Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

stavek (64-88)


  1.      enjambement  -a [anžambmá -ja] m (ȃ) lit. pojav, da se stavek ne zaključi hkrati z verzom, ampak sega v naslednji verz, miselni prestop: izogibati se enjambementu; pogosto uporablja enjambemente ♪
  2.      ênoglásje  -a s (ē-ȃ) muz. glasbeni stavek za en glas: v antiki so poznali samo enoglasje ♪
  3.      ênokolónski  -a -o prid. (ē-ọ̑) tisk. postavljen v eni koloni, v enem stolpcu: enokolonski stavek; knjiga je navadno enokolonska ♪
  4.      ênonóžen  -žna -o prid. (ē-ọ̄) 1. ki ima eno nogo, en podstavek: enonožna miza 2. šport. ki se dela na eni nogi, z eno nogo: enonožni odriv; enonožni počepi ♪
  5.      ênostôlpen  -pna -o prid. (ē-ȏ) tisk. enokolonski: enostolpni stavek; enostolpno besedilo ♪
  6.      f  [èf in fǝ̀] m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, f êfa tudi f-ja (ȅ ȇ; ǝ̏) sedma črka slovenske abecede: vsi efi ležijo postrani; veliki F // soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: f je pripornik ◊ muz. mali f četrti ton v mali oktavi f neskl. pril. sedmi po vrsti: odstavek f ◊ muz. ton f ton na četrti stopnji C-durove lestvice; F-dur durov tonovski način z enim nižajem; f-mol molov tonovski način s štirimi nižaji; F ključ znak na začetku črtovja, ki določa za izhodiščni ton mali f; šah. kmet na f-liniji v šesti navpični vrsti z leve strani ♪
  7.      feljtón  -a m (ọ̑) živahno, duhovito pisan literarni sestavek, navadno grafično ločen od drugega gradiva, podlistek: pisati feljtone; mojster feljtona; snov za feljton ♪
  8.      finále  -a m (ȃ) 1. šport. zadnje in odločilno tekmovanje izbranih, najboljših: naše moštvo je prišlo v finale; reprezentanca se je uvrstila v finale; finale za prvenstvo gimnazije v namiznem tenisu 2. knjiž. zadnji del kakega dela, dogajanja; zaključek, konec: finale drame, romana 3. muz. zadnji stavek večstavčne instrumentalne skladbe ali zadnji del opernega dejanja: simfonija je izzvenela v mogočnem finalu ♪
  9.      finálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na finale, zaključen: finalni turnir; finalno srečanje, tekmovanje / finalni prizor // ki zajema zadnjo stopnjo izdelovanja, obdelovanja: finalna dela na stavbi še niso končana / finalna industrija / finalni izdelki izdelki za neposredno uporabo 2. knjiž. usmerjen k namenu, cilju: finalno opazovanje duševnosti ♦ lingv. finalni stavek odvisni stavek, ki izraža namen dejanja nadrednega stavka; namerni odvisnik ♪
  10.      fórma  -e ž (ọ̑) 1. navadno s prilastkom določen videz, ki ga ima stvar v prostoru; oblika: pravokotna forma stavbe; čevlji so izgubili prvotno formo / moderna forma pohištva / mokra obleka je še bolj poudarila njene oble forme / gotske forme na fasadi // videz, zunanji izraz kakega pojava, pogojen z njegovo vsebino: novi sistem delitve dohodka vpliva na nastajanje drugačnih organizacijskih form; umetnost je ena izmed form kulture; forme političnega življenja // s prilastkom način, kako se kaj dela: anketna forma poizvedovanja / vprašanja so bila podana v pisni formi 2. način, kako je kaj izraženo, povedano, navadno v umetniškem delu: dajati prednost formi; predpisovati formo v umetnosti; vsebina in forma; mojster v formi / delo ima izbrušeno, izdelano formo // s prilastkom sistem izraznih sredstev, v katerem se izrazi kaka vsebina: sprejeti nove forme; epska forma; glasbena forma; pesniške forme 3. ustaljen, predpisan način v občevanju med ljudmi: držati se forme / ekspr. njegova uglajenost je gola forma // formalnost: preiskali so jih samo zaradi forme 4. stanje duševne in telesne usposobljenosti za dobre dosežke, zlasti v športu: imeti, ohraniti, zgubiti formo; plavalci zopet prihajajo v formo; moštvo je v blesteči formi; olimpijska, vrhunska forma športnika / pog.: na zabavi so bili vsi v formi razpoloženi, dobre volje; danes mu delo ne gre, ni v formi ni razpoložen za delo 5. teh. votla priprava, po kateri se oblikuje vanjo vlita tekoča kovina, kalup: odpreti, sestaviti formo; peščena forma ◊ biol. forma sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od varietete; filoz. forma način, kako je snov izoblikovana v stvarnost, možnost v realnost; lingv. forma sklonska, spregatvena ali besedotvorna določenost jezikovnega sredstva; oblika; muz. ciklična forma; tisk. forma stavek ali več stavkov na eni tiskovni plošči ♪
  11.      fortíssimo  [-isi-] prisl. (ȋ) muz., označba za jakost izvajanja zelo glasno: igrati fortissimo; sam.: ponoviti odstavek v fortissimu ♪
  12.      frá  m neskl. (ȃ) pristavek k imenu članov nekaterih redov, v hrvatskem in italijanskem okolju brat, oče: fra Angelico; fra Brne ♪
  13.      fugíran  -a -o prid. (ȋ) muz. ki ima značilnosti fuge1: fugiran stavek ♪
  14.      g  [gé in gǝ̀] m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, g géja tudi g-ja (ẹ̄; ǝ̏) osma črka slovenske abecede: napiši g; mali g // soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: zveneči g ◊ muz. enočrtni g peti ton v enočrtni oktavi g neskl. pril. osmi po vrsti: odstavek g ◊ muz. G ključ znak na začetku črtovja, ki določa za izhodiščni ton enočrtni g; ton g ton na peti stopnji C-durove lestvice; G-dur durov tonovski način z enim višajem; g-mol molov tonovski način z dvema nižajema; šah. kmet na g-liniji v sedmi navpični vrsti z leve strani ♪
  15.      gázda  -e in -a m (ȃ) 1. nižje pog. (hišni) gospodar: ali je gazda doma? // delodajalec: moj gazda mi je dal dva dni dopusta 2. kot pristavek k imenu premožnega moškega, v srbskem okolju gospodar (na kmetiji): gazda Veljko ♪
  16.      gíga  -e [džiga tudi žiga] ž (ȋ) živahen ples v dvodobnem ali tridobnem taktu, po izvoru iz Anglije: mornarji so zaplesali gigo ♦ muz. zadnji stavek baročne suite ♪
  17.      glásben  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na glasbo: glasbena kritika, kultura, zgodovina; sistematična glasbena vzgoja; skladba je odlično glasbeno delo / glasbeni bienale; glasbena revija / glasbeni pedagog, pouk; obiskovati glasbeno šolo; izpit iz glasbene teorije / predvajati glasbeni film; glasbena oprema predstave; glasbena spremljava / glasbeni spored; radijska glasbena oddaja / glasbeni avtomat; glasbeni instrumenti; glasbena skrinja / glasbena križanka; pren., ekspr. glasbena govorica velikega mojstra ◊ muz. glasbeni izraz zvočna upodobitev skladateljevega doživljanja; glasbeni okrasek okrasni ton, ki ni bistveno vezan z melodičnim tokom; (glasbeni) stavek tehnično-kompozicijska uresničitev glasbenih idej; glasbena drama opera, v kateri sta si dramski tekst in glasba enakovredna; glasbena medigra glasba med dvema dejanjema odrskega dela; glasbene vilice kovinska palica, ki se končuje v obliki črke U, za dajanje intonacije glásbeno prisl.: glasbeno opremiti film ♪
  18.      gláven 1 -vna -o prid. (ȃ) ki je po pomembnosti na prvem mestu: glavni deli česa; glavni krivec; dosegel je glavni namen; glavni kmetijski pridelek določenega področja; to je eden izmed glavnih vzrokov; glavni znak bolezni; glavna dejavnost podjetja; njegova glavna napaka; glavna oseba drame; glavna sestavina česa; glavne stvari sem že uredil; glavna točka seje; interpretacija glavnih vlog; glavne politične zahteve; glavna prometna žila / popisati dogodek v glavnih obrisih / glavna sezona // ki je po pomembnosti na prvem mestu in navadno tudi največji: glavni dobitek na loteriji; glavni oltar v cerkvi; glavni trg; glavni vhod; glavni vod; glavna vrata / glavna cesta; glavno mesto države // ki ima večjo, največjo odgovornost: glavni blagajnik; glavni inženir; glavni urednik; glavna sestra v bolnici / glavni odbor najvišji, osrednji odbor kake organizacije ● imeti glavno besedo pomembno vlogo pri odločanju ◊ arhit. glavna ladja osrednja cerkvena ladja, navadno širša in višja od stranskih; film. glavni snemalec snemalec, ki snema osrednje dogajanje filma in vodi delo drugih snemalcev; fin. glavna knjiga knjiga ali kartoteka, sestavljena iz sintetičnih kontov; gastr. glavna jed najizdatnejši del kosila ali večerje; geom. glavna normala; jur. glavni dolžnik; glavna obravnava obravnava, na kateri odloča sodišče o utemeljenosti tožbe; lingv. glavni stavek neodvisni stavek podredja, ki ima dopolnilo v odvisnem stavku; glavni števnik števnik, ki izraža količino štetega; min. glavna ploskev somernosti vodoravna ploskev somernosti; navt. glavni jambor jambor na ladji, drugi od spredaj; glavno jadro jadro na glavnem jamboru; petr. glavna rudnina rudnina, ki nastopa v kamnini v največji množini; voj. glavni stan sedež vrhovnega poveljstva v vojni; vsi pripadniki vrhovnega poveljstva; glavni štab najvišje poveljstvo narodnoosvobodilne vojske na ozemlju posameznih jugoslovanskih narodov glávni -a -o sam.: on je glavni; postal je eden glavnih; žarg. govoril sem z glavnim glavnim direktorjem; glavnim urednikom; glavno si pa pozabil; v glavnem se strinjava skoraj v celoti; letina bo v glavnem dobra ♪
  19.      glavíčen  tudi glávičen -čna -o prid. (ȋ ȋ; á) nanašajoč se na glavico: glavični nastavek priprave ♦ anat. glavični sklep sklep s sklepno glavico; med. glavična lega ploda v maternici lega z glavo navzdol ♪
  20.      gnájs  -a m (ȃ) petr. metamorfna kamnina, sestavljena v glavnem iz glinencev in kremena: granit in gnajs / podstavek iz črnega gnajsa ♪
  21.      godálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na godalo: godalni orkester / godalni instrument godalo ♦ muz. godalni kvartet ansambel, sestavljen iz dveh violin, viole in violončela; skladba za tak ansambel; godalni stavek glasbeni stavek za godala ♪
  22.      gospá  -é ž, daj., mest. ed. gospé, tož., or. ed. gospó; im., tož. mn. gospé, rod. mn. gospá, daj. mn. gospém, mest. mn. gospéh, or. mn. gospémi; im., tož. dv. gospé, daj., or. dv. gospéma (á ẹ́) 1. spoštljivo naslov za odraslo žensko: prijazna gospa ji je pomagala; vse gospe so bile v dolgih oblekah / kot nagovor: dober dan, gospa; želite, gospa? gospe in gospodje; kot pristavek k imenu, poklicu: gospa Helena; gospa doktor(ica), profesor(ica) ♦ rel. nebeška Gospa Kristusova mati // naslov za poročeno žensko: pogovarjal se je s sosedovo gospo 2. v meščanskem okolju žena, soproga: lepe pozdrave vaši gospe; darilo za gospo // redko delodajalka, gospodinja: naša gospa je zelo natančna 3. ekspr., navadno v povedni rabi, navadno s prilastkom ženska, ki zaradi odličnega vedenja in lepega videza vzbuja spoštovanje; dama: bila je prava, resnična gospa // ženska, ki udobno živi in ji ni treba (fizično) delati: njegova žena je lahko gospa; vsaka bi bila rada gospa 4. v razredni družbi poročena pripadnica plemiškega ali meščanskega sloja: stori, kar ti ukazuje gospa; grajska gospa ♪
  23.      gospód  -a m, im. mn. gospódje stil. gospódi (ọ̑) 1. spoštljivo naslov za odraslega moškega: sedež mi je ponudil prijazen gospod; za pot je vprašal starejšega gospoda / kot nagovor: gospod, koliko je ura? spoštovane gospe in gospodje; kot pristavek k imenu, poklicu: obiskal nas je gospod Ivan; gospod doktor, profesor; gospod župnik 2. v meščanskem okolju mož, soprog: izročite, prosim, to vašemu gospodu; se je gospod že vrnil? // redko delodajalec, gospodar: gospod mi je naročil, naj zaklenem; naš gospod je zelo prijazen 3. zlasti v kmečkem okolju duhovnik: za gospoda študira; pogreb z dvema gospodoma / star. duhovni gospod 4. ekspr., navadno v povedni rabi, navadno s prilastkom moški, ki zaradi odličnega vedenja in lepega videza vzbuja spoštovanje: tvoj prijatelj je res gospod; ta je pa pravi gospod // moški, ki udobno živi in mu ni treba (fizično) delati: to boš moral že sam opraviti, on je gospod; z gospodom bi se rada poročila, kmeta ne mara 5. v razredni družbi pripadnik plemiškega ali meščanskega sloja: grajski gospod; visoki mestni gospodje 6. rel. Kristus, Bog: Gospod se te bo usmilil; zaupati v Gospoda / Gospod Bog ● ekspr. delam, kar hočem, saj sem sam svoj gospod nisem od nikogar odvisen; vznes. Gospod ga je poklical k sebi umrl je; iti, poslati po gospoda zlasti v kmečkem okolju po duhovnika, da bi podelil bolniku zakrament(e) za umirajoče; vznes. zaspati v Gospodu umreti ◊ zgod. fevdalni ali zemljiški gospod do odprave tlačanstva posredni ali neposredni lastnik zemlje s podložniki; fevdni gospod; gorski gospod ♪
  24.      gospodíčna  -e ž (ȋ) 1. spoštljivo naslov za doraslo mlado žensko: gospodična je bila tako prijazna in mi je pokazala pot / ekspr. vaša hčerka je že cela gospodična / kot nagovor: gospodična, smem prositi za ples; gospodična, steklenico piva, prosim; kot pristavek k imenu, poklicu: gospodična Marija; gospodična tajnica // naslov za neporočeno žensko: ne vem, ali ste gospodična ali že gospa 2. v razredni družbi neporočena pripadnica plemiškega ali meščanskega sloja: grajska gospodična / dvorna gospodična dvorjanka ♪
  25.      góvor  -a m (ọ̑) 1. oblikovanje besed, stavkov z govorilnimi organi: s ceste se je slišal glasen govor; neizrazit, nosljajoč govor; motnje, tehnika govora / obvladati kak jezik v govoru in pisavi / spoznati koga po govoru // sposobnost tega oblikovanja: človeka loči od drugih živih bitij tudi govor; v bolezni je izgubil vid in govor / dar govora; imeti dar govora biti dober govornik ∙ iron. torej si spet dobil dar govora si pripravljen, hočeš spet govoriti 2. izražanje misli z govorjenjem: obtičati sredi govora; seči, vpasti komu v govor / svoboda govora 3. izmenjava mnenj, misli; pogovor: govor je nanesel na očeta; napeljal je govor na svoj članek; obrniti, zasukati govor drugam / v povedno-prislovni rabi, navadno z nikalnico: o tem bo še govor, pog. govora prihodnjič; zdaj ni govor o premirju se ne govori; zdaj še govora ni o premirju še misliti ni nanj; ekspr. o kakem spanju sploh ni bilo govora; pren. govor pesti // v medmetni rabi, z nikalnico izraža močno zanikanje: ni govora, da bi ga še čakal / »Ali grem lahko v kino?« »Ni govora.« 4. sestavek o kaki stvari, ki se neposredno podaja v javnosti, ali podajanje tega sestavka: predsednikov govor je vse navdušil; govor je dolgo trajal; govora ni govoril, ampak bral; izdati govore v knjigi; prenašati govor po radiu in televiziji; v govoru je poudaril, da je potrebna takojšnja pomoč; dolgovezen, ognjevit, oster govor; otvoritveni, pozdravni, uvodni govor / pog. imeti, nižje pog. držati govor govoriti 5. s prilastkom jezik, zlasti v govorjeni obliki: izobraženci so začeli povzdigovati v knjižni jezik tudi domači govor; nemški govor je še kar razumela; slovenskega govora ne bo nikoli pozabil / ljudski, otroški, pesniški govor; govor izobražencev; pren. likovni govor; govor oči in kretenj ◊ lingv. govor jezikovni sistem v okviru kakega narečja; odvisni ali indirektni govor navajanje tujega sporočila v slovnični odvisnosti od poročevalčevega govorjenja; premi ali direktni govor navajanje tujega sporočila v izvirni obliki ♪

   1 14 39 64 89 114 139 164 189 214  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA