Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ste (6.446-6.470)


  1.      oplêsti  oplêtem dov., oplêtel in oplétel oplêtla, stil. oplèl oplêla (é) 1. pletoč narediti, da je kaj obdano s podolgovato, upogljivo stvarjo: oplete tri steklenice na dan; pren., ekspr. skušala ga je oplesti z ljubezenskimi mrežami // narediti, da pride kaka podolgovata, upogljiva stvar večkrat okrog česa: oplesti bodečo žico okoli kolov // okrasiti s podolgovatimi okraski: lepo oplesti; oplesti voz s pisanimi trakovi 2. rastoč pokriti površino: zidove je opletel gost bršljan / srobot je opletel smreko 3. narediti krožnemu gibu podoben gib: še enkrat je opletel z rokami, nato pa se potopil / vol je opletel z repom / ekspr. tako jo je udaril, da ji je glava kar opletla / tovornjak je opletel s prikolico 4. ekspr. udariti: opletel ga je z bikovko; oplesti z vajetmi po konjih opletèn -êna -o: opletena steklenica; z venci opletene lože ♪
  2.      oplèt  -éta m (ȅ ẹ́) kar kaj opleta: zaščitni oplet žice // nekdaj ograja, stena, spletena iz šibja, protja: z opleti in okopi obdane utrdbe ♪
  3.      oplétanje  -a s (ẹ̑) glagolnik od opletati: opletanje steklenic / opletanje jadra v vetru / vožnjo je motilo opletanje kolesa / zakaj je treba toliko govorjenja in opletanja ♪
  4.      oplétati  -am nedov. (ẹ̑) 1. pletoč delati, da je kaj obdano s podolgovato, upogljivo stvarjo: opletati steklenice; pajek je opletal cvete s pajčevino // delati, da pride kaka podolgovata, upogljiva stvar večkrat okrog česa: opletati vrv okoli debla 2. rastoč pokrivati površino: zidove opleta stoletni bršljan; srobot se opleta čez skale // biti, obstajati okrog česa: lovorov venec mu opleta čelo 3. delati neurejene, navadno krožnim podobne gibe: opletati z nogami, rokami; nesmiselno je opletal okrog sebe / vol opleta z repom; metulj je opletal s krilci // delati, povzročati, da se kaj neurejeno giblje: veter opleta z ohlapnim šotorom / natakar je opletal s prtičem 4. viseti in se neurejeno gibati: čutarica mu opleta ob stegnu / dolge kite ji opletajo po hrbtu / preširoka obleka opleta okrog nje; hlače mu opletajo okrog suhih nog 5. nepravilno, nihajoč se gibati, delovati zaradi ohlapne, nepravilne namestitve: levo kolo je opletalo; močno, rahlo opletati / tovornjak opleta s prikolico / dojenčku glava še opleta 6. ekspr. opotekaje se hoditi: z zadnjimi močmi je opletala za njim; opleta po cesti kot pijan / najej se, saj komaj še opletaš hodiš // muditi se, zadrževati se: kaj tako dolgo opleta po hiši / pojdimo, kaj bi še opletali se obotavljali 7. ekspr. udarjati, tepsti: opletati koga z bičem; opletal je z gorjačo po hrbtih; dečki so se opletali z vejami ● star. imela je šest služabnic, ki so jo opletale česale, ji spletale lase; ekspr. zmeraj nekaj opleta okoli zdravnikov hodi; opletati z ekspr. rad opleta z besedami veliko, a vsebinsko prazno govori; slabš. v svojih govorih je veliko opletal z dolžnostjo jo je omenjal, govoril o njej; slabš. opletati z jezikom opravljati, obrekovati; ekspr. ne dovolim, da bi opletali z menoj samovoljno, brezobzirno ravnali oplétati se ekspr. 1. hoditi, zadrževati se kje: pastir se je počasi opletal med živino; pren. sto misli se ji opleta po glavi 2. ukvarjati se, navadno s čim neprijetnim, težavnim: s tem delom se že dolgo opleta / pojdi, kaj bi se še opletal z njimi / opleta se in žene, da dovolj zasluži ● ekspr. noge se mi že opletajo od utrujenosti, slabosti že težko hodim; ekspr. to se ti bo še opletalo bo imelo slabe, neprijetne posledice; ekspr. vprašali so ga tako, da se ni mogel nič opletati izmikati opletajóč -a -e: nerodni, opletajoči koraki; hlače z opletajočimi hlačnicami ♪
  5.      oplôčiti  -im tudi oplóčiti -im dov. (ó ȏ; ọ̄ ọ̑) knjiž. obložiti s ploščami: opločiti stene, tla oplôčen tudi oplóčen -a -o: opločeno dvorišče ♪
  6.      oplojeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. povzročati nastajanje novega organizma z združitvijo moške in ženske spolne celice: bik bo spet oplojeval / umetno oplojevati 2. izboljševati vrednost, kakovost; oplajati: njegove ideje so oplojevale številne literature; duhovno oplojevati oplojujóč -a -e: zahodno kulturo oplojujoča slovanska literatura ♪
  7.      oplôskati  -am dov. (ȏ) ekspr. večkrat slišno, plosko udariti: za šalo jo je oploskal in objel / pošteno ga je oploskal natepel ♪
  8.      ópna  -e ž (ọ̄) 1. na obod napeta tanka prožna plast kakega tkiva, ki more nihati: opna se je predrla, raztrgala / opne v ušesih / opna na bobnu // teh. na obod napeta, pritrjena tanka prožna ploščica, ki more nihati: opna v slušalki, zvočniku; kovinska opna 2. tanka plast snovi, skozi katero more pronicati plin, tekočina: pronicanje plina skozi opno 3. knjiž. tapeta, stenska obloga: stena je bila prevlečena s srebrnimi opnami / stenske opne ♪
  9.      opókel  -kla -o [ǝu̯] prid. (ọ́) zastar. 1. razpokan: opokla gorska stena 2. grob, surov: opokle šale ♪
  10.      opolnomóčen  -a -o [u̯n] prid. (ọ̑) zastar. pooblaščen: opolnomočeni so, da izdajajo potna dovoljenja / opolnomočeni minister ♪
  11.      opómnja  -e ž (ọ̑) zastar. 1. opazka, pripomba: ta opomnja je letela nanj; zbadljiva opomnja 2. opomba: urednik je dodal delu številne opomnje 3. spomin: to je napisal njemu v opomnjo ♪
  12.      opomôči si  -mórem si tudi opomôči se -mórem se dov., opomógel si opomôgla si tudi opomógel se opomôgla se (ó ọ́) v nedoločniku, sedanjem času in deležniku na -l postati spet sposoben za a) opravljanje fizičnega dela: ko se je naspal, si je opomogel; počivaj, da si opomoreš b) obstajanje, življenje: rana ni huda, kmalu si bo opomogel; v nekaj dneh si je opomogel; popolnoma si je opomogel / opomoči si od bolezni / vinska trta si še ni opomogla od pozebe // pridobiti si (boljšo) materialno osnovo za življenje: z delom v tujini si je opomogel; odkar jim je pogorela hiša, si niso več opomogli; gmotno si opomoči ● zastar. s tem je želel opomoči očetu pomagati; zastar. opomoči pomanjkanju vode odpraviti ga; redko z menoj si ne boste dosti opomogli imeli koristi, si pomagali ♪
  13.      opóna  -e ž (ọ̑) knjiž. tapeta, stenska obloga: salon z modrimi oponami / stenske opone ♪
  14.      opóra  -e ž (ọ̑) 1. predmet, zlasti v obliki droga, ki omogoča, da kaj je, ostane v pokončnem položaju: držati se opore; podpreti sadno drevje z oporami; lesena, žična opora; opora za jadro / vzgajati maline na oporah 2. kar omogoča, da kdo je, ostane v pokončnem položaju: izgubiti oporo / ogrodje daje telesu oporo // kar omogoča, da kaj lažje obstaja: taka prizadevanja so opora miru // kar komu kaj olajšuje, mu pomaga: to spoznanje mu je dajalo oporo; pri njem je zaman iskal oporo; biti brez moralne opore / mati je njegova glavna opora / sin ji je v veliko oporo 3. glagolnik od opirati: te naprave so potrebne zaradi opore zidov; postavljati kole za oporo ● kaj je opora za njegova izvajanja izhodišče ◊ alp. opora razpoka, izboklina v steni, ki plezalcu omogoča, da se oprime, opre; grad. opora poševni tram povezja; opornik; šport. opora položaj telesa, ko se njegova teža prenaša na roke ali tudi na noge; ležna opora pri kateri sloni iztegnjeno telo na dlaneh in stopalih; opora na iztegnjenih rokah ♪
  15.      opóren  -rna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na oporo: palica in druge oporne priprave / oporno mesto stebra / oporna palica šotora / knjiž. iskal je oporno točko za svoje razmišljanje ◊ biol. oporno tkivo tkivo, ki daje oporo drugemu tkivu, organu; bot. oporna korenina zračna korenina, ki daje rastlini oporo; grad. oporni lok; oporni zid; šport. oporno orodje bradlja in konj z ročaji ♪
  16.      opórje  -a s (ọ̑) skupina ali sistem opornikov: oporje v rudniku ♪
  17.      oportún  -a -o prid. (ȗ) knjiž. primeren, koristen: oportun predlog; to dejanje zdaj ni oportuno ♪
  18.      oportunístičen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na oportuniste ali oportunizem: zagovarjati oportunistično stališče / oportunistični del stranke oportunístično prisl.: ravnati oportunistično ♪
  19.      opotêči se  -têčem se dov., opotêci se opotecíte se; opotékel se opotêkla se (é) majavo, negotovo a) stopiti, prestopiti se: opotekel se je in se zgrudil; hodil je počasi in se večkrat opotekel; opotekel se je kot pijan; pren., ekspr. tudi njemu se verz včasih opoteče ∙ ekspr. udaril ga je, da se je kar opotekel zelo ga je udaril b) s prislovnim določilom priti, oditi: opotekel se je iz sobe; v lokal se je opotekel pijan moški / opoteči se s ceste v jarek; opotekla se je v posteljo ♪
  20.      opotékanje  -a s (ẹ̑) glagolnik od opotekati se: brez opotekanja je prišel do postelje ♪
  21.      opozárjati  -am nedov. (á) 1. delati, da kdo kaj dojame, zazna: opozarjati obiskovalce na nekatera razstavljena dela; učitelj je opozarjal učence na najlepša mesta v besedilu; opozarjal jih je, da se dragocena predmeta v ničemer ne ločita; z očmi jih je opozarjala nanj ∙ ekspr. z ničimer ni opozarjala nase vzbujala pozornosti 2. delati, da se kdo seznani s tem, kar mora upoštevati: zaman so ga opozarjali na bližajočo se nevarnost; z roko opozarjati na spremembo smeri; s kurjenjem kresov so jih opozarjali, da se bližajo Turki / to nas je opozarjalo, da se tam dogaja nekaj nenavadnega // delati, da kdo kaj obnovi v spominu: opozarjati koga na dolžnost; zaman ga je opozarjal na obljubo // seznanjati koga z željo, zahtevo, naj kaj dela, stori: opozarjala ga je, naj bo pri pouku pazljiv; s prstom ga je opozarjala, naj molči / slutnja ga je opozarjala, naj se umakne opozarjajóč -a -e: govoril jim je o pisatelju, opozarjajoč jih na njegova najpomembnejša dela ♪
  22.      opozícija  -e ž (í) 1. v nekaterih državah nasprotovanje stranke, strank političnemu programu druge stranke, drugih strank, navadno vodilnih: opozicija proti programu stranke je prenehala; vladni predlog je naletel na opozicijo / stranka je v opoziciji nasprotuje politiki vladajoče stranke // publ. opozicijska stranka, opozicijske stranke: pripadati opoziciji; poslanci leve opozicije; voditelj opozicije / parlamentarna opozicija / leva opozicija v demokratski stranki skupina, krilo 2. knjiž. nasprotovanje, odpor: ko je spregovoril, je začutil med poslušalci tiho opozicijo / to je storil iz opozicije; biti v opoziciji nasprotovati 3. astr. konfiguracija, pri kateri je premičnica navidezno na nasprotni strani neba kot Sonce: konjunkcija in opozicija / Jupiter je v opoziciji s Soncem 4. lingv. razmerje med dvema istovrstnima jezikovnima prvinama, ki se v čem popolnoma razlikujeta: pomenska opozicija ◊ šah. položaj kraljev, stoječih si nasproti v isti smeri, med katerima je liho število polj ♪
  23.      opozorílo  -a s (í) 1. kar koga seznanja, seznani s tem, kar mora upoštevati: prejel je njegovo opozorilo na nevarnost / izkušnje nam morajo biti dovolj močno opozorilo / poslati komu opozorilo; spregledal je opozorilo na cesti opozorilni napis, znak 2. kar koga seznanja, seznani z željo, zahtevo, naj kaj dela, stori: ni poslušal materinih opozoril, naj ne hodi več tja 3. glagolnik od opozoriti: opozorilo nemirnih otrok ♪
  24.      opozoríti  -ím dov., opozóril (ȋ í) 1. narediti, da kdo kaj dojame, zazna: opozoriti koga na napako; opozoril ga je na ost v njenih besedah; opozorila ga je na Prešernove pesmi; opozoriti obiskovalce razstave na nekatere slike; opozoril ga je, da je napravil napako; s kašljanjem jih je opozoril nase / njene oči so ga opozorile, kako neprimerne so bile njegove besede / opozoril jih je na pravilno pot pokazal jim jo je ∙ ekspr. mladi umetnik je že večkrat opozoril nase vzbudil pozornost; publ. na kongresu so opozorili na vrsto problemov so jih obravnavali; so govorili o njih 2. narediti, da se kdo seznani s tem, kar mora upoštevati: opozoriti koga na nevarnost; motorist je z roko opozoril na spremembo smeri; opozorila ga je, da ga je nekdo izdal okupatorju; pravočasno sem ga opozoril, kaj se pripravlja / streljanje nas je opozorilo, da se bliža sovražnik // narediti, da kdo kaj obnovi v spominu: opozoriti koga na dolžnost, obljubo; opozoril ga je, da še ni plačal // seznaniti koga z željo, zahtevo, naj kaj dela, stori: opozoril sem ga, da tu ne sme kaditi; opozorila ga je, naj bo previden; s prstom ga je opozorila, naj molči / učitelj je opozoril učenca opomnil / gori, hitro opozori gasilce alarmiraj 3. star. vzbuditi pazljivost, previdnost: to bi jo utegnilo opozoriti; šum ga opozori, da se obrne opozorjèn -êna -o: vsi so bili pravočasno opozorjeni na nevarnost; odpotoval je, ker je bil opozorjen, da ga iščejo; opozorjen je bil, naj ne hodi tja ♪
  25.      oprašítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od oprašiti: oprašitev blaga v izložbi / oprašitev in oploditev cvetov / medsebojna oprašitev navadno s pelodom drugega cveta rastline iste vrste; samolastna oprašitev s pelodom istega cveta / oprašitev matice ♪

   6.321 6.346 6.371 6.396 6.421 6.446 6.471 6.496 6.521 6.546  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA