Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ste (10.621-10.645)


  1.      udušíti  -ím dov., udúšil (ȋ í) 1. zadušiti: samica je udušila mladiča / skoraj se je udušil v dimu / tesnoba ga je hotela udušiti; udušiti svojo vest 2. ekspr. s silo zavreti, preprečiti: udušiti vstajo / razum je udušil nagon; udušiti otrokovo samostojnost / udušiti jok, smeh; udušila je solze, ki so ji silile v oči / udušiti bolečino, strah 3. zmanjšati jakost zvoka: ropotanje strojev je udušilo besede; preproga uduši korake 4. redko pogasiti: ogenj so s težavo udušili / udušiti cigareto v pepelniku ugasniti 5. ekspr. popiti, izpiti: udušili so veliko vina / steklenico je hitro udušil udušèn -êna -o: udušen glas; prisl.: udušeno krikniti ♪
  2.      ugájanje  -a s (ȃ) glagolnik od ugajati: čutno, estetsko ugajanje / želja po ugajanju ♪
  3.      ugánka  -e ž (ȃ) 1. kratko besedilo za razvedrilo, zabavo, ki duhovito opisuje stvar, ki jo je treba uganiti: brati, objaviti uganke; razrešiti, rešiti, ekspr. razvozlati uganko; zastaviti komu uganko; lahka, težka uganka / besedna uganka; uganke v verzih / Župančičevih Sto ugank // grafični lik, risba ali skupek zlogov za zabavo, razvedrilo, iz katerega je treba uganiti kako besedo, stavek, ustrezno kombinacijo besed: zadaj so navedene rešitve vseh ugank; križanke in druge uganke / glasbene, slikovne, zlogovne uganke 2. ekspr., navadno v povedni rabi kar je zaradi določenih lastnosti, dejstev težko razumljivo, rešljivo: to je za mnoge uganka; kako je prišlo do nesreče, je bilo vsem uganka / raziskave bodo razrešile marsikatero uganko o delovanju vulkanov / on je zame velika uganka / to je večna uganka človeškega življenja ● ekspr. govorila je v ugankah ne naravnost, prikrito ♪
  4.      ugásek  -ska m (ȃ) nav. mn. pogašeni delci premoga: odvažati ugaske; posuti igrišče, atletsko stezo z ugaski / premogovi ugaski ♪
  5.      ugásel  -sla -o [ǝu̯] prid. (á) 1. ki je prenehal goreti: ugasla sveča / prižgal je ugaslo pipo 2. ki je prenehal svetiti: ugasle luči na cestah / ekspr. ugasli mesec 3. knjiž. ki je prenehal biti, obstajati: ugasla ljubezen / ugasla bolečina / ugaslo upanje 4. knjiž. ki ne izraža, ne kaže čustev, volje do udejstvovanja: govoril je z ugaslim glasom; ugasel pogled; gledala ga je z ugaslimi očmi 5. pog. izključen, izklopljen: sedela sta ob ugaslem televizijskem sprejemniku ● knjiž. ugasle barve blede, neizrazite ◊ geogr. ugasli ognjenik ognjenik, ki ne bruha več; prim. ugasniti ♪
  6.      ugášati  -am nedov. (á) 1. delati, da kaj preneha goreti: ugašati sveče; ugašati in prižigati / ugašati cigareto // nepreh. prenehavati goreti: stenj je ugašal / sveča ugaša / ogenj v kaminu že ugaša 2. delati, da kaj preneha svetiti: ugašati luči, svetilke // nepreh. prenehavati svetiti: reklamne luči so se prižigale in ugašale / ekspr. zvezde že ugašajo 3. knjiž. prenehavati biti, obstajati: pomembne družine druga za drugo ugašajo / ugaša mu občutek za čas; upanje jim ugaša / smehljaj na obrazu je začel ugašati / zunaj je ugašal dan se je nočilo / ugašala je v velikih bolečinah umirala; v naročju ji ugaša življenje sina ji umira sin 4. knjiž., s prislovnim določilom z oddaljevanjem postajati a) manj viden; izgubljati se: letalo je ugašalo v megli; sonce že ugaša za gorami b) manj slišen: njegovi koraki ugašajo v daljavi 5. pog. izključevati, izklapljati: otrok prižiga in ugaša radijski sprejemnik ● ugašati apno živo apno polivati z vodo; gasiti ugašajóč -a -e: ugašajoča svetilka ♪
  7.      ugodíti 2 -ím dov., ugódil (ȋ í) povzročiti, da postane kaj godno: ugoditi sadje ♦ agr. ugoditi lan obdelati ga, da se mu ličje rado loči od stebla ♪
  8.      ugódje  -a s (ọ̑) stanje, ko so v pravi meri zadovoljene zlasti čutne potrebe koga: čutiti ugodje; veliko ugodje; občutek ugodja / čutno ugodje; duševno, telesno ugodje; estetsko ugodje / mačka prede od ugodja // kar povzroča tako stanje: vsak si ne more privoščiti takega ugodja ♪
  9.      ugotávljanje  -a s (á) glagolnik od ugotavljati: ugotavljanje očetovstva; ugotavljanje podobnosti med otroki in starši; ugotavljanje sposobnosti učencev / ugotavljanje dohodka; komisija za ugotavljanje premoženja / ugotavljanje dejstev, resnice, dejanskega stanja ♪
  10.      ugotávljati  -am nedov. (á) z razmišljanjem, raziskovanjem prihajati do določenih dejstev: ugotavljati kvaliteto kruha, moke; ugotavljati sposobnosti učenca za določen poklic; ugotavljati kaj na podlagi analize; z zadovoljstvom ugotavljati, da je delo dobro opravljeno; s primerjanjem ugotavljati; pravilno, zanesljivo ugotavljati kaj / ugotavljati resnico; ugotavljati vzroke / ugotavljati dejstva / oče se na vse spozna, je ugotavljal s ponosom ♦ jur. ugotavljati identiteto ugotavljajóč -a -e: ugotavljajoč napake, je marsikoga užalil ♪
  11.      ugotovítev  -tve ž (ȋ) 1. kar se ugotovi: pomembna, zanimiva ugotovitev; splošne, statistične, znanstvene ugotovitve; ugotovitve strokovnjakov glede izvora kamnin so različne; ugotovitve o vremenskih spremembah / priti, ekspr. dokopati se do ugotovitve ugotoviti 2. glagolnik od ugotoviti: ugotovitev vrednosti / ugotovitev vzrokov nesreče ◊ jur. sklep o obstajanju ali neobstajanju določenih dejstev; ugotovitev identitete; tožba za ugotovitev očetovstva ♪
  12.      ugotovíti  -ím dov., ugotóvil (ȋ í) z razmišljanjem, raziskovanjem priti do določenih dejstev: ugotoviti krivdo; ugotoviti primanjkljaj, škodo, vrednost; ugotovili so, da se stanje izboljšuje; ugotoviti, kdo je kriv; ugotoviti s kemično analizo, poskusom, primerjanjem; komisijsko, znanstveno kaj ugotoviti / ugotoviti resnico; ugotoviti vzrok / zdravnik je ugotovil pljučnico / ugotoviti dejstva / ne mara me, je žalostno ugotovil ♦ jur. ugotoviti datum vročitve; ugotoviti identiteto z osebno izkaznico ugotovljèn -êna -o: vzroki so ugotovljeni; opreti se na ugotovljena dejstva; zgodovinsko ugotovljen / v povedno-prislovni rabi ugotovljeno je, da ni kriv ♪
  13.      ugovárjati  -am nedov. (ȃ) navadno z dajalnikom z besedami izražati nasprotujoče stališče do izjave, mnenja drugega: predrzniti se, upati si komu ugovarjati; nihče ni ugovarjal; otrok ugovarja staršem; odločno, vztrajno ugovarjati / ugovarjati odločitvi, sklepu; ugovarjati sodbi urednika; ugovarjati proti nepoštenemu ravnanju / bilo je drugače, mu je ugovarjal ♪
  14.      ugóvor  -a m (ọ̑) 1. glagolnik od ugovarjati: govoriti z glasom, ki ne dopušča ugovora; ne prenese ugovora; govor je vzbudil nejevoljo in ugovor; ogorčen ugovor; imeti pravico ugovora, do ugovora, publ. na ugovor / pisni, ustni ugovor / pripomba je bila sprejeta brez ugovora ♦ jur. ugovor zoper obtožnico; ugovor vesti 2. kar se komu ugovarja: ugovor, da je predlagana ureditev protiustavna, ni utemeljen; ovreči, sprejeti ugovore; upoštevati ugovor; neutemeljen, tehten ugovor // besedilo s tako vsebino: napisati ugovor; vložiti ugovor pri občinski volilni komisiji ♪
  15.      ugréti  ugréjem dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. povzročiti občutek toplote: sonce jih je ugrelo / hitra hoja ga je ugrela 2. narediti kaj toplo; ogreti: ugreti noge z masiranjem; mel si je roke, da bi si ugrel prste ● dekle mu je ugrelo srce ogrelo; ekspr. pogovor nas je zelo ugrel razvnel ugréti se 1. dobiti občutek toplote: na soncu so se dobro ugreli / dolgo ni zaspal, ker se ni mogel ugreti 2. postati topel; ogreti se: ozračje se je ugrelo / seno v kopici se lahko ugreje in vname segreje; stroj se je preveč ugrel segrel, pregrel ● ekspr. družba pri mizi se je kmalu ugrela razživela ugrét -a -o: po hitri hoji je ugret ♪
  16.      ugríz  -a m (ȋ) 1. glagolnik od ugrizniti: začutila je ugriz v nogo; žival se z ugrizom brani; kačji, mišji ugriz; ugriz steklega psa; rana od ugriza 2. rana, poškodba, povzročena z zasaditvijo zob v kaj in njihovega stiska: globok, nevaren ugriz; ugrizi in modrice / redko ugriz bolhe pik // sled, odtis zob: na roki je še viden ugriz zob ◊ vet. škarjasti ugriz ugriz škarjastega zobovja ♪
  17.      uháč  -a m (á) ekspr. žival z velikimi, dolgimi ušesi, uhlji, navadno zajec: pes je stekel za uhačem; knjiž. glasno riganje uhača osla ◊ navt. vijak z glavo, podobno šivankinemu ušesu, za vezavo, vodenje ali napenjanje vrvi na plovilu ♪
  18.      uhájati  -am nedov. (ȃ) 1. kljub nasprotovanju naskrivaj, neopazno zapuščati kraj (trenutnega) bivanja: otroci so pogosto uhajali / zaprte živali rade uhajajo // kljub nasprotovanju naskrivaj, neopazno iti, odhajati: uhajati iz zapora; uhajati od doma, v tujino // ekspr. kljub nasprotovanju iti, odhajati: otroci uhajajo na cesto / živina rada uhaja v sadovnjak 2. ekspr. nezaželeno iztekati: iz slabo zaprte cisterne uhaja voda / iz posode uhaja para / skozi špranje uhaja toplota 3. ekspr., z dajalnikom nezaželeno se premikati s prvotnega, navadnega mesta: pentlja ji uhaja z las; kite ji uhajajo izpod rute 4. ekspr., z dajalnikom nezaželeno prihajati, se pojavljati: iz grla so ji uhajali kriki / fantu je uhajal smeh se je proti svoji volji smejal // nehote, proti svoji volji govoriti: iz ust, z jezika so mu uhajale ostre besede 5. ekspr., z dajalnikom usmerjati se, kamor ni zaželeno: pogled ji je uhajal k skupini ljudi; oči mu uhajajo skozi okno / misli so ji uhajale k fantu mislila je na fanta ● evfem. bolniku uhaja voda nekontrolirano opravlja malo potrebo; ekspr. žena mu uhaja čez plot mu je nezvesta uhajajóč -a -e: uhajajoči plini; uhajajoča para ♪
  19.      uhó  ušésa s (ọ̑ ẹ́) 1. čutilo za sluh in ravnotežje: primerjati človeško uho z živalskim; oko in uho / ušesa ga bolijo; zamašiti si, zatisniti si ušesa; iz ušes mu teče gnoj; trga ga po ušesu // to čutilo glede na svojo sposobnost: levo uho mu peša; na eno uho slabo sliši; gluh, naglušen na obe ušesi / ekspr. čeprav je napel ušesa, ni nič slišal; ekspr. ustavila se je in nastavila uho prisluhnila; šepetati, vpiti na uho, v uho / ekspr. škripanje jim je paralo ušesa povzročalo velik občutek neugodja, bolečino; ekspr. to piskanje mi gre skozi ušesa neprijetno deluje name; šumelo ji je v ušesih imela je neprijeten, šumenju podoben občutek v njih zaradi motenj v delovanju organizma; zvoni mu v ušesih ima občutek zvenenja nepretrganega visokega tona / ekspr.: zdaj pa odpri ušesa poslušaj, prisluhni; za uho ta glasba ni privlačna za poslušanje; to je prijetno za oko in uho / ekspr. vleči na ušesa prisluškovati / ekspr.: na lastna, svoja ušesa sem to slišal sam, osebno; ni mogla verjeti lastnim, svojim ušesom da je res / ekspr.: poslušal jo je samo z enim ušesom, s pol ušesa nepazljivo; vpijejo, da gre skozi ušesa zelo; otroci so zgodbo poslušali na vsa ušesa, z očmi in ušesi zelo pozorno // nav. ekspr. izraža dejavnost tega čutila, kot jo določa glagol: njegovo uho je poslušalo domačo govorico; uho je komaj zaznalo glasove / tak ropot ušesa težko prenašajo 2. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, s prilastkom oseba, zlasti glede na sposobnost poslušanja: marsikatero uho je to slišalo / take besede niso za ženska ušesa za ženske; uho glasbenika, strokovnjaka glasbenik, strokovnjak / to je prišlo tudi do njegovih ušes, na njegova ušesa o tem je slišal tudi on / govoriti gluhim ušesom prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; naleteti na gluha ušesa na ljudi, ki se ne dajo prepričati; ni mogel verjeti, da je našel odprta ušesa da so ga poslušali, uslišali 3. zunanji del tega čutila: ušesa mu štrlijo; striči z ušesi; kosmata ušesa; majhna, velika ušesa; oslovska, zajčja ušesa; pokončna, viseča ušesa / zardeti do ušes; potegniti kapo čez ušesa; dati si svinčnik za uho; prijeti, vleči koga za ušesa; popraskati se za ušesom; ščitniki za ušesa / umiti si ušesa ta del s sluhovodom; dati vato v uho v sluhovod 4. s prilastkom temu delu podoben del kake priprave z luknjo za držanje, nameščanje česa: prijeti škaf za ušesa; šivankino uho se odlomi; uho klina, motike, škarij // luknja v takem delu: vrtati ušesa v kamnite sekire; vdeti nit v uho 5. mn., ekspr. zavihani, zmečkani ogli: njegove knjige so zdelane, vse imajo ušesa; poravnati oslovska ušesa pri zvezkih ● ekspr. sama ušesa so ga bila pazljivo je poslušal; ekspr. tukaj imajo stene ušesa tukaj se prisluškuje; ekspr. ušesa si maši, zatiska pred resnico noče spoznati resnice; ekspr. naviti komu ušesa kaznovati ga s potegljaji za uhelj, z zavijanjem uhlja; ekspr. s čudnimi teorijami jim polnijo ušesa čudne teorije jim pripovedujejo, vsiljujejo; ekspr. ta prevod žali moja ušesa je slab; do ušes odpreti usta zelo, na široko; ekspr. vanjo je bil do ušes zaljubljen zelo; pog., ekspr. daj mu eno okrog ušes, za uho udari ga; ekspr. vse mu nosi na ušesa pripoveduje, česar ne bi smel; ekspr. povedati kaj na uho zaupno; ekspr. pazil je, da to ne bi prišlo komu na uho, ušesa da tega ne bi kdo izvedel; ekspr. to si zapiši za uho, ušesa dobro si zapomni; pog. sosed je na to uho gluh ta stvar ga ne zanima, noče ničesar slišati o njej; ekspr. iti skozi šivankino uho narediti kaj težko uresničljivega; ekspr. melodija gre v uho je prijetna; lahka za zapomnjenje; ekspr. piši me v uho izraža veliko omalovaževanje, brezbrižnost; ekspr. treba ga bo prijeti za ušesa kaznovati ga s potegljaji za uhelj; kaznovati ga sploh; ekspr. sedeti na ušesih ne poslušati (pazljivo); ekspr. pri enem ušesu mu gre noter, pri drugem ven ničesar ne uboga, ne upošteva; nič si ne zapomni; pog. popevka mu je ostala v ušesih zapomnil si je njeno melodijo; pog. ima jih polno za ušesi je zelo navihan; pog. je še moker, zelen za ušesi je še zelo mlad, neizkušen, otročji; ekspr. fant ima kosmata ušesa noče slišati, upoštevati stvari, ki mu niso všeč, zlasti ukazov; nar. medvedje uho zimzeleni gornik; ekspr. tega imam že polna ušesa nočem več poslušati tega ◊ anat. notranje uho del ušesa s slušnimi in ravnotežnimi čutnicami; srednje uho del ušesa med bobničem in notranjim ušesom; zunanje uho del ušesa z uhljem, sluhovodom in bobničem; bot. mačje uho kukavica, katere cvet ima žametasto dlakavo medeno ustno, Ophrys; zajčje uho rastlina s celorobimi, črtalastimi ali jajčastimi listi in rumenimi ali rdečkastimi cveti v socvetjih; prerast; lov. ušesa daljše, uhljem podobno perje na glavi sov uharic; med. izpirati ušesa s tekočino, navadno z vodo, odstranjevati iz sluhovoda ušesno maslo; vnetje srednjega ušesa; zool. morsko uho polž, ki je brez zavojev, ima obliko latvice in živi v morju, prilepljen na skalnato podlago, Haliotis tuberculata ♪
  20.      uhodíti  uhódim dov. (ȋ ọ́) 1. s hojo, hojenjem narediti kaj glede na lastnosti, obliko boljše, ustreznejše: uhoditi gaz, pot, stezo 2. s hojo narediti obutev za nošenje boljšo, ustreznejšo: uhoditi čevlje, škornje uhodíti se knjiž. s hojo, hojenjem postati tak, da dobro, lahko hodi: precej časa je potreboval, da se je uhodil / noge so se že uhodile; uhoditi (si) noge uhójen -a -o 1. deležnik od uhoditi: uhojeni čevlji; uhojena pot, steza 2. knjiž. uveljavljen, ustaljen: uhojen način; uhojena praksa ♪
  21.      uigráti  -ám dov. (á ȃ) narediti, povzročiti, da kaj z vajami, igranjem postane skladna, ubrana celota: s treningi uigrati ekipo; orkester se je uigral šele proti koncu sporeda uigráti se 1. z vajami, igranjem pripraviti se, razgibati se za igranje: violinist se je moral pred koncertom dobro uigrati 2. izpopolniti se v igranju: na začetku igra slabo, potem se uigra uigrán -a -o: uigran ansambel; igralci so uigrani ♦ šport. dobro uigrane napadalke ♪
  22.      uigrávati  -am nedov. (ȃ) delati, povzročati, da kaj z vajami, igranjem postane skladna, ubrana celota: s treningom uigravati ekipo; orkester se že uigrava uigrávati se 1. z vajami, igranjem pripravljati se, razgibavati se za igranje: nogometaši se pred tekmo uigravajo 2. izpopolnjevati se v igranju: na začetku je igral slabo, potem se je uigraval ♪
  23.      uíti  uídem dov., ušèl ušlà ušlò tudi ušló (í) 1. kljub nasprotovanju naskrivaj, neopazno zapustiti kraj (trenutnega) bivanja: nekaj zapornikov je ušlo; zaradi grobega ravnanja je ušel; ponoči, večkrat uiti // kljub nasprotovanju naskrivaj, neopazno iti, oditi: uiti iz taborišča; uiti od doma, čez mejo, v tujino / ptič je ušel iz kletke // ekspr. kljub nasprotovanju iti, oditi: dečki so ušli na igrišče; otrok rad uide k reki / sin je zaradi pretežkega dela ušel s kmetije / pes mu je ušel; pazi, da ti voz ne uide po bregu 2. ekspr. hitro, nepričakovano oditi: ušel je, ko so začeli govoriti o njem; ko je to slišala, je ušla iz sobe 3. ekspr. nezaželeno izteči: vse vino je ušlo; iz soda je ušla večja količina nafte / iz jeklenke je ušel plin 4. ekspr., z dajalnikom s tekom se umakniti pred kom, izmakniti se komu: uiti napadalcem, zasledovalcem; zdaj mi ne bo več ušel // umakniti se pred čim, izmakniti se čemu: komaj smo ušli padajočemu kamenju / uiti nevihti / uiti nevarnosti, poškodbi / težko je uiti svoji usodi / za to mu kazen ne uide bo kaznovan; pren. rad bi ušel sam sebi; želel je uiti resničnosti // žarg., šport. premikajoč se priti v tak položaj, da osebka ostali tekmovalci ne morejo ujeti, dohiteti: najboljši kolesar je kmalu ušel vodilni skupini; zmagovalec je že ušel zasledovalcem / nogometno moštvo je ušlo najboljšim na lestvici ima tako visoko število točk, da jih drugi ne morejo doseči 5. ekspr., z dajalnikom nezaželeno se premakniti s prvotnega, navadnega mesta: naramnica mu je ušla z rame; kodri so ji ušli na čelo; hlače so mu ušle pod pas 6. ekspr., z dajalnikom nezaželeno priti, se pojaviti: iz ust so mu ušli pritajeni kriki // nehote, proti svoji volji izreči, reči: iz ust, z jezika mu je ušla grda beseda, kletev / brezoseb.: kje pa je prej bil, mu je ušlo; skoraj bi mu naglas ušlo, da je vsega kriv sosed 7. ekspr., z dajalnikom usmeriti se, kamor ni zaželeno: pogled ji je pogosto ušel na cesto 8. ekspr., z dajalnikom, navadno z nikalnico opaziti, zaznati: kot dobremu opazovalcu mu ni ušla nobena podrobnost / ni jim ušlo, da je nekaj narobe / njenim očem, njenemu pogledu nič ne uide / ne uide mu nobena beseda ničesar ne presliši ● ekspr. hiša je ušla plamenu ni zgorela; evfem. deset let mu ne uide obsojen bo na deset let zapora; ekspr. misli so ji ušle k fantu pomislila je nanj; ekspr. zanima ga, ali bo park ušel sekiri ali bodo v parku posekali drevje; ekspr. ušle so ji solze zajokala je proti svoji volji; pog., ekspr. srce mu je ušlo v hlače zbal se je, izgubil pogum; ekspr. zmaga mu ne bo ušla zmagal bo; ekspr. hitro se je preoblekel, da bi ušel pljučnici da ne bi zbolel za pljučnico; pog. to mu je ušlo iz glave, iz spomina tega se ne spomni več; evfem. otroku je ušlo (v hlače) je opravil malo, veliko potrebo; ekspr. vlak ji je ušel pred nosom je odpeljal, ko je bila že blizu; ekspr. pri pregledovanju mu je ušlo nekaj napak je spregledal ♪
  24.      ujédanje  -a s (ẹ́) glagolnik od ujedati: naredi tako, da ne bo ujedanja v hiši / njegovih ujedanj nočem več poslušati / ujedanje bolh, stenic ♪
  25.      ujédati  -am nedov. (ẹ́) 1. ekspr. prizadevati si z zlobnimi, ostrimi besedami prizadeti koga: že ves večer me ujeda; ujedati koga pred drugimi / z besedami ujedati koga 2. star. pikati: ujedale so jih bolhe, stenice 3. star. objedati, uničevati: črv ujeda poljske pridelke; trtna uš ujeda vinograde 4. star. gristi, boleti: ta misel me ujeda; brezoseb. ujedalo jih je, da jim je ušel / žalost mu ujeda srce ● star. dim ujeda ščemi, peče v oči; zastar. sovražniki sami sebe ujedajo slabijo, uničujejo; star. ujeda ga po trebuhu ima krčevite bolečine v trebuhu ujédati se ekspr. 1. razburjati se, jeziti se: ko bo to izvedel, se bo še bolj ujedal; ujedati se zaradi počasnosti koga; ujedati se na koga, nad kom / ujedati se v članku / še ti pojdi stran, se je ujedal 2. prepirati se, prerekati se: celo uro sta se ujedala ♪

   10.496 10.521 10.546 10.571 10.596 10.621 10.646 10.671 10.696 10.721  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA