Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ste (3.046-3.070)


  1.      golén  -i ž (ẹ̑) del noge med kolenom in gležnjem: odrgniti, prebiti si golen; pri padcu si je zlomil kost v goleni ♦ zool. del noge pri žuželkah med stegnom in stopalcem ♪
  2.      gólf 1 -a m (ọ̑) športna igra na prostem, pri kateri spravljajo igralci krogle v jamice: igrati golf; igrišče, palice za golf / mini golf golf na manjšem igrišču s poenostavljeno tehniko igranja; neskl. pril.: golf klub ♪
  3.      goličáva  -e ž (ȃ) neporasel ali deloma porasel svet: puste goličave; siva, kamnita goličava; visoka goličava; pogozdovanje kraških goličav // zemljišče, na katerem je bil posekan gozd: na novo pogozditi goličave ♪
  4.      golíčiti  -im nedov. (í ȋ) gozd. posekati (gozd) do golega, do čistega: zdaj goličijo na onem hribu ♪
  5.      golobíca  -e ž (í) 1. samica goloba: udomačil si je golobico in nekaj golobov // ekspr. mlada, ljubka ženska: glej ga, kako dvori svoji golobici / kot nagovor si še huda, golobica moja? 2. nav. mn., bot. lističaste gobe s krhkim mesom in živo pisanim klobukom, Russulaceae: smrdljiva golobica; užitna golobica ◊ šport. ciljna kocka pri kegljanju na ledu ♪
  6.      golóbji  -a -e prid. (ọ̑) nanašajoč se na golobe: golobje jajce / golobja obara, rižota; pren. golobje življenje med štirimi stenami // knjiž. ki izraža, kaže milino, krotkost: pogledala ga je s svojimi golobjimi očmi golóbje prisl.: obleka golobje sive barve ♪
  7.      golosèk  in golosék -éka m (ȅ ẹ́; ẹ̑) sečnja gozda do golega, do čistega: z golosekom so povzročili veliko škode; golosek hrastovih in smrekovih gozdov / redko pot je vodila čez golosek poseko, goličavo ♪
  8.      gólša  -e [u̯š] ž (ọ́) 1. bolezensko povečana žleza ščitnica: golša ji raste; golšo ima; velika golša 2. razširjeni del požiralnika pri pticah in nekaterih žuželkah: nojeva golša; kokoši z velikimi golšami ♪
  9.      gólšarica  -e [u̯š] ž (ọ̑) nav. mn., zool. majhne, ploščate sladkovodne ribe z zelo izbočenim spodnjim sprednjim delom telesa, Gasteropelecidae ♪
  10.      gomád  -i ž (ȃ) star. golazen: iz zemlje je prilezla številna gomad ♪
  11.      gomazéti  -ím nedov. (ẹ́ í) nav. 3. os. 1. živahno premikati se v večjem številu in ne v isti smeri: po cestah gomazijo ljudje; mravlje so gomazele po listih / v mesu so gomazeli črvi / brezoseb., ekspr.: na smetišču je gomazelo (od) podgan bilo jih je zelo veliko; v potoku je bilo toliko rib, da je kar gomazelo; pren., ekspr. čudne misli mi gomazijo po glavi 2. z dajalnikom imeti neprijeten občutek zaradi kakega doživetja, dogodka: od groze so mu gomazeli mravljinci po hrbtu; brezoseb. od strahu mu je gomazelo po telesu gomazèč -éča -e: gomazeče mravlje; stal je sredi gomazeče množice ♪
  12.      gomólj  -a in gomòlj -ôlja m (ọ̑; ȍ ó) odebeljen podzemeljski del rastline z nakopičenimi hranilnimi snovmi: različne oblike gomoljev / okusni krompirjevi gomolji ◊ bot. koreninski gomolj odebeljene stranske ali nadomestne korenine; stebelni gomolj odebeljeno podzemeljsko steblo; petr. gomolj oblika skupka kristalov kakega minerala v velikosti od 5 do 20 cm ♪
  13.      gomóljast  in gomôljast -a -o prid. (ọ̑; ó) podoben gomolju: gomoljast obraz / gomoljasta oblika rudnine / gomoljaste rastline rastline, ki imajo gomolje ◊ bot. gomoljasti gabez gozdna dlakava rastlina z bledo rumenimi cveti, Symphytum tuberosum; vrtn. gomoljasta begonija begonija, ki ima gomolje ♪
  14.      gomoljíka  -e ž (í) bot. užitna goba, ki raste pod zemljo in je podobna krompirjevim gomoljem, Tuber: pri iskanju gomoljik si pomagajo z dresiranimi psi ♪
  15.      gónja  -e ž (ọ́) 1. glagolnik od goniti: gonja živine na pašo / uporabiti moč potoka za gonjo mlinskih koles / le kako zmore vse to delo pri taki naglici in gonji 2. močno, organizirano delovanje proti čemu: končati, začeti gonjo; časopisna, politična gonja; gonja proti novemu zakonu / ekspr. proti škodljivim ptičem so uprizorili pravo gonjo 3. ekspr., v zvezi z za pretirano prizadevanje za dosego česa: gonja za dobičkom, za materialnimi dobrinami; gonja za uživanjem 4. lov. skupen lov, pri katerem gonjači ali psi gonijo divjad pred stojišče lovca; pogon: gonja se je pričela / lovska gonja / tiha gonja 5. nar. severovzhodno pot, steza, po kateri hodi živina na pašo: čez potok so vodile stare, zaraščene gonje ♪
  16.      gonjáč  -a m (á) 1. kdor goni, vodi živino: gonjači konj; slišalo se je pokanje bičev in vpitje gonjačev / bil je za gonjača / orali so brez gonjača 2. lov. kdor goni divjad pred stojišče lovca: za lov so najeli veliko gonjačev; lajanje psov in vpitje gonjačev 3. lov., rabi se samostojno ali kot prilastek brak, gonič: na vrvici je vodil pse gonjače ♪
  17.      gorèč  -éča -e prid. (ȅ ẹ́) 1. ki gori: goreč kup sena; goreča bakla; goreča hiša; v roki je držal gorečo trsko / še gorečo pipo je vtaknil v žep // ki gori in daje svetlobo: goreča sveča / goreča žepna svetilka; pren., knjiž. okna, goreča v večerni zarji 2. pesn. ki je po barvi podoben ognju: šopek gorečega maka; goreče rože 3. ekspr. razgret od bolezni, napora: hladila si je goreča lica 4. ekspr. zelo prizadeven, navdušen: postal je goreč privrženec sistema; goreč govornik, politik; za delo je bil ves goreč / bil je njen goreč častilec / goreče srce // ki izraža, kaže veliko prizadevnost, navdušenje: z gorečim glasom ji je začel govoriti; goreč pogled / goreč poljub / njegove goreče besede so jo prevzele 5. ki se pojavlja z zelo veliko intenzivnostjo: goreča molitev, prošnja; imel je eno samo gorečo željo / goreča ljubezen goréče prisl.: goreče hrepeneti, ljubiti, prositi; goreče mu je stisnil roko; prim. goreti ♪
  18.      gôrek  in gorák gôrka -o in -ó prid., gorkéjši (ó ȃ ó) 1. ki ima zmerno visoko temperaturo; topel: gorek čaj; gorka jed; juha je še gorka; splezal je na gorko peč; umil se je v gorki vodi / gorek dan; gorka južna sapa; gorko vreme / imeti gorke roke // ki vzbuja, povzroča občutek toplote: gorka postelja; gorka soba; gorko spomladansko sonce; pren. imel je prijazen, gorek dom 2. ki varuje, ščiti pred mrazom: bil je zavit v gorek plašč; mene ne zebe, imam gorko obleko 3. ekspr., v povedni rabi, z dajalnikom nenaklonjen, sovražen: gorek mi je; že dalj časa sta gorka drug drugemu; vsak dan so nam bolj gorki 4. star. ki se pojavlja z veliko intenzivnostjo: gorka prijateljeva prošnja; izpolnil je njegovo gorko željo / gorek poljub ● ekspr. precej gorke krvi je je temperamenten, živahen; ekspr. novico ji je še gorko nesla na ušesa takoj ji jo je sporočila; ekspr. ta bo šla gorka v nebesa je zelo poštena, pravična, pobožna; star. imel je gorko srce za reveže bil je dober, usmiljen gorkó in gôrko prisl.: gorko čutiti, obžalovati; sonce gorko sije; gorko zakurjena soba gôrki -a -o sam.: ekspr. povedal ji je nekaj gorkih zelo jo je oštel; pog., ekspr. prisolil mu je par gorkih dal mu je nekaj klofut; pog. še nič gorkega ni imel danes v želodcu še nobene tople jedi ni pojedel; tu smo na gôrkem in górkem ♪
  19.      goréti  -ím nedov., gôrel (ẹ́ í) 1. izginjati, uničevati se v ognju, plamenu in ga s tem vzdrževati: začelo je goreti; suha drva dobro, hitro gorijo; papir je gorel z močnim plamenom; po hribih gorijo kresovi; senik je gorel kot bakla; brezoseb. v štedilniku ves dan gori / ogenj v peči slabo gori / kot klic pri požaru gori 2. s tem izginjanjem, uničevanjem dajati svetlobo: luč je gorela vso noč; ob postelji so gorele sveče / žarnica ne gori več // ekspr. dajati močen sij, žar: nebo je gorelo v večerni zarji; pesn. zvezde gorijo / njene oči so kar gorele 3. ekspr. biti razgret od bolezni, napora: otrok je bolan, saj ves gori; glava, čelo mu gori; telo ji je pričelo goreti / lica so ji gorela od zadrege 4. ekspr. biti, obstajati v veliki meri: v njem je gorela ljubezen, strast; v srcu je gorelo sovraštvo / še vedno je gorelo upanje v njej; ta želja že dolgo gori v njem // kazati se v veliki meri: z obraza mu je gorela jeza; v očeh ji gori radost; zaničevanje je gorelo v njegovih pogledih // v zvezi z od biti zelo čustveno vznemirjen: goreti od hrepenenja, ljubezni; ves je gorel od jeze, nestrpnosti, razburjenja, sovraštva / gori od želje, da bi jo videl 5. ekspr., v zvezi z za izražati, kazati veliko prizadevnost, navdušenje: gorel je za domovino; goreti za resnico, svobodo / ves gori za šport ● ekspr. ne hiti, saj ne gori (voda) ne mudi se tako zelo; ekspr. to dejanje mu bo gorelo na duši zmeraj si ga bo očital, trpel bo zaradi tega; ekspr. hiša nam še ne gori nad glavo ne mudi se nam še tako zelo; pesn. na oknih gorijo nageljni cvetejo z rdečimi cveti; ekspr. srce mu gori zanjo zelo jo ima rad; ekspr. gori mu pod nogami, petami je v veliki stiski, nevarnosti; beži, kot da bi mu tla gorela pod nogami zelo hitro, kolikor more; preg. če bi nevoščljivost gorela, ne bi bilo treba drv ◊ etn. gori vzklik pri otroških igrah zdaj se bližaš skritemu predmetu gorèč -éča -e: goreč s svetlim plamenom, je bakla osvetljevala prostor; goreč od želje po maščevanju, je naredil ta usodni korak; prim. goreč ♪
  20.      gorílec  -lca [tudi u̯c] m (ȋ) 1. teh. del gorilnika, iz katerega izstopa plamen: gorilec pri plinskem štedilniku 2. grelna priprava, ki omogoča nadzirano gorenje plinskih ali tekočih goriv; gorilnik: butanski, plinski gorilec ♪
  21.      gorívo  -a s (í) gorljiva snov za pridobivanje toplote ali za pogon strojev: gorivo bo kmalu pošlo; gorivo je zgorelo do konca; nalagati gorivo na ogenj; oskrbeti se z gorivom; poraba goriva v motorjih; vnelo se je skladišče goriva; natočiti poln tank goriva / plinasto, tekoče, trdno gorivo v plinastem, tekočem, trdnem agregatnem stanju; pogonsko, raketno gorivo ♦ fiz. jedrsko ali nuklearno gorivo snov, katere atomska jedra se cepijo, pri čemer se sprošča energija; člen na gorivo naprava, v kateri se notranja energija goriva izkorišča neposredno za proizvajanje električne energije; geol. fosilno gorivo ♪
  22.      górnji  -a -e prid. (ọ̑) 1. ki leži, je višje; zgornji: potok je gnal gornji in dolnji mlin; gornji prostori; gornja čeljust / stanoval je na gornjem koncu vasi / Gornji Grad / gornja hiša soba v nadstropju kmečke hiše / gornje jasli lestvi podobna naprava, pritrjena na steno v hlevu, da živina puli seno izza nje ∙ ekspr. gornjih deset tisoč najbogatejši in najvplivnejši družbeni sloj ♦ geogr. gornji tok reke začetni del reke blizu izvira // redko povrhnji, vrhnji: gornje pleteno oblačilo / gornje usnje usnje za vrhnje dele obutve 2. ki je v dotakratnem besedilu že napisan; prej naveden, omenjen: iz gornjega pregleda je razvidno dosedanje stanje; to potrjujejo gornje ugotovitve; pisar. prosimo, da gornje obvestilo sprejmete z razumevanjem ♪
  23.      gôrstvo  -a s (ȏ) v zaključeno celoto povezana gorovja: nastajanje novih gorstev / Dinarsko gorstvo ♪
  24.      gosénica  -e ž (ẹ̑) 1. drobna žival mehkega valjastega telesa, navadno poraslega z dlačicami: gosenica leze, se zabubi; gosenice žrejo listje; obirati gosenice z zelja; zelene gosenice 2. nizko škodljiv, ničvreden človek: on je zajedavska gosenica 3. nav. mn., teh. brezkončna jeklena veriga iz plošč, ki se premika okrog vrste koles pri terenskih vozilih, gradbenih strojih: po cesti so ropotale gosenice; tankovske gosenice; sledovi traktorskih gosenic; škripanje gosenic ◊ vet. bolezen med parklji pri govedu in ovcah; zool. ličinka metulja ♪
  25.      gospodár  -ja m (á) 1. lastnik materialnih dobrin: biti, postati gospodar; posestvo je brez gospodarja; bogat, trden gospodar; samostojen gospodar; gospodar kmetije, mlina / hišni gospodar // s prilastkom kdor uporablja, upravlja materialne dobrine: bili so dobri, slabi gospodarji; znan je kot skrben, spreten gospodar 2. kdor ima, izvaja oblast: tu je samo on gospodar; ekspr. pokazal se je gospodarja; mogočen, neomejen gospodar; tuji gospodarji ∙ ekspr. delam, kar hočem, saj sem sam svoj gospodar nisem od nikogar odvisen // z rodilnikom kdor kaj obvlada, ima v oblasti: biti gospodar svetovnega trga; gospodar položaja / zna biti gospodar svojih čustev 3. raba peša delodajalec: to je njegov gospodar; ima dobrega gospodarja; razmerje med gospodarjem in delavcem / ekspr. menjati gospodarja službo ♪

   2.921 2.946 2.971 2.996 3.021 3.046 3.071 3.096 3.121 3.146  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA