, stopanjem po kom povzročiti (hude) telesne poškodbe, smrt: pohoditi črva; dvigni otroka, da ga ne bodo pohodili / ekspr. med plesom jo je večkrat pohodil ji stopil na nogo; pren., ekspr. pohodil je njeno mladost; če jim boš ugovarjal, te bodo pohodili 2. ekspr. povzročiti, da kaj za koga nima več prejšnje vrednosti, veljave: pohodil je njeno ljubezen / pohodil je svoje poštenje in ponos 3. poteptati, steptati: pohoditi zemljo okoli sadik 4. zastar. obiskati: med počitnicami je pohodil vsako hišo, vsako veselico ● pazi, da ne boš pohodil blata stopil vanj; ekspr. pohodil je svojo obljubo prelomil pohójen -a -o: pohojena greda; trava je pohojena; pohojeno upanje ♪
  10.      pokléstiti  -im dov., pokléščen (ẹ́ ẹ̄) s klestenjem odstraniti: poklestiti previsoke vrhove / poklestiti veje ● ekspr. združeni smo jih poklestili premagali, uničili; ekspr. toča je poklestila sadno drevje z močnim padanjem mu povzročila škodo ♪
  11.      polstén  -a -o [u̯s tudi ls] prid. (ẹ̑) nanašajoč se na polst: polstene copate; polsteno pokrivalo ♦ bot. polsteni list list, pokrit s kratkimi, gostimi, togimi dlakami; teh. polsteno pero svinčnik s stenjem, polnjen s posebnim barvilom polsténo prisl.: polsteno dlakav, kosmat ♪
  12.      steljerája  -e ž (ȃ) nar. koroško skupno pripravljanje stelje, navadno s klestenjem smrekovih vej: rad je hodil na steljerajo; steljeraja in gnojvoža ♪
  13.      sténj  -a m (ẹ̑) trak ali vrvica iz bombaža, ki napojen z gorljivo snovjo počasi gori in oddaja svetlobo: odviti, priviti stenj pri petrolejki; prirezati ožgani stenj; stenj pri sveči ◊ strojn. mazalka s stenjem s trakom, po katerem se cedi mazivo; tekst. stenj malo vit ali svaljkan tanek vlaknen pramen ♪
  14.      svéča  -e ž (ẹ́) svetilo iz voska ali vosku podobne snovi s stenjem v sredi: sveča gori, ugasne; delati sveče; prižgati, upihniti svečo; debela, dolga, tanka sveča; lojena, parafinska, voščena sveča; plamen, soj sveče; biti raven kot sveča / delati pri sveči // kar je po obliki temu podobno: s streh so visele ledene sveče; ekspr. na kostanjih so cvetele sveče / ekspr. sveče pod nosom sta si brisala kar z rokavom sluz, smrkelj ● evfem. ne bo dolgo, ko mu bodo svečo držali umrl bo; žarg., šport. narediti svečo stojo na lopaticah ◊ bot. papeževa sveča zdravilna rastlina z nazobčanimi listi in rumenimi cveti v grozdih; velecvetni lučnik; fiz. sveča enota za merjenje svetilnosti; kandela; rel. velikonočna sveča slovesno blagoslovljena okrašena sveča kot simbol vstalega Kristusa ♪
  15.      svíst  -a m (ȋ) oster, sikajoč glas: slišal se je svist biča, kose / redko svist svilene obleke šumenje, šuštenje / puščica je s svistom letela mimo ♪
  16.      šelèst  -ésta tudi šelést -a m (ȅ ẹ́; ẹ̑) knjiž. šelestenje: poslušati šelest listja, trave; šelest svilenih oblek; komaj slišen šelest ♪
  17.      šš 1 [š́] medm. 1. posnema šepetanje, polglasno govorjenje: fantje se smejejo in oponašajo ženske: šš, šš, šš 2. izraža opozorilo, naj bo kdo tiho, naj molči: šš, niti besedice več; šepetala jim je: šš(ššš) in vsi so utihnili 3. posnema šuštenje, šumenje: šš, šš(š), je zašuštelo v grmovju ♪
  18.      švíst  -a m (ȋ) oster, sikajoč glas: slišati je bilo švist biča, kose, puščice / redko švist svilenega krila šumenje, šuštenje / krogla je s švistom letela mimo ♪
  19.      usnívati  -am nedov. (í) zastar. uspavati: šelestenje listja ga je usnivalo ♪
  20.      varováti  -újem in várovati -ujem nedov. (á ȗ; á) 1. prizadevati si, skrbeti, da se odvrne nevarnost od česa: pes varuje dom; mora ostati doma in varovati hišo / otoček zapira in varuje vhod v pristanišče / votlina jih je varovala pred dežjem, zastar. dežja; varovati gozd pred požarom / varovati soplezalca pri plezanju // delati, da kdo ni deležen česa neprijetnega, nezaželenega: fant je duševno prizadet in ga morajo varovati; varovati se bolezni, prepiha / varovati koga pred nesrečo, udarci / dlake varujejo žival pred mrazom / premaz varuje kovino pred rjo; okno je varovala železna mreža // imeti v oskrbi, varstvu: pastir varuje čredo / varovati otroke 2. prizadevati si, da se kaj ohrani: mati je to posodo skrbno varovala / varovati premoženje / varovati red, samostojnost / varovati čast in poštenje hčere; varovati svoj ugled / varovati lepoto in čistost jezika; varovati skrivnost / z roko je varovala plamen sveče 3. v medmetni rabi izraža grožnjo, svarilo: fant, varuj se; varujte se ga ● zastar. varuj, da ga ne zadeneš glej, pazi; star. dve veliki skrinji sta varovali materino bogastvo v njih je bilo shranjeno; nar. varovati mrliča bedeti pri njem; zastar. delo ga je varovalo pri življenju ohranjalo; star. denarnico je skrbno varovala pazila nanjo; bog varuj povedati komu bogvaruj ◊ alp. varovati z uravnavanjem napetosti vrvi, na katero je navezan soplezalec, in z zadrževanjem vrvi pri njegovem morebitnem padcu preprečevati, da bi se soplezalec pri plezanju ponesrečil; jur. varovati pravico ščititi pravico; šah. varovati kralja varováti se, in várovati se paziti se, izogibati se: varovati se slabe družbe; varuj se ga / varuj se prehitre sodbe varováje: varovaje svoje koristi, je pomagal tudi drugim varujóč -a -e: hoditi ves dan, varujoč si obraz pred žgočim soncem; varujoča plast varován in várovan -a -o: varovane skrivnosti; slabo varovane črede ∙ varovan parkirni prostor parkirni prostor s paznikom; varovana pot po snežiščih zavarovana pot ♪
  21.      vrstílen  -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na vrstenje: vrstilni element ♦ agr. vrstilni kolobar kolobar, pri katerem se vrstijo, menjujejo določene kmetijske rastline v določenem zaporedju; lingv. vrstilni števnik števnik, ki označuje zaporedno mesto v številski vrsti ♪
  22.      vrstítev  -tve ž (ȋ) vrstenje: hitra vrstitev prizorov ♪
  23.      vsadíti  -ím dov., vsádil (ȋ í) 1. dati sadiko v zemljo, kjer bo rastla: vsaditi češnjo; vsaditi krompir; vsejati in vsaditi 2. dati, namestiti trdno, za trajno v kaj: vsaditi ključavnico v vrata; vsaditi nov zob v grablje / vsaditi preklo v zemljo 3. dati lopar z oblikovanim testom v peč in ga s hitrim potegom spraviti z loparja: vsaditi kruh, potico / vsaditi v peč 4. ekspr. narediti, povzročiti, da se kaj globlje, trajneje ustali v čem, poveže s čim: znal je vsaditi ljubezen in poštenje v srca svojih otrok; vsaditi novo vizijo v človeka ◊ čeb. vsaditi roj dati roj v panj; med. vsaditi vnesti tujo, navadno umetno snov v telo vsadíti se ekspr. globlje, trajneje ustaliti se v čem, povezati se s čim: ideja, misel se mu je vsadila v glavo; ljubosumnost se ji je vsadila v srce ● ekspr. vsadila se mu je v dušo, srce trajno si jo je zapomnil; trajno jo je vzljubil; star. vsadi se v vsakega vtakne se, obregne se vsajèn -êna -o: vsajen kruh; krompir je vsajen; rezilo je vsajeno v ročaj ∙ ima globoko vsajene oči globoko ležeče, udrte ♪
  24.      zarotíti  -ím dov., zarótil (ȋ í) 1. nav. ekspr. sklicujoč se na kaj zaprositi: zarotim te na tvoje poštenje in ljubezen, da o tem ne govoriš / zarotila jih je, naj bodo mirni proseče rekla 2. po ljudskem verovanju izgovoriti določene besede, narediti določene kretnje, da se kaj hudega odvrne, da kaj izgubi moč: znal je zarotiti hudo uro; zarotiti zlo usodo // začarati: čarovnica ga je zarotila v kamen zarotíti se knjiž. priseči, zakleti se: oče se je zarotil, da sinu ne bo prepustil kmetije; zarotil se je, da nikoli več ne bo šel v gostilno ∙ vse se je zarotilo proti njemu vse okoliščine so zares neugodne, vsi mu nasprotujejo; zastar. zarotili so se zoper vse, kar je tujega trdno so sklenili tujemu nasprotovati, tuje iztrebljati ♪
  25.      zgòlj  prisl. (ȍ) 1. izraža omejenost na navedeno; samo: zasaditi zemljišče zgolj s sadnim drevjem; slišati je bilo zgolj tujo govorico; to delo podcenjuje zgolj zato, ker ga ne razume 2. v vezniški rabi, navadno v zvezi ne zgolj — ampak tudi za širjenje, stopnjevanje prej povedanega; ne samo — ampak tudi: pri tem ne gre zgolj za denar, ampak tudi za poštenje ♪

   1 10 35



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA