Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ste (5.446-5.470)


  1.      nalésti se  -lézem se dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. dobiti (nalezljivo) bolezen: nalezel se je davice, ošpic / ekspr. pošteno sem se nalezel prehlada zelo sem se prehladil 2. ekspr. postati deležen česa, dobiti kaj: v gozdu se je nalezla klopov; mrčesa so se nalezli od vojakov 3. postati deležen stanja, lastnosti, kot ga določa samostalnik: nalesti se malodušnosti, panike; vsi so se nalezli njene dobre volje; drug od drugega so se nalezli sitnosti; sčasoma se je nalezla tudi njegovih slabosti / nalesti se tujih navad, tuje miselnosti ● ekspr. nalesti se dolgov (zelo) se zadolžiti; pog., ekspr. rada se ga naleze se opijani; ekspr. prepeva jim popevke, ki se jih je nalezel po svetu ki jih je slišal, se jih naučil nalésti nalesti se: nalesti bolezen / redko nalesti klope ♪
  2.      naletéti  -ím dov., nalêtel (ẹ́ í) 1. v zvezi z na nehote, navadno nepričakovano srečati, najti koga: v mestu je naletel na prijatelja; celo tam smo naleteli na Slovenca / na take ljudi še nisem naletel // nehote, navadno nepričakovano priti do česa, najti kaj: po dolgi hoji naletijo na sončno jaso; pod hribom je naletel na mlin, zastar. mlin / pred mestom so naleteli na zasedo / ladja je naletela na čeri; vlak je naletel na mino zadel, zapeljal / v knjigi včasih naleti tudi na črke, ki jih ne pozna 2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da postane kdo deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: naleteti na ovire, težave / naleteli so na močen odpor sovražnika; naleteti na dober, lep sprejem biti dobro, lepo sprejet / povsod so naleteli na razumevanje in podporo; publ. resolucija je naletela na širok odmev 3. avt., žel. trčiti, zaleteti se z vozečim vozilom v vozilo, ki stoji ali vozi v isti smeri: kljub zaviranju je naletel na vozilo pred seboj / vlak je naletel / avtomobil je naletel na drog ● star. take te še nisem naletel videl, našel; na hrustanec naletimo na mnogih delih telesa hrustanec je; ekspr. hotel ga je ogoljufati, prestrašiti, pa ni naletel na pravega ni se mu posrečilo; ekspr. danes boš pri direktorju slabo naletel ne boš dosegel tega, kar hočeš, pričakuješ naletéti se 1. z letenjem, premikanjem po zraku priti kam v velikem številu: na gnojne kraste so se naletele muhe; okrog luči se je naletelo veliko vešč 2. s padanjem priti kam, pojaviti se kje v določeni količini: s pobočja, sten se naletijo kupi kamenja; s stropa se naletijo na tla koščki ometa in prah 3. pog., ekspr. s tekom, hitenjem priti kam, pojaviti se kje v velikem številu: v hipu se je na kraj nesreče naletelo polno ljudi / vojaki, ki so se naleteli v jarek, so začeli streljati ♪
  3.      nalíčnik  -a m (ȋ) nekdaj premični del šlema, ki zakriva, varuje obraz, z odprtinama za oči: vitez je dvignil, spustil naličnik / odprt, zaprt naličnik; pren., knjiž. na obraz si je potegnil naličnik poštenja ♪
  4.      nalíka  -e ž (ȋ) knjiž. podobnost, sorodnost: gre za naliko med starostjo in zimo; ugotovil je nalike v motivih obeh komedij / razlagati kaj po naliki z zakoni matematike / vihar je nalika teh njegovih čustev prispodoba ◊ lingv. uravnava jezikovne prvine po podobnem vzorcu; analogija ♪
  5.      nalíti  -líjem dov. (í) 1. z vlivanjem spraviti v kaj: naliti čaja, čaj; nalila jim je juho na krožnike / gostu je nalila skodelico kave; nalil si je še malo vina; pren. to mu je nalilo nove odločnosti; bolečine naliti komu v srce ∙ ekspr. nalil mu je čistega vina povedal nu je resnico brez olepšavanja 2. napolniti s tekočino: znova je vsem nalil kozarce; naliti do roba; naliti kozarce s šampanjcem // ekspr. v veliki količini dati piti (alkoholno pijačo): nalili so ga z žganjem; zelo koga naliti / naliti otroka z mlekom nalíti se ekspr. napiti se (alkoholne pijače): naliti se žganja / pog. spet se ga je nalil nalít -a -o: naliti kozarci; bili so zelo naliti; juha je že nalita ♪
  6.      nálog  -a m (á) 1. publ. naročilo, ukaz za izvršitev, opravljanje kakega dejanja: izvršiti, napisati, upoštevati nalog / pismeni, ustni nalog; nalog za napad povelje / po čigavem nalogu dela ♦ adm. delovni nalog pismeni dokument, s katerim se odreja izvršitev določenega dela; izdati, podpisati delovni nalog; potni nalog dokument, s katerim se kdo pooblašča za določeno službeno potovanje; fin. plačilni nalog dokument, s katerim določena pravna oseba odreja naslovniku plačilo neporavnanega računa; pismeno naročilo komu, da izplača naslovniku ali prenese na njegov račun določen znesek z naročnikovega računa; prenosni nalog pismeno naročilo komu, da prenese določen znesek z računa naročnika na račun naslovnika; jur. sodni nalog dokument, s katerim sodišče, navadno na osnovi verodostojnega dokumenta, odreja izvršitev določenega dejanja; sodni nalog za aretacijo; žel. križni nalog dokument, s katerim se obveščata vlakovodja in strojevodja, da je po voznem redu predvideno križanje preloženo ali da se določa križanje, ki ni predvideno po voznem redu 2. zastar. naloga, dolžnost: njegov nalog je izvrševati ukaze; prišel je z nalogom, da napravi red / za svoj nalog si je odbral dva pogumna tovariša ♪
  7.      nalómljenost  -i ž (ọ́) lastnost, značilnost nalomljenega: nalomljenost stebla / ekspr. ubitost in nalomljenost življenja ♪
  8.      nalóžba  -e ž (ọ̑) 1. uporaba denarja za povečanje premoženja: nakup obveznic je bila zanesljiva naložba; povečati naložbe; milijonska naložba; naložba v gostinski obrat, zemljo / investicijska naložba; pren. študij je draga naložba // za to namenjeni, uporabljeni denar: višina naložb // kar se doseže, ustvari s tem denarjem: stroški, vrednost naložb; dobiček od naložb 2. nav. mn., ekon. uporaba dela nanovo proizvedenih dobrin, sredstev za obnavljanje in povečevanje osnovnih sredstev in zalog: povečati, ustaviti naložbe; naložbe v industrijo, kmetijstvo, turizem; sredstva za naložbe / bruto naložba ki obsega tudi nadomestilo za amortizacijo; dolgoročne, gospodarske, negospodarske naložbe; javna naložba v objekt za splošne družbene potrebe; neto naložba ki ne obsega nadomestila za amortizacijo ♪
  9.      naložíti  -ím dov., nalóžil (ȋ í) 1. napraviti, da pride kaj na kako vozilo, žival z namenom, da se prepelje, prenese: naložiti les, tovor, živino; naložiti na mulo, nosila, voz; naložiti si drv v naročje / naložiti ladjo, vagon // napraviti, da pride kaj kam z določenim namenom sploh: knjige je naložil kar na mizo / preveč krompirja si si naložil na krožnik / naložiti perilo v omaro zložiti // napraviti, da pride na ognjišče kako trdno gorivo z namenom, da se vzdrži ogenj: naloži še kako poleno / naložiti na ogenj; naložiti v peč; naloži, da bo topleje / redko naložiti ogenj podkuriti, zakuriti 2. uporabiti denar za povečanje premoženja: naložiti denar v obveznice; naložiti denar v hišo, zemljo / naložiti denar na hranilno knjižico, v banko vložiti // ekon. uporabiti del nanovo proizvedenih dobrin, sredstev za obnavljanje in povečevanje osnovnih sredstev in zalog: naložiti denar v industrijo, turizem; naložiti sredstva v razširjeno reprodukcijo / naložiti denar v vojsko 3. nav. ekspr. napraviti, da je kdo dolžen opraviti kaj: naložili so mu veliko dela, dolžnosti; preveč skrbi si je naložil / naložiti davke, globo / naložiti kazen / star. naložil je tlačanom, da se morajo klanjati ukazal jim je, zahteval od njih / pog. še ta umor so mu naložili prisodili, pripisali ● slabš. hitro so se naložili v avto in odpeljali so vstopili; pog. oče mu jih je naložil ga je natepel, pretepel; ekspr. naložila si je osmi križ osemdeset let je (bila) stara; pog. naložili so mu pet let obsodili so ga na pet let zapora; pog., ekspr. preveč si ga je naložil se je napil naložèn -êna -o: tovornjak, naložen z zaboji; odslužiti naloženo kazen; odboru je naložena skrb za proslavo ♪
  10.      namáhati  -am, in namáhati tudi namaháti -am dov. (á; á á á) ekspr. natepsti, pretepsti: napadalca je pošteno namahal; namahati s palico, šibo / domače moštvo bodo spet namahali premagali ● ekspr. namahali so za dva voza trave nakosili so ♪
  11.      namakálen  -lna -o prid. (ȃ) ki se uporablja za namakanje: namakalna voda / začetek namakalnih del / izkopati namakalne jarke in kanale; zgraditi velik namakalni sistem; namakalne naprave / namakalno poljedelstvo ♪
  12.      namašíti  -ím dov., namášil (ȋ í) slabš. spraviti v kaj: namašiti dračja v štedilnik / ljudi so namašili v živinske vagone so natlačili ♪
  13.      namàz  -áza m (ȁ á) 1. gastr. kar se namaže, navadno na kruh: zmleta slanina je izvrsten namaz; gost, redek namaz / jajčni, skutni namaz / delati namaze 2. plast snovi, ki je namazana na čem: ta namaz vsebuje strupene snovi; zaščititi drevesa z apnenim namazom; bitumenski, cementni, oljni namaz ♪
  14.      namázati  -mážem dov., namázala in namazála (á ȃ) 1. nanesti na kaj tanko plast mastne ali tekoče snovi: namazati čevlje, tla z loščilom; na debelo namazati / namazati kožo, ustnice; ekspr. obrvi si je namazala s črno barvo / namazati kruh z maslom, pašteto / namazati nadev na testo 2. dati mazivo med drsne ploskve ležajev ali vodil: namazati ležaje, osi / namazal je vrata, da ne bi cvilila tečaje pri vratih 3. slabš. narisati, naslikati: namazala je nekaj portretov in tihožitij / parole so namazali z velikimi črkami napisali 4. ekspr. natepsti, pretepsti: namazal je obe, ženo in hčer; tatove so pošteno namazali / naši nogometaši so goste spet namazali premagali; v odbojki jih namažemo kot nič // prevarati, ukaniti: še njega je namazal s ponarejenimi mumijami; z delnicami te misli namazati ● pog., ekspr. namažite mu jih še petnajst dajte mu še petnajst udarcev; ekspr. namazati otroka z brezovo, leskovo mastjo natepsti z brezovo, leskovo šibo; natepsti sploh; ekspr. namazati si pete pripraviti se na beg; pobegniti namázan -a -o: stroj je namazan; črn je, kot bi bil s sajami namazan; namazana ženska našminkana, naličena; na tanko namazan kruh ∙ ekspr. ima dobro namazan jezik izraža se spretno, z lahkoto; ekspr. biti z vsemi mažami namazan zvit, prebrisan; ekspr. življenje mu je z medom namazano dobro se mu godi; vse mu gre kot namazano uspešno, brez zapletljajev ♪
  15.      naméček  -čka m (ẹ̑) ekspr. kar se doda k določeni, dogovorjeni količini: menjam, če daste kaj namečka; pri vsakem sodu je zahteval pet litrov namečka / dajal mu je hrano, stanovanje in še kak nameček v denarju // v prislovni rabi, v zvezi z za izraža dodajanje, stopnjevanje: lepo ga je pogostil, za nameček pa mu je dal stotak / nevljuden je, za nameček pa še len; še pil boš za nameček, a ♪
  16.      namèn  -éna m (ȅ ẹ́) 1. duševna usmerjenost k uresničitvi kakega dejanja: njegov namen je očiten; namen se izpolni; kazati svoje namene; opustiti svoj namen, svoje namene; razkrinkali smo njegove resnične namene; pošten, slab, sovražen, zloben namen / ni moj namen, nimam namena govoriti o tem; imel je namen, da bi dokupil nekaj zemlje; brez namena se je ozrl; publ. govori z namenom, da bi te zmotil; namen avtorja je prikazati veličino dobe / dobrodelni, humani, obrambni, pedagoški namen, nameni / to je rekel, storil z dobrim namenom; prekršek brez namena nehoten // kar se hoče doseči s to usmerjenostjo: doseči (zaželeni) namen; prizadevati si za določen namen / to je namen mojega življenja / pesem je dosegla namen / publ. v ta namen, za ta namen je potrebna široka akcija / knjiž. ima visoke namene cilje 2. navadno s prilastkom kar opredeljuje kaj glede na to, čemu je, obstaja: vsaka stvar ima svoj namen; namen kreditov je v tem, da se poveča prodaja; namen športa; namen socialnega zavarovanja / razdelitev izdelkov po materialu, načinu obdelave in po namenu / ekspr. ta umetnost je sama sebi namen / knjiž. bojuje se za svoj namen bistvo // v prislovni rabi poudarja področje, kot ga določa prilastek: uporabljati konje v gospodarske namene; uporaba vode v tehnične namene / priprava za različne namene ● namen posvečuje sredstvo po Machiavelliju za dosego pomembnega cilja je dovoljeno uporabiti vsako sredstvo; ekspr. fant ima resne namene hoče, želi se poročiti; publ. predsednik je slovesno izročil most, šolo, tovarno svojemu namenu v uporabo ♪
  17.      nameníti  in naméniti -im dov. (ȋ ẹ́) 1. izraža namen osebka a) da kdo kaj dobi: darilo sem namenil prijatelju / oče je domačijo namenil najstarejšemu sinu / prav njega so ji namenili za moža b) navadno v zvezi z za da kdo kaj postane: doma so ga namenili za zdravnika / ekspr. prepričan je bil, da ga je usoda namenila za kaj večjega / star. oče ga je namenil vojaški karieri 2. skleniti, odločiti a) da se komu kaj da: založba je namenila domačim avtorjem pomemben delež; občina je namenila podjetju velike kredite / osnutek je namenil organizaciji drugačno vlogo b) navadno v zvezi z za da se kaj uporabi za kaj: za rekreacijo so namenili tisoč dinarjev / poslopje so prvotno namenili za urad / jutrišnji dan smo namenili počitku c) da bo kdo česa deležen: upornikom je namenil izgon, smrt / zmagovalcu so namenili desetdnevni izlet / ekspr.: ne vem, koliko let mi je namenila usoda; usoda mu je namenila težko življenje 3. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da osebek uresniči dejanje, kot ga določa samostalnik: namenil mu je nekaj spodbudnih besed in odšel; nameniti komu pomilovalen pogled / vse, za kar je namenil svoje življenje, je propadlo ● knjiž. nameni mi vsaj pol ure, da se pogovoriva pogovarjaj se z menoj vsaj pol ure nameníti se in naméniti se navadno z nedoločnikom 1. izraža namen osebka, da uresniči dejanje: namenil se je prodati hišo; trdno se je namenil vztrajati do konca; namenil se je, da ostane doma / namenil se je postati zdravnik / kakor se je namenil, tako je tudi storil; pojdiva, kamor sva se namenila // elipt., s prislovnim določilom izraža namen osebka, da uresniči gibanje, kot ga nakazuje določilo: namenil sem se v kino, vendar zaradi dela ne morem iti 2. elipt., s prislovnim določilom oditi, odpraviti se: po ozki stezi so se namenili proti vrhu hriba; še preden se je namenil na vlak, so doma že vedeli; hitro so se namenili za tovariši naménjen -a -o 1. deležnik od nameniti: njemu namenjeni strel je zgrešil; fant je bil namenjen mizarstvu; ravno k njemu sem namenjen; ladja, namenjena v Italijo, se je potopila; našla je možu namenjeno pismo; poročilo je namenjeno najožjemu krogu; to ni namenjeno javnosti 2. ekspr., v povedni rabi izraža nujnost, logičnost česa glede na določene nepredvidljive okoliščine: ta poklic mi je bil menda namenjen; namenjeno mu je bilo osemdeset let (življenja); tako mu je bilo pač namenjeno; če mi je namenjeno, se bom rešil 3. star. namemben, predviden: pripeljati tovor na namenjeno postajo / zavil sem v namenjeni kraj ♪
  18.      naménjati  -am nedov. (ẹ́) raba peša 1. izraža namen osebka, da kdo kaj dobi: oče je domačijo dolgo časa namenjal starejšemu sinu / namenjali so mu jo za nevesto 2. večkrat skleniti, odločiti a) da se komu kaj da: zadnja leta je založba namenjala domačim avtorjem pomemben delež b) navadno v zvezi z za da se kaj uporabi za kaj: potrebno bo namenjati več sredstev za razvoj 3. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da osebek uresničuje dejanje, kot ga nakazuje samostalnik: potnik je svoja vprašanja namenjal levemu sosedu 4. redko nameravati: tudi o tem sem namenjal govoriti; že nekaj dni se namenja prebeliti sobo / storil je, kar je namenjal ● knjiž., ekspr. le kaj mi namenja današnji dan kaj se bo danes zgodilo; knjiž. njegov položaj ga namenja drugačnim opravkom določa, opredeljuje za drugačne opravke ♪
  19.      naméra  -e ž (ẹ̑) duševna usmerjenost k uresničitvi kakega dejanja v bližnji prihodnosti: naše namere so poštene, skromne; kakšne namere imajo; svojo namero je opravičeval z lakoto; hotel je kupiti knjigo, pa je opustil to namero; o naši nameri, namerah je bil poučen; kljub trdni nameri ni šel k sosedu / moja namera je govoriti resnico / knjiž. to ga je v njegovi nameri še utrdilo / redko namera članka, dejanja je jasna namen, cilj // uresničitev dejanja te usmerjenosti: odloži to namero in ostani še en dan; obramba je preprečila vse namere napadalcev ♪
  20.      namériti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. z merjenjem priti do določene količine česa: nameriti pet metrov blaga / merili so globino jame in namerili dvaindvajset metrov / včeraj so namerili najvišjo temperaturo v tem letu / nameril ji je dva kilograma moke natehtal 2. z ocenitvijo lege, oddaljenosti cilja dati orožju položaj, potreben za njegovo uspešno uporabo: nameril je v črno piko in sprožil; nameriti v desno, levo od cilja // s takim dejanjem zagroziti, zapretiti: nameril je orožje vanj in zahteval denar; vdali so se, ko je ladja namerila topove proti obali / že je z roko namerila nanj, pa se je zadnji hip premislila // nav. ekspr. narediti, da je kaj obrnjeno v določeno smer; naravnati, usmeriti: nameriti fotografski aparat, daljnogled na kaj; astronomi so namerili teleskope proti Marsu; žaromet se je nameril proti letalu / z oslabljenim pomenom: nameriti korake proti komu; na moža je namerila hud pogled 3. star., v zvezi z na srečati, najti: na tako trmoglavega človeka še nisem nameril / zaveden Slovenec je, na kakršnega redko nameriš v teh krajih namériti se star. 1. nameniti se, odločiti se: nameril se je obiskati znanca; namerila se je, da se bo poročila / elipt.: kaj si se nameril; nameril se je v tujino 2. zgoditi se, pripetiti se: čudna stvar se mi je namerila; če bi se namerilo, da zamudim, me počakaj namérjen -a -o: slabo namerjen strel; dobro namerjeno vprašanje; blago je pošteno namerjeno ♪
  21.      namêsti  -mêtem tudi -mêdem dov., namêtel in namétel namêtla tudi namêdel in namédel namêdla, stil. namèl namêla (é) 1. brezoseb. z močnim sneženjem nabrati se v določeni količini: nametlo je snega, da ni bilo mogoče priti v vas 2. z nošenjem, prinašanjem spraviti skupaj: burja na tem mestu namete visoke kupe snega / veter je nametel listje po celem parku je nanosil 3. s pometanjem priti do določene količine česa: izpod postelje je nametla polno smetišnico smeti in prahu ♪
  22.      namestítev  -tve ž (ȋ) 1. glagolnik od namestiti: namestitev gredi, motorja; pravilna, trdna namestitev / namestitev novih naselij; namestitev tovarne / poskrbeti za namestitev beguncev, gostov / razpravljati o namestitvi novih učiteljev, uslužbencev 2. star. služba, zaposlitev: prositi za namestitev; namestitev na šoli, pri pošti / biti brez namestitve; dobiti, iskati namestitev / stalna, začasna namestitev 3. publ. položaj, v katerem je kaj kje: namestitev listov na steblu je vretenčasta ♪
  23.      namestíti  -ím tudi naméstiti -im dov., namésti; naméstil (ȋ í; ẹ̄ ẹ̑) 1. narediti, da pride kaj kam v določen, ustrezen položaj: namestiti anteno na streho; namestiti mitraljez, rakete; namestiti strelovod / namestiti stroje v delavnico / tovarna je del proizvodnje namestila drugam // knjiž., redko zgraditi, postaviti: namestiti novo tovarno blizu reke 2. publ. napraviti, da dobi kdo bivališče, stanovanje, zlasti za krajši čas; nastaniti: namestiti goste v prvem nadstropju; začasno se je namestil v hotelu 3. v nekaterih državah narediti, da je kdo sprejet v delovno razmerje z vnaprej določenim, stalnim (mesečnim) dohodkom, plačo, navadno za opravljanje dela, ki ni fizično: namestiti novega učitelja, uradnika / namestiti za čuvaja 4. zastar. nadomestiti: namestiti izrabljene dele z novimi / namestiti sirotam mater namestíti se, tudi naméstiti se s prislovnim določilom spraviti se kam v določen telesni položaj: namestiti se na postelji, v naslanjaču; namestili so se v kotu in kartali; udobno se namestiti / ekspr. namestiti se s komolci na ograjo nasloniti se nameščèn -êna -o in naméščen -a -o 1. deležnik od namestiti: na strehi avtomobila nameščen zvočnik; tiskarski obrat je nameščen v sosednjem poslopju; stalno, začasno nameščeni učitelj; trdno, počez nameščen 2. z oslabljenim pomenom ki je, se nahaja kje v določenem položaju: pritlično nameščeni cveti ♪
  24.      naméščati  -am nedov. (ẹ́) 1. delati, da pride kaj kam v določen, ustrezen položaj: nameščati televizijsko anteno na streho; nameščati jadra / nameščati stroje v spodnje prostore 2. publ. delati, da dobi kdo bivališče, stanovanje, zlasti za krajši čas; nastanjevati: nameščati goste po zasebnih sobah 3. v nekaterih državah delati, da je kdo sprejet v delovno razmerje z vnaprej določenim, stalnim (mesečnim) dohodkom, plačo, navadno za opravljanje dela, ki ni fizično: nameščati učitelje, uradnike; nameščati in odpuščati 4. zastar. nadomeščati: jutri me bo on nameščal / praznoto je začelo nameščati prijetno pričakovanje naméščati se s prislovnim določilom spravljati se kam v določen telesni položaj: koliko časa se pa nameščaš na postelji ♪
  25.      namízen  -zna -o prid. (ȋ) 1. ki je za na mizo: namizno okrasje / namizni koledar, prt; namizna svetilka // namenjen za uporabo pri jedi, jedenju: namizni prt / namizni pribor pribor, s katerim se jemljejo jedi na krožnik; namizna posoda posoda, v kateri se prinašajo jedi na mizo in jemljejo iz nje na krožnik 2. ki je boljše, izbrane vrste: namizno grozdje, sadje; namizno olje; pijejo samo belo namizno vino 3. v zvezi namizna igra (športna) igra, navadno z manjšo žogo ali kroglo, ki se igra na mizi: namizne in druge igre ◊ gost. namizni grelec priprava za ogrevanje jedi in pijače; šport. namizni tenis ♪

   5.321 5.346 5.371 5.396 5.421 5.446 5.471 5.496 5.521 5.546  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA