Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
stanje (601-625)
- okúženost -i ž (ȗ) stanje, lastnost okuženega: ugotoviti okuženost / okuženost posode; pren., ekspr. moralna okuženost ♪
- okvára -e ž (ȃ) 1. kar nastane pri napravi, stroju, aparatu in onemogoča normalno delovanje: na daljnovodih so nastale okvare; popraviti okvaro; huda, majhna okvara; okvare v motorju / okvare na mostu ∙ žarg. vozilo je v okvari ima okvaro, je pokvarjeno 2. med. stanje, ki ni v skladu z normalnim delovanjem organizma, nastalo zaradi poškodbe, bolezni: nesreča je povzročila okvaro možganov; njegove bolezenske okvare so posledice padca; okvara sluha; okvara zaradi uživanja mamil / roditi se s telesno okvaro napako ♪
- omajánost tudi omájanost -i ž (á; ā) nav. ekspr. lastnost, stanje omajanega: omajanost njegovega upanja jim je jemala pogum / omajanost zdravja ♦ jur. omajanost zakonske zveze ♪
- omáma -e ž (ȃ) 1. stanje čutnega in duševnega ugodja, v katerem se zmanjša zavedanje sebe, resničnosti: v omami je pozabil na vse težave / prevzela ga je omama plesa / po telesu se mu je razlila omama // kar povzroča to stanje: pijača, ples in druge omame 2. omamljenje: omama s plinom / omama čutov 3. med. narkoza: operacija pri omami ♪
- omamíti in omámiti -im, in omámiti -im dov. (ȋ á; á ȃ) 1. narediti, povzročiti, da se kdo manj ali sploh ne zaveda samega sebe, svojih dejanj: omamiti človeka s plinom, udarcem / omamiti čebele z dimom / ekspr. groza mu je omamila čute 2. povzročiti stanje čutnega in duševnega ugodja, v katerem se zmanjša zavedanje sebe, resničnosti: glasba in ples sta ga omamila, da je pozabil na težave; omamiti se z mamilom 3. knjiž. olajšati, omiliti: omamiti bolečino 4. med. narkotizirati: omamiti bolnika z injekcijo ● ekspr. knjiga ga je čisto omamila prevzela, navdušila; knjiž. te besede so mu omamile vest povzročile, da se je manj zavedal svoje krivde omámljen -a -o: ni mrtev, samo omamljen je; omamljen od mamil, petja ♪
- omámljati -am nedov. (á) 1. delati, povzročati, da se kdo manj ali sploh ne zaveda samega sebe, svojih dejanj: omamljati koga s plinom, strupom / omamljati živali 2. povzročati stanje čutnega in duševnega ugodja, v katerem se zmanjša zavedanje sebe, resničnosti: omamljati koga z govorjenjem, smehom; omamljati se z mamili ∙ ekspr. čudovite umetnine so omamljale obiskovalce prevzemale, navduševale omamljajóč -a -e: omamljajoče dišave ♪
- omámljenost -i ž (ȃ) stanje omamljenega človeka: omamljenost od plina; storiti kaj v omamljenosti / ljubezenska omamljenost ♪
- omedléti -ím [med in mǝd] dov., tudi omedlì (ẹ́ í) 1. priti v stanje brez zavesti, zavedanja: omedleti od bolečine, strahu 2. knjiž. izgubiti močen sijaj, svetlobo: zvezda na nebu je omedlela in ugasnila ● zastar. fotografije so že precej omedlele obledele omedlèl in omedlél -éla -o: našli so jo omedlelo ♪
- omedlévati -am [med in mǝd] nedov. (ẹ́) 1. prihajati v stanje brez zavesti, zavedanja: od vročine so ljudje omedlevali 2. knjiž., redko izgubljati moč, slabeti: vojaki so vse bolj omedlevali; pren. njihovo navdušenje je začelo omedlevati 3. knjiž. izgubljati močen sijaj, svetlobo; medleti: zarja že omedleva / ekspr. ulična svetilka omedleva slabo sveti 4. ekspr., v zvezi s po zelo hrepeneti: omedlevati po domačih krajih ♪
- omótenost -i ž (ọ́) star. stanje omotenega človeka: omotenost in prava pijanost / v duševni omotenosti narediti samomor ♪
- omótica -e ž (ọ̑) 1. stanje nejasnega, nepopolnega zavedanja, zlasti z občutkom telesne slabosti: obšla ga je omotica; zdramiti se iz omotice; hoditi kakor v omotici / ekspr. vinska omotica se mu je že izkadila / star. prebuditi se iz globoke, trdne omotice nezavesti, omedlevice 2. zastar. omotična snov, sredstvo: primešati pijači omotice ♪
- omótičnost -i ž (ọ̄) značilnost, stanje omotičnega: omotičnost bolnika; omotičnost od vina / obšla, prevzela ga je omotičnost omotica ♪
- omračênost -i ž (é) lastnost, stanje omračenega: omračenost njegovega pogleda ga je vznemirila / umska omračenost ♪
- omrtvélost -i ž (ẹ́) stanje omrtvelega: omrtvelost udov / zbuditi se iz omrtvelosti / omrtvelost v kulturnem življenju / duševna omrtvelost ♪
- omrtvíčenost -i ž (ȋ) stanje omrtvičenega: omrtvičenost je popuščala; zdramiti se iz omrtvičenosti / omrtvičenost telesa in duha ♪
- onemélost -i ž (ẹ́) lastnost, stanje onemelega: čudili so se njegovi onemelosti; ležati v dremotni onemelosti ♪
- onemóglost tudi onemôglost -i ž (ọ́; ó) 1. stanje onemoglega človeka: bolnico je prevzela popolna onemoglost; duševna, telesna onemoglost; starostna onemoglost; zavarovanje za onemoglost; oskrba v onemoglosti / ujetnike so izstradali do onemoglosti; zgruditi se od onemoglosti; pren. v tem romanu se kaže pisateljeva literarna onemoglost 2. v prislovni rabi, v zvezi do onemoglosti izraža visoko stopnjo, intenzivnost: do onemoglosti se napiti / ekspr.: čakali smo te do onemoglosti; oprema lokala je do onemoglosti enolična ♪
- opájati -am nedov. (ā) 1. povzročati pijanost: alkoholne pijače opajajo; opajati se z žganjem 2. nav. ekspr. povzročati stanje čutnega in duševnega ugodja: duh cvetočih akacij opaja / petje je opajalo poslušalce; upanje na vrnitev ga opaja / jesenske barve opajajo oko // z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: opajala jih je neskončna sreča, žalost opájati se biti v stanju čutnega in duševnega ugodja: opajati se ob misli na prihodnost; opajala se je nad glasbo; opajati se z lepoto pokrajine ∙ knjiž. pesnik se opaja v ljudski pesmi zajema, dobiva iz nje opajajóč -a -e: opajajoč vonj; opajajoča moč ljubezni; opajajoča toplota ♪
- opazoválec -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) 1. kdor opazuje: otroci so mislili, da nimajo opazovalca; opazovalcu je postalo takoj jasno, kaj se dogaja; opazovalec narave, življenja; slika je pritegnila pozornost opazovalcev; s stališča opazovalca je predmet na levi strani; stal je, kakor da je neprizadet opazovalec / ta pisatelj je dober opazovalec 2. kdor je določen, da z opazovanjem ugotavlja položaj, stanje česa: Organizacija združenih narodov je poslala na mejo svoje opazovalce; straže in opazovalce so postavili na pregledna mesta / diplomatski, politični opazovalci; konference se je udeležil kot opazovalec brez pravice posegati v njen potek ♪
- opéšanost -i ž (ẹ̑) stanje opešanega človeka: opešanost izletnikov / zaradi opešanosti se je dal upokojiti ♪
- opítost -i ž (ȋ) stanje opitega človeka: v opitosti storjeno dejanje ♪
- opòj -ôja m (ȍ ó) nav. ekspr. 1. kar povzroča stanje čutnega in duševnega ugodja: pijača je zanj opoj; blaženost opoja / v knjigah išče opoja; iz glasbila je znal izvabljati čudovit opoj; ljubezenski, zimski opoj // redko opojnost: opoj rož / opoj antične kulture 2. stanje čutnega in duševnega ugodja: opoj počasi izginja in spet se začenja vsakdanje življenje; vdajati se opoju; biti v opoju; to je storil v opoju svatovskega razpoloženja ♪
- opójen -jna -o prid. (ọ̄) ki povzroča pijanost: opojna pijača ♦ bot. opojno trebelje rastlina s pernatimi listi in belimi cveti v kobulih, Chaerophyllum temulum // nav. ekspr. ki povzroča stanje čutnega in duševnega ugodja: opojen duh vrtnic / zvok njenih besed je bil opojen; prevzemale so ga opojne misli; opojna pomlad; opojne sanje opójno prisl.: ajda opojno diši; opojno sladek poljub ♪
- opojênost -i ž (é) nav. ekspr. stanje čutnega in duševnega ugodja: ljubezenska opojenost; čas sreče in opojenosti ♪
- opojílo -a s (í) knjiž. sredstvo, ki povzroča stanje čutnega in duševnega ugodja: uživanje mamil in opojil; glasba deluje nanj kot opojilo / nagnjenje do opojil alkoholnih pijač ♪
476 501 526 551 576 601 626 651 676 701