Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
ste (846-870) 
- pogóstnosten -tna -o prid. (ọ̑) knjiž. nanašajoč se na pogostnost: pogostnostna raba izrazov / pogostnostni slovarji prikazujejo stopnjo rabe posameznih besed ♪
- pohrstévati -am nedov. (ẹ́) večkrat hrstniti: suhe veje pohrstevajo / sneg je pohrsteval pod pasjimi šapami ♪
- pokostenéti -ím dov. (ẹ́ í) spremeniti se v kost: hrustanec pokosteni ♪
- poliéster -tra m (ẹ́) kem. s polikondenzacijo karboksilnih kislin z večvalentnimi alkoholi nastala umetna snov, ki se uporablja zlasti za izdelavo umetnih vlaken ♪
- pólmásten -tna -o [u̯m] prid. (ọ̑-á) ki ima, vsebuje (razmeroma) malo maščobe, masti: natreti kožo s polmastno kremo ♦ agr. polmastni sir sir, ki ima (v suhi snovi) od 25 do 35 odstotkov maščobe; prašič polmastne pasme prašič, ki se goji za pridobivanje mesa in masti; polmastno mleko mleko, ki mu je odvzet del maščobe ♪
- polnomásten -tna -o [u̯n] prid. (á) agr. ki ima vso maščobo: polnomastni sir; polnomastno mleko ♪
- polnoštevílen -lna -o [ou̯] prid. (ȋ) 1. ki ima toliko oseb, kot je določeno: bataljon je polnoštevilen; polnoštevilna skupina 2. ki zajema vse osebe določene skupnosti: polnoštevilni zbor zaposlenih / publ. tako polnoštevilne udeležbe že dolgo ni bilo velike, množične polnoštevílno prisl.: akcije so se udeležili polnoštevilno; polnoštevilno zbrani odborniki ♪
- polnoštevílnost -i [ou̯] ž (ȋ) značilnost polnoštevilnega: polnoštevilnost pevskega zbora ♪
- pólprepústen -tna -o [u̯p] prid. (ọ̑-ú) ki prepušča tekočino in v njej raztopljene delce določene velikosti: polprepustna opna ♦ fiz. polprepustna ploščica ploščica iz prozorne snovi s kovinsko prevleko, ki del svetlobe prepusti, del pa odbije ♪
- pólpropústen -tna -o [u̯p] prid. (ọ̑-ú) polprepusten ♪
- pólstebèr -brà tudi pólstèber -bra [u̯stǝb] m (ọ̑-ǝ̏ ọ̑-ȁ; ọ̑-ǝ̀) um. polovica celega stebra, prislonjenega ob steno, arhitekturno ploskev: polstebri na fasadi ♪
- polstén -a -o [u̯s tudi ls] prid. (ẹ̑) nanašajoč se na polst: polstene copate; polsteno pokrivalo ♦ bot. polsteni list list, pokrit s kratkimi, gostimi, togimi dlakami; teh. polsteno pero svinčnik s stenjem, polnjen s posebnim barvilom polsténo prisl.: polsteno dlakav, kosmat ♪
- polstenína -e [u̯s tudi ls] ž (í) knjiž., redko polst ♪
- polsténka -e [u̯s tudi ls] ž (ẹ̄) zool. gosenici podobna členasta žival s ščetinami mavričnih barv, ki živi na morskem dnu, Aphrodite aculeata ♪
- pólzavésten -tna -o [u̯z] prid. (ọ̑-ẹ̄) 1. ki ni popolnoma pri zavesti: polzavesten bolnik; bil je že polzavesten, ko so ga našli / polzavestno stanje stanje, v katerem se osebek ne zaveda popolnoma 2. ki ni popolnoma zavesten, hoten: polzavestno dejanje; polzavestna laž, želja ∙ knjiž. v delu je prisotna polzavestna ideja o narodni samobitnosti ne popolnoma jasna, neizrazita ♪
- porábnosten -tna -o (á) pridevnik od porabnost: porabnostna doba gramofonske igle ♪
- posésten -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na posest: ugotavljanje posestnega stanja / posestne oblike / posestna pravda ♦ jur. posestni list list zemljiškoknjižnega vložka, na katerem so vpisane parcele; posestno dejanje izvajanje dejanske oblasti nad predmetom posesti ♪
- posestevce gl. posestvece ♪
- poslástek -tka m (ȃ) ekspr. kar kdo zelo rad jé; posladek: večkrat mu prinese kak poslastek / sir je zanj najljubši poslastek / postregla jim je z izbranimi poslastki poslasticami ♪
- posteklenéti -ím dov. (ẹ́ í) postati podoben steklu: riž pražimo, da postekleni ∙ ekspr. njene oči so posteklenele osteklenele posteklenèl in posteklenél -éla -o: posteklenela čebula ∙ ekspr. smučati se na posteklenelem smučišču poledenelem ♪
- postekleníti -ím dov., posteklénil (ȋ í) knjiž., redko glazirati, emajlirati: postekleniti kopalno kad posteklenjèn -êna -o: posteklenjena opeka ♪
- posteklína -e ž (í) knjiž., redko glazura, emajl: posteklina na kadi je razpokala ♪
- posteklíti -ím dov., postéklil (ȋ í) knjiž. glazirati, emajlirati: postekliti lonec postekljèn -êna -o: postekljena kad, ploščica ♪
- póstelj -i ž (ọ́) nav. im., tož. ed., star. postelja: postiljati postelj; leči v postelj; mehka, široka postelj ♪
- póstelja -e ž (ọ́) kos pohištva, namenjen in prirejen za ležanje, spanje: v sobi sta dve postelji; napraviti posteljo postlati, urediti; postlati posteljo; pog. preobleči posteljo zamenjati posteljno perilo; uleči se na posteljo, v posteljo; biti, ležati v postelji; otrok spi v svoji postelji; mehka, trda postelja; stranica, zglavje postelje / posteljo in omaro je naredil mizar posteljno ogrodje; lesena, železna postelja; nadstropne postelje / v počitniškem domu je še nekaj prostih postelj ležišč / hotelska cena za
posteljo za prenočevanje, prenočišče / stali so okrog bolniške postelje; otroška postelja; poročna postelja postelja novoporočencev / francoska postelja navadno za dve osebi, nekoliko ožja od zakonske postelje; zakonska postelja za dve osebi; zložljiva postelja ∙ knjiž. otrok moči posteljo nehotno, bolezensko izpraznjuje mehur v spanju; pog. sredi noči so ga dvignili iz postelje zbudili, poklicali; pog., ekspr. le kdo me meče že navsezgodaj iz postelje kdo zahteva, povzroča, da moram vstati; pog. bali smo se, da ne bo več vstala iz postelje ozdravela; ekspr. bolezen ga je za nekaj tednov priklenila, prikovala na posteljo povzročila, da je
moral ležati; pog. zvečer gre zgodaj v posteljo spat; evfem. šla je z njim v posteljo spolno je občevala z njim; pog., ekspr. cel dan preklada ude po postelji poležava, lenari; evfem. v postelji sta se dobro ujemala v spolnih odnosih; nar. žena je v (otroški) postelji je pred kratkim rodila; knjiž. dajati kaj na Prokrustovo posteljo s silo prilagajati določenim merilom, normam; ležati na smrtni postelji umirati ◊ jur. ločitev (od mize in postelje) v cerkvenem pravu pri kateri zakonca pretrgata zakonsko skupnost, ostaneta pa v zakonski zvezi ♪
721 746 771 796 821 846 871 896 921 946 
