Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
stanje (926-950)
- proučíti -ím dov., proúčil (ȋ í) 1. s sistematičnim opazovanjem, razčlenjevanjem skušati ugotoviti, spoznati bistvo česa: proučiti vplive okolja na otrokov razvoj; proučiti razvojne zakonitosti / proučiti gradivo preštudirati // publ. s takim opazovanjem, razčlenjevanjem spoznati določena dejstva, stanje: proučiti družbeno stvarnost; položaj je treba dobro proučiti 2. publ. seznaniti se s čim z namenom, da se pove svoje stališče: zadevo bo proučil pristojni svet; proučiti zahtevo za pomoč ♪
- provincialízem -zma m (ȋ) 1. ekspr. stanje, miselnost, za katero je značilna neustvarjalnost, moralna in nazorska ozkost: boriti se proti provincializmu in filistrstvu / duhovni, kulturni provincializem / v njenem značaju ni bilo sledu provincializma ozkosti, omejenosti 2. lingv. element v knjižnem jeziku, značilen za kako pokrajino, širše območje: uvajati provincializme v knjižni jezik; pisatelj uporablja prekmurske provincializme ♪
- provinciálnost -i ž (ȃ) ekspr. stanje, za katero je značilna neustvarjalnost, moralna in nazorska ozkost: premagati provincialnost okolja / boriti se proti kulturni provincialnosti / motila ga je njihova provincialnost ozkost, omejenost ♪
- psihopátičen -čna -o prid. (á) nanašajoč se na psihopate ali psihopatijo: psihopatična osebnost / psihopatično stanje ♪
- psihóza -e ž (ọ̑) 1. psiht. duševna bolezen z izrazitimi znamenji: zdraviti psihozo; shizofrenija in druge psihoze / manično-depresivna psihoza ciklofrenija 2. nav. ekspr. duševno stanje, ki ga povzroča strah, nemir, napetost: ustvarjati psihozo negotovosti; množična, vojna psihoza / potrošniška psihoza ♪
- púst -a -o stil. -ó prid. (ȗ ú) 1. ki ima malo rastlinja ali je brez njega in je nenaseljen: pred njimi se je razprostiral kamnit, pust svet / njive so še puste prazne, neobdelane 2. ki povzroča duševno stanje neugodja a) zaradi praznosti, enoličnosti: pozimi je park pust; puste, mračne sobe; ravnina se mi zdi pusta / ob nedeljah so ulice puste / pusti dnevi; njeno življenje je pusto b) zaradi bledosti, neizrazitosti: puste barve; pusto nebo / pusto jesensko vreme c) zaradi nezanimivosti, dolgočasnosti: pusto govorjenje, opisovanje č) zaradi nezanimivega, nezabavnega govorjenja, vedenja: pust človek; ne bodi tako pust 3. ki nima, ne vsebuje (dosti) maščobe, sokov: pusto meso ● zastar. prodajati v pusto ceno, za pusto ceno skoraj zastonj; star. pusta kmetija opuščena, zapuščena; star. pusto upanje prazno ◊ agr. pusti sir sir, ki ima (v suhi
snovi) do 15 odstotkov maščobe; kozm. pusta koža izsušena in premalo mastna pústo tudi pustó prisl.: pusto se držati / v povedni rabi bilo ji je pusto pri srcu ♪
- ráca -e ž (á) 1. srednje velika domača ali divja ptica s ploščatim kljunom in krajšim vratom: gojiti race; gaganje rac; lov na race; hodi na široko in se ziblje kot raca / divje, domače race / pekinška raca navadno farmsko, zaradi mesa gojena raca // račja samica: race in racman 2. nav. ekspr. izmišljena novica v časopisu: izmišljati si race; v današnjem časopisu je več rac / časnikarska, novinarska raca ● star. raca na vodi, ta pa zna izraža začudenje, občudovanje ◊ zool. belooka ali kostanjeva raca katere samica ima na starost bele oči, Nyroca nyroca; velika divja raca z bleščečo vijoličasto liso na perutih, Anas platyrhynchos; polarna raca ♪
- rahítičnost -i ž (í) stanje rahitičnega: preprečevati rahitičnost ♪
- ràk 2 ráka m (ȁ á) 1. bolezen, pri kateri se izrojene celice nezadržno množijo, pri čemer nastajajo maligne bule, razjede: dobiti, imeti raka; zdraviti raka; umreti, zboleti za rakom / ekspr. rak mu razžira pljuča / kostni, kožni, pljučni rak; krvni rak levkemija, belokrvnost; rak na dojki, pljučih, želodcu // redko maligna bula, razjeda pri taki bolezni: obsevati, operirati raka 2. rastlinska bolezen, pri kateri nastajajo na obolelih mestih bule, razjede: z rakom okužena drevesa so požagali in sežgali / drevesni rak; kostanjev, krompirjev rak ◊ med. rak skupek izrojenih malignih celic tkiva povrhnjice; rak metastazira; vet. kopitni rak vnetje kopitne usnjice ♪
- ránjenost -i ž (ā) stanje ranjenega: njegova huda ranjenost jo je skrbela; ranjenost živali / ekspr. ranjenost ponosa se mu je kazala na obrazu ♪
- rastílo -a s (í) nar., navadno v zvezi na rastilu izraža stanje, ko rastlina še raste, stoji: ni dobro ločil mlade pšenice na rastilu od rži; prodati travo na rastilu / prodati les na rastilu na panju ♪
- ravnodúšnost -i ž (ū) stanje ravnodušnega človeka: njena ravnodušnost ob njegovi nesreči ga je bolela; nič jih ne spravi iz ravnodušnosti; za navidezno ravnodušnostjo se je skrivala radovednost / poslušala ga je s hladno ravnodušnostjo / ekspr. očitali so mu politično ravnodušnost ♪
- ravnotéžen -žna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na ravnotežje: ravnotežna lega / ravnotežne spretnosti / imeti dober ravnotežni čut ◊ anat. ravnotežni kamenčki drobci anorganskih snovi v ravnotežnem organu; ravnotežni organ čutilo v notranjem ušesu za zaznavanje položaja glave; les. ravnotežna vlažnost lesa stanje lesa, da pri določeni temperaturi in določeni relativni vlažnosti zraka ne sprejema niti ne oddaja vlage; zool. ravnotežni mešiček mešiček na korenu tipalnice potočnega raka s čutnimi dlačicami in drobnimi peščenimi zrnci za vzdrževanje ravnotežja ♪
- ravnotéžje -a s (ẹ̑) 1. stanje, v katerem je sila teže telesa, teles na obeh straneh enaka: izgubiti, obdržati ravnotežje; stopal je po ozki brvi in lovil ravnotežje; ladja je zaradi močnega sunka vetra prišla iz ravnotežja; skodelici tehtnice sta v ravnotežju / vrvohodec s palico za ravnotežje 2. navadno s prilastkom stanje, v katerem so a) nasprotujoče si sile enako velike, močne: prizadevati si za politično, vojaško ravnotežje / posledice porušenega ravnotežja v naravi b) nasprotne, različne stvari enako velike, usklajene: pisatelj je znal ustvariti ravnotežje med dogodki in opisi; ravnotežje med dohodki in izdatki / ekspr. barve na sliki so v ravnotežju // stanje umirjenosti, duševne skladnosti: novica je v njem porušila ravnotežje / izgubiti duševno ravnotežje / ekspr. slabo vreme ga je vrglo iz ravnotežja ◊
anat. organ za ravnotežje ravnotežni organ; ekon. gospodarsko ravnotežje stanje, ko so gospodarske dejavnosti in panoge v določenem časovnem obdobju usklajene; načelo proračunskega ravnotežja načelo, da morajo biti proračunski izdatki enaki proračunskim prejemkom ♪
- ravnovésje -a s (ẹ̑) 1. raba peša stanje, v katerem je teža telesa, teles na obeh straneh enaka; ravnotežje: loviti ravnovesje na gredi; čoln so težko držali v ravnovesju 2. navadno s prilastkom stanje, v katerem so a) nasprotujoče si sile enako velike, močne: vzpostavitev ravnovesja političnih, vojaških sil v svetu / ohranjevati, porušiti ravnovesje v naravi b) nasprotne, različne stvari enako velike, usklajene: posamezne zgodbe romana so v ravnovesju / ekspr. slikarju se je posrečilo ustvariti ravnovesje v barvah / bilančno, proračunsko ravnovesje // stanje umirjenosti, duševne skladnosti: po teh besedah se mu je vrnilo ravnovesje / poskušal je najti duševno, notranje ravnovesje / spraviti, ekspr. vreči koga iz ravnovesja ◊ fiz. stanje, v katerem telo vztraja, dokler ne nastopi nova
zunanja sila ♪
- razbéljenost -i ž (ẹ́) stanje razbeljenega: razbeljenost jekla / razbeljenost puščavskega peska ♪
- razbesnélost -i ž (ẹ́) stanje razbesnelega: v razbesnelosti ga je hotel ubiti ♪
- razbolélost -i ž (ẹ́) stanje razbolelega: razbolelost zapestja / v razbolelosti je pozabil na trpljenje drugih / duševna, notranja razbolelost ♪
- razbolênost -i ž (é) stanje razbolenega: zaradi razbolenosti celega telesa ni mogel spati / občutek razbolenosti / čustvena, notranja razbolenost ♪
- razbremenjênost -i ž (é) 1. stanje razbremenjenega: razbremenjenost vozila 2. dejstvo, da je kdo razbremenjen: za sodobni čas sta značilni telesna razbremenjenost in duševna obremenjenost človeka ♪
- razbrzdáti se -ám se dov. (á ȃ) priti v stanje čustvene, čutne neobvladanosti, zlasti v želji po zadovoljevanju spolne ljubezni: mladina se je razbrzdala; v tem okolju se je popolnoma razbrzdal razbrzdán -a -o: razbrzdan starec; razbrzdana domišljija; razbrzdana mladina; razbrzdano popivanje, veseljačenje; razbrzdano življenje; prisl.: razbrzdano se smejati, živeti ♪
- razbúriti -im dov. (ū ȗ) 1. povzročiti stanje velike vznemirjenosti: odločitev bo ljudi razburila; pok konja razburi; zelo razburiti / publ. novica je razburila duhove; ekspr. to mu je razburilo kri / film mu je razburil domišljijo razvnel // povzročiti nezadovoljstvo, ogorčenost: pristranska kritika, krivica jih je razburila 2. knjiž. narediti razgibano, valovito: veter je razburil morsko gladino; proti večeru se je morje razburilo razbúriti se začutiti, izraziti veliko vznemirjenost: bolnik se ne sme razburiti; če se razburi, mu lahko škoduje; ekspr. za vsako malenkost se razburi; hitro se razburiti // izraziti nezadovoljstvo, ogorčenost: razburiti se zaradi slabega gospodarjenja; razburil se je nad sinovimi neuspehi; glasno, javno se razburiti / tega ne bom poslušal, se je razburil razbúrjen -a -o: razburjen človek; spregovoril je z razburjenim glasom; bil
je tako razburjen, da ni mogel zaspati; razburjena je prišla domov; prisl.: razburjeno govoriti, oditi ♪
- razbúrjati -am nedov. (ú) povzročati stanje velike vznemirjenosti: nove ideje ljudi razburjajo; ta misel ga razburja / ekspr. ženske mu razburjajo kri / skrivnost je razburjala našo radovednost razvnemala // povzročati nezadovoljstvo, ogorčenost: krivica ga razburja; s svojim ravnanjem je razburjala starše razbúrjati se čutiti, izražati veliko vznemirjenost: bolnik se ne sme razburjati; ne razburjajte se zaradi nepomembnih stvari; ekspr. razburja se za vsako malenkost; ne razburjaj se po nepotrebnem; rad se razburja // izražati nezadovoljstvo, ogorčenost: razburjati se zaradi slabe kvalitete, nepoštenosti / spet se je vse podražilo, se je razburjala žena razburjajóč -a -e: razburjajoči se ljudje ♪
- razbúrjenje -a s (ȗ) stanje razburjenega človeka: hotel je prikriti svoje razburjenje; drhteti, tresti se od razburjenja; besede, izrečene v razburjenju / z velikim razburjenjem jo je poslušal / vsako razburjenje je za bolnika nevarno ♪
- razbúrjenost -i ž (ȗ) stanje razburjenega človeka: hotel je prikriti svojo razburjenost; zardela je od razburjenosti; v razburjenosti sta se sprla ♪
801 826 851 876 901 926 951 976 1.001 1.026