Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

stane (576-600)


  1.      odrêči  -rêčem dov., odrêci odrecíte; odrékel odrêkla (é) navadno z dajalnikom 1. meniti, trditi, da kdo ni upravičen do tega, kar nakazuje določilo: odrekli so mu pravico do nastopa / kritika mu je odrekla umetniški talent 2. ne narediti, kar se pričakuje: odreči plačilo stroškov; očetu ne morem nič odreči; ni mogla odreči, da bi šla z njim / odreči komu azil // z oslabljenim pomenom narediti, da kdo ne postane, ni več deležen česa pozitivnega od osebka: odreči komu gostoljubje, pomoč, zaupanje / odreči pokorščino ne biti več pokoren, ubogljiv 3. nav. 3. os., knjiž. prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo; odpovedati: od dolge hoje so mu skoraj noge odrekle; oči so mu že odrekle / za hip so mu odrekle moči / nekateri igralci so popolnoma odrekli / malo pred ciljem mu je odrekel motor ● od presenečenja mu je odrekel glas ni mogel (spre)govoriti; star. pridelali so dosti koruze, repa pa je odrekla slabo obrodila; star. vsaka mu odreče, če jo pride snubit ga zavrne; te prošnje mi gotovo ne boš odrekel gotovo boš naredil, kar te prosim odrêči se 1. izjaviti, da osebek česa ne želi sprejeti, več imeti: odreči se dediščini, nagradi; odreči se prestolu 2. zavestno narediti a) da osebek česa zaželenega ne dobi, nima več: odreči se udobju; vsemu, kar človeka osrečuje, se je odrekel / odreči se prijateljem b) da se osebek zaželenega dejanja ne udeleži, ga ne opravlja: odreči se izletu; odreči se kajenju / odreči se hrani, pijači, sladkarijam / kavi se nikoli ne odreče 3. izjaviti, da osebek ni več s čim v pozitivnem odnosu, zvezi: odreči se svojim idejam, načelom; odreči se veri 4. prenehati priznavati sorodstveno razmerje: po tem dogodku se mu je oče odrekel; doma so se ji odrekli / publ. družba se ga je odrekla ♪
  2.      odréšen  -šna -o prid. (ẹ́) knjiž., redko ki naredi, povzroči, da kdo postane deležen notranjega miru, sprostitve; odrešilen: odrešna beseda ♪
  3.      odrešeník  -a m (í) v judovski religiji kdor naredi, da postane človek prost zla in deležen vsega dobrega: čakati obljubljenega odrešenika; pren., ekspr. v mladosti smo bili vsi prepričani, da smo odrešeniki, je dejal ∙ zastar. odrešenik domovine rešitelj ♦ rel. Odrešenik Kristus ♪
  4.      odreševáti  -újem nedov. (á ȗ) knjiž. delati, povzročati, da kdo postane deležen notranjega miru, sprostitve: glasba odrešuje in osvobaja; odreševati človeka odrešujóč -a -e: njegov smeh je bil odrešujoč in nalezljiv; izgovoriti odrešujočo besedo; odrešujoča resnica ♪
  5.      odrešílen  -lna -o prid. (ȋ) 1. ekspr. ki naredi, povzroči, da kdo postane deležen notranjega miru, sprostitve: pričakoval je odrešilne besede; hrepeneti po odrešilni ljubezni 2. knjiž. rešilen: najti odrešilni izhod; polica je bila za plezalca odrešilna / čakal je odrešilnega spanca; obšla ga je odrešilna misel / napočil je odrešilni dan ◊ rel. Kristusova odrešilna smrt ♪
  6.      odrešíti  in odréšiti -im dov. (ȋ ẹ́) 1. rel. narediti, da postane človek prost zla in deležen vsega dobrega: odrešiti človeštvo s smrtjo in vstajenjem 2. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo preneha biti deležen kakega neprijetnega stanja; rešiti: odrešiti koga skrbi, trpljenja / voda me je odrešila žeje / končno je dijaka odrešil zvonec 3. knjiž. narediti, povzročiti, da kdo postane deležen notranjega miru, sprostitve: njena ljubezen ga je odrešila; ta misel me je odrešila 4. po ljudskem verovanju narediti, da kaj ni več začarano: deček je odrešil kraljično / odrešiti kačo ● evfem. zdaj ga je smrt odrešila po hudem trpljenju je umrl; ekspr. te obveznosti te bom odrešil rešil, oprostil; evfem. bolnega psa je veterinar odrešil neboleče usmrtil odréšen -a -o: biti odrešen zablod; odrešena kraljična; duša je odrešena velikega bremena / ekspr. odrešena dežela osvobojena ♪
  7.      odréti  odêrem tudi odrèm dov., stil. oderó; oderíte tudi odríte; odŕl (ẹ́ é, ȅ) 1. odstraniti kožo z živali, navadno z ostrim predmetom: odreti ovco, prašiča, zajca; odreti z nožem / odreti kožo / odreti na meh odstraniti kožo tako, da ostane po dolgem neprerezana // redko odrgniti: vrv mu je odrla kožo do krvi; na melišču si je odrl čevlje 2. nav. ekspr. izkoristiti, izrabiti z zelo visokimi obrestmi, z zelo visoko ceno: odreti kupca, upnika; odreti koga pri kupčiji ● ekspr. še kožo bi mi odrl brezobzirno me izkorišča; ekspr. živega bi me odrli, če bi to izvedeli zelo bi se jezili name; ekspr. na meh te bom odrl napravil, povzročil ti bom kaj zelo neprijetnega; ekspr. daj mu malo potice, da si bo piko odrl da mu bo želja po njej vsaj delno izpolnjena odŕt -a -o: odrt zajec; odrta koža ♪
  8.      odrézek  -zka m (ẹ̑) 1. odrezan drobec, kos, nastal zlasti pri izdelovanju česa: pobirati odrezke; papirnati odrezki; uporabni odrezki; odrezki lesa, mesa / kupiti odrezek za krilo ostanek / star. odrezek slanine rezina; iz odrezka stebla so pognale korenine odrezanega kosa 2. redko kupon: odtrgati odrezek pri vstopnici / nagradni odrezki iz časopisov ◊ fin. čekovni odrezek del čekovne knjižice, ki ostane po izdaji čeka lastniku; talon; geom. odrezek na osi osni odsek; ptt odrezek del poštnega obrazca, ki se pri denarnem nakazilu vrne vplačniku kot potrdilo ♪
  9.      odríniti  -em dov. (í ȋ) 1. s sunkom spraviti iz neposredne bližine ali v večjo oddaljenost od sebe: odrinil je knjigo, ki mu jo je ponujal; odriniti kozarec / hotel jo je objeti, a ga je odrinila; odrinil je radovedneže in vstopil; pren. nejevoljno je odrinil to misel; odriniti doživljaj v podzavest // s sunkom, rinjenjem spraviti iz neposredne bližine česa ali v večjo oddaljenost od česa: odriniti ljudi od vrat; odriniti omaro od zidu / odriniti čoln od brega upreti se z veslom ob breg, da se čoln oddalji od njega // s sunkom, rinjenjem spraviti z določenega mesta, položaja: odriniti vrata s hrbtom; odriniti zapah / para odrine pokrov / odriniti zaboj, da bo prostor še za škatlo / odrinil ga je, da bi dobil sedež pri njej / plug je odrinil sneg s ceste odstranil 2. nav. ekspr. spraviti koga z določenega mesta, položaja, iz družbe: ko je prišel nov direktor, so ga odrinili; ne dam se kar tako odriniti / s tem so odrinili ljudske pesmi jih niso upoštevali; so jih premalo upoštevali ∙ ekspr. po zmagi so ga odrinili od plena so mu onemogočili, da bi ga dobil 3. ekspr. spraviti kam, poslati kam kaj odvečnega: svoje izdelke so odrinili v druge dežele / odriniti generala na diplomatsko misijo / odrinil je hčer prvemu snubcu dal; to nalogo je odrinil kolegu dal, naložil 4. nav. ekspr. oditi, odpraviti se: naročil je še to in ono ter odrinil; odriniti od doma, proti mestu; odriniti dalje / odriniti na izlet / odrinimo pojdimo // odpluti: ladja odrine od brega; ribiči so odrinili na globoko 5. ekspr. plačati, dati: za najemnino odrine vsak mesec lepo vsoto; za njivo je odrinil sto tisoč / tu in tam mu je odrinil nekaj drobiža za tobak 6. nar., navadno z glagolskim samostalnikom narediti, da se kaj ne opravi ob določenem času; odložiti: odriniti poroko; rad bi odrinil ta sestanek; spomladansko delo se je zaradi snega odrinilo 7. nar. odleči, zaleči: sin mu že precej odrine / toliko denarja že nekaj odrine odríniti se s sunkom ob podlago se oddaljiti od nje: plavalec se odrine od stene bazena; skakalec se je pravilno odrinil, žarg., šport. je pravilno odrinil odrínjen -a -o: zapah je odrinjen; biti odrinjen na rob dogajanja; čutil se je odrinjenega in pozabljenega; v podzavest odrinjena krivda ♪
  10.      odsôtnost  -i ž (ó) dejstvo, da je kdo odsoten: dolga odsotnost; zaradi odsotnosti večine članov je bil sestanek preložen; pren., publ. popolna odsotnost takih prizadevanj ∙ duševna odsotnost stanje človeka, ki z mislimi ne spremlja dogajanja okrog sebe ♪
  11.      odtís  -a m (ȋ) 1. glagolnik od odtisniti: odtis pečata, podpisa na papir; napaka pri odtisu 2. kar se prenese z določeno tiskarsko tehniko na papir, tkanino: narediti, primerjati odtise; barvni odtis; odtisi v različnih grafičnih tehnikah; povečati hitrost stroja za sto odtisov na uro // podoba predmeta, ki nastane z njegovim pritisnjenjem v kaj, na kaj: dobiti, vzeti odtis; mavčni, voščeni odtis; odtis stopala v mivki ◊ jur. dati prstni odtis odtis prstne blazinice določenega prsta; izzvati prstne odtise napraviti jih vidne; najti prstne odtise vlomilca odtise prstnih blazinic; teh. galvanoplastični odtis negativ predmeta, ki nastane z elektrolitskim nanašanjem kovinske plasti na model; tisk. krtačni odtis odtis za korekture; poskusni odtis ki se naredi pred tiskanjem za ugotovitev ustreznosti; zal. posebni odtis posebej vezan sestavek, ki izide v knjigi, reviji ♪
  12.      odživéti  -ím dov., odžível (ẹ́ í) 1. ekspr. prenehati dejavno živeti: zavedal se je, da je že odživel in da mu preostane le še životarjenje // umreti, odmreti: dolgo je živela in nazadnje odživela; pren. to čustvo v njem je že davno odživelo 2. redko preživeti: vsakdo ima pred seboj dneve, ki jih mora tako ali drugače odživeti odživèl in odživél -éla -o star.: življenje s starim, odživelim človekom ♪
  13.      oêfar  -ja m (ȇ) ekspr., med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 član Osvobodilne fronte: sestanek oefarjev ♪
  14.      ôgenj  ôgnja m (ó) 1. pojav, pri katerem oddaja snov ob spajanju s kisikom svetlobo in toploto: ogenj gori, plapola, tli, ugaša, žari; ogenj greje; ogenj v peči prasketa; ogenj je zagorel in razsvetlil okolico; ekspr. ogenj požira seno; kuriti, zanetiti ogenj; gasilcem je uspelo ogenj pogasiti; razpihovati ogenj; nalagati (drva) na ogenj; ekspr. hiša je bila vsa v ognju je gorela; rana peče kot ogenj; zardela je kot živi ogenj / kuriti stražne ognje; sedeti ob tabornem ognju / proti ognju odporna snov; pren. v očeh ji je žarel ogenj // pog. požar: v tej vasi je bil lani ogenj / kot klic pri požaru ogenj 2. pog. vir toplote za kuhanje, pripravljanje hrane: zmanjšati ogenj; vzeti posodo z ognja; kuhati, peči na močnem, slabem ognju / kuhati na odprtem ognju neposredno nad plameni 3. knjiž., ekspr. velika življenjska moč, sila: ogenj se mu preliva po telesu; imeti ogenj v srcu / konj je poln ognja // visoka stopnja čustvene vznemirjenosti, razgibanosti: žarel je od notranjega, ustvarjalnega ognja; biti ves v ognju; o tem je govoril z vsem mladostnim ognjem; prepevali so z velikim ognjem / to je dajalo ognja dejanjem in besedam / z ognjem se je lotil stvari // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: gorel je v ognju ljubezni; ogenj navdušenja; iti skozi ogenj terorja; ogenj vstaje se je hitro širil / biti v ognju debate 4. knjiž. rdeča svetloba, žarenje: nebo je bilo v ognju zahajajočega sonca; ogenj večerne zarje / ko je vstopila, so bila njena lica v ognju 5. voj. močnejše obstreljevanje določenega cilja: ogenj z vseh strani jih je prisilil k umiku; odpreti, ustaviti ogenj iz pušk; sovražnik je odgovoril z ognjem; strojnični in topovski ogenj; znajti se v območju sovražnikovega ognja; ustavitev ognja / bočni ogenj iz orožja, postavljenega bočno na smer obrambe ali napada; navzkrižni ogenj obstreljevanje istega cilja z več strani, zlasti iz zasede / kot ukaz ogenj 6. voj. oborožen spopad, boj: borci so šli v ogenj; poslati vojake v ogenj; dozdaj še ni bil v ognju; pren. kadar je kaj važnega, pošlje ženo v ogenj ● ekspr. komaj odpre usta, že je ogenj v strehi nastane prepir, spor; ekspr. bruhati ogenj in žveplo na nasprotnika silovito ga napadati z besedami; pog. imaš ogenj vžigalice, vžigalnik, da si prižgem cigareto; ekspr. s tem je prilil olja na ogenj je koga še bolj razburil, razdražil; je še poslabšal položaj, odnose; ekspr. zanj dam roko v ogenj prepričan sem, da je pošten, sposoben; ekspr. šla bi v ogenj zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; ekspr. imeti dve železi v ognju dva načrta hkrati za dosego kakega cilja; ekspr. prekaliti se v ognju veliko pretrpeti, prestati; je med dvema ognjema v položaju, ko ga ogrožata, delujeta nanj dve nasprotujoči si sili; ekspr. igrati se z ognjem lahkomiselno, neprevidno izpostavljati se nevarnosti; ekspr. zatreti kaj z ognjem in mečem s silo, nasilno, z orožjem; bengalični ogenj ognjemet v različnih, pisanih barvah; grški ogenj nekdaj vnetljiva snov za zažiganje zlasti sovražnih ladij; ekspr. dekle je živi ogenj zelo živahno, ognjevito; požiralec ognja artist, ki si med nastopom navidezno potiska v grlo gorečo palico; star. puška na dva ognja dvocevka; boji se ga kakor živega ognja zelo; novica je šla kakor ogenj po deželi se je zelo hitro širila; preg. ni dima brez ognja ni posledice brez vzroka ◊ elektr. Elijev ogenj in elijev ogenj svetlikanje na strelovodu zaradi razelektrenja ob nevihti; rel. večni ogenj pekel; šport. olimpijski ogenj ki se prinese iz kraja Olimpija in gori med olimpijskimi igrami; med dvema ognjema skupinska otroška igra z žogo; teh. v ognju obstojen ki pri visoki temperaturi ne spremeni svojih lastnosti; voj. metalec ognja orožje, ki pod pritiskom brizga gorečo snov ♪
  15.      ogledálo  -a s (á) 1. predmet, navadno iz steklene podlage, na katero je nanesena gladka, svetlobo odbijajoča kovinska plast: obesiti ogledalo na steno; iz žepa je potegnil ogledalo; stopiti pred ogledalo; gledati, pogledati se v ogledalo, ogledalu; ogledalo s starinskim okvirom; omara z ogledalom; škornji so se svetili kot ogledalo / brušeno ogledalo; kristalno ogledalo; stensko, žepno ogledalo 2. ekspr., s prilastkom ogledalu podobna površina: čoln je drsel čez vodno ogledalo; veliko ogledalo jezera; ogledalo parketa 3. ekspr., s prilastkom kar kaže, odraža določeno stanje, razmere: umetnost je ogledalo življenja; gledališče kot ogledalo časa / to naj ostane kot ogledalo težkih dni spomin na težke dni ● ekspr. jezero mu je ogledalo v jezeru se ogleduje; knjiž. držati ogledalo svojemu času v umetniških, zlasti gledaliških delih prikazovati problematiko določene dobe; knjiž. pisatelj kaže ogledalo družbi kritično jo ocenjuje, opozarja na napake ◊ avt. vzvratno ogledalo ki omogoča pregled cestišča za vozilom; lov. ogledalo modrikasto svetleče se perje v peruti race ♪
  16.      oglenína  -e ž (í) min. kar nastane z oglenenjem organskih, zlasti rastlinskih snovi: premog in druge oglenine; nahajališča oglenin ♪
  17.      óglje  -a s (ọ̑) 1. črna snov, ki nastane z žganjem lesa: oglje tli; lasje kot oglje zelo črni; ima kot oglje črne lase / bukovo oglje; likalnik na oglje / kuhati, žgati oglje ♦ farm. pri črevesnih infekcijah je koristno živalsko oglje iz živalskih snovi; kem. aktivno oglje ki močno adsorbira // nedogoreli kosi lesa: žareče, živo oglje; pepel in oglje 2. um. zelo mehek črn risarski material: risati z ogljem / skica z ogljem // risarska tehnika s takšnim materialom: ukvarjati se z ogljem ♪
  18.      ogljíkov  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na ogljik: ogljikove spojine / ogljikov dioksid; ogljikov hidrat organska spojina ogljika z vodikom in kisikom, ki sta v takem razmerju kot v vodi; ogljikov monoksid strupen plin brez barve, vonja in okusa, ki nastane pri nepopolni oksidaciji ogljika; ogljikova kislina ♪
  19.      ognjemèt  -éta m (ȅ ẹ́) 1. razpršujočim se iskram podobna kratkotrajna, raznobarvna svetloba, ki nastane pri eksploziji določenih raket: po proslavi je bil ognjemet; opazovati ognjemet; rakete za ognjemet 2. ekspr., z rodilnikom velika množina česa pojavljajočega se v zelo izraziti obliki: ognjemet barv in luči / iz njega je šinil silovit ognjemet pripomb, ocen in nasvetov ♪
  20.      ogolíti  -ím in ogólim dov., ogólil in ogôlil (ȋ í, ọ́) narediti, povzročiti, da postane kaj golo: dež in veter sta ogolila drevje; jablane so se že ogolile / ogolili so skoraj celo pobočje posekali / ogoliti prašiča ogóljen -a -o tudi ogoljèn -êna -o 1. deležnik od ogoliti: ogoljen hrib; ogoljeno drevo 2. zastar. oguljen, izrabljen: ogoljen klobuk; rokavi na plašču so čisto ogoljeni ♪
  21.      ogórek  -rka m (ọ̑) majhen, droben del goreče snovi, navadno lesa: veter je nosil ogorke po bližnjih strehah; seči po ogorek v ogenj; z ogorkom prižgati dračje // ostanek dogorele cigarete ali cigare: pohoditi ogorek; pepelnik je poln ogorkov / cigaretni ogorek ♪
  22.      ográda  -e ž (ȃ) 1. zemljišče, obdano z ograjo iz zloženega kamenja, grmovja, zlasti na kraškem svetu: kupiti ogrado; iti kopat ogrado; pasti v ogradi; oljke v ogradi // ograjen prostor, ograjeno zemljišče: igrali so se v veliki ogradi; vrt je bil velika štirikotna ograda / goniti črede s paše v ograde; hlev in pred njim velika ograda ♦ lov. past za lovljenje divjadi, ki naj ostane živa 2. ograja, zlasti močnejša: nizke kamnite ograde; hišo so varovale trdno zidane ograde; temne ograde iz brinja / ekspr. veter podi oblake čez gorsko ogrado ♪
  23.      ogrízek  -zka m (ȋ) ostanek ogrizenega sadeža: vreči ogrizek v koš; jabolčni ogrizki ♪
  24.      ohrabríti  -ím dov., ohrábril (ȋ í) narediti, da postane kdo pogumen: ohrabriti vojake; skušal jo je ohrabriti / uspeh jih je ohrabril spodbudil ohrabrèn -êna -o: nekoliko ohrabren je stopil naprej ♪
  25.      ohraníti  in ohrániti -im dov. (ȋ á ā) 1. narediti, da ima kaj dalj časa svoje bistvene lastnosti, značilnosti: ohraniti predmete nepoškodovane; ohraniti sadje čez zimo / ohraniti sadju vitamine; taki izdelki se ohranijo samo v suhem prostoru 2. narediti, da kaj ne preneha biti, obstajati: njegovo zadnje pismo so ohranili / ohraniti mir, prijateljstvo med narodi / ohraniti stare šege 3. narediti, da kaj ostane nespremenjeno; obdržati: ohraniti prvotni vrstni red // z oslabljenim pomenom s svojo dejavnostjo narediti, da kaj ne preneha biti v določenem stanju: ohraniti koga pri dobri volji; ekspr. ohraniti gledališče pri življenju / delo ga je ohranilo zdravega // z oslabljenim pomenom izraža, da lastnost, značilnost, kot jo določa samostalnik, ne preneha biti, obstajati: ohraniti naravno barvo in okus; kljub ponižanjem je ohranil čast; dobroto je ohranila vse življenje; ohraniti vitkost 4. z oslabljenim pomenom izraža, da odnos osebka, kot ga določa samostalnik, ne preneha biti, obstajati: ohraniti spomin na ta dogodek; ohraniti spoštovanje do matere / do njega je ohranila ljubezenska čustva / ohraniti (komu) zvestobo ostati (mu) zvest 5. star. obvarovati: otroka je znala ohraniti pred vsemi nevarnostmi / posestva zaradi dolgov ni mogel ohraniti rešiti propada ● knjiž. poskušal je ohraniti glavo nad vodo obdržati; ekspr. ohranil je mirno kri, mirne živce ni se razburil, ni se vznemiril; znal je ohraniti naklonjenost občinstva biti tak, delati tako, da mu je bilo občinstvo še naklonjeno; ekspr. svoje nasvete kar zase ohrani nočem tvojih nasvetov; ohrani zase, kar sem ti povedal ne povej, ne zaupaj drugemu; ekspr. ohraniti v spominu zapomniti si; v osmrtnicah ohranili ga bomo v lepem spominu ohraníti se in ohrániti se s prislovnim določilom izraža začetek, izvor česa še obstoječega: vaza se je ohranila iz antike / te navade so se ohranile še iz nekdanjih časov ohránjen -a -o: dobro ohranjena jabolka; njegova pisma so ohranjena; besedilo je ohranjeno samo v rokopisu ∙ ekspr. kljub starosti je še dobro ohranjena ni videti stara; je zdrava ♪

   451 476 501 526 551 576 601 626 651 676  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA