Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
stanca (48)
- stánca -e ž (ȃ) lit. kitica iz osmih enajstercev: uporabljati stanco; pesem v stancah ♪
- štánca -e ž (ȃ) teh. stiskalnica z vstavljenim orodjem za štancanje: štanca je počila, se je zlomila / izrezovalna, oblikovalna, rezilna štanca ♪
- štáncanje -a s (ȃ) glagolnik od štancati: štancanje sponk / tehnika štancanja ♪
- štáncar -ja m (ȃ) kdor štanca: zaposliti štancarja ∙ nar. primorsko štancarji so klesali kamen kamnoseki, klesarji ♪
- štáncati -am nedov. (ȃ) teh. na stiskalnici serijsko izrezovati, obrezovati, oblikovati predmete, navadno iz pločevine: štancati sponke / štancati aluminij štáncan -a -o: štancani izdelki ♪
- distánca -e ž (ȃ) 1. knjiž. dolžina najkrajše črte med dvema predmetoma ali točkama; razdalja, oddaljenost: distanca med objektoma je premajhna; povečati distanco // časovna dolžina, ki loči dva dogodka: distanca do teh doživetij je že precejšnja; časovna distanca 2. kritičen odnos do česa: nima potrebne distance, da bi lahko objektivno presojal sodobne umetniške stvaritve; dogodki so še tako blizu, da je težko dobiti pravo distanco; avtorjeva distanca do snovi ● zna varovati potrebno distanco do podrejenih ni z njimi preveč prijazen, domač; zavzeti distanco do česa izraziti odklonilno stališče do česa; pog. držati ljudi v distanci ne biti z njimi preveč prijazen, domač; gledati na kaj z distanco imeti odklonilno ali nezaupljivo stališče do česa ◊ geom. razdalja med
projekcijskim središčem in projekcijsko ravnino (v perspektivi) ♪
- hrustánčast -a -o prid. (á) ki je iz hrustanca: hrustančasti obročki sapnika; sprva hrustančasto ogrodje pozneje otrdi / hrustančasto vezivo ♪
- instánca -e ž (ȃ) 1. javnoupravni organ, pristojen za odločanje na določeni stopnji: to načelo prodira v vse instance upravljanja; obrniti, pritožiti se na višjo instanco; pren. za otroke je bila mati najvišja instanca // organ, pristojen za izvedbo, rešitev česa sploh: za to odgovarjajo posamezne druge instance; pren. etične, estetske, moralne instance 2. jur. vsako od treh sodišč z določeno pristojnostjo odločanja v isti pravni zadevi, stopnja: v upravnem postopku ni tretje instance; druga pritožbena instanca / sodišče prve instance ∙ redko oceniti produktivnost dela v zadnji instanci fazi, razvojni stopnji 3. publ., v prislovni rabi, v zvezi v zadnji instanci poudarja trditev: vse tisto, kar v zadnji instanci usmerja voljo ljudi; socialne in gospodarske sile — v zadnji instanci — vodijo ta razvoj ♪
- inštanca ipd. gl. instanca ipd. ♪
- konstánca -e ž (ȃ) knjiž. nespremenljivost, stalnost: konstanca v razvoju in zgodovini osebnosti; načelo konstance ♦ psih. zaznavna konstanca pojav, da človek zaznava barve, oblike, velikost vedno enake, stalne, ne glede na njihovo objektivno menjavanje ♪
- pŕstančar -ja m (ŕ) zool. prstaničar: gosenica prstančarja ♪
- substánca -e ž (ȃ) knjiž. 1. kar tvori, sestavlja stvari, predmetna telesa; snov: analizirati substanco / katran je izhodna substanca za izdelovanje nekaterih barvil; lojna substanca na koži; radioaktivne substance 2. snov, ki skupaj z drugimi snovmi sestavlja, tvori kako snov; sestavina: voda topi mineralno substanco tal; strupene substance izdelka / energija je le sproščena substanca materije / ta skladba je harmonična v vseh svojih substancah 3. bistvo, jedro: ta surovina tvori substanco proizvoda / duhovna substanca naroda ◊ filoz. temelj biti in bivajočega, ki za svojo eksistenco ne potrebuje nič drugega ♪
- anafóričen -čna -o prid. (ọ́) nanašajoč se na anaforo: anaforična stanca ◊ lingv. anaforični zaimek zaimek, ki obnavlja pomen predhodne besede ♪
- dískus -a m (ȋ) anat. ploščica iz veziva in hrustanca med kostema: poškodbe medvretenčnih diskusov ♦ med. dislokacija diskusa ♪
- dvóstôpenjski -a -o [pǝn] prid. (ọ̑-ō) ki ima dve stopnji: dvostopenjski razvoj ◊ jur. dvostopenjske volitve posredne volitve; dvostopenjsko sojenje sojenje na dveh instancah; strojn. dvostopenjski kompresor kompresor, ki deluje v dveh stopnjah z vmesno ohladitvijo plina; dvostopenjski menjalnik menjalnik, ki omogoča prehod na dve različni vrtilni hitrosti; šol. dvostopenjski študij zaključeno študijsko obdobje na fakulteti, v dveh stopnjah; teh. dvostopenjska raketa raketa, ki ima dva med seboj neodvisna sistema raketnih pogonskih motorjev, ki delujeta časovno drug za drugim ♪
- hrípelj -plja m (í) redko nosni pretin (v spodnjem, hrustančastem delu): prebosti hripelj ♪
- hrustánčevje -a s (á) um. okras v podobarstvu 17. stoletja v obliki narezanega hrustanca: izrezljano hrustančevje zlatih oltarjev ♪
- hrustánčnat -a -o prid. (ā) 1. ki vsebuje mnogo hrustanca: hrustančnate klobase; hrustančnato meso 2. redko hrustančast: hrustančnati obročki sapnika ♪
- hrustánčnica -e ž (ȃ) nav. mn., zool. morske ribe, ki imajo ogrodje iz hrustanca, Chondrichthyes: hrustančnice in kostnice ♪
- hrustánec -nca m (á) trdno, prožno oporno tkivo v človeškem ali živalskem organizmu: poškodba, zlom hrustanca; spreminjanje hrustanca v kost / od pečenke so mu pustili le kite in hrustanec // anat. samostojen del iz tega tkiva v človeškem ali živalskem organizmu: ogrodje grla je iz več hrustancev; obročasti, ščitasti hrustanec / nosni, rebrni, sklepni hrustanec ♪
- kečíga -e ž (í) zool. sladkovodna riba s hrustančastim ogrodjem, Acipenser ruthenus: loviti kečige; kaviar iz iker kečige ♪
- kopítast -a -o prid. (í) podoben kopitu: kopitaste noge ♦ anat. kopitasta hrustanca hrustanca, ki napenjata glasilki; arheol. kopitasta sekira (čevljarskemu) kopitu podobna neprevrtana sekira iz kamna ♪
- kopíten -tna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na (konjsko) kopito: kopitna roževina ♦ anat. kopitni sklep gibljivi sklep kopita z delom noge tik nad njim; kopitna kost; vet. kopitni nož nož z ukrivljenim enostranskim rezilom na koncu za obrezovanje kopit, parkljev; kopitna strela hrustančasti spodnji del kopita; kopitne klešče ♪
- máčji -a -e prid. (ȃ) nanašajoč se na mačke: mačji glas, rep; mačja šapa / mačja trdoživost / ekspr.: z mačjimi koraki se je bližal hiši tiho, neslišno; imeti mačje oči dobro videti v temi; imeti zelenkaste, podolgovate oči ● ekspr. to ni mačji kašelj to ni majhna, nepomembna stvar; slabš. narediti komu mačjo godbo dražiti, jeziti koga s škripajočim, cvilečim igranjem; ekspr. to niso mačje solze to ni majhna, nepomembna stvar; pog. mačje oko svetlobni odbojnik (na cestišču) ◊ bot. mačji rep trava z ozkim, valjastim socvetjem, Phleum; navadna mačja meta rastlina s pecljatimi, spodaj dlakavimi listi in belimi ali rdečkastimi cveti, Nepeta cataria; mačje uho kukavica, katere cvet ima žametasto dlakavo medeno ustno, Ophrys; grad. ulica je tlakovana z mačjimi glavami s kroglasto zaobljenimi večjimi kockami ali kamni; min. mačje zlato sljuda živih barv, tako spremenjena zaradi
preperevanja; zool. mačji som do enega metra dolga morska riba z ogrodjem iz hrustanca in pegami; morska mačka máčje prisl.: mačje uren; po mačje je splezal na drevo; sam.: nekaj mačjega je v njenem izrazu ♪
- máčka -e ž (ȃ) 1. domača žival, ki lovi miši: mačka čepi na peči in prede; mačka se grbi, ježi, piha pred psom; mačka se igra z miško; mačka mijavka, prede, se umiva; mačke se gonijo; pri hiši imajo veliko mačk; bela, črna, pisana mačka; mlada mačka; igra se z njim kot mačka z miško ima ga v popolni oblasti, dela z njim, kar hoče; prišel je potiho kot mačka; nižje pog. siten kakor breja mačka; trdoživ kot mačka / muc, je poklical mačko / angorska, siamska mačka // mačja samica: mačka ima mlade; mačka je skotila mladiče; knjige prenaša iz kota v kot kakor mačka mlade 2. nav. slabš. spretna, premetena ženska: to ti je mačka, nje že ne boš ugnal 3. nar., v prislovni rabi izraža močno zanikanje: da so dobri ti ljudje? Mačko so dobri / v medmetni rabi misliš, da bom delal zate? Mačko, če češ ● ekspr. (črna) mačka mi je prekrižala pot po ljudskem verovanju danes bom imel nesrečo; danes
bom doživel kaj slabega; hodi kakor mačka okrog vrele kaše ne upa se lotiti jedra problema; tadva sta si, se gledata kakor pes in mačka sovražita se; tako je bil pijan, da je mački botra rekel da se ni zavedal, kaj dela; ekspr. če mački na rep stopiš, zacvili človek se oglasi, razburi, če kdo prizadene njegove koristi, interese; preg. kar mačka rodi, miši lovi otroci so navadno taki kakor starši; preg. kadar mačke ni doma, miši plešejo kadar je kaka skupnost brez nadzorstva, njena disciplina popusti ◊ etn. mačka in miška otroška igra, pri kateri se udeleženci sprimejo v krog in branijo tistemu, ki igra mačko, v krog, da bi ujel tistega, ki igra miško; zool. divja mačka v gozdovih živeča mačka, Felis silvestris; morska mačka do enega metra dolga morska riba z ogrodjem iz hrustanca in pegami, Scyliorhinus; morska mačka dolgorepa opica, ki živi v Afriki; zamorska mačka ♪
1 26