Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ste (1.776-1.800)


  1.      bránža  -e ž (ȃ) 1. nav. rod. ed., slabš. vrsta, sorta: saj so vsi iste branže; gospoda vseh branž 2. redko stroka, zvrst, panoga: povezava papirništva in podobnih branž s knjigotrštvom ♪
  2.      bràt  bráta m, im. mn. brátje stil. bráti (ȁ á) 1. moški v odnosu do drugih otrok svojih staršev: to je moj brat; sta brat in sestra; ima brata; pravi brat; rodni, star. rojeni brat; starejši brat; brat moje žene; podobna sta si kakor brat bratu / popol(i) brat; knjiž. solunska brata Ciril in Metod // vznes. pripadnik istega ali sorodnega naroda: izdajati brate; južni bratje; bratje Čehi; Slovani smo bratje po krvi / vsi ljudje smo bratje 2. vznes. kdor je komu soroden po mišljenju ali usodi: bil mu je brat po duhu in po srcu; brata v nesreči / kot nagovor Le malo vam jedila, bratje, hranim (F. Prešeren) / šalj. to so njegovi vinski bratje / brat po mleku človek, ki ga je dojila ista ženska 3. član samostanskega reda, ki ni duhovnik: samostanski brat; brat vratar // nekdaj naslov za člana istega telovadnega društva: brat načelnik ● ekspr. vsi so vedeli, da je vinski brat da rad pije, poseda po gostilnah; ekspr. hiša je med brati vredna milijon cena hiše je nizka; ekspr. kakor brata sva si velika prijatelja ◊ etn. deseti brat po ljudskem verovanju deseti sin, ki mora z doma po svetu; rel. češki bratje husitska verska sekta, razširjena zlasti na Češkem in Moravskem; manjši bratje frančiškani; usmiljeni bratje samostanski red, ki se posveča strežbi bolnikov bráte ekspr.: dobro srečo, brate; ne boš, brate! ♪
  3.      bráti  bêrem nedov., tudi beró; brál (á é) 1. razpoznavati znake za glasove in jih vezati v besede: zna brati in pisati; brati glagolico; brati na glas, črkovaje, gladko; ta pisava se težko bere / ali vaša mala že bere? zna brati; slepi berejo s prsti // dojemati vsebino besedila: brati časopis, knjigo, pesmi; brati francosko; bral sem, da je predstava uspela; bral sem o železniški nesreči; to sem bral pri Cankarju, v knjigah / brati Župančiča njegove pesmi; star. brati na bukve / berem, berem, pa ne razumem; tam je stal, kakor beremo, velik grad; knjiga se lepo bere; na prvi strani se bere / brati otrokom pravljice 2. razumevati ustaljene, dogovorjene znake: brati note, zemljevid; brati gradbeni načrt / naučil sem se brati sledove 3. ugotavljati misli, čustva po zunanjih znamenjih: brati z obraza, na obrazu, v očeh / vsako željo ji bere iz oči; na nosu mu berem, da laže / brati misli; skrb se mu bere na obrazu // ugibati, napovedovati: brati (usodo) iz kart, iz zvezd, z dlani 4. nabirati, trgati: brati jagode; redko brati rože, smolo, suhljad; brati za svinje / čebele že berejo; čebele berejo na ajdi, ajdo / nar. vzhodno letos smo brali v lepem vremenu trgali (grozdje) ● publ. evropski (beri: zahodni) modernizem razumi; to je; brati mašo maševati; šalj. brati fantu levite, kozje molitvice oštevati ga; brati med vrsticami uganiti prikrito misel; preg. s hudičem ni dobro lešnikov brati s hudobnim človekom ni dobro imeti opravka ◊ rad. brati živo v mikrofon pri neposredni oddaji; šol. učitelj bere naprej, učenci za njim; tisk. brati korekture označevati napake, nastale pri stavljenju beróč -a -e: čudil se je, beroč njegovo najnovejšo knjigo; beroče občinstvo brán -a -o: Jurčič je bolj bran kot Mencinger; najbolj brana knjiga ♪
  4.      bratomóren  -rna -o prid. (ọ́ ọ̄) nanašajoč se na oborožen spopad med pripadniki istega naroda ali sorodnih narodov: bratomorni boj; bratomorna vojna ♪
  5.      bratomorílec  -lca [u̯c] m (ȋ) kdor umori brata: analizirati psiho bratomorilca // ekspr. kdor se udeleži oboroženega spopada med pripadniki istega naroda ali sorodnih narodov: izdajalci in bratomorilci ♪
  6.      bravúra  -e ž (ȗ) 1. knjiž. izredno, zlasti tehnično obvladanje česa; spretnost, dovršenost: skladbo je odigrala z vrhunsko bravuro; izvedba zahteva predvsem tehnično bravuro; bravura slikanja / izvajati bravure na trapezu; brezhibno je obvladal številne bravure tehnično zahtevna in hitra mesta v skladbi; govorniške bravure 2. star. pogumnost, drznost: boriti se z bravuro / rad govori o svoji bravuri drznem, pogumnem dejanju ♪
  7.      bravurózen  -zna -o prid. (ọ̑) knjiž., redko bravuren: bravurozna virtuoznost / bravurozna skladba / bravurozen napad na bojišču bravurózno prisl.: orkester je skladbo bravurozno izvajal ♪
  8.      brazdàt  -áta -o prid. (ȁ ā) redko poln brazd, zarez: brazdat obraz ♦ bot. brazdato steblo steblo z globokimi brazdami ♪
  9.      brázdavost  -i ž (á) redko lastnost, značilnost brazdastega: brazdavost obraza ♪
  10.      bražíljka  -e ž (ȋ) 1. bot. listnato drevo, ki raste v Braziliji in daje dragocen les, Caesalpinia brasiliensis: deblo bražiljke 2. rdeče barvilo iz lesa tega drevesa: pirhi so bili pobarvani z bražiljko ♪
  11.      bŕbrast  -a -o prid. (ȓ) ekspr. ki (rad) brbra: saj je poštenjak, a preveč brbrast; brbra brbrasta! ♪
  12.      bŕdek  -dka -o stil. brdèk -dkà -ò prid. (ŕ; ǝ̏ ȁ) star. brhek: brdek in zal fant; deklica je za čuda brdka bŕdko stil. brdkó prisl.: brdko steče po stopnicah hitro, urno ♪
  13.      brég  -a m, mn. bregóvi stil. brégi; mest. mn. stil. bregéh (ẹ̑) 1. pas zemlje ob vodi: voda izpodjeda, odnaša breg; reka je prestopila bregove; priveslati do brega; odriniti od brega; plavati proti bregu; reka stopi, udari čez bregove; valovi butajo, pljuskajo ob breg; nizek, peščen, skalnat breg; breg jezera, reke / desni breg reke gledano v smeri toka / morski breg / stopiti na breg na kopno, na suho; pren. Ti se ne boš mogla nikoli odtrgati od svojega sveta in je zato bolje, da pretrgaš vse zveze z menoj, ki stojim odločno na nasprotnem bregu (M. Mihelič) 2. nagnjen svet, strmina: hiše so pomaknjene v breg; stekel je po bregu v dolino; hud, položen, strm breg / pesn. breg in dol; v breg hoditi, voziti navkreber; postavil si je hišo na bregu na hribu; hiša v bregu na pobočju ● nar. izpod brega gledati jezno, grdo; pog. ima nekaj za bregom nekaj skriva, taji; nekaj skrivaj pripravlja, namerava storiti; preg. tiha voda bregove dere na zunaj tih, miren človek je zmožen storiti kaj nepričakovanega ♪
  14.      brégec  -gca m (ẹ̑) manjšalnica od breg: voda je odtrgala ilovnati bregec / steza je vodila po bregcu ♪
  15.      brêsti  brêdem nedov., brêdel in brédel brêdla, stil. brèl brêla (é) 1. hoditi po vodi, po čem ovirajočem: stopil je v reko in začel bresti; bresti vodo do kolen; bresti sneg; bresti čez reko; bresti skozi grmovje, po blatu ∙ ekspr. bresti v dolgove zelo se zadolževati; ekspr. bredli so po krvi umorili so mnogo ljudi 2. redko premikati prste, roke v čem gostem; broditi: bresti z roko po laseh ♪
  16.      brez  predl., z rodilnikom 1. za izražanje odsotnosti, manjkanja koga ali česa: biti brez dela; umrl je brez oporoke; brez potrebe se razburjaš; izginiti brez sledu; otrok je brez staršev; posestvo brez dolga; meso brez kosti; letalo brez pilota; človek brez vesti / sam brez kake priče, brez vsake priče; nar. brez nobenega vzroka brez kakršnegakoli vzroka; evfem. pot ni brez nevarnosti je nevarna; evfem. trudi se, ne brez uspeha z uspehom; publ. naskakovali so brez ozira na žrtve neglede na žrtve; elipt.: mož ima denar, o, ni brez; pog. čaj brez sam čaj ∙ ekspr. zdaj je brez dvoma prepozno prav gotovo; prišli so vsi brez izjeme prav vsi; pog. plačal je brez nadaljnjega ni se obotavljal plačati; ekspr. brez števila ljudi zelo mnogo; pog. ta denar ti brez vsega posodim rad; ne da bi se obotavljal; ekspr. o tem se povsod šušlja, čisto brez nič ne bo nekaj je najbrž res; preg. brez dela ni jela ♦ ptt vzorec brez vrednosti 2. z glagolskim samostalnikom za izražanje dejstva, da se dejanje ni zgodilo: iti v kino brez dovoljenja; ubogati brez odlašanja; oditi brez pozdrava; prebiti noč brez spanja / neprav. vstopiš, brez da bi potrkal ne da bi potrkal 3. za izražanje pogoja, ki preprečuje nastop dejanja: brez knjig mu je dolgčas; brez njega bi ne mogla živeti 4. za izvzemanje: tudi brez tebe nas bo dovolj; imeli so deset jedi brez sadja in slaščic; polk je imel velike izgube, čez sto brez ranjencev in bolnikov ne vštevši ranjence in bolnike 5. star., zlasti s števnikom za izražanje dejstva, da manjka del do polnosti: mož jih ima že devetdeset brez dveh ♪
  17.      bréza  -e ž (ẹ́) 1. listnato drevo z belim lubjem: breze že zelenijo; bela breza; Breza, breza tenkolaska, kdo lase ti razčesava (O. Župančič) ♦ bot. puhasta breza ki raste na šotnih in močvirnih tleh, Betula pubescens 2. redko lisasta, marogasta krava: pase brezo in mavro ♪
  18.      brézast  -a -o prid. (ẹ́) 1. redko lisast, marogast: brezast vol; čreda brezaste živine / brezaste oči s svetlejšimi pegami na temnejši šarenici 2. star., navadno v zvezi s pogled jezen, zloben: brezast pogled brézasto prisl.: brezasto pogledati ♪
  19.      brezbárven  -vna -o prid. (ȃ) 1. ki je brez barve: prevleči z brezbarvnim lakom; brezbarvni plin; voda je brezbarvna; brezbarvno steklo // ki je brez izrazite barve: stari brezbarvni slamniki / brezbarven in izžit obraz; motne, brezbarvne oči 2. knjiž. ki je brez izrazitih potez, značilnosti: brezbarvna junakinja romana / suh in brezbarven glas; brezbarven začetek igre brezbárvno prisl.: vse vloge so bile podane brezbarvno ♪
  20.      brezbárvnost  -i ž (ȃ) lastnost, značilnost brezbarvnega: brezbarvnost stekla / brezbarvnost dramskih likov ♪
  21.      brezčástnež  -a m (ȃ) knjiž. človek brez časti, poštenosti: to so ničvredneži in brezčastneži ♪
  22.      brezčústven  -a -o prid. (ȗ) ki je brez čustev: brezčustven in hladen človek / brezčustvena otopelost ♪
  23.      brezčúten  -tna -o prid. (ū) 1. ki je brez čustev, sočutja: brezčutni, sovražni ljudje; brezčuten je in surov / brezčuten obraz 2. ki je duševno otopel, brez volje: brezčuten duševni bolnik // ki je brez občutljivosti za zunanje dražljaje: ležal je brezčuten in kakor mrtev / brezčutna koža brezčútno prisl.: brezčutno gledati trpljenje drugih; brezčutno strmeti v strop ♪
  24.      brezčútnost  -i ž (ū) lastnost brezčutnega človeka: neusmiljena brezčutnost ljudi / polastila se ga je brezčutnost; brezčutnost do sreče ali nesreče / histerična brezčutnost kože ♪
  25.      brezdúšen  -šna -o prid. (ū ȗ) ki je brez usmiljenja, sočutja: brezdušen malopridnež, trinog / boj proti brezdušnemu izkoriščanju // slabš. ki je brez čustev sploh: bil je brezdušen birokrat / brezdušen obraz, smehljaj brezdúšno prisl.: brezdušno zatirati podložnike ♪

   1.651 1.676 1.701 1.726 1.751 1.776 1.801 1.826 1.851 1.876  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA