Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

stanje (1.343-1.367)


  1.      zadíhati  -am dov. (í ȋ) 1. začeti dihati: udaril ga je po hrbtu in otrok je zadihal / po minutah hudega strahu je sproščeno zadihal 2. vdihniti: z užitkom je zadihal morski zrak; nekajkrat je globoko zadihal / bolnik je od časa do časa slabotno zadihal dihnil; pren. zadihali so svobodo ∙ ekspr. zadihati s polnimi pljuči postati prost, svoboden 3. ekspr. zaživeti: po osvoboditvi so ljudje na novo zadihali / pesn. v dolini je zadihala pomlad se je začela // začeti uspevati, shajati: zaslužek se jim je toliko izboljšal, da so zadihali / v ugodnejših razmerah je tudi znanost zadihala se začela polno razvijati 4. ekspr. rahlo zapihati, zapihljati: od severa je zadihal veter zadíhati se priti v stanje, ko se hitro, sunkovito diha, zlasti zaradi premagovanja napora: hiteč po stopnicah, se je zadihal; zadihati se pri teku / zadihati se od strahu zadíhan -a -o: zadihan tekač; ves zadihan je prišel na vrh ∙ redko šipe so zadihane orošene; prisl.: zadihano je odgovarjal ♪
  2.      zadolžênost  -i [u̯ž] ž (é) stanje zadolženega človeka: zadolženost kmetov / zadolženost gospodarstva / zadolženost se manjša, veča dolg, dolgovi ♪
  3.      zadoščênje  -a s (é) 1. duševno stanje, pri katerem se kaj doživlja kot skladno z lastnimi zahtevami, pričakovanji: po opravljenem delu ga je navdalo, prevzelo zadoščenje; čutiti zadoščenje; imeti zadoščenje pri delu; zadoščenje zmagovalca; občutek zadoščenja / v zadoščenje mu je, da je njegov predlog sprejet; z zadoščenjem ugotavlja, da je delo dobro opravil 2. kar se naredi, da se kdo ne čuti več oškodovanega, užaljenega zaradi storjene mu krivice, povzročene škode, žalitve: zahtevati zadoščenje; materialno, moralno zadoščenje; popolno, pravično zadoščenje / dati komu zadoščenje za kaj; dobiti zadoščenje 3. glagolnik od zadostiti: zadoščenje predpisom, zakonom 4. knjiž. zadovoljitev: zadoščenje potreb / zadoščenje žeje potešitev ● zastar. če dolg ni vrnjen, dobi upnik zadoščenje odškodnino, nadomestilo ♪
  4.      zadovóljen  -jna -o prid., zadovóljnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki se duševno ugodno počuti zaradi doživljanja svojega stanja kot dovolj skladnega z lastnimi potrebami, željami: prijetno je delati v družbi zadovoljnih sodelavcev; zadovoljen je bil, da se je kar smehljal; zadovoljen se je vrnil domov; rad vidi svoje goste zadovoljne; vidno, ekspr. v dno srca zadovoljen / iron. si zdaj zadovoljen, ko je šipa razbita; evfem. nisem najbolj zadovoljen nisem zadovoljen // ki je večkrat, navadno v takem stanju: vsi so ga poznali kot zadovoljnega človeka; od malega je miren in zadovoljen // ki izraža, kaže tako stanje: zadovoljen obraz / zadovoljno življenje 2. v povedni rabi ki ima pozitiven, odobravajoč odnos do koga, česa: gospodar je z najetimi delavci zadovoljen; biti zadovoljen s samim seboj; zadovoljen sem, da tega nisem storil / biti z malim zadovoljen 3. zastar. vesel: zadovoljen je bil srečnega izida / kljub prigovarjanju ni bil zadovoljen iti ni hotel iti ● ekspr. te rastline z jutranjim zalivanjem niso zadovoljne zanje tako zalivanje ni primerno; preg. kdor z malim ni zadovoljen, velikega vreden ni zadovóljno prisl.: zadovoljno si meti roke; zadovoljno se smehljati; zadovoljno spregovoriti, živeti ♪
  5.      zadovoljív  -a -o prid. (ȋ í) 1. ki je po lastnostih, kakovosti v skladu s pričakovanji, zahtevami, potrebami, željami: zadovoljiv odgovor; zadovoljiv uspeh; zadovoljiva rešitev problema; zadovoljivo zdravstveno stanje 2. redko zadovoljujoč: njen poklic je težek, a gotovo tudi zadovoljiv 3. zastar. zadovoljen: zadovoljiv nasmeh zadovoljívo prisl.: zadovoljivo odgovoriti; zadovoljivo opravljati delo; zadovoljivo oskrbovan dom; sam.: spodbujanje k še bolj zadovoljivemu ♪
  6.      zadovóljstvo  -a s (ọ̑) 1. stanje zadovoljnega človeka: zadovoljstvo obide, ekspr. se polasti koga; čutiti zadovoljstvo; najti zadovoljstvo v čem; dolgotrajno, trenutno zadovoljstvo; notranje, ustvarjalno zadovoljstvo; veliko zadovoljstvo; zadovoljstvo po opravljenem delu / ekspr. sijati od zadovoljstva, v zadovoljstvu; narediti kaj v zadovoljstvo, star. na zadovoljstvo koga; publ. pogovori med državama potekajo v obojestransko zadovoljstvo; živeti v miru in zadovoljstvu; z zadovoljstvom sprejeti novico / njegov obraz kaže zadovoljstvo // nav. mn., ekspr. kar vzbuja, povzroča tako stanje: privoščiti si različna majhna zadovoljstva / materialna zadovoljstva 2. pozitiven, odobravajoč odnos do koga, česa: zadovoljstvo z obstoječim; zadovoljstvo s samim seboj / publ. državnika sta izrazila zadovoljstvo, da je sporazum sprejet ♪
  7.      zadrémati  -ljem, in zadrémati tudi zadremáti -am dov. (ẹ́; ẹ́ á ẹ́) priti v stanje med budnostjo in spanjem: kar stoje je zadremal; zadremati od utrujenosti / za pol ure lahko zadremlješ zaspiš / s smiselnim osebkom v dajalniku od enakomernega tresenja se mu je zadremalo ♪
  8.      zaglédanost  -i ž (ẹ̑) stanje zagledanega človeka: zagledanost ljudi v daljni cilj / ekspr. dekletova zagledanost v fanta zaljubljenost / ekspr. iztrgati koga iz zagledanosti v preteklost / ekspr. zagledanost vase ♪
  9.      zagòn  -ôna m (ȍ ó) 1. dejanje, s katerim se spravi kaj v delovanje, tek: ročni zagon motorja ga je utrudil; zagon turbine / zagon kolesa // v zvezi z v stanje delovanja, teka česa: spraviti motor v zagon / stroj je v zagonu 2. velika stopnja psihične pripravljenosti za kako delo: zagon mu pada, pojema, raste; ta misel mu je dajala zagon; delati kaj z velikim zagonom; biti poln zagona / delovni, ustvarjalni zagon 3. publ., s prilastkom hiter, močen razvoj zlasti kake dejavnosti: industrijski zagon dežele; zagon gospodarstva / kratkotrajni zagon kakega gibanja 4. dejanje, s katerim se naredi, povzroči, da gre, pride žival pod nadzorstvom na določeno mesto: zagon krav v ogrado ● knjiž. zagoni vetra sunki; publ. delavci so bili neprestano v zagonu so neprestano delali; publ. zbrati sredstva za zagon tovarne za začetek normalnega delovanja ♪
  10.      zagrenélost  -i ž (ẹ́) stanje zagrenelega: zagrenelost kruha, moke / pisateljeva črnogledost in zagrenelost / delati kaj brez zagrenelosti / občutje zagrenelosti ♪
  11.      zagrenjênost  -i ž (é) stanje zagrenjenega človeka: obšla, prevzela ga je zagrenjenost; globoka zagrenjenost / storiti kaj iz zagrenjenosti ♪
  12.      zahòd  -óda m (ȍ ọ̄) 1. glagolnik od zaiti: opazovati sončni zahod / izračunati sončni zahod čas, ko sonce zaide // stanje ozračja ob tem dogodku: naslikati sončni zahod 2. smer na nebu ali zemlji proti točki, kjer sonce zaide ob enakonočju: veter je zapihal od zahoda, z zahoda; reka teče proti zahodu / ekspr. nebo se je razsvetlilo od vzhoda do zahoda // zahodna stran neba ali zemlje: na zahodu so se pojavili temni oblaki 3. publ. zahodni del kake geografske ali politične celote: živeti na zahodu dežele / ves zahod se je navdušil za te ideje prebivalci zahodnega dela / gospodarsko sodelovanje med Vzhodom in Zahodom do 1990 med evropskimi in azijskimi socialističnimi državami vzhodno od Zvezne republike Nemčije in Avstrije in med kapitalističnimi državami zlasti Evrope in Severne Amerike ● film o Divjem zahodu o življenju v zahodnem delu Združenih držav Amerike, ko ta še ni bil popolnoma civiliziran; ekspr. prihajati od vzhoda in zahoda, od severa in juga od vseh strani ♪
  13.      zaíti  -ídem stil. zájdem dov., zaídite stil. zájdite; zašèl zašlà zašlò tudi zašló tudi zášel zášla zášlo (í) 1. spustiti se za obzorje, pod obzorje: luna, sonce zaide / sonce zaide za goro / ekspr. dan je zašel ♦ astr. zaradi vrtenja Zemlje navidezno priti pod obzorje 2. iti, premakniti se narobe, v napačno smer: spregledal je smerokaz in zašel; zaiti v gozdu; ladja je v megli zašla // nehote, nenameravano spremeniti smer gibanja, hoje: v mraku je zašel s poti; malo je zašel na stran, a je hitro popravil smer / letalo je zašlo iz smeri 3. nehote, nenameravano priti kam: med sprehodom je zašel v stari del mesta; po nesreči je zašel tja / zašel je med tatove; zaiti v slabo družbo / ekspr.: včasih zaide k nam pride; zaiti na kriva pota 4. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom nehote, nenameravano priti v kako stanje, položaj: zaiti v stisko; zaiti pod vpliv koga / zaiti v dvome / zaiti v dolgove / ekspr. le kako je on zašel v politiko 5. ekspr. priti v nasprotje z vrednotami, priznanimi v določeni družbi: bala se je, da sin ne bi zašel; v takih okoliščinah lahko tudi značajen človek zaide ● ekspr. njegova slava je zašla je minila zášel -šla -o: zašli popotnik; zašlo sonce ♪
  14.      zakísanost  -i ž (ȋ) lastnost, stanje zakisanega: stopnja zakisanosti ♦ agr. zakisanost tal ♪
  15.      zaklénjenost  -i ž (ẹ́) stanje zaklenjenega: zaklenjenost vrat ● ekspr. njegova odljudnost in zaklenjenost vase zaprtost ♪
  16.      zakléti  -kólnem [u̯n] dov., zakolníte tudi zakólnite; zaklél; nam. zaklét in zaklèt (ẹ́ ọ́) 1. uporabiti grobe besede, besedne zveze, navadno v afektu: ko je odhajal, je zaklel; jezno, polglasno zakleti; zakleti po tuje; ekspr. zaklel je, da se je vse treslo zelo / preh., star. zaklel je svojega sina preklel / hudič, je zaklel ♦ rel. zelo nespoštljivo, žaljivo izraziti se o Bogu, svetih osebah ali stvareh 2. po ljudskem verovanju izreči besedo, besede, ki povzročijo a) da kdo ali kaj izgubi kako dobro, zaželeno naravno lastnost, sposobnost: zakleti zemljo, da ne rodi b) da se kaj hudega odvrne, izgubi moč: zakleti neurje, točo c) da se kdo ali kaj spremeni v kaj nižjega, slabšega: čarovnica je deklico zaklela; zakleti v kačo č) da kdo kam pride, od koder se ne more rešiti: zaklela bi ga v pekel / zakleti koga v samoto zakléti se ekspr. podkrepljeno s kletvijo izraziti svojo odločitev, sklep glede česa: zaklel se je, da jo bo dobil / hudič naj me vzame, če bom še šel tja, se je zaklel / policija se je zaklela napraviti red trdno odločila ● star. na to se lahko stokrat zakolnem prisežem; ekspr. zdelo se je, kot da so se vsi zakleli proti njemu kot da so vsi trdno odločeni, da mu nasprotujejo, ga onemogočijo zaklét -a -o 1. deležnik od zakleti: zaklet grad; zakleta kraljična; stvar se je, kot bi bilo zakleto, slabo končala 2. ekspr. velik, nepopustljiv: zaklet sovražnik alkohola 3. knjiž., navadno v povedni rabi prisiljen v kako stanje, iz katerega se ne da rešiti: usta, zakleta v molk / hiša, v katero so bili zakleti v kateri so bili prisiljeni živeti ♪
  17.      zaklétost  -i ž (ẹ̑) po ljudskem verovanju stanje zakletega: rešiti kraljeviča iz zakletosti; zakletost gradu ● knjiž., redko težko je razumeti njegovo zakletost v zemljo preveliko navezanost nanjo ♪
  18.      zakljúčiti  -im dov. (ú ȗ) 1. narediti, da je kaj omejena, ločena celota: zaključiti strop z letvicami / zaključiti ovratnik s čipkami / redko zaključiti vrt z živo mejo omejiti, zapreti / krožno, šilasto zaključiti okrasek 2. narediti, da postane kak skupek celota, ki se ne more več povečevati: zaključiti seznam prijavljenih; lista kandidatov se je že zdavnaj zaključila 3. s prislovnim določilom narediti, da se kaj kot celota konča s čim kot svojim zadnjim sestavnim delom: zaključiti ciklus z oddajo o slikarstvu; zaključiti kosilo s črno kavo / zaključiti govor s pozivom k miru 4. končati kaj kot polno, do konca uresničeno celoto: dobili so dovolj denarja, da so dela zaključili; uspešno zaključiti pismo; zaključiti preiskavo, turnejo; šolanje je zaključilo deset učencev / zaključiti krog iskanj; tekmovalci so zaključili sezono / ekspr. zaključil je svoje življenje umrl je // publ. končati: delegacija je zaključila obisk / elipt. ko je govornik zaključil, so ljudje zaploskali / zaključiti z delom končati, opraviti delo; zaključiti s tekmovanjem nehati tekmovati 5. na podlagi podatkov z razmišljanjem, logičnim povezovanjem priti do končne sodbe, misli: iz njegovega vedenja je zaključila, da se je nekaj zgodilo; pravilno, zmotno zaključiti / sam pri sebi je zaključil, da ni vredno iti ● žarg., fin. zaključiti blagajno ugotoviti stanje po blagajniškem dnevniku in njegovo enakost s stanjem preštete gotovine v blagajni; zastar. zaključiti denar v blagajno zakleniti; zastar. zaključiti pogodbo skleniti, podpisati ◊ adm. zaključiti naročilnico; fin. zaključiti poslovno knjigo ugotoviti in zapisati stanje na kontih, ki jih vsebuje poslovna knjiga; zaključiti poslovno leto z izgubo; šol. zaključiti oceno določiti zaključno oceno zakljúčiti se navadno s prislovnim določilom končati se: ulica se slepo zaključi / šolsko leto se zaključi konec avgusta zakljúčen -a -o 1. deležnik od zaključiti: lista je že zaključena; preiskava je zaključena 2. ki je zunanje omejena, ločena in polna celota: zaključen sestav teles; geografsko zaključeno področje; vsebinsko zaključen del pesnitve 3. ki je omejena celota, v katero se drugi ne sprejemajo: zaključen krog ljudi; mi smo zaključena družba / zaključena predstava predstava, dostopna samo omejeni, vnaprej določeni skupini ♪
  19.      zakopánost  -i ž (á) stanje zakopanega: zakopanost krst / ekspr. rešiti se iz hribovske zakopanosti ♪
  20.      zakopáti  -kópljem tudi -ám dov., zakôplji zakopljíte tudi zakôpaj zakopájte; zakôpal (á ọ́, ȃ) 1. dati, položiti v izkopano vdolbino, jamo in zasuti: samica zakoplje jajca v tla, zemljo / zakopati poginule živali / ekspr. danes leto smo ga zakopali pokopali // dati, položiti kaj v izkopano vdolbino, jamo in zasuti, da se skrije, prikrije: zakopati denar, orožje, zaklad / zakopati mine 2. ekspr. dati, potisniti kak del telesa v položaj, da se skrije: zakopati glavo v blazino; zakopati si obraz v dlani / zakopati (si) roko v lase // dati, potisniti kak del telesa globoko v notranjost česa: zakopati roke v žepe 3. ekspr., v zvezi z v narediti, da kaj duševnega, zavestnega na zunaj ni več opazno: zakopati čustvo, trpljenje vase, v dušo; zakopati kaj globoko v sebi, v svojem srcu 4. ekspr. narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje, iz katerega težko pride, se reši: zakopati koga v nesrečo, revščino; zakopati se v velike stroške ● žarg., avt. avto je zakopal in izpeljal njegova kolesa so naredila zaradi vrtenja na mestu vdolbino; ekspr. konj je zakopal in potegnil s kopiti se tako močno uprl v tla, da je nastala vdolbina; ekspr. zakopati bojno sekiro končati boj; ekspr. zakopati svoj talent narediti, povzročiti, da se ne uresniči; ekspr. zakopati upe potisniti jih v globlje, težje opazne plasti duševnosti, zavesti; opustiti jih; ekspr. zakopati svoje življenje v hribovsko vas živeti proti svoji volji v neugodnih razmerah zakopáti se 1. z gibi, podobnimi kopanju, priti v položaj, v katerem je kdo zakrit: zakopal se je v seno in zaspal / ekspr. zakopati se med pernice, pod odejo 2. ekspr. zaradi padca, teže prodreti v tla in se (delno) zakriti: vrženo sidro se je zakopalo v peščeno dno 3. izkopati zemljanko, zemljanke in se naseliti v njej, njih z namenom tam dalj časa ostati: vojska je prodrla do deroče reke, kjer se je ustavila in zakopala 4. ekspr., s prislovnim določilom naseliti se kje, kjer so zveze z ostalim svetom slabe in ni možnosti razvoja: zakopati se v oddaljen kraj, v odročni vasi; tam se je zakopal za celo življenje 5. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop a) intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: zakopati se v delo, študij / zakopati se v knjige b) stanja osebka, kot ga določa samostalnik: zakopati se v molk, žalost zakopán -a -o: zakopan zaklad; do grla, čez glavo zakopan v delo, dolgove; padli, zakopani v tuji zemlji ∙ ekspr. v zaporu je doživel, kaj se pravi biti živ zakopan biti popolnoma ločen od ljudi, življenja zunaj zapora ♪
  21.      zakopávati  -am nedov. (ȃ) 1. dajati, polagati v izkopano vdolbino, jamo in zasipavati: zakopavati poginule živali // dajati, polagati kaj v izkopano vdolbino, jamo in zasipavati, da se skrije, prikrije: zakopavati orožje, zaklad 2. ekspr. dajati, potiskati kak del telesa v položaj, da se skrije: zakopavati glavo, obraz med dlani, v blazino 3. ekspr., v zvezi z v delati, da kaj duševnega, zavestnega na zunaj ni več opazno: zakopavati doživetja vase, v svojo dušo 4. ekspr. delati, povzročati, da prihaja kdo v stanje, iz katerega težko pride, se reši: zakopavati koga v dolgove / zakopavati podjetje v velike stroške zakopávati se 1. z gibi, podobnimi kopanju prihajati v položaj, v katerem je kdo zakrit: te živalce se zakopavajo v pesek 2. izkopavati zemljanko, zemljanke in se naseljevati v njej, njih z namenom tam dalj časa ostati: armadi se zakopavata vsaka na svoji strani reke / padalci so se začeli takoj zakopavati 3. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža, da osebek (večkrat) intenzivno opravlja dejavnost, kot jo določa samostalnik: zakopavati se v delo / zakopavati se v knjige // izraža stanje osebka, kot ga določa samostalnik: zakopavati se v molk ♪
  22.      zakorenínjenost  -i ž (ȋ) ekspr. stanje zakoreninjenega: zakoreninjenost človeka v domačo zemljo / zakoreninjenost navad ◊ agr. rastline zaradi slabe zakoreninjenosti hirajo ♪
  23.      zakrívati  -am nedov. (í) 1. z namestitvijo, postavitvijo kakega neprozornega predmeta, telesa tako, da je kaj glede na mesto gledanja za njim, delati a) nevidno: z zaveso zakrivati vhod; z rokami si zakriva obraz in joka / s prtljago zakrivati komu pogled na reko / zakrivati obraz v blazino skrivati b) za kaj nedostopno: zaradi smradu zakrivati nos, usta z robcem / zakrivati si oči pred bleščečo svetlobo // s svojim neprozornim telesom delati, povzročati, da je kaj, kar je glede na mesto gledanja za njim, nevidno: ruta ji zakriva čelo; oblaki zakrivajo sonce / ohlapna obleka zakriva njeno nosečnost; hiša nam zakriva razgled / kaj zakriva globina reke skriva // ekspr. z lastnostjo, ki onemogoča, omejuje videnje, delati, povzročati, da je kaj nevidno, slabo vidno: mrak, noč zakriva pokrajino 2. delati, da kdo česa, kar prihaja glede na pozornost za kaj drugega, ne more a) opaziti: z norčevanjem zakrivati nejevoljo b) izvedeti, odkriti: zakrivati komu namero, resnično stanje / članek ne zakriva, da je stanje težko / zakrivati prekupčevalca skrivati ● ekspr. bučne orgle zakrivajo pevca delajo, povzročajo, da ga ni (dovolj) slišati; ekspr. dosti znancev že zakriva zemlja je že mrtvih (in pokopanih); ekspr. zakrivati si oči pred resnico ne hoteti spoznati, priznati jo zakriváje: zakrivaje si obraz jokati zakrivajóč -a -e: iti mimo, zakrivajoč si obraz ♪
  24.      zakŕknjenost  -i ž (ȓ) stanje zakrknjenega: zakrknjenost beljaka / ekspr.: duševna zakrknjenost; zakrknjenost hudodelca ♪
  25.      zakrnélost  -i ž (ẹ́) stanje zakrnelega: zakrnelost organa / ekspr. čustvena zakrnelost ♪

   1.218 1.243 1.268 1.293 1.318 1.343 1.368 1.393 1.418 1.443  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA